Nika Kovač, Slovenka leta 2022, je v nedavnem intervjuju povzela razloge za napade na posameznika v naslednjem stavku: "Napadi so krik prestrašenega človeka, ki se boji izgube položaja in moči." Veliko, veliko preveč napadov sem doživel v zadnjih dveh letih, še danes jih doživljam in ni mi bilo jasno, zakaj je bilo to tako pogosto. Neverjetno veliko ljudi je bilo po Niki Kovač očitno v strahu, da izgubijo svoj položaj, moč ali pa so jo dejansko tudi izgubili in se krčevito borili, da bi si jo pridobili nazaj. Pri tem niso izbirali sredstev in na njihovi poti sem bil očitno priročna žrtev tudi jaz; žrtev, ki jo je bilo potrebno diskreditirati do konca.

Če bolj podrobno pogledam, kdo me je vse napadal, je verjetno izjava Nike Kovač kar prava. Ne vem sicer, zakaj sem jim bil na poti, saj se v teh letih, kot jih imam zdaj, ambicije po položajih močno zmanjšajo. Torej jim nisem bil nevaren zaradi položaja in ambicioznosti, morda sem bil in sem še vedno le primerna tarča za sproščanje njihovih frustracij, ki je mirno prenašala njihove žalitve in diskreditacije. Strah je bil in je očitno še velik velik pri istih ljudeh in se bo v predvolilnem času morebiti še povečal. Jaz pa razmišljam, kaj naj naredim, da se ti ljudje ne bodo po nepotrebnem spravljali name.

Sodelavcem na NIJZ vedno govorim, da so le spremembe in solidarnost gonilo časa. Da se moramo sprememb veseliti in ne bati, jih celo vzpodbujati, ker prinašajo dobrobit nam vsem. Moramo si med seboj pomagati, da jih čim bolje implementiramo v čas in prostor v dobro nas vseh.

Verjetno tudi v prihodnosti ne bo zmanjkalo ljudi, ki se bojijo za svoje položaje in se torej ne bom mogel čisto izogniti napadom, ker je to očitno del našega družbenega prostora. Žal so ti napadi na nivoju, ki je predvsem v sramoto civilizirani državi in družbi.

Karantena

Karantena je beseda, ki smo jo v preteklosti neštetokrat izrekli. Je beseda, ki jo mnogi še vedno ne razumejo do vseh podrobnostih. Karantena je začasna prisilna osamitev živega bitja ali predmeta zaradi suma okuženosti z namenom preprečitve širjenja nekega nevarnega pojava - v našem primeru virusa SARS-CoV-2. Karantena je smiselna pri boleznih, ki imajo visoko hospitalizacijo, visoko umrljivost in ogrožajo vzdržnost zdravstvenega sistema, preživetje ljudi in da je njena inkubacijska doba dovolj dolga, da je še smiselna in predvsem strokovna. 

Karantene so v zahodni civilizaciji prisotne že tisočletja in so bile uvedene zato, da so obvarovale mesta, naselja in njihove prebivalce pred prenosom okužb, ki so od nekdaj ogrožale človeštvo. Karantene so torej civilizacijska pridobitev, ki omogoča preživetje ljudi v primeru epidemije. Znane so 40-dnevne karantene, ki so jih morale izven mesta običajno na za to določenem otoku preživeti ladijske posadke. V Benetkah so izvajali 40-dnevno karanteno v času kuge. Benetke so imele rezerviran celo otok za ladje, ki so morale opraviti 40-dnevno karanteno na otoku. Karantena je bila družbeno sprejeta metoda obrambe pred kužnimi obolenji.

Ta teden, tretji teden v februarju 2022, le nekaj tednov druge obletnice razglasitve epidemije v Sloveniji, smo ukinili karanteno v povezavi z covidom 19. To pomeni, da covid v Sloveniji ni več karantenska bolezen. O tem so odločali epidemiologi na svojem strokovnem kolegiju in se na koncu odločili, da je nastopil čas, da predlagajo ministru, da karantene zaradi covida končno ukinemo. Karantene so ukinjene tudi na meji.

Karantena je sestavni del odziva na pojav nove kužne bolezni, kot je covid. Dolžina karantene je odvisna od dolžine inkubacijske dobe za posamezno bolezen. Ko vdre nov virus v populacijo, ta nima odpornosti na nov virus, zato je potrebno sprejeti ukrepe, ki zamnjšujejo medsebojne stike in na ta način zmanjšujemo tveganje za veliko število okuženih, kar ima lahko za posledico hitro polnjenje bolniških postelj in tudi hiter porast števila umrlih. Prvi cilj je čim hitrejša zaustavitev širjenja še dokaj neznane bolezni z namenom reševanja življenj in zaščite zdravstvenega sistema pred preobremenitvijo. Ta pristop je pomemben v fazi, ko učinkovito zdravljenje ali cepiva niso na voljo, virus pa se hitro širi in ima stroka na razpolago samo ukrepe, ki zagotavljajo razdaljo in osebno zaščito. To fazo smo začeli že marca 2020. 

Sledila je faza zadrževanja epidemije, z ukrepi, ki upočasnjujejo razvoj epidemije. Ukrepi so se spreminjali glede na razvoj epidemije in so žal mnogokrat sprožali različne reakcije. V tej fazi se je začelo izvajati množično cepljenje in pridobivanje imunosti z prebolevanjem bolezni. 

Ko dosežemo dovolj visoko imunost tako s cepljenjem kot s prebolelostjo, lahko začnemo s sproščanjem ukrepov. Vemo, da se bodo ljudje medsebojno okuževali, vendar imamo že veliko ljudi pocepljenih in tudi takih, ki so preboleli, zato za preobremenjenost zdravstvenega sistema ni več toliko tveganja kot v predhodnih fazah. V našem primeru pa je po raziskavah omikron tudi klinično manj zahtevna bolezen, za katero se pa še vedno umira. Sproščanje omogoči boljše delovanje družbe in prilagajanje prebivalstva na dolgoročno prisotnost virusa v populaciji, ki se bo moralo v prihodnje redno cepiti in tako zaščititi pred zelo hudimi oblikami bolezni.

Še naprej se bomo morali prilagajati virusu in sprejemati ustrezne ukrepe, da ne preobremenimo bolnišničnih kapacitet. V času epidemije je bila inkubacijska doba na začetku 14 dni, potem so prišli novi sevi virusa, ki so bili bolj kužni in so skrajšali čas inkubacije. Karanteno smo ustrezno skrajšali na 10 dni in sedaj pri omikronu smo jo spustili na 7 dni, nekatere države celo na 5 dni. V nekem trenutku, ko se karantena zniža na le nekaj dni, postane vse bolj nesmiselna.

Ukrepe lahko ponovno uvedemo

Ključno za karanteno je, da se jo upošteva dosledno in da se s tem prekine prenos bolezni na ostale. Pri odločanju o karanteni pri covidu je potrebno vedeti, da je človek kužen že dva dni pred pojavom kliničnih znakov. Veliko je bilo vprašanj, zakaj smo sploh uvedli karanteno, ki je praviloma izolirala zdrave ljudi, ki so imeli tesen stik z obolelimi in imajo zato povečano tveganje za razvoj okužbe? Ravno zato, da bi zmanjšali prenos okužb. Pri delta sevu je okoli 30 % ljudi, ki smo jih poslali v karanteno, razvilo bolezenske znake in so zboleli za covidom. 

Nekateri so karanteno upoštevali in se strogo držali navodil, drugi pa so tudi zapuščali stanovanje, odhajali na sprehod ali celo v trgovino in na delo. Ob ukinitvi karantene moramo poudariti dejstvo, da se navodil za karanteno niso vsi dosledno držali in da so zato tudi dodatno okuževali ljudi okoli sebe.  Če pride še kdaj do potrebe uvajanja karanten, jih bomo morali bistveno bolj resno vzeti. Še posebej, če bo bolezen, zaradi katere bomo uvedli karanteno, visoko smrtna.

Tako kot ostale države v svetu in v EU tudi mi počasi opuščamo kontrolne mehanizme in pri tem pričakujemo, da bodo ljudje še naprej ostali pripravljeni prostovoljno nositi maske in se držati varnostne razdalje in drugih ukrepov. Menimo namreč, da smo se ljudje v dveh letih naučili, kako se je potrebno vesti v primeru obolenja, da se je potrebno izolirati, poklicati zdravnika in vse ljudi, ki so bili z nami v tesnem stiku do 48 ur, preden smo zboleli, in jih opozoriti, da so v nevarnosti, da zbolijo in da je smiselno, da so nekaj dni v izolaciji. Računa se na razsodnost in zavedanje ljudi, da lahko veliko dobrega za sebe in sorodnike, sodelavce naredijo tudi sami. Čas bo pokazal, ali smo ukrepe sprejeli pravočasno ali prehitro, a še vedno imamo možnost nekatere ukrepe ponovno uvesti. Plesali bomo z virusom v naslednjih mesecih, ko se bo družba odpirala. Ta ples pa bo zelo odvisen od virusnih sevov, ki bodo verjetno še prišli v slovenski prostor.   

Ravno v času ko tole pišem, se resno pogovarjamo o novem sevu omikrona 2, ki ga označujemo z BA.2. Raziskave so pokazale, da se je tudi ta virus sposoben izogibati protitelesom, tako kot omikron 1 (BA.1.). BA.2. ne deluje samo v zgornjem dihalnem sistemu, ampak se spusti tudi v pljuča in povzroča pljučnico, kar se lahko pokaže tudi kot velika težava, saj bomo imeli verjetno bolj resne klinične slike. Pomembno je tudi, da večina trenutno dobavljivih zdravil proti covidu ne deluje učinkovito zoper BA.2.. V našem prostoru BA.2. predstavlja 8 % vseh okuženih. Delež je v porastu. Še teden dni nazaj je predstavljal le 4 % od vseh sevov, ki so trenutno prisotni v Sloveniji. Novi sev pospešeno izriva omikron 1.

Stavka v zdravstvu

Stavka v zdravstvu nikoli ne poteka tako kot v gospodarstvu, kot poje Iztok Mlakar v pesmi Pubi, usidma se. V zdravstvu in sociali nikoli ne moremo sesti na kavč in se pogovarjati, ne bi mislili na naše negovance, paciente. Naši bolniki potrebujejo nego, naši ostareli potrebujejo hrano, nego, dobro besedo. Dejanske absolutne stavke, kot jo lahko izvedejo v gospodarstvu, se v našem sektorju nikoli ne da izvesti, ne da bi prizadeli naših bolnikov in varovancev. Tega seveda nočemo. Zato se stavka v zdravstvu konča dejansko po zboru delavcev, kjer ti predstavijo svoje težave, ki so enake že destletja; kjer povedo, kaj si želijo in tudi te želje so vedno enake, ker so tudi razmere v zdravstvu žal vedno enake.

In potem se stavka konča in začnejo se pogovori. Že to nekaj pove, da so zahteve vedno enake. Ob tokratni stavki ni bilo mogoče prezreti utrujenosti ljudi, ki delajo v času pandemije na polno že dve leti in še komaj vzdržijo na svojih delovnih mestih. Mnogi v tem času niso niti koristili letnega dopusta. Skrbi me tudi, da se na razpis za direktorja Golnika ni javil nihče. Direktorsko mesto pač ne predstavlja več izziva, kajti direktor - v kolikor je zdravnik - ima najnižjo plačo od vseh zdravnikov. Poleg - milo rečeno - nereda v plačnem sistemu zaposlenih v zdravstvu je potrebno povedati, da so tudi plače vodilnega kadra v zdravstvu neurejene in nezanimive za managerje, saj tako nizko plačo dobijo lahko le še v redkih podjetjih.

Ne moremo prezreti medijske kritike plač v zdravstvu, ko dejansko visoke plače občasno dobi peščica ljudi, ostali pa delajo za iste male denarje kot vedno. Kritika s strani medijev in prebivalstva leti na celotno zdravstvo; tudi na tiste, ki dobivajo v zdravstvu najnižje plače. Ni mogoče prezreti nenehnih napadov, kako nekateri zdravniki za svoje delo dobivajo visoke plače. Hkrati pa ti isti ljudje želijo, da ti isti zdravniki dežurajo, operirajo, delajo preko vseh še racionalnih okvirov, da naredijo potrebne storitve za bolnike. Ljudje ne želijo čakati na storitve in od teh istih zdravnikov zahtevajo, da delajo zaradi njih nadure, ki potem prinašajo visoke plače, te pa gredo potem pod drobnogled medijev. Zahtevajo, da dežurajo, ker jih rabijo ponoči in seveda potem sledijo tudi visoke plače. Tudi sam sem delal v osnovnem zdravstvu in od takrat se je zelo zelo malo spremenilo: zdravnikov je premalo, tudi medicinskih sester ni dovolj za tak obseg dela. Če hočemo imeti storitve, se ne moremo izogniti naduram in ostalim dodatkom, ki povečujejo plače zdravnikom in sestram, hkrati pa skrajšujejo njihova življenja in močno posegajo v družinsko dinamiko, še posebej če sta oče in mama oba zaposlena v zdravstvu.

Rešitev je v reorganizaciji zdravstva in zagotavljanju dovolj velikega števila strokovnjakov. Žal se tega ne da narediti čez noč in kot izgleda tudi ne v daljšem obdobju, kajti sicer ne bi imeli stavk. Do takrat pa se bomo še vedno srečevali na stavkah, kajti stavka ni rešitev, stavka je le krik po rešitvah, na katere že veliko preveč časa čakamo v zdravstvu; na rešitve čakamo tako zdravstveni delavci, bolniki in vodstvena struktura v zdravstvu. 

Izolacija

Če sem zgoraj podrobneje spregovoril o karanteni, pa je potrebno ob tej priliki spregovoriti tudi o izolaciji posameznika ali skupine obolelih. Oboje velikokrat ljudje ne razlikujejo in mešajo, zato ju tudi jaz ločeno prikazujem. V izolacijo pošljemo že obolele in kužne osebe zato, da ne prenašajo virusa na druge ljudi. Izolacija pomeni fizično ločitev, potrebno je živeti v ločenem prostoru in biti izoliran od ostalih. Seveda pa se vsi tega ne držijo, zato se virus širi. To je še posebej pomembno sedaj, ko imamo v Sloveniji omikron različico, ki je veliko bolj kužna od predhodnih različic in se hitreje prenaša. Izoliramo torej samo bolne.

Človek je kužen pri okužbi z omikronom že dva dni preden je razvil osnovne klinične znake, vendar tega ne moremo vedeti, ker nima znakov, zato je pomembna previdnost, uporaba maske in upoštevanje vseh drugih ukrepov. Za omikron velja, da je čas trajanja izolacije 10 dni. Če pa po sedmih dneh napravimo test in je negativen, lahko oseba prekine z izolacijo. To pa še ne pomeni, da je človek končal bolniški stalež. Zaradi postkovidnih simptomov, lahko bolniška traja še tedne dokler se zdravstveno stanje ne uredi, do stopnje, ko lahko človek zopet začne delati. Če bo v naše okolje prišel nov sev virusa SARS-CoV-2, bomo morali morda podaljšati izolacijo in tudi vrniti sistem karanten, ki smo ga ta teden v celoti opustili.

Možganska megla

Morda je čas, da spregovorim nekaj o "možganski megli", ki se velikokrat pojavi tudi kot posledica po prebolelem covidu. Možganska megla je izraz, ki ga uporabljajo ljudje, da lahko opišejo počutje, ki jih spremlja po covidu. To ni medicinski izraz, temveč opis počutja s strani bolnikov. Veliko bolnikov po covidu še vedno ne čuti, da sta se njihovo razmišljanje in spomin vrnila v normalno stanje. Za možgansko meglo so značilni številni simptomi, ki lahko nastopajo posamezno ali pa vsi skupaj. Mednje prištevamo slabo koncentracijo, občutek zmedenosti, počasnejše razmišljanje, nejasne misli, pozabljivost, iskanje besed, duševna utrujenost. 

Raziskava na kliniki v New Yorku je pokazala, da je lahko delež bolnikov, ki imajo motnje v obliki možganske megle zelo visok. V vzorcu 150 oseb je imelo to motnjo po prebolelem covidu kar 67 odstotkov! V cerebrospinalni tekočini so odkrili povišane vrednosti beljakovin, kar lahko kaže na predhodno vnetje možganov, ki bi bilo lahko krivo za "meglo v možganih". 

Dejstvo je, da virus lahko vdira tudi v možganske celice in lahko povzroči vnetje tudi v možganih. Vnetje v možganih ovira sposobnost nevronov, da komunicirajo med seboj. To je tudi lahko eden od dejavnikov, ki prispevajo k razvoju fenomena možganske megle. Raziskovalci so odkrili tudi mikrostrukturne spremembe v hipokampusu in drugih predelih možganov po covidu. Menijo, da lahko te spremembe prispevajo tudi k kognitivnim motnjam. Resnost simptomov ni vedno vezana na resnost klinične slike obolenja covid-19. Ob takih simptomih se morajo ljudje obrniti na svojega zdravnika in mu razložiti, da se jim to dogaja po prebolelem covidu. Simptomi pri večini oseb oslabijo ali celo izginejo. Določeni ljudje imajo te simptome še naprej. Ker je bolezen nova, težko predvidimo skrajne časovne meje, ko bo ta simptomatika še vedno prisotna. 

Čisto ob strani izven medijskih žarometov prebolevajo covid nosečnice in njihovi otroci. Študija, ki je bila nedavno objavljena v reviji JAMA, je zajela 2130 nosečnic, od katerih jih je prebolelo covid 706. Primerjali so zdravstveno stanje nosečnic in otrok, ki so imeli to bolezen, in jih primerjali z nosečnicami in otroci, ki covida niso preboleli. Raziskava je pokazala, da imajo matere, ki so prebolele covid, večje tveganje za nezaželene izide in prezgodnji porod. Te matere imajo tudi večje tveganje za predčasno smrt kot tiste, ki niso prebolevale covida 19. Njihovi otroci so imeli slabši indeks neonatalne in perinatalne obolevnosti. Otroci mater, ki so prebolele covid, so imeli tudi višjo umrljivost, od otrok, katerih matere niso zbolele za covidom. Okužene so imele pogosteje nožnične krvavitve v nosečnosti, visok krvni pritisk, pogosteje so rodile predčasno, večkrat zaradi infekcij uporabljale antibiotike, bile pogosteje in daljši čas hospitalizirane v intenzivnih oddelkih, rojevale pogosteje s carskim rezom, otroci so imeli v povprečju nižjo porodno težo in bili bolj bolehni kot otroci mater, ki covida niso prebolele. 

Pomembno je, da so nosečnice ustrezno cepljene, da se posledično vsaj zmanjša število zapletov in teža zdravstvenih zapletov. Nosečnice pa se morajo tudi držati vseh ukrepov, ki zmanjšujejo tveganje za okužbo z virusom SARS-CoV-2, da se izognejo infekciji z njim.

Pomlad

Na vzhodu nič novega. Rusi in Ukrajinci še vedno niso dosegli premirja in situacija je iz dneva v dan težja. Špico na televiziji, ki so jo dve leti polnile različne novice s področja covida, so zamenjale slike z bojišč, tankov in vojaških rovov, pogajanj in analiz, kako bi rešili zaplet, ki mu ni konca in traja že od leta 2014 dalje. To je nedvomno tudi breme Evropske unije in tudi mi bomo čutili posledice teh napetosti. Vsi se trudijo okoli sprte dvojice in želijo preprečiti najhuje. A zdi se, da so vsa prizadevanja zaman in da vojaški škorenj koraka nezadržno naprej. Upanje še vedno ostaja, ne smemo ga čisto pokopati. Zgodovinske izkušnje nam govore, da to, kar se dogaja, ni dobro in da predstavlja resno grožnjo miru. A ruska duma je zdaj podprla vojaške aktivnosti zunaj Rusije, kar preprosto pomeni, da imajo vojaki odprto pot v Ukrajino, kar nikakor ni dober pokazatelj.

Za konec naj vas spomnim, da se prebuja pomlad, pojdite ven na sveži zrak, tam je manj tveganja za okužbo kot v zaprtih, neprezračenih prostorih. Na našem vrtu je zacvetela prva narcisa in napovedala prihod pomladi. Sprostili smo ukrepe in upamo, da bo pomlad lepša, kot je bila zima, da bo manj obolelih in da bo nastopil kratek predah. A pazite, to so le želje! Ali se bodo uresničile, bomo videli v poletnih mesecih. 

NIJZ se že pripravlja na jesenski val, časa je malo in veliko stvari je potrebno postoriti. Ostanite zdravi in ne pozabite, virus je še med nami in okužuje naprej - vedno, ko mu damo priložnost.