"Ta človek je novi Hitler. Mi ne verjamete? Verjemite staremu človeku, ki je doživel Hitlerja. To je edini politik, s katerim se nikoli nisem želel srečati. Ne, z njim nikoli! Morda sem bil še premlad, vendar sem vedel, kaj je prav in kaj ne. Tega nisem nikoli obžaloval ... " Tako nekako - citiram po spominu - mi pred več kot dvajsetimi leti pripovedoval Otto von Habsburg. Nanj, na ta pogovor sem se spomnil danes zjutraj, ko sem prebral, da je psihopat Putin sprožil vojno proti Ukrajini. Besednjak, ki ga je uporabil, izvira še iz časov njegovega vzornika Stalina. Denacifikacija.

Psihopat živi v drugem času in prostoru. Redki so ga spregledali že na začetku, konec leta 1999, ko je Boris Jelcin - ob Gorbačevu bržkone edini demokrat v zgodovini Rusije - nepričakovano odstopil in tedanjemu premierju Putinu "začasno" prepustil predsedniški položaj. Približno v tistem času, morda je bilo spomladi 2000, sem delal intervju s predsednikom Panevropskega gibanja von Habsburgom, ki averzije do Putina ni skrival. Vseeno so me njegove primerjave s Hitlerjem presenetile. Starec pošteno pretirava, sem si mislil. Preveč je obremenjen z 20. stoletjem, totalitarizmi in spopadom velikih in zločinskih ideologij, sem si rekel. In sem se motil.

Otto von Habsburg je umrl poleti 2011 in od tedaj je Putin še bolj utrdil svoj položaj, Rusijo pa militariziral do te mere, da so poznavalci ugibali, kaj je pravzaprav njegov cilj; iz države narediti največjo izvoznico orožja na planetu ali se lotiti restavracije nekdanjega imperija. Odgovor se je začel izrisovati leta 2014, ko so "neidentificirani specialci" zasedli strateške položaje na Krimu, na referendumu pa se je ljudstvo odločilo za priključitev materi Rusiji. Cinizem, s katerim se gospodar Kremlja loteva svojih sovražnikov, osupljivo spominja na Stalinovega. V zadnjem letu ali dveh je večkrat dokazal, da je psihopat. Poskus zastrupitve opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega je bil le vrh ledene gore.  Na številne mirovne aktiviste, borce za človekove pravice, novinarje in urednike, ki jih je Putinova klika umorila v zadnjh dvajsetih letih, smo že pozabili. Novinarki Ana Politkovska in Anastazija Baburova? Odvetnik Stanislav Markelov? Pa primer Litvinenko, zastrupitev Julije in Sergeja Skripala ...

Seznam žrtev psihopata Putina je dolg.

Ko imamo opravka s psihopatom, smo vedno v šibkejšem položaju. Tudi Hitler je dolgo vlekel za nos Zahod - in to zato, ker je odlično blefiral, dajal lažne obljube in predvsem spretno manipuliral s svojimi zahodnimi sogovorniki. Pri Putinu se vse skupaj vleče že 22 let in mlada generacija Rusov ne pozna nikogar drugega, nobenega drugega voditelja kot Putina.

Rusije vojaško ni mogoče poraziti. Od Napoleona dalje je to dejstvo, ki ga preberete v vseh učbenikih vojaške zgodovine, taktike in strategije. Poleg tega ima atomsko orožje in ni izključeno, da ga kot človek s psihopatsko motnjo ne bi uporabil.

Vseeno pa bo Putina napad na Ukrajino precej drago stal. Ekonomsko in moralno. Če bo svet, še posebej Zahod, proti Rusiji dejansko uvedel popolno gospodarsko, politično, kulturno, transportno ipd. blokado, potem bo ruska ekonomija doživela šok, primerljiv s tistim ob razpadu Sovjetske zveze. Dosedanje sankcije so bile Blažev žegen, kar kaže, da ni bilo interesa za dejanski pritisk na Putina. Se bo po invaziji na Ukrajino to spremenilo?

V moralnem pogledu je Rusija zdaj v družbi držav, ki ne uživajo posebnega spoštovanja. Do danes zjutraj so simpatije za Putinove ambicije glede vzhodne Ukrajine izkazale Nikaragua, Severna Koreja, Iran, Sirija in Kuba. Kitajci so zadržani, nenazadnje imajo pred seboj nerešen problem s Tajvanom, zato bodo čakali na razplet ruske agresije na Ukrajino. Belorusija je tako ali tako sostorilka pri agresiji, Srbija pa je očitno vseeno toliko čustveno dozorela, da ne pada več na prazne besede o "slovanskih bratih". Seveda ni izključeno, da Putin zaradi preusmerjanja pozornosti ne bo zakuhal kakega hujšega incidenta na Balkanu.

Ključno sporočilo Putinove vojne pa je sledeče: Invazija na manjšo, šibkejšo državo je dejanje, ki nikoli ni vzbujalo simpatij. Toda Rusi, zlasti mlajše generacije, ki nikoli niso doživele Sovjetske zveze, bodo morali prej ko slej sami ugotoviti, da jih Putin z militaristično politiko, ki tepta mednarodno pravo, oddaljuje od vsega tistega, kar se jim je še včeraj zdelo samoumevno. Naj bodo t.i. zahodne vrednote in potrošniška mentaliteta predmet še takšnih zasmehovanj, kritik ali cinizma, dejstvo je, da severnokorejske, beloruske ali kubanske alternative noče nihče. Zaradi tega drži ugotovitev, da lahko Vladimirja Groznega z oblasti spravijo samo Rusi. Žal ne z volitvami, saj si je tako uzurpiral oblast, da bo lahko predsednik vse do leta 2036, pač pa s protesti in državljansko nepokorščino.

Evropska unija in zahodni svet jim pri tem lahko pomaga od zunaj. Tudi Slovenija. Razglasitev veleposlanika Ruske federacije za nezaželeno osebo, skrbna analiza Sove vseh t.i. kulturnih aktivnosti kopice ruskih državljanov v Ljubljani (pravijo, da je Ruski center znanosti in kulture izpostava FSB) in predvsem zamrznitev premoženja vseh ruskih podjetij pri nas so nujni ukrepi. Kajti prišli smo do tiste točke, ko ne moremo biti več le nemi opazovalci, temveč smo zaradi spoštovanja temeljnih načel pravičnosti dolžni nekaj storiti. Vsak zase lahko razmisli, kaj.

Jaz sem zjutraj, ko sem se peljal mimo ruske ambasade v Ljubljani, nekaj sekund trobil. Potem sem napisal tale tekst in se odločil, da na portalu ne bomo več objavljali prispevkov Putinu naklonjenih avtorjev. Predolgo smo v imenu svobode govora in pluralizma dopuščali brezramno rusko propagando.