Zdi se, da s sankcijam proti Rusiji vsaj v Evropski uniji ne bo šlo povsem brez težav. Morda se kdo spomni podobne zadrege iz časov njene predhodnice EGS v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je šlo za Miloševićeve osvajalske pohode v bivši Jugoslaviji. Tudi takrat so evropski voditelji, iz katerih smo se celo norčevali zaradi neodločenosti, večinoma pogovarjali o tem, da bi bilo treba nekaj storiti. Čas pa je tekel in ljudje na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini so umirali zaradi pasivnost Zahoda.

Svojevrstna ironija je, da smo dobrih trideset let kasneje del te združbe in da opazujemo neke vrste reprizo balkanskega dogajanja, pri čemer je Putinov psihološki profil malce podoben Miloševićevemu: sindrom odsotnega očeta, nerazrešen Ojdipov kompleks in narcisistična obsedenost z izkazovanjem spoštovanja. Toda Milošević ni imel jedrskega kovčka in ene najboljših armad na svetu. V primerjavi s Putinom je bil Milošević benignejši psihopat; pravnik in bankir, ki je naredil politično kariero v drugi polovici osemdesetih, ko se je vrnil iz New Yorka in odkril srbski nacionalizem. Na drugi strani kagebejevec, ki je služil v nekdanji Vzhodni Nemčiji, z obešenjaškim smislom za humor in slabo prikrito agresivnostjo. Kdor je Putina pozorno opazoval v zadnjih 48 urah, ko se je pojavil na televiziji in pojasnjeval svoje načrte z Ukrajino, je to opazil v njegovi retoriki: sovraštvo in jeza, a zraven tudi precejšnja napetost, živčnost. Je možno, da nima natančno predvidenih naslednjih potez in da v bistvu improvizira?

Cinizem brez primere: Denacifikacija po 77 letih

Putin je sicer odločitev za napad na zahodno sosedo sprejel že pred časom, verjetno celo pred več meseci oziroma v letu 2021. Specialne enote pehote in letalstva (padalci) so morali vaditi in natančno preučiti cilje, ki so jih včeraj hitro in brez posebnih težav tudi osvojili. Smeri napada (sever, jug in vzhod) prav tako demantirajo ruske navedbe, da gre zgolj za nekakšno "posebno operacijo z omejenim obsegom" na vzhodno Ukrajino in ozemlje obeh t.i. ljudskih republik (Lugansk, Doneck).

Ruska invazija v prvih 24 urah se zdi skoraj popolna, vsekakor pa odpira vprašanje, zakaj so bile ukrajinske sile prvi dan v takšni defenzivi? Morda iz taktičnih razlogov, kajti takorekoč ni relevantnega medija, politika ali mednarodne organizacije, ki bi dvomila v rusko agresijo na Ukrajino in jo obsojala. Glede na količino orožja, ki naj bi ga zahodne države v zadnjih tednih dostavile kot pomoč Ukrajini, je presenetljivo, da so Rusi že v nekaj urah onesposobili ukrajinsko zračno obrambo in letalstvo. So žrtve vseeno presenetili?

Doslej je iz Ukrajine pred vojno pobegnilo že več kot 100.000 ljudi.

Še bolj nepričakovano je rusko zavzetje Černobila. Kaj bo Putin počel z jedrsko elektrarno, kjer je bila leta 1986 najhujša jedrska nesreča v zgodovini? Po spletu so se že pojavila številna namigovanja o "povišani radioaktivnosti" na tistem območju. Vsekakor je psihološka vojna del siceršnje in vojna z (dez)informacijami je še kako pomembna.

Kaj se bodo iz tega naučili Kitajci?

Združene države Amerike trenutno vsaj toliko kot Evropa skrbi Kitajska in njeni naklepi s Tajvanom. Ni naključje, da je včeraj ponovno prišlo do vdora kitajskih vojaških letal v tajvanski zračni prostor. V Pekingu so sicer zviti in bodo verjetno najprej počakali na razplet Putinove ukrajinske avanture. Če se izkaže, da se v mednarodno pravo vračata srednji vek in hobbesovski Leviathan, kjer močnejše države brez sankcij (kazni) žrejo manjše, potem bo Kitajska verjetno poskušala nasilno "priključiti" Tajvan. Kako se bodo na to odzvali Američani? Bodo podobno kot v primeru Ukrajine stali ob strani in agresorju zagrozili z ekonomskimi sankcijami, ali pa bodo vstopili v vojno kot neformalni zavezniki Tajvana?

Kitajska invazija na Tajvan bi seveda pomenila, da svet drvi v novo svetovno vojno. Še na začetku tedna bi me za takšne besede razglasili za norca, toda od včeraj zjutraj bi bili najbrž že bolj zadržani. Ko smo na portalu+ na začetku februarja 2020 prvič in potem še nekajkrat pred razglasitvijo epidemije svarili javnost, da je le vprašanje časa, kdaj bo tudi Slovenijo "napadel" novi koronavirus, smo bili deležni zasmehovanja, češ kaj strašimo ljudi, ko pa je vse skupaj napol izmišljena zgodba, lažna novica (fake news).

Seveda in na srečo ni nujno, da bo ruska agresija na Ukrajino sprožila domino efekt drugje po svetu. Poleg Kitajske oziroma njenih ambicij po zasedbi Tajvana je zagotovo najbolj občutljiva ta hip Bosna in Hercogovina, kjer srbska entiteta že nekaj časa grozi z razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti, njen voditelj Milorad Dodik pa je - poetično rečeno - kot plišati medvedek na daljinsko upravljanje, čigar lastnik sedi v Kremlju. In če je Ukrajina za Slovenijo vseeno relativno oddaljena država, potem bi nas morebitni novi oboroženi konflikt "v srcu Balkana" moral še kako skrbeti. Od skrajne severozahodne točke Bosne in Hercegovine do slovenske meje je namreč manj kot 50 kilometrov zračne črte.

Kaj nam sporočajo jugokomunisti 

Če se vrnem k neodločnosti EU v primeru Rusije: jasno je, da Putin ne razume drugega kot argumenta moči, grobo, primitivno silo. V tem smislu spominja na Stalina, ki so ga naši komunisti zelo dobro poznali. Kardelj in Dedijer, denimo, sta v svojih spominih (Dedijer tudi v Titovi biografiji) natančno opisala pogovore s Stalinom in njegove značajske lastnosti. Prijateljev in zaveznikov ne spoštuje, ampak jih zaničuje. Spoštuje edinole sovražnike, takšne, ki ga fascinirajo s svojo močjo. Vzajemno občudovanje Stalina in Hitlerja torej ni naključno. Koga občuduje Putin razen samega sebe? Odgovor je: Putina. Pomislite, kako podcenjujoč odnos ima do svojega beloruskega lakaja Lukašenka ...

V Bruslju so naredili napako še pred rusko invazijo in z obotavljanjem glede sankcij dali Putinu čas in priliko, da je izpeljal prvi del načrta. Dosedanje sankcije, ki jih je Zahod uvedel proti Rusiji po priključitvi Krima in de facto odcepitvi dveh pokrajin v vzhodni Ukrajini, so bile bolj kot ne formalne. Če bi dejansko želeli zlomiti Putinov režim in bi že ob kopičenju vojske na meji z Ukrajino začeli s sankcijami, bi morali najkasneje v nekaj dneh uveljaviti tako ostre gospodarske in politične sankcije proti Rusiji, kakršnih svet po leti 1945 še ni videl. Pa ne le v ekonomskem smislu; sankcije bi morale kaznovati tudi rusko elito, brez tega ne bi oziroma ne bo šlo.

Oligarhijo, ki Putinu financira razkošni življenjski stil, namreč sestavljajo tudi tisti ljudje, po zaslugi katerih je Vladimir Vladimirovič prišel na oblast. Predstavljajte si, da bi proti tem oligarhom uvedli tako ostre sankcije, da bi lahko potovali le še v Minsk, Peking in Pjongjang; ljudje, vajeni razkošnega življenja, zabav v svetovnih prestolnicah in svobode gibanja med svojimi luksuznimi nepremičninami med New Yorkom, Londonom in Azurno obalo, bi nenadoma obtičali v Moskvi. Ko bi izvedeli, da je njihovo premoženje v tujini zamrznjeno, bi morali gnev na nekoga usmeriti. Nekaj časa bi jih domači mediji še prepričevali, da je za vse kriv pokvarjeni zahod, Američani oziroma Evropska unija. V svetu, kjer so vsi Ukrajinci nacisti, je relativno enostavno pričarati črno-belo zgodbo in za vse težave okriviti druge. Toda prej ko slej bi se ruska elita naveličala teh izgovorov in začela krivca iskati doma, v Kremlju. Zaradi tega nimajo prav tisti, ki nas prepričujejo, da ostre sankcije ne bi bile najbolj smiselne, saj da bi nam povzročile preveliko gospodarsko škodo. Bi jo in zagotovo jo bo tudi vojna, ki se je včeraj začela. Toda logika sankcij - in sicer resnično pasjih sankcij, ki bi pomenile tudi popolno transportno in komunikacijsko izolacijo Rusije (!) - je preprosta in jo najbolje ponazarja naslov prispevka v Atlantic Council (vir):

"Deterring Putin is expensive but much cheaper than war."

Mislim, da prevod ni potreben. Žal je ideja od včeraj obsoletna in zato so najhujše možne sankcije proti režimu v Kremlju edini nenasilni odgovor na Putinov primitivizem in izživljanje nad šibkejšimi državami: ker se psihopata iz Kremlja ne moremo lotiti z orožjem, saj bi to bržkone sprožilo tretjo svetovno vojno in jedrski spopad, ki bi uničil človeško civilizacijo, nam ne preostane drugega kot ekonomija. Ko bo ruska elita izgubila potrpljenje in se odrekla Putinu, bodo demonstracije na moskovskih ulicah dosegle nepredstavljive razsežnosti in nomenklatura se bo obrnila proti Vladimirju Groznemu.

Koliko divizij ima Vatikan?

Zaradi ekonomije se je zrušila tudi Sovjetska zveza. In tako kot leta 1991 bodo morali Rusi po zaslugi Putina ponovno poskrbeti za svoje težave. Problem pa je v tem, da se to verjetno ne bo zgodilo jutri. Ne glede na to si tisoči protivojnih protestnikov v ruskih mestih, ki so včeraj kljubovali Putinu zaradi invazije na Ukrajino, zaslužijo spoštovanje. Med njimi bodo mnogi deležni brutalnosti ruskega represivnega aparata, ki je pod Putinom doživel pravo stalinistično renesanso. Kdo bi si mislil, da nas bo na začetku leta 2022 odneslo tako daleč v preteklost - v čas totalitarnih režimov, v obdobje nekakšne nove etape hladne vojne?

V primeru Vladimirja Putina opravka s psihopatom, ki ga ni strah posledic svojih dejanj. Nasilnež iz Kremlja, ki je od včeraj svetovni problem, ne razume pogajanj in kompromisov, ampak podobno kot Stalin zgolj argument moči, primitivno silo. Stalin se je norčeval iz majhnih držav - češ, koliko divizij pa ima Vatikan - in je Kardelju v Moskvi nekoč predaval, da ne more vsaka vas postati država. Za Putina je Evropska unija nekakšen posvetni Vatikan, skupnost pomehkuženih homoseksualnih degenerirancev, nezmožnih služenja vojske in obrambe domovine. Zaradi tega nikogar ne jemlje resno, ker se nikogar ne boji in do nikogar ne kaže spoštovanja.

EU lahko kremeljskega nasilneža pripravi do pogajanj edinole z izjemno strogimi sankcijami. S sankcijami vseh sankcij, zaradi katerih bi ruska elita, represivni aparat in nenazadnje tudi ljudje z ulice "gospoda Putina" vrgli z oblasti in odprli vrata svobodnejši, liberalnejši Rusiji.