Rusija je napadla Ukrajino. V nasprotju z ocenami mnogih, celo z ocenami nekdanjih ameriških generalov, se Ukrajinci uspešno branijo. Odpor ne bo ponehal. Kljub sankcijam Zahoda, ki so potrebne in nujne, tudi Rusi ne odnehajo. Rusi so tega vajeni, v vseh dosedanjih akcijah, od Budimpešte 1956, do Prage 1968, Čečenije, Gruzije, Afganistana, pa Sirije, Krima, Donbasa itd., vojaško urejajo svoje interese, se soočajo z odporom, ki se mu vojaško zoperstavljajo bolj ali manj uspešno, ter se na sankcije ne ozirajo. V resnici bi lahko šli še naprej v zgodovino, vse od ideje o svetovni revoluciji, ki je botrovala Leninovim, Stalinovim in Trockovim idejam o vzpodbujanju revolucij po Evropi in svetu; Rusija in prej Sovjetska zveza je imela vse to zapisano v miselnem vzorcu.

Rusi so s svojim ravnanjem pogosto vešče izzivali delitve v mednarodni skupnosti. Tokrat so dosegli nasprotno, enotnost Evropske unije in zveze NATO. To utegne biti odločilno za razvoj tega konflikta in siceršnjih namer Putina, odločilno za uspeh Ukrajine na eni ter Putinov neuspeh na drugi strani ter ključno za vzpostavitev novega svetovnega reda, ki nastaja.

II.

Rusija je odšla iz Evrope z oktobrsko revolucijo leta 1917 in se nikoli ni več vrnila. Po pravici povedano, tudi Zahod ni storil nič, da bi se to zgodilo. Sploh Evropa, ki je imela nekaj priložnosti, da bi strateško uredila odnose z Rusijo, kar bi ji prineslo mir, pa ne le mir, temveč tudi ekonomsko prosperiteto obema, Evropi in Rusiji.

Evropa je ostala še danes ujeta med Združene države Amerike, Rusijo in Kitajsko, kar jo dela šibko in notranje razdvojeno, praktično enako kot v njeni celotni moderni zgodovini. Obe svetovni vojni sta to pokazali in iz obeh je Evropa izšla razdeljena. Po prvi na revolucionarno Rusijo in Evropo, po drugi razdeljena z železno zaveso ter notranje razbita na probritansko, proameriško ter pronemško in profrancosko strujo ves čas po prvi in drugi svetovni vojni.

Vladimir Putin je v zadnjih letih zelo revidiral pogled na zgodovino; medtem, ko je ob imenovanju kritiziral pakt Ribbentrop-Molotov, ga je pred dvema letoma podprl. V novejši zgodovini je bil Stalin brez dvoma najuspešnejši ruski voditelj in edini res veliki zmagovalec II. svetovne vojne: Sovjetska zveza je dobila pol Evrope, to je bila bolj njegova kot Hitlerjeva vojna. Ne govorim o njegovi zgodovinski podobi tirana, ki je nesporna. Stalinova zmaga v tej vojni je sicer bila res groteskna: Velika Britanija in Francija, ki sta v drugo svetovno vojno vstopili zaradi Hitlerjeva napada na Poljsko, sta jo že 1943 v Teheranu na sestanku Churchilla, Roosevelta in Stalina, dala slednjemu. Zadnje dni vojne sta takoj začela hladno vojno zoper njega, še pred tem pa je Churchill leta 1945 z načrtom (operacijo) Unthinkable (vir), celo načrtoval napad na Rdečo armado s ciljem, vreči jo nazaj na predvojne meje med Poljsko in Sovjetsko zvezo. Istočasno pa je Stalin ukazal Stavki, svojemu generalštabu, naj pripravi načrt prodora do Rokavskega preliva. Vse do konca hladne vojne je ta imperij vladal polovici Evrope. Ne preseneča, da je njegov razpad leta 1990 danes velika Putinova bolečina.

III.

To, kar postaja očitno danes po napadu na Ukrajino, je po eni strani Putinova ambicija restavrirati moč nekdanje Sovjetske zveze v največji možni meri; moč, ki se izrisuje v novi geopolitični karti s ponovnim nadzorom nad državami, ki so nekdaj tvorile Sovjetsko zvezo. Zato lahko, če Ukrajina pade, pričakujemo podobno akcijo zoper Moldovo, Gruzijo, Belorusijo, ki je že v njegovem taboru, ter zoper daljnovzhodne države, Kazahstan itd., ki so že v tem okviru, čeprav novice govorijo, da se Kazahstan ne želi pridružiti invaziji na Ukrajino.

Ukrajina je pokazala, da vojaške intervencije Zahoda ne more pričakovati nobena država zunaj zveze NATO in drugih zavezništev z ZDA, ki bi jo Rusija napadla v prihodnosti. Zahod, NATO, ne bo interveniral, grožnja z atomskim orožjem je neposredna (Reaganova doktrina je podobno podpirala gibanja zoper Sovjete, a nikoli ni računala na neposredno vojaško vpletanje), Putin jo je teatralno napovedal v kamere na koncu svojega govora.

Opozorilo Finski in Švedski, ki sta javno oznanili namero, urediti svoj varnostni položaj, potrjuje te Putinove namere. Stalin je Finsko skušal pokoriti ves čas, bil težko poražen, po napadu na Rusijo junija 1941 pa je Hitler omogočil, da se je Finska spet vojaško pobrala. Finska je ruska soseda, Švedska ni. Finska ni članica NATO in Švedska tudi ne. Te dni se je razprava o tem na Finskem, ki gleda vojno v Ukrajini, močno okrepila.

IV.

Zahod je naredil veliko napak, nove države ni takoj integriral, ni uredil odnosov z Rusijo in ni ji ponudil drugačne perspektive, čeprav je bilo kar nekaj poskusov. Zanemaril je novo vlogo Kitajske, ki danes v Varnostnem svetu ne podpira obsodbe agresije na Ukrajino in pomeni tudi gospodarsko alternativo za ekonomsko blokirano Rusijo. Vprašanje, ki ga danes slišimo tako od analitikov kot od politikov, v Sloveniji zlasti od levega političnega spektra, je sledeče:

"Ali je NATO s svojo politiko širitve v resnici sprovociral Putina k napadu na Ukrajino?"

Če pustimo ob strani skrajni cinizem take trditve ob raketiranju civilnih ciljev v Ukrajini, je potrebno povedati predvsem naslednje. Slovenski "analitiki" s tem mirno ignorirajo dejstvo, da v resnici govorijo tudi o Sloveniji, ki se je pridružila zvezi NATO. Kakšen bi bil danes položaj Slovenije, če tega ne bi storila? Mar ne bi bila, "umetna tvorba kot Ukrajina", kot je - človek ne more verjeti lastnim očem in ušesom - izjavil dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Andrej Stopar, zlahka cilj neke prihodnje agresije?

Trditi danes, da je bili širitev zveze NATO napaka, je enako, kot če bi leta 1991 trdili, da je osamosvojitev in ustanovitev države Slovenije kreacija neke "umetne tvorbe" in s tem napaka. In da je ohranjanje integritete in celovitosti SFRJ edino pravo politično in zgodovinsko stališče, ki sovpada s takratno trditvijo, da je potrebno ohraniti tudi Sovjetsko zvezo, ki je tedaj razpadala na 15 samostojnih držav, tudi Ukrajino. 

V resnici je tedaj to današnje Stoparjevo stališče o Sloveniji kot "umetni tvorbi" zastopal celoten Zahod, tedanja Evropska gospodarska skupnost (EGS) in NATO - ter seveda tudi Sovjetska zveza. Zato je prišlo do napada JLA na Slovenijo. Sicer zelo verjetno ne bi. To, da smo se vojaško zoperstavili JLA, kot se danes Ukrajinci zoperstavljajo ruski vojski, je bilo odločilno. Pomembno je bilo tudi, da Zahod kljub takemu stališču ni bil za eskalacijo totalne vojne zoper Slovenijo. Vendar - da ne bo pomote, če bi do tega kljub temu prišlo, NATO ne bi interveniral na naši strani.

Nasprotno, tedaj je uvedel embargo na naše oboroževanje (to je še danes predmet neprestanega kriminaliziranja s strani domačih Stoparjevih somišljenikov) za razliko od vojaške pomoči Ukrajini danes. In da ne bo še druge pomote, JLA se ni odločila za eskaliranje napada. Ne zaradi stališča Zahoda, pač pa zaradi Sovjetske zveze in dejstva, da smo mi vojaško nadzorovali ozemlje Slovenije. General Kadijević ni upošteval zahteve upokojenega admirala Mamule, da mora Slovence vojaško spraviti na kolena. Ne zato, ker ne bi hotel, pač pa zato, ker v Moskvi, kamor je odšel po podporo, za totalno vojno ni dobil zagotovil generala Dmitrija Jazova, sovjetskega obrambnega ministra. Ne zaradi zveze NATO, pač pa zaradi Rusov. Zato draft povelja, ki ga je za Kadijevića izdelal njegov šef kabineta polkovnik Obradović, o drugem valu napadov na Slovenijo julija 1991 ni bil sprejet in ni sledil grozljivemu Adžićevem televizijskemu govoru, ki povsem spominja na Putinovega pred dnevi.

V.

Države, ki s takšnim svežim zgodovinskim spominom vstopajo v realni svet svobodnih in neodvisnih držav, prav zato iščejo svoja varnostna zagotovila stran in v neodvisnosti od Rusije. Res je, kar je svoj čas trdil velik poznavalec Sovjetske zveze in ameriški diplomat George Kennan, da puščati Ruse pred zaprtimi vrati pomeni, da nikoli ne bomo vedeli, kaj bi v resnici storili, če bi jih odprli tudi zanje.

Po drugi strani je veliko vprašanje, ali bi dejstvo, da bi nastal nek nov Münchenski sporazum, ki bi Rusiji vrnil interesno sfero, ki jo je izgubila - in sploh kakšno? -, v resnici odvrnil Putina od njegovih namer. In kdo bi naj bil novodobni Neville Chamberlain? Kdo naj bi kot francoski premier Édouard Daladier po Hitlerjevi aneksiji Češke, po tem, ko je podpisal Münchenski sporazum, danes za Ukrajino izjavil kot on takrat za Češko (Slovaška pod vodstvom Tise se je že odcepila), da je "umetna država, za katero se francoski vojaki ne bodo borili"? Kot da je bil Haydrichov protektorat Bohemia naravna tvorba! In ne pozabimo, to sicer ni del splošnega vedenja, da sta takrat skupaj s Hitlerjem Češko okupirali tudi Poljska in Madžarska ter si prisvojili vsaka svoj del češkega ozemlja. Pa vendar je Hitler z očitkom o masakru nad Nemci v Gdansku (vas to kaj spominja na Putinove trditve o "masakru ukrajinskih nacistov" v Donbasu?), leto pozneje napadel Poljsko.

Takih paralel v zgodovini je nešteto. Predstavljajte si, da bi danes vzeli Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852 in na njegove meje poslali vojsko s trditvijo, da je bilo vse to Slovencem odvzeto. Tako kot je res, da če ne bi bilo 4. armade Petra Drapšina, verjetno tudi partizanski IX. Korpus mojega pokojnega očeta Primorske sam ne bi zmogel priboriti nazaj Sloveniji.

Hočem reči, da je Putinova agresija zoper Ukrajino resda po dolgem času poenotila EU in NATO, toda čez čas, če bi Rusiji uspelo zlomiti Ukrajino, bomo soočeni z novo realnostjo. Poučeni s temi zgodovinskimi dejstvi se moramo zavedati, da se lahko zgodi, da bo le vprašanje časa, kdaj bo ta nova, z vojno vzpostavljena realnost, ponovno legitimirana s strani tretjih držav, ki danes agresijo sicer obsojajo, in bogvedi kakšni interesi bodo temu takrat botrovali. Na to računa marsikdo v Evropi in pri nas, kjer je proruski sentiment presenetljivo močan. Zato je še kako prav, da svoje obrambne sposobnosti krepimo; pot v pekel je bila namreč prevečkrat tlakovana z dobrimi nameni. Tudi takimi, ki jih ujčka slovenska levica.

VI.

Česar danes kljub vsem dogodkom nihče še noče ali ne more razumeti, je to, da ne vstopamo le v novo hladno vojno, da ne nastaja le nova železna zavesa, ampak da po tridesetih letih spet prihaja nazaj možnost prave vojne širokih razsežnosti, ne več samo hladne. Zelo malo je potrebno, da pride do spopadov širših razmer. S tega stališča so Putinove teze o umetnih tvorbah, ki jo tako nekritično povzema nek samovšečni televizijski dopisnik, izredno nevarne. 

Obenem vstopamo v obdobje ekonomske negotovosti, ki bo dolgotrajna. Recesija, ki jo napovedujejo rasti cen energentov, realna možnost konca oskrbovanja s plinom iz Rusije, iskanje alternativnih virov energije za Evropo, ki bo predrugačilo podobo svetovne ekonomije, so pred vrati. Izgon Rusije iz svetovnega finančnega sistema bo imel velike ekonomske posledice za vse, tudi za Slovenijo, in obdobje prilagajanja bo dolgo. Slovensko gospodarstvo in njegov menedžment imata izkušnjo z razpadanjem jugoslovanskega trga. Grozi tudi rastoča svetovna inflacija. Rusija danes predstavlja zgolj 3 odstotke svetovne ekonomije, kar je neverjeten podatek glede na njeno ozemeljsko velikost. Toda dejanski vpliv Rusije na svetovno ekonomijo z vsem tem dogajanjem je enormen. 

Pred nami, Evropejci, je v teh najtemejših urah v zadnjih treh desetletjih težavno obdobje. ZDA, ki so v tem trenutku ujetnice notranje politike in slabe pozicije Bidena in demokratov, postajajo spet ključne za varnost Evrope. Spet smo odvisni od njih. Toda ruska agresija je prinesla epohalno spremembo; Nemčija prevzema prvič po II. svetovni vojni svojo vojaško vlogo v združeni Evropi. To je največja neposredna posledica vojne v Ukrajini in z njo Evropa prvič lahko začenja graditi svoj obrambni in varnostni sistem, vzpostavlja ravnotežje ter da Evropski uniji izjemno moč.

Celo Britanci, ki so odšli in kot vedno računajo na ameriško zavezništvo, ter Francozi kot zadnja nuklearna sila v EU, ki so oboroževanju Nemčije vedno nasprotovali, morajo zaradi svoje in evropske varnosti sprejeti novo realnost, ki jo je vzpostavila ruska grožnja. S tega stališča je enotnost, ki se je v Evropi in zvezi NATO vzpostavila ob agresiji na Ukrajino, v resnici najbolj dragocen realni potencial, ki ga je potrebno ohranjati in razvijati v nastajanju nove svetovne ureditve, kjer je po dolgih desetletjih dvomov v resnični potencial Evropske unije morda res nastopil čas njene revitalizacije!