Pred nami so težki in negotovi meseci, morda celo leta. Vendar me z upanjem navdaja dejstvo, da je Evropski uniji in Evropi skupaj z ZDA in ostalim demokratičnim svetom uspelo strniti vrste. Na ne majhno presenečenje ruskega predsednika Putina. Prevladalo je spoznanje, da gre v zvezi z neizzvanim, nezakonitim in nemoralnim napadom Rusije na demokratično sosednjo Ukrajino za prelomno dogajanje. Odloča se namreč o tem, kakšni bodo odnosi med državami na našem kontinentu in svetu v prihodnjih desetletjih, na kakšnih vrednotah bodo temeljili. Odloča se o usodi Evrope, o njeni svobodi in demokraciji. Opogumljajoče je, da je EU kočno dvignila svoj glas in od besed prešla k dejanjem. Do sedaj je vse prevečkrat čakala, da drugi opravijo tisto, kar bi morala sama. Tokrat pa gre pri njenih sankcijah zoper agresorja za tektonske premike. Mislim predvsem na zamrznitev računov ruske centralne banke in druge finančne ukrepe. 

Reakcija ob prvi ruski agresiji na Ukrajino leta 2014 in na početje ruskega predsednika v letih pred tem in potem je bila drugačna, popustljiva. Pravzaprav se je ruskemu predsedniku dopuščalo, da je na našem kontinentu počel, kar je hotel. Čeprav je že na Münchenski varnostni konferenci leta 2007 dal vedeti, na kakšno pot se podaja. Spomnimo, leta 2007 je izvedel kibernetični napad na Estonijo, leto kasneje je napadel Gruzijo. Leta 2014 je sledila aneksija Krima in vojaško posredovanje v Donbasu na vzhodu Ukrajine.

S kibernetičnimi vpadi se je vmešaval v volitve v vrsti demokratičnih držav. Vršil je represijo nad svojimi političnimi nasprotniki, nekatere dal likvidirati celo po tem, ko so se zatekli v tujino itd. V tem času je okrepil in moderniziral vojsko in ves represivni aparat. Članice EU pa so se med tem šle nadaljevanja t.i. ostpolitik - vzhodne politike oziroma politike popuščanja napetosti, gradnje plinovodov za ruski plin, vsestranskega gospodarskega sodelovanja in absurdnega razvajanja ruskih oligarhov. Ti so na eni strani prikimavali ruskemu predsedniku pri njegovem spodkopavanju EU in evropskega reda ter financirali njegovo politiko. Na drugi pa so v države članice EU hodili na počitnice, nakupe, tam šolali svoje otroke, si kupovali razkošna druga domovanja, kupovali športne klube in uspešna evropska podjetja. Evropi ne gre očitati, da je poskusila s politiko angažiranja, Evropi gre očitati, da je z njo nadaljevala, ko je bilo več kot očitno, da druga stran drži figo v žepu.

Evropa, EU je šele ob invaziji na Ukrajino končno spoznala, koliko je ura.

Bolje pozno kot nikoli.

Najbolj očitna je ugotovitev, da jo je Putin prevaral, vidna pri Nemčiji. Ta je v roku zadnjih par dni pod vodstvom socialdemokrata Olafa Scholza diametralno spremenila svojo politiko, poosebljeno v Angeli Merkel, in sprejela zgodovinske odločitve. S tem ne mislim le, da bo povečala svoj obrambni proračun na 2% BDP in da bo s protitankovskim orožjem in protiletalskimi raketami pomagala napadeni Ukrajini. Dolgoročnejše še pomembnejša odločitev se mi zdi, da bo močno spremenila svojo energetsko politiko in se skušala otresti svoje odvisnosti od ruskega plina.

Obnovljivi viri energije so postali energija svobode.

Upajmo, da bo ta enotnost ostala tudi v naprej, ko bo na težkih preizkušnjah. Moramo se zavedati, da sankcij ne bo čutil le napadalec in da se vojna vihra lahko dodatno razplamti. Ruski predsednik bo s proti sankcijami, grožnjami in na vse druge možne načine poskušal doseženo enotnost razbiti. Le odločnost, solidarnost in enotnost EU skupaj z ZDA in celotnim demokratičnim svetom lahko prepreči, da se po Ukrajini Putin ne loti podrejanja drugih evropskih držav. Enako, da ruskega predsednika ne bo začel posnemati še kdo. Rusiji je treba na vse načine pokazati, da se ne strinjamo z njenim početjem, z njenim kršitvami mednarodnega prava, začenši z Ustanovno listino OZN. Mimogrede, Ukrajina je bila med ustanovnimi članicami svetovne organizacije. Nikakor ne moremo pristati, da se v 21. stoletju državam ne prizna pravica, da same odločajo o svoji usodi.

Večkrat je slišati, da politike ne gre mešati s športom in kulturo. Da tovrstni stiki zaradi slabih političnih odnosov ne smejo trpeti. V času vojne, za katero smo menili, da smo jo za vedno zbrisali z evropskega in svetovnega obličja, se je s tem težko strinjati. Kako naj na omenjenih področjih sodelujemo z nekom, ki zavrača civilizacijske norme, na katerih naj bi temeljil današnji svet. Nekom ki grozi z nuklearnim orožjem. Spraviti se s silo, brez povoda na šibkejšega, ni ne športno ne kulturno.

Vrste smo uspeli strnili tudi v Sloveniji. Ob prelomnih dogodkih nam tega, če izvzamemo leto 1991, vedno ni uspelo.  Upam, da je tudi pri nas prevladalo spoznanje, da je bilo ravnanje naše države v letih po aneksiji Krima in okupaciji dela vzhodne Ukrajine vsaj naivno, če že ne napaka. Mislim na množico stikov med našimi in ruskimi državniki, na paradiranje ruskih gardistov na Prešernovem trgu in koncert zbora ruske vojske v Cankarjevem domu. Enako na zadnji obisk generalnega državnega tožilca Draga Škete v Moskvi in podpis sporazuma z ruskim državnim tožilstvom o sodelovanju - in to v času, ko je že prihajalo do kopičenja ruske vojske ob ukrajinskih mejah. Odveč je pripomniti, da gre za ruski državni organ, ki na veliko preganja pripadnike ruske politične opozicije in sodeluje pri kršenju človekovih pravic. Eno so normalni odnosi med državami, četudi med njimi obstajajo razlike, drugo pa je nepotrebno bratenje in klanjanje diktatorju.

Tudi naša enotnost bo glede odnosov z Rusijo v prihodnjih mesecih na preizkušnji in morali bi jo ohraniti.  Z ozirom na to, da gre za branjenje demokratičnih  vrednot, na katerih počiva naša država, to ne bi smelo biti pretežko.

Pozdraviti velja izjavo Društva Slovenija-Rusija, v kateri je obsodilo brutalni napad Rusije na Ukrajino in izrazilo solidarnost z ukrajinskim narodom. Z njim se je poteptalo in oskrunilo spomin na premnoge Ruse, ki so izgubili življenje v minulih vojnah. Zaključilo jo je s prepričanjem, da Ruska kapelica pod Vršičem ostaja simbol miru in kulture spoštljivega spomina.

Med vojaki ruske carske vojske, ki so kot vojni ujetniki v času prve svetovne vojne v plazu pod Vršičem izgubili svoja življenja, so bili poleg Rusov tudi Ukrajinci. Prav je, da se ob julijskih spominskih prireditvah spomnimo tudi nanje. Naj bo kapelica pod Vršičem v prihodnje kraj prijateljstva med slovenskim, ruskim in ukrajinskim narodom.

Slovesnosti seveda ne morejo več potekati ob prisotnosti predstavnikov Putinovega režima in častne straže agresorske ruske vojske.