Ko je Paul McCartney spesnil hit To so bili dnevi, ki ga je vrhunsko in romantično izvedla Mary Hopkin, je mlada, prodorna in obetavna študentka v Templinu sanjala, kako bo trla orehe iz teoretične fizike, ko odraste. Ko se je njena družina zaradi očetove službe iz rojstnega Hamburga v Zahodni Nemčiji preselila v Quitzow v Vzhodni Nemčiji, je sčasoma dozorela njena odločitev, kaj bo počela v svojem življenju. Avtor tega prispevka sem takrat poslušal omenjeno Mary Hopkin (in Beatle, seveda), bral stripe in znanstveno fantastiko ter sanjal, da bom postal novinar, ko odrastem (kar se je pozneje tudi uresničilo). Predvsem pa sem vedno znova prisluhnil materini pripovedi o njenem življenju med drugo svetovno vojno v Nemčiji, južno od Dresdna – bila je namreč med desettisoči Slovencev, ki jih je nacistični režim izgnal z domov ter vključil v prisilno delo. Prvo od treh njegovih potovanj v tiste kraje poleti 1981 mi je izoblikovalo izkušnjo o nevtralnosti, socializmu in komunizmu ter o Vzhodnem bloku iz prve roke, se pravi, o tem, kaj je to hladna vojna.   

Kanclerka in njeni predhodniki

Era Angele Merkel je končana, zato lahko že predstavimo njen portret, kar bomo storili s treh vidikov: zgodovinskega, vsebinskega in stila vladanja, ki jih obenem tudi primerjamo in komentiramo. V obdobju po koncu druge svetovne vojne se je v Nemčiji zvrstilo osem kanclerjev, od tega pet iz vrst CDU/CSU in trije iz vrst SDP. Skupno so bili na položaju 71,5 let, od tega prvi 52 let in drugi 19,5 let. 

 Kronološko so se zvrstili takole: 

1. Konrad Adenauer: 1949 – 1963 (1951–1955 tudi prvi minister za zunanje zadeve), CDU, 14 let (odstopil, star 87 let);

2. Ludwig Erhard: 1963 – 1966, CDU, (odstopil), 3 leta;

3. Kurt Kiesinger: 1966 – 1969, CDU, 3 leta;

4. Willy Brandt: 1969 – 1974, SDP (prvi SDP kancler po letu 1930), (odstopil, ko so v njegovem uradu odkrili Stasijevega agenta), 4,5 let (s klečanjem v varšavskem getu leta 1970 se je poklonil žrtvam), leta 1971 je prejel Nobelovo nagrado za mir;

5. Helmut Schmidt: 1974 – 1982, SDP, 8 let;

6. Helmut Kohl: 1982 – 1998, CDU/CSU, 16 let (kancler, ki je izvedel združitev obeh Nemčij leta 1990);

7. Gerhard Schröder: 1998 – 2005, SDP, 7 let;

8. Angela Merkel: 2005 – 2021, CDU/CSU, 16 let.

Trije kanclerji očitno izstopajo: Adenauer (14 let) ter Kohl in Merkel (oba 16 let, prvi nekaj tednov več). Če k temu dodamo še prvega, združitvenega kanclerja Bismarcka (19), dobimo veliko četverico. [2]

Omenjeni ne izstopajo samo po dolžini svojih mandatov, ampak tudi glede na zgodovinsko posebnost okoliščin, v katerih so delovali, in njihovo sposobnost, soočati se z izzivi časa. S tega vidika lahko trdimo, da je bila kompleksnost okoliščin, v katerih je delovala Angela Merkel, najbolj, celo naraščajoče zahtevna, še posebej zaradi izjemno močnih globalizacijskih trendov po koncu hladne vojne. Navedeno postavlja odhajajočo kanclerko na prvo mesto med njenimi kolegi. 

Tako pridemo do glavnih zadev, s katerimi se je kanclerka ukvarjala v svojem obdobju, nekatere od njih pa so se pokazale kot globalne krize. Teme z globalnimi vplivom in pomenom, ki so prevladovale v minulem poldrugem desetletju, so bile: sprejem Lizbonske pogodbe 2009, globalna finančna in dolžniška kriza, arabska pomlad, ptičja gripa, migrantska kriza, transatlantski odnosi, Brexit, pandemija C-19, geopolitična tektonika (odnosi med ZDA, EU, Rusko federacijo in Kitajsko), iranski jedrski program, severnokorejsko testiranje balističnega orožja, Sirija in Afganistan, okoljska kriza, vprašanje opuščanja fosilnih goriv (t.im. dekarbonizacija), kakor tudi obeleževanje nekaterih izstopajočih obletnic, med njimi stota obletnica pričetka prve svetovne vojne, 75. obletnica ustanovitve OZN, 80. letnica pričetka druge svetovne vojne in sklenitve pakta Ribbentrop–Molotov in pričetka operacije Barbarossa.    

Veliko težo in odgovornost njene vloge morda najbolje ponazarja dejstvo, da se je Angela Merkel v času svojega mandata udeležila več kot sto zasedanj evropskega sveta. Za primerjavo navedimo, da je bila dolgoletna praksa dve redni in dve, morda tri izredna srečanja na leto dni. V času finančne krize pred dobrim desetletjem se je to število povečalo na povprečno eno srečanje tedensko.

Stil vladanja Angele Merkel zaznamujejo jasna etična drža, razumevanje države blaginje (obdržala je tradicijo, da je bila Nemčija prva takšna država na svetu) in njen socialni čut za običajne ljudi. Kanclerka je dobro vedela, kaj je oblast in njena moč, to je sama občutila in tudi izvajala. In vse to v velikem stilu. Vendar ni prestopila meje, kar je vedno bila največja skušnjava vseh, ne samo politike. Če kdo, je bila ona tista, ki je obrnila hrbet razumevanju politike kot delitve plena. Vzdržala se je tega in postavila standard. Čeprav ni bila iz Oza (a njeno srednje ime je Doroteja), je v politiki znala čarati. 

Ves čas je bila zadržana, previdna in nikoli ni prehitevala svoje sence. Zraven tega je bila moralna avtoriteta v času težkih odločitev. Prav tako je vedno izpričala jasno in neomajno vero v vladavino prava. V to vrednoto je vlagala izstopajočo in navdihujočo energijo, ki bo ostala v spominu. In ljudje so ji zaupali. Zasluženo in izpričano. Njeno dediščino sestavljajo stabilnost, zanesljivost, občutek za ljudi, premišljeno sprejemanje odločitev ter izstopajoča sposobnost vladanja. Vse to smo lahko sami opazovali.   

Prav tako je potegnila potezo, ki je ni nihče v novejši politični zgodovini Evrope: ni aktivno sodelovala v izbiri svojega naslednika na vrhu stranke. To je bil neverjeten politični pristop. S tem je po eni strani izpričala visoko etično držo in prepustila stranki, da izbere osebo, ki bo vredna zaupanja, zanesljiva in obetavna. Stranka bo morala živeti z novim voditeljem, ona sama v upokojitvi pa bistveno manj, če sploh. In po drugi strani očitno ni hotela svojega političnega in osebnega vpliva uveljavljati tam, kjer je mislila, da to ni potrebno. Zraven vsega pa tudi ne bi bilo jamstva, da bi njen izbor (če bi bil) tudi ustrezal pogledom stranke. Zakaj torej obremenjevati vodstvo stranke s še eno stresno zadevo, ko so itak že bile v ospredju zahtevne teme.   

 Dodatno, pokazala je tudi, kaj je sinergija na najvišji politični ravni v domači politiki: kot kanclerka je podprla in dejansko dosegla, da je Frank Walter Steinmeier, njen bivši zunanji minister in vicekancler iz konkurenčne, čeprav koalicijske SDP postal nemški zvezni predsednik (od leta 2017). Njuno samoumevno razumevanje je bilo veliko več, kot si lahko na najvišji politični ravni predstavljamo: njuna empatija in praktično enak vrednostni sistemi, kar je bilo v času številnih velikih pretresov na preizkušnji, je včasih že mejilo na telepatijo. Tudi zaradi tega je predsednik Steinmeier vzorčni model za ta položaj ne samo v današnji Evropi. 

Pogled na prihodnost Zahodnega Balkana 

Vse to jo je postavilo v ospredje in osrčje globalne politike in geopolitike. V najboljšem smislu je izpolnjevala vse pogoje biti izstopajoča voditeljica. Čeprav to ni bilo vedno očitno in prepoznano, je z vsakim dnem po njenemu odhodu to bolj jasno. Veliki voditelji spregovorijo s svojim odhodom. Za njo ostajajo določen prazen prostor ter izziv in priložnost. Ob tem lahko dodamo, da je v mednarodni politiki vedno potrebno nekaj sreče. Angela Merkel je prinesla veliko dozo sreče – in tudi simbolike, saj je odšla s položaja 150 let po tistem, ko je Bismarck prišel nanj.  

Kot edina nemška kanclerka (to je postala leta 2005, ko je premagala Schröderja) in najmlajša na tem položaju dosedaj pa je bila tudi edina sploh z vzhoda. Angela Merkel je vstala na vzhodu. Celo več – lahko bi rekli, da je zadnji evropski voditelj s tovrstno osebno izkušnjo. To je izkušnja iz življenja v bivšem komunističnem sistemu, ki je opredelil njeno državo. Avtor tega prispevka sem prepričan, da je to zelo pripomoglo k njenemu razumevanju politike, odnosov in življenja kakor tudi k njeni voditeljski dovršenosti. Kar je bila, pravzaprav, sreča za vso Evropo – zlahka si je mogoče predstavljati, kako bi lahko bila neskončno zavrta zaradi tega. Pazljiv spremljevalec evropske politike bi verjetno našel kakšen tovrsten primer ali dva v sedanji kontinentalni politiki. Njen odnos do migrantov konec poletja 2015 je bil odraz njenega občutka za ljudi in razumevanja za njihovo trpljenje. V svojem življenju je videla veliko tega.  

In kot vemo danes, so se zadeve zasukale drugače za obetavno mlado znanstvenico. Ko sem bil zadnji referent za Nemško demokratično republiko, Zahodni Berlin in Švico v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter sem se v Beogradu pogovarjal o razmerah v državi tedaj bodoče kanclerke z njenim zadnjim veleposlanikom Eiffom, je izstopajočo raziskovalko že potegnil tok političnega dogajanja – kot namestnica predsednika CDU je v letu 1991 že opozorila na svojo politično spretnost. Ostalo je medtem postalo zgodovina. Tudi ona ni vedela in ni – ni mogla – pričakovala, kar je sledilo.    

Preden zaključimo, je treba dodati še nekaj misli o širitvi EU na Zahodni Balkan. Kanclerka Merkel je podedovala pridobitve velike dvojne širitve iz leta 2004, a je morala tudi živeti z njunimi manj prijetnimi stranmi. Dve leti po njeni inavguraciji sta Bolgarija in Romunija postali članici EU, Hrvaška in Albanija leto dni pozneje članici zveze Nato ter Hrvaška članica EU štiri leta pozneje. In potem se je pojavila širitvena utrujenost (preveč enostavno pojasnilo, seveda, za poznejšo dinamiko in zapletenost evropskega integracijskega procesa): nobene nove članice EU od takrat, z dvema novima članicama Nata: Črna gora (2017) in Severna Makedonija (2020).

Tako imamo v regiji štiri države kandidatke za EU: Črna gora in Srbija se že pogajata, Albanija in Severna Makedonija pa še vedno čakata na pričetek pogajalskega procesa; Bosna in Hercegovina ter Kosovo pa sta formalizirali svojo namero po članstvu. Ni ga vedeževalca, ki bi lahko napovedal prihodnost. Lahko pa se ima v mislih dejstvo, da se je večina širitev EU zgodila z več kot eno novo članico in da se je splačalo. Posledično bi lahko omenjena šesterica tudi vstopila skupinsko. Bi se splačalo. Novi nemški kancler je dobil nekaj v roke, s čimer bi lahko njegov pričetek ostal v spominu.  

Naj se na koncu spomnimo še znamenite popevke, ki so jo Rolling Stones objavili 1973, ko je nemška Angie zaključevala gimnazijo v Templinu, in si postavimo ne samo retorično vprašanje, "kam nas bo to vse to pripeljalo". Morda bo novi nemški kancler Scholz iz vrst SPD, ki je njen resnični in ne samo formalni naslednik, saj sta si po vrednostni usmeritvi zelo blizu, vedel odgovor. V vsakem primeru, njen odhod je pomenil konec epohe. Bila je na vrhu. 

Od dojenčka, ki so ga prinesli v Quitzow leta 1954 do mlade zaposlene na inštitutu v Vzhodnem Berlinu, z doktoratom iz kvantne kemije leta 1986, do predstavnice za medije v Stranki demokratičnega prebujenja leta 1990 do Kohlove deklice (Mädchen) in, končno, do nemške mame (Mutter oz. Mutti ljubkovalno), je prehodila pot do veličastne sfinge. Ki je imela pogosto smeh na licih. In ne gre pozabiti, da gospa Merkel ni podlegla vsesplošni skušnjavi po uporabi tviterja, ampak se je posvetila tistemu, za kar v politiki gre: delati dobro za splošno dobro.  

Razpravljanje o kanclerki Merkel še ne more biti vseobsegajoče, kakor se je tudi v celoti še ne more razumeti. Kajti bila je žlahtna poosebitev tistega, kar so antični filozofi poimenovali zoon politikon. Skromna hčerka ravno tako skromnega pastorja je upoštevala starorimsko modrost, da je treba prizorišče zapustiti, ko si na vrhu. Tako ti ostane v najboljšem spominu. In takšna nam bo v spominu ostala tudi ona. Angela Merkel: velika in neponovljiva.  

____________________ 

Dr. Milan Jazbec je veleposlanik in redni univerzitetni profesor diplomacije. Izvirni prispevek, ki odraža avtorjeva osebna stališča o obravnavani temi, je bil prvotno objavljen v mednarodni znanstveni reviji European Perspectives, letnik 12, št. 2 (22), oktober 2021, str. 9-14.

[1] Bismarcka je nasledil Georg Leon von Caprivi (1890 – 1895), ki je imel slovenske korenine.