Intervju

Intervju z Urbanom Vehovarjem: Vse bolj jasno mi postaja, da smo na poti propada. Ta proces je skorajda neustavljiv.

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo z nami? Lahko se obrnemo in vzpostavimo pristnejšo demokracijo ter uspešnejše gospodarstvo. Če nam to ne uspe, bomo postali črna luknja na zemljevidu Evrope, zgolj družba, ki zagotavlja bazen poceni delovne sile. Ni namreč rečeno, da se ne bo zgodilo ravno to, ker nobena družba na svetu ni obsojena na uspeh.

17.10.2014 16:46
Piše: Boris Meglič

Urban Vehovar: Slovenci smo prav nenavadno naduti in nesposobni za soočenje z resničnostjo. Foto: Socialna akademija

Ljudje šele takrat, ko država ne deluje več, opustijo etična ravnanja, ki bi jim sicer sledili.

 

Gremo v še večjo egalitarnost, ki jo bodo spremljali politični avtoritarizem, populizem ter šovinizem. 

 

Priznati je treba, da se Slovenija v tem trenutku civilizacijsko razkraja, kar se izraža tudi v volilni udeležbi in odnosu ljudi do politične, gospodarske in državne ureditve, ki je bila vzpostavljena po letu 1990, kot tudi v razkroju omike. 

 

Negativna selekcija elit je bila po letu 1991 še pospešena, obenem pa po letu 1991 stare in nove elite niso imele več nobenih zadržkov glede plenjenja prejšnje družbene lastnine.

 

Kar zadeva Janeza Janšo je jasno, da ga je naš represivni sistem sankcioniral. O njegovi krivdi tudi ni mogoče dvomiti.

 

Represivni aparat je namenjen za ekstremne primere, ne pa za soočanje z dominantnimi krogi elit, ki so skorajda v celoti skorumpirane,

 

Obravnave primernosti ravnanj elit ne smemo prepustiti le zakonom in represivnim organom! Vsak od nas bi moral biti sposoben za osnovno presojo etičnosti svojih in tujih ravnanj.

 

Gotovo je eden od problemov ta, da nimamo elit, ki bi bile sploh sposobne misliti demokracijo, še manj pa jo sprejemajo. Največja teža odgovornosti, kar zadeva sposobnost misliti demokracijo, gotovo leži na naši intelektualni eliti, ki po letu 1990 demokracije ni nikoli dejavno zagovarjala.

   

Ne le, da nismo vzpostavili pristne demokracije in trga, imamo tudi zelo šibko civilno družbo.

 

S političnim genocidom leta 1945 smo izgubili zagovornike gospodarskega liberalizma, politične demokracije, obenem pa tudi nosilce civilizacijske dediščine Srednje Evrope.

 

Razumevanje, da mora politik delovati v skupno dobro, v Sloveniji sploh ne obstaja. 

 

Danes je popolnoma jasno, da smo s tem, ko nismo izvedli lustracije, pristali na razkroj državnega aparata.

 

Danes za to, da nismo izvedli lustracije, plačujemo izjemno visoko ceno, ki jo bomo plačevali še v prihodnjem desetletju ali dveh. Na žalost se je izkazalo, da smo narod, ki ni sposoben za državotvorje. 

 

Postali smo družba, ki je v svetu prva med enakimi v revščini. To je nekaj izjemnega, če si dovolim malo cinizma.

 

Ko pogledate, kako se glede enakosti opredeljujejo različni družbeni sloji, potem vidite, da je za enakost predvsem nižji sloj. Obenem pa so pripadniki nižjega sloja tudi najbolj naklonjeni močnim voditeljem. 

Urban Vehovar je diplomiral, magistriral in doktoriral iz sociologije in je predavatelj na pedagoški fakulteti Univerze na Primorskeam. V preteklem delu je večkrat obravnaval korupcijo ter vzroke zanjo tako kot vzroke za splošno stanje v naši družbi in smer njenega nadaljnjega razvoja. Bil je tudi pogodbeni sodelavec Komisije za preprečevanje korupcije (KPK).

 

V pogovoru z Urbanom Vehovarjem nas je zanimalo kje vidi vzroke za korupcijo, za neuspešen boj proti njej, za razmere v družbi in kam nas to vodi.

 

 

Večkrat opozarjate, da je Slovenija talka plenilskih elit. Kaj je pravzaprav razlog, da je Slovenija padla v kremplje teh elit? Na kakšen način in zakaj so te elite lahko razvile moč, ki je očitno nadvladala tako inštitucije kot voljene posameznike? Kje smo ravnali narobe in zakaj se Slovenija ne more izkopati iz teh krempljev?

 

Težava je predvsem v negativni selekciji, ki je potekala najmanj od leta 1942 naprej, torej dobrih 70 let. Govorimo o obdobju, ki se je začelo, ko je partija sprožila državljansko vojno s terorjem, ki ga je izvajala v osrednji Sloveniji. Že takrat je odstranjevala osebe, ki so jo ogrožale v njenih interesih. Ta proces je bil bistveno pospešen po letu 1945. Do konca leta 1945 je bilo po navodilih slovenske ter jugoslovanske partije pobitih najmanj 14.000 katolikov, intelektualcev, podjetnikov in večjih kmetov. Na ta način so partijci izbrisali vso predvojno elito, kolikor smo je pač premogli.

 

Precejšen del te elite je pobegnil na Zahod, tisti, ki so preživeli in ostali v Sloveniji, pa so v strahu molčali. Tako je bila izvedena menjava celotne oblastne elite. Negativna selekcija elit je bila po letu 1991 še pospešena, obenem pa po letu 1991 stare in nove elite niso imele več nobenih zadržkov glede plenjenja prejšnje družbene lastnine. Vedeti morate, da je v drugi polovici 80-ih let v nadzorne svete podjetij svoje ljudi sistematično nameščala slovenska Služba državne varnosti. Vprašamo se lahko, v kolikšnem obsegu je pri tem sodelovala jugoslovanska Služba državne varnosti. 

 

Na tranzicijo so se naše stare elite pripravljale že slabo desetletje pred njenim uradnim začetkom. Nastavljanje lojalnih ljudi na ključne položaje v gospodarstvu, finančnem sektorju ter državnem aparatu je potekalo predvsem v skladu z načeli negativne selekcije. Problem se pojavi, ko pomembne položaje zasede preveč ljudi, ki so nesposobni. Če pa so sposobni, potem njihov namen ni vodenje na primer gospodarstva ali bank v smislu gospodarnosti, temveč so pri plenjenju toliko učinkovitejši.

 

Ko pa na ključne položaje v družbenih podsistemih postavite posameznike, katerih gonilo je plenjenje oziroma ekstrakcija, takrat pride do uničenja celotnega sistema. In to se je pri nas tudi zgodilo. Ne mislite, da si delam utvare glede elit. V vsaki družbi, za katerokoli že gre, imate zmeraj opraviti z delom elite, ki je pokvarjen. Na žalost pa je takšen dominanten del slovenskih elit, ki delujejo v skladu z načelom ekstrakcije.

 

Zaradi tega smo se danes, 72 let po začetku državljanske vojne, znašli v okoliščinah, ko je uničen ali onesposobljen državni aparat, ko je uničen precejšen del gospodarstva, ko je uničena civilna družba in je politika na Slovenskem zgolj še sramotna farsa. V tem trenutku je ključno vprašanje, kako vzpostaviti nove elite in kaj sploh narediti, če je celoten sistem, vključno z zakonodajo in nadzornimi oziroma represivnimi organi oblikovan predvsem v skladu z interesi plenilske elite. V preteklosti sem večkrat omenil, da nam vlada mafija. Težava je v tem, da naše dominantne elite delujejo v skladu z načeli organiziranega gospodarskega kriminala, in da so se zažrle tako globoko v družbo ter njene podsisteme, da so postale njihov sestavni del.  

 

 

Mislite, da je v tem kontekstu problematično to, da je prejšnje politično vplivno vodstvo, ko je spoznavalo, da gremo na pot samostojne države, začelo ta svoj politični krog ljudi porivati še v gospodarstvo? Mislite, da je glavna težava ta povezava med politiko in gospodarstvom, kakršno so ustvarjali v postopku privatizacije? Mislite, da je to ta mehanizem, ki jim zagotavlja močan vpliv, če ne kar primat?

 

To je samoumevno … Gre za to, da smo imeli, in še imamo, dve skupini vplivnih managerjev večjih sistemov. Eni so tisti, ki jih lahko imenujemo "rdeči direktorji". V njihovem primeru ne morem reči, da je bil njihov izhodiščni motiv plenjenje. Razmere so se začele slabšati kasneje, ko je Služba državne varnosti pričela z nameščanjem svojih ljudi v nadzorne svete in uprave podjetij, vključno z bankami, ki jih je SDV obvladovala že vse od njihovega nastanka. Ker so odpovedale nadzorne institucije, je začelo precej managerjev podjetij v lasti države delovati plenilsko, obenem pa so vztrajno novačili predvsem tiste posameznike, ki so brez zadržkov sodelovali v plenilskih procesih. 

 

Mentaliteta pripadnikov obveščevalnih služb je pač takšna, da zbirajo informacije, da s temi informacijami nekoga nadzirajo, z njimi manipulirajo, ali ga uničijo. Isti način delovanja, ta modus operandi, so obveščevalci in njihovi nameščenci prenesli tudi v gospodarstvo ter finančni sistem. Zavedati se morate, da je danes v ključnih organizacijah te države vrsta ljudi, ki so bili nastavljeni s strani SDV-jevskega omrežja, da ti ljudje že najmanj 20 let sistematično delujejo kot plenilci, in da so najmanj 20 let sistematično izbirali ljudi, ki jih lahko označimo za uničevalce.

 

To je proces, ki ga ne morete več ustaviti. Konča se lahko samo s počasnim propadom ter obubožanjem večine prebivalstva, kar se domala neopazno že dogaja. Sicer ga lahko vsaj deloma ustavimo z radikalno privatizacijo vseh večjih podjetij, ki so v takšni ali drugačni lasti države. Vendar smo v tem trenutku izgubili že toliko, da niti v enem desetletju ne bomo mogli ujeti držav, ki smo jih pred tem brez dvoma presegali vsaj po kupni moči prebivalstva, na primer Poljske, Češke in Estonije.

 

 

Zakaj v slovenskem prostoru demokratični nadzor ne deluje? Kako se boriti proti korupciji, če vselej (iz)volimo tiste, ki so preganjani zaradi korupcije (Janša, Janković, Kangler, Popovič – ni jih malo)? Kako se obračuna s korumperji, če jih narod stalno izvoli in jih brani še, ko so obsojeni, čeprav ob tem benti nad korupcijo kot glavno nadlogo?

 

Kar zadeva Janeza Janšo je jasno, da ga je naš represivni sistem sankcioniral. O njegovi krivdi tudi ni mogoče dvomiti. Vprašati pa se morate, kaj je represivni aparat storil v primeru Zorana Jankovića? Kje so vse tiste zadeve, ki so jih kriminalisti predali v obdelavo tožilstvu? Ne nazadnje je negativno mnenje o poročilu o premoženjskem stanju enega in drugega Komisija za preprečevanje korupcije izrekla že pred nekaj leti. Sprašujem se, ali v posameznih primerih slovenski represivni organi delujejo pristransko in zakaj? 

 

Nobenega dvoma ni, da represivni sistem v zadnjem letu ali dveh deluje. Nekaj znanih ljudi je bilo obsojenih, tega ne moremo zanikati. Prav tako je Nacionalni preiskovalni urad v zadnjih mesecih pospešil svoje delovanje. Ne bom rekel, da sistem deluje briljantno, nikakor pa ni mogoče reči, da ne deluje. Težava je v tem, da je skorumpiran celoten sistem oziroma je skorumpiranih veliko posameznikov na pomembnih položajih, takšnega sistema pa ne morete več nadzirati. Nadzirali bi ga lahko, če bi uvedli vojaško diktaturo in policijsko državo.

 

Represivni aparat je namenjen za ekstremne primere, ne pa za soočanje z dominantnimi krogi elit, ki so skorajda v celoti skorumpirane. Temu ni namenjeno sodstvo, temu ni namenjen NPU, temu nista namenjena policija in tožilstvo.

 

Prišli smo tako daleč, da bi morali zapreti precejšen del naših gospodarstvenikov, ki so upravljali ali še upravljajo podjetja v takšni ali drugačni lasti države, ki upravljajo z bankami, da ne govorim o naših političnih elitah! Upoštevati moramo tudi, da imamo opraviti s "kriminalom belih ovratnikov", ki ga je izjemno težko preganjati v okoliščinah, ko so zakoni deformirani in pisani po navodilih plenilskih elit. Te so dovolj premožne, da lahko v svojo obrambo najemajo politično privilegirane odvetniške pisarne. Tudi te so del naših težav in so globoko vpletene v procese plenjenja in njegovega zakrivanja.    

 

Vendar obravnave primernosti ravnanj elit ne smemo prepustiti le zakonom in represivnim organom! Vsak od nas bi moral biti sposoben za osnovno presojo etičnosti svojih in tujih ravnanj. Vsaj del prebivalstva Republike Slovenije česa takšnega ni sposoben storiti, niti si tega ne želi, medtem ko je tisti del prebivalstva, ki je ohranil etične kriterije, iz političnega življenja preprosto izstopil. O tem priča tudi nizka udeležba na zadnjih lokalnih ter državnozborskih volitvah.  

 

Mislim, da Slovenci sami po sebi niso proti demokraciji, vendar živijo oziroma živimo v družbi, ki je v fazi razkroja, in so ključni družbeni podsistemi tako zavoženi, da se marsikdo sprašuje, zakaj bi sploh šel na volitve, če nima interesa, ki je neposredno povezan z osebnimi koristmi? 

 

 

Pa mislite, da nekaj tega, da se naše ljudstvo demokratično ne udejstvuje prav veliko in ne hodi na volitve izhaja tudi iz naše mentalitete, ki jo jasno kažemo, ko hrepenimo po nekem gazdi, ki bi udaril po mizi, odločil in nas rešil nadloge demokracije in zbeganosti pri odločanju? Naš narod s tem namreč ne kaže pretiranih demokratičnih teženj oziroma volje po soodločanju in prevzemju odgovornosti. Še ko volimo se praviloma odločamo med osebnostmi in ne rešitvami. Zdi se, da smo se duhovno zataknili v predhodni državi in da bi lahko bil vzrok za naše demokratično neudejstvovanje in neizvajanje demokratičnega nadzora v tem, da nam demokracija niti ni blizu, niti je ne razumemo?

 

Kar se je zgodilo, morate obravnavati v daljšem zgodovinskem obdobju. Konec koncev so bile zadnje volitve pred volitvami leta 1990 izvedene pred šestojanuarsko diktaturo kralja Aleksandra, leta 1927. Za nas je referenčnih teh 63 let, v nekoliko širšem smislu, če upoštevamo še letošnje volitve, pa 87 let. Vprašati se moramo, zakaj demokracije v pravem pomenu besede še nismo vzpostavili, kaj se  dogajalo od diktature kralja Aleksandra pa do leta 1941, kaj se je dogajalo od leta 1942 pa do leta 1990 in kaj se je dogajalo od leta 1991 do leta 2014? Kakšni procesi so se odvijali v tem obdobju?

 

Ti procesi niso enoznačni, obenem pa gre za preplet mnogih dejavnikov. Gotovo je eden od problemov ta, da nimamo elit, ki bi bile sploh sposobne misliti demokracijo, še manj pa jo sprejemajo. Največja teža odgovornosti, kar zadeva sposobnost misliti demokracijo, gotovo leži na naši intelektualni eliti, ki po letu 1990 demokracije ni nikoli dejavno zagovarjala. Še manj je bilo sposobno misliti demokracijo prebivalstvo Republike Slovenije. 

 

Tragedija, ki se nanaša na pokol 14.000 pripadnikov slovenskih predvojnih elit, ki ga je izvedel VOS do konca leta 1945, ne zadeva le neetičnosti vzpona na oblast preko trupel političnih nasprotnikov, torej političnega genocida. To dejstvo je na Slovenskem popolnoma zamolčano. S političnim genocidom smo izgubili zagovornike gospodarskega liberalizma, politične demokracije, obenem pa tudi nosilce civilizacijske dediščine Srednje Evrope. V bistvu smo izgubili vse tiste posameznike, ki bi bili sposobni smiselno in neobremenjeno interpretirati razmere v Republiki Sloveniji oziroma slovenski družbi. Zato moramo to storiti sedaj, s pomočjo primerjalne analize procesa tranzicije v Estoniji, Poljski, Češki, Madžarski, Srbiji, Romuniji in Bolgariji. Na žalost pa tega nismo sposobni ali pa tega preprosto nočemo. 

 

Posledica nesposobnosti za interpretacijo in pomanjkanja sočutja so tesnoba, ki prežema vso družbo, etična praznina ter razmah kulture nižjega razreda, ki postaja značilna tudi za elite. Tudi mi imamo svoj turbo-folk, ki je bil značilen za Srbijo v času vzpona Slobodana Miloševića. 

 

Priznati je treba, da se Slovenija v tem trenutku civilizacijsko razkraja, kar se izraža tudi v volilni udeležbi in odnosu ljudi do politične, gospodarske in državne ureditve, ki je bila vzpostavljena po letu 1990, kot tudi v razkroju omike. 

 

 

V Ukrajini je bilo nekaj podobnega, ko je Stalin prišel pobit elito …

 

Brez dvoma so bili daleč največje žrtve Lenina in Stalina Ukrajinci. V času njune vladavine, kar vključuje drugo svetovno vojno ter teror, ki ga je v Ukrajini izvajala partija, je bilo pobitih na milijone Ukrajincev. Kot zanimivost in v opomin salonskim marksistom je treba navesti, da sta Lenin in Stalin v seštevku odgovorna za smrti več kot 50 (petdeset) milijonov ljudi. Ukrajinci so bili največje žrtve druge svetovne vojne, te žrtve pa so Stalin in njegovi prišteli med žrtve nacizma, čeprav so bili za večino smrti odgovorni oni sami. 

 

Menim, da je mogoče potegniti vzporednico med Ukrajino, Poljsko ter Slovenijo, kot tudi Srbijo in Hrvaško. V vseh omenjenih državah je bil izveden političen genocid. Na eni strani imamo opraviti z rusko partijo, na drugi pa s slovensko in jugoslovansko. Na ozemlju Republike Slovenije je partija s pomočjo Korpusa narodne osvoboditve ter Varnostno obveščevalne službe, predhodnice Službe državne varnosti, v letu 1945 izvedla pokol pripadnikov starih, meščanskih in katoliških elit.

 

Na ozemlju Republike Slovenije je 600 znanih množičnih grobišč, govori pa se, da je vseh grobišč okoli 800. Skupaj naj bi bilo pobitih od 100.000 do 150.000 ljudi. Ne dvomim, da so bili med temi ljudmi tudi vojni zločinci ter tesni sodelavci nacistov. Vendar to ne opravičuje povojnega pokola. Poudarjam, da je šlo za političen genocid, za sistematičen poboj političnih nasprotnikov, ki je partijam v Srbiji, na Hrvaškem ter v Sloveniji omogočil neoviran pohod na oblast.  

 

Stalin in njegovi so izvedli politični genocid na Poljskem – NKVD je v Katinskem gozdu ter na nekaj drugih mestih leta 1940 postrelila 22.000 ljudi, poljske oficirje, izobražence ter pripadnike višjih slojev. K političnemu genocidu lahko prištejemo tudi odziv Stalina na upor v Varšavskem getu v letu 1944. Takrat se je Rdeča armada ustavila pred Varšavo in počakala, da so nacisti zavzeli geto in pobili upornike, vključno s pripadniki Armie Krajowe. Slednji zagotovo niso bili nacisti, niti Stalinu lojalni komunisti. Predstavljali pa so oviro pri partijskemu prevzemu oblasti. 

 

Navkljub pokolu poljskih pred- in medvojnih meščanskih elit je Poljska ohranila spomin na civilizacijsko dediščino Evrope. Ta spomin je še lažje preživel na Češkem in tudi na Madžarskem. Kar zadeva Češko in Madžarsko, je Stalin dokončno izbrisal sledove demokratične ureditve ter izbrisal zasebno lastnino šele v začetku petdesetih let, ko so v vseh omenjenih državah oblast prevzeli marionetni režimi domačih partijcev. V tem času tudi ni bilo več mogoče izvesti političnega genocida. Obenem pa se je bilo lažje upreti oblasti, ki so jo vzpostavili tujci, Rusi.  

 

Pogled nazaj pokaže, da je bil prevzem oblasti s strani partijcev v Sloveniji drugačen, da je bil izveden po uspešno izvedenem političnem genocidu. Poleg tega pa so oblast vsaj na videz prevzeli domačini. 

 

Dodaten dejavnik, s katerim si lahko razložimo mlačnost slovenskih elit in prebivalstva v odnosu do demokracije in človekovih pravic, predstavlja sorazmerno visoka raven blaginje. Ta je bila posledica privilegiranega položaja Slovenije v SFRJ ter stalnega zadolževanja, ne pa konkurenčnosti gospodarstva. V obdobju od leta 1991 do leta 2008 je bila laž o konkurenčnosti Slovenije vzdrževana s pomočjo intenzivnega zadolževanja. Slovenci pa, tako izobraženci kot prebivalstvo na splošno, prenehajo misliti, ko imajo polne želodce. 

 

 

…že Stalin je zapisal, da se narodu najlažje zlomi hrbtenico s pobojem intelektualne elite.

 

Da, Stalin je to zelo dobro vedel. Sedaj se nekaj podobnega odvija na Turški meji …

 

 

Kobane?

 

Kobane, da. 

 

 

Opozorili ste me že, da vi niste zapisali, da bi ukinili demokracijo, čeprav sem tak zapis nekje prebral, ampak, da ste bili očitno narobe razumljeni.

 

Da, hote sem bil razumljen narobe. 

 

 

Ko sem to prebral, sem si mislil, da ste sicer res to izrekli, ampak kot provokacijo, kot izraz kritičnosti. Podoben naslov se je namreč zapisal že tudi meni, ko sem pisal kritiko našega razumevanja demokracije in na tej podlagi iskanja najbolj optimalnega sistema za nas. Če že niste tega izrekli, zakaj pa mislite, da ste bili tako razumljeni?

 

Gre za interpretacijo "janševih vojakov" oziroma sledilcev, ki so jo nato povzeli mediji, ki služijo SDS-u. V enem od nastopov na nacionalni televiziji sem namreč kritiziral SDS in Janeza Janšo. V nekem kontekstu, ki pa sem ga zdaj že pozabil, so potem navedli, da sem proti demokraciji. V bistvu je bila poanta mojega nastopa ravno nasprotna, da absolutno sem za demokracijo, se pa zavedam, da ima slovenska demokracija številne pomanjkljivosti. 

 

Obstaja precej ljudi, ki so eksistenčno odvisni od SDS-a. Zato morajo ti posamezniki vzpostavljati kult osebnosti in izkrivljati realnost, ker si na ta način dajejo kruh v usta. To je širši problem, to je problem časopisov, ki so zavezani SDS-u in Janezu Janši. To sta zagotovo Reporter in Demokracija. Interesom SDS-a služi tudi Družina, katoliška revija. Delujejo v skladu z načinom delovanja partijskih časopisov iz preteklosti, so pač izpostave partije in gradijo kult osebnosti. Opraviti imamo z zanimivimi podobnostmi med načinom delovanja SDS, mentaliteto njenih članov in totalitarnimi praksami. 

 

 

Se pravi sploh ni šlo za biti za ali proti demokraciji?

 

Ne, sploh ni šlo za to. Šlo je za poskus discipliniranja. Mislili so, da sem "njihov", ker očitno mislijo, da vse kar ni na "levi" pripada Janezu Janši. Na žalost je SDS v zadnjem desetletju naredila vse, da bi izničila slovensko krščansko demokracijo, s čimer je onemogočila razvoj in rast desnega centra slovenske politične arene. Delovanje SDS-a je zmeraj znova skrajno destruktivno in škodljivo in, o tem ne dvomim, zaradi tega je stranka obsojena na marginalizacijo in propad.       

 

 

Zdi se, da si je korupcija utrla pot preko klasične slovenske delitve na leve in desne, ker je bila pripadnost temu močnejša kot odpor do korupcije ali pa vsaj dobro mašilo. Zdi se, da tabora prvih in drugih korupcije znotraj svojih vrst nista nikoli zares obsojala, ampak da sta jo, ko sta preko tega videla dobrobit mrež, ki jim pripadata, to celo podprla, očitke o uničujoči korupciji pa degradirala na raven navadnega političnega spotikanja, relativizma in cinizma. Kaj mislite o tem? Je zatečeno stanje cena tega? Smo zaradi takšnih ideoloških razhajanj razgradili tudi odnos do zavržnih dejanj, kot je korupcija, okoriščanje?

 

Po eni strani gre za razkroj moralnih norm, za razkroj etosa, ki ga morate razumeti v kontekstu razkroja državnega aparata. Ljudje šele takrat, ko država ne deluje več, opustijo etična ravnanja, ki bi jim sicer sledili. V kolikor se elite obnašajo kot gangsterji, potem ljudje preprosto tudi sami, po določenem obdobju, ravnajo kot od države odtujeni posamezniki. Takrat se celoten kontekst razmišljanja o tem, kaj je upravičeno in kaj ni, premakne na nižjo raven.

 

Če se država razkraja, se ljudje umaknejo v lokalno okolje, etična merila lokalnega okolja pa postanejo merodajna merila zaželenih ravnanj.  Če se razkroji tudi lokalno okolje, potem se ljudje umaknejo v krog družin in delujejo etično na ravni družin. Zato anomija v družbi nikoli ne more prevladati – družba, kjer vlada vsesplošno brezzakonje, zato ne obstaja. Pravna država predstavlja zgolj okvir zakonitosti, ki je vzpostavljena na višji ravni. Gre za etos, ki je utelešen v zakonih. 

 

Da se z razkrojem višje ravni etosa zgolj premaknemo na nižje ravni, je mogoče razbrati iz procesov, ki se odvijajo v Sloveniji, razkroj državnega aparata namreč spremlja krepitev omrežij in krvnega sorodstva. Omrežja sama po sebi niso koruptivna, koruptivna postanejo šele takrat, ko se državni aparat razkraja in postane omrežje varno pribežališče. Iz vidika pripadnosti omrežju in varnosti, ki ti jo nudi je pač smiselno, da kradeš razkrajajoči se državi. Vendar s tem njen razkroj le še pospešuješ. Tako se ujameš v začarani krog.  

 

 

Mislite, da ima posameznik, ki izgubi zaupanje v državne sisteme in se priključi nekemu omrežju, še vedno enaka vrednostna merila in da tisto, kar je obsojal pred tem, po novem postaja sprejemljivo? Ali on takrat sploh loči to, da gleda korupciji, ki jo je do trenutka pred tem obsojal, neposredno v oči in je več ne obsoja samo zato, ker pripada skupini, ki to počne, in samo zaradi tega, ker je po novem lahko sam del tega? Je res vrednota tako močno pogojena z oportunizmom?

 

Posameznik še zmeraj ve, kaj je narobe in kaj je prav, vedenje elit pa uporablja kot izgovor, saj če kradejo oni, potem lahko tudi jaz. Vzpostavi se oziroma je že vzpostavljena "podobniška" mentaliteta. To mentaliteto pogosto izražajo politiki te ali one stranke, kot tudi prebivalci, saj če je nek politik vozil prehitro, pa ga niso oglobili, ne smejo oglobiti niti mene. Tovrstno razumevanje je pač postalo del mentalitete, ampak zgolj zaradi tega, ker je prišlo do razkroja državnega aparata in ker velja sicer precej upravičeno prepričanje, da so politiki, managerji in finančniki skorumpirani.

 

 

Pa mislite, da si lahko takšne, jaz jim pravim kar klike, skozi zakonodajni okvir uredijo oziroma zagotovijo politični primat dolgoročno?

 

Primat je zamejen z bankrotom, primat je zamejen s tem, da nam lahko Evropska komisija prepove zadolževanje, ki bi presegalo, recimo, osemdeset odstotkov BDP-ja. To se je načeloma že zgodilo, kaže pa, da nam bo Evropska komisija dopustila, da se še zadolžujemo. Slovenskim plenilskim elitam ni mar za bankrot, morda se jim zdi ponoven start z ničle celo smiseln. Same bodo v primeru bankrota izgubile še najmanj, nakradle so namreč že dovolj. 

 

V družbi, kjer vsi kradejo državi, imate opraviti s Ponzijevo shemo. Ta zdrži le tako dolgo, dokler se lahko država zadolžuje ali dokler gospodarstvo viša družbeni proizvod. Slednje se v Sloveniji ne dogaja. Zato je večina prebivalstva Republike Slovenije vse bolj revna. Smo ena redkih držav, ki po krizi iz leta 2008 še ne raste oziroma raste z zanemarljivo nizko stopnjo. Zato imamo tudi tako visoke davke in je prag, ki označuje najvišjo davčno stopnjo pri nas izjemno nizek. Socialne transferje in financiranje državnega aparata lahko v danih okoliščinah vzdržujemo samo z izjemno visokim obdavčevanjem srednjega razreda. 

 

 

Ko se je že zazdelo, da bo sprememba predhodne neoptimalne družbene ureditve odvrgla zavore in sprostila potencial, ki ga predhodna ureditev ni zmogla, smo se sesuli. Zakaj? Zakaj ne dosegamo razvoja srednjeevropskih držav?

 

To  se ni zgodilo, ker nismo ohranili civilizacijske dediščine Evrope, ki je umrla v množičnih grobiščih, ker smo vse od leta 1942 izvajali negativno selekcijo in ker so negativno izbrane elite vzpostavile mehanizme sistemske korupcije, ki je privedla do razkroja državnega aparata ter družbe na vseslovenski ravni. Ne le, da nismo vzpostavili pristne demokracije in trga, imamo tudi zelo šibko civilno družbo.

 

Civilna družba, ki smo jo premogli še v 80. letih, je po letu 1990 vstopila v politično areno ter v paradržavna podjetja in se v trenutku povampirila, izobraženci pa so se prodali političnim strankam levega ali desnega bloka. S tem je bil izpraznjen tudi medijski prostor, interpretacije realnosti so postale kulturnobojne in docela izkrivljene. Zanimivo je, da so politično imenovani pripadniki nadzornih svetov in uprav podjetij, ki niso pripadali krogu "rdečih" managerjev ter managerjev, ki jih je nastavila SDV, brez zadržkov prevzeli plenilske prakse svojih predhodnikov.

 

Na žalost razumevanje, da mora politik delovati v skupno dobro, v Sloveniji sploh ne obstaja. 

 

 

Mislite, da je izvirni greh naše zablode, ki se je pokazala predvsem po letu 2008 in ki nas je bankrotirala, posledica tega, da smo tranzicijo v kapitalizem dejansko zaupali staremu partijskemu vodstvu, tistim torej, ki so vanjo najbolj iskreno dvomili? Se morda v tem kaže ključnost razlike v pristopu med Estonsko tranzicijo, ki je slonela na takojšnji privatizaciji in slovensko tranzicijo, ki je slonela na gradualizmu?

 

Zmeraj je preveč lahko razmišljati za nazaj, ampak danes je popolnoma jasno, da smo s tem, ko nismo izvedli lustracije, pristali na razkroj državnega aparata, da smo pristali na to, da bomo imeli liderje, ki bodo gangsterji, da smo pristali na to, da bomo vse bolj revni.

 

 

Pa bi vi predlog lustracije oziroma idejo lustracije, podprli v teh časih? Se vam zdi še na mestu tak predlog?

 

Realno gledano je bila ta ideja popolnoma nemogoča, ker nismo doživeli tolikšne represije s strani komunističnih elit, kot so jo doživeli na Poljskem, Madžarskem, Češkem. Tukajšnja represija je bila veliko bolj pretanjena, ne nazadnje pa tudi ni bila potrebna, ker so bile naše elite uničene v letu 1945. Vse kar je ostalo in je zasedalo pomembnejše položaje, je bilo bolj ali manj plod negativne selekcije in lojalno svojim gospodarjem. Redko katerega posameznika je bilo treba utišati s kroglo, zaporom, mučenjem ali izgonom. Poleg tega smo ves čas živeli v blaginji: v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih smo imeli bistveno višji standard kot kdorkoli drug v socialistični srednji Evropi. Na Čehe, Poljake in Madžare smo zmeraj gledali s prezirom, to moramo priznati. Slovenci smo prav nenavadno naduti in nesposobni za soočenje z resničnostjo.  

 

Danes za to, da nismo izvedli lustracije, plačujemo izjemno visoko ceno, ki jo bomo plačevali še v prihodnjem desetletju ali dveh. Na žalost se je izkazalo, da smo narod, ki ni sposoben za državotvorje. 

 

 

Pa mislite, da bi lustracija v tistem obdobju ali pa v današnjem, opravila s težavami, ki nas pokopavajo? S korupcijo recimo.

 

Glede plenjenja si ne delam utvar. Družbe, ki so v prehodnem obdobju, se morajo neizbežno soočiti z izgradnjo nadzornih institucij, ki so vsaj v začetku neučinkovite. Ne nazadnje se s korupcijo srečujejo tudi v Nemčiji in Avstriji, v dveh brez dvoma urejenih družbah z delujočim državnim aparatom, z zelo visoko stopnjo blaginje in najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji. Težava se pojavi takrat, ko je korupcije preveč, ko so dominantna omrežja, ki se ukvarjajo predvsem s plenjenjem tako močna, da zadušijo vse, kar je v družbi, politični areni in gospodarstvu zdravega. In to se je pri nas tudi zgodilo. 

 

 

Ob osamosvajanju smo si najbolj želeli, da bi bili nekoč sprejeti v EU. Sprejem v to skupnost držav smo ves čas razumeli kot ključen cilj. Kaj se je zgodilo s Slovenijo, da smo ob sprejemu v to skupnost naša stališča obrnili in v tej skupnosti prepoznali le težave in sovražnike, ki jim moramo nasprotovati karseda? Vse bolj se krepi odpor do Evropske unije in vrednot, ki jih ta zastopa. Tudi do kapitalizma in liberalnega gospodarstva. Kaj se je zgodilo, da smo tako močno zasukali interes in prepričanje, smer, ki smo jo izbrali? Je odpor do EU posledica naklonjenosti do bivše Jugoslavije ali je ljubezen do bivše Jugoslavije močna zaradi razočaranja nad EU, kapitalizmom in liberalnim gospodarstvom?

 

Gre za zelo kompleksno vprašanje oziroma so razlogi in mehanizmi, ki delujejo v ozadju medsebojno prepleteni. Na eni strani imamo opravka z globalno recesijo, ki sama po sebi vodi do dvoma v demokracijo in kapitalizem, na drugi strani pa se soočamo z nezaustavljivim procesom globalizacije. Ta nacionalnim državam odreka zmožnost nadzora nad tokovi kapitala, ki potekajo na globalni ravni. Vse to vodi do negotovosti in težav.

 

Poleg tega je Evropska unija za povprečnega državljana bistveno predaleč, neoprijemljiva, nenadzorljiva in nepregledna. Kaže, da je "most predaleč". Zato Evropske unije v tem trenutku ni mogoče posvojiti. Poleg tega pa nismo posvojili niti demokracije, niti kapitalizma. Težava je tudi v tem, da so tisti izobraženci, ki vendarle zagovarjajo srednjeevropsko identiteto ter koncept demokracije in kapitalizma veliko preblizu SDS-u. Dokler ne bomo premogli avtonomnih izobražencev in elit, ki bodo sploh sposobne razumeti Srednjo Evropo in Evropo, ne bomo mogli zgraditi smiselnega in pozitivnega odnosa do naše preteklosti in prihodnosti, ki jo neizbežno pogojujejo globalni tokovi, staranje prebivalstva, migracije ter globalna tveganja. 

 

Smo pač družba, ki ne zna misliti same sebe. V bistvu še zmeraj živimo v fevdalizmu, še zmeraj se čutimo zavezane fevdalnim gospodarjem, za nas je svet zaprt in nespremenljiv.  V bistvu nikoli nismo prestopili v dobo moderne, niti nismo postali moderna, urbanizirana družba. 

 

Vse bolj jasno mi postaja, da smo na poti propada. Ta proces je skorajda neustavljiv. Če ne bomo propadli, pa se bo naše približevanje razvitim družbam bistveno upočasnilo, morebiti celo ustavilo.  Potem bomo predstavljali črno luknjo na zemljevidu Evrope. Že v tem trenutku, posebej pa po komisarski epizodi, smo predmet posmeha evropske javnosti. Evropski in ameriški diplomati nas obravnavajo s ciničnim nasmehom. Smo nezanesljivi, neizobraženi, lažnivi in primitivni. Vse manj nam zaupajo, ko pa nekdo izgubi zaupanje v vas, ga boste ponovno pridobivali najmanj petdeset let.  

 

Kot primer padca v črno luknjo naj navedem, da je 15.000 Štajercev zaposlenih v Avstriji. Brez teh 15.000 Štajercev bi bila Štajerska dokončno opustošena. Pred nekaj tedni sem bil v Mariboru. Ceste razpadajo, ker denarja za vzdrževanje ni več, ker imamo neučinkovito in uničeno gospodarstvo. Po drugi strani pa se po teh cestah vozijo novi avtomobili, ki so jih ljudje kupili z denarjem, ki so ga zaslužili v Avstriji. In to je Slovenija. Postajamo spalno naselje Avstrije. Brez ironije in cinizma se lahko vprašamo, ali bodo Štajerci čez deset let organizirali referendum in se pridružili Avstriji, meja pa bo na Trojanah? Vprašamo se lahko tudi, ali bo Slovenija kot suverena država čez dvajset let sploh še obstajala?  

 

 

Slovenci smo egalitarna družba. Zakaj mislite, da smo tako močno ponotranjili to vrednoto? Zakaj še naprej iščemo odgovore na naše težave v egalitarnosti, kljub temu da smo najbolj egalitarna družba v Evropi (po Ginijevem koeficientu) in nam gre le slabše in slabše, medtem ko to vrednoto negujemo vse bolj in bolj?

 

Ginijev koeficient kaže, kako so dohodki razporejeni med prebivalstvom. Glede na Ginijev koeficient smo najbolj enaka družba na svetu. Vendar nismo družba, ki je enaka v blaginji, temveč smo družba, ki je enaka v revščini. Postali smo družba, ki je v svetu prva med enakimi v revščini. To je nekaj izjemnega, če si dovolim malo cinizma.

 

Upoštevajte, da imamo najvišjo minimalno plačo v razmerju do povprečne plače v Evropi, da imamo na sto tisoče upokojencev, ki preživijo le z nekaj sto evri na mesec, in da se bo delež teh ljudi le še povečeval, ker imamo neučinkovito gospodarstvo in se naše prebivalstvo naglo stara. Imamo tudi najbolj obdavčen srednji sloj na svetu, ki počasi drsi v revščino. 

 

Pri obravnavi egalitarizma je treba upoštevati, da je egalitarizem produkt avtoritarnosti. Ljudje postanejo egalitarni šele takrat, ko jim močni vodja zagotovi polne želodce ne glede na vse okoliščine. Ljudje sami po sebi nismo egalitarni, kar pa ne pomeni, da smo naklonjeni egoistom. Ljudje cenijo osebe, ki so sposobnejše in solidarne. O tem ni nobenega dvoma. 

 

V svojem bistvu je egalitarni sindrom, o katerem je pisal hrvaški sociolog Josip Županov že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, seštevek avtoritarnih in egalitarnih teženj. To je bila sicer tema moje diplome izpred mnogo let. Ko pogledate, kako se glede enakosti opredeljujejo različni družbeni sloji, potem vidite, da je za enakost predvsem nižji sloj. Obenem pa so pripadniki nižjega sloja tudi najbolj naklonjeni močnim voditeljem. 

 

Velja, da morate vzpostaviti pogoje, v katerih uspevajo egalitarna nagnjenja. Takšne pogoje smo v Sloveniji tudi vzpostavili: razkrojena država, neučinkovito gospodarstvo, nizki dohodki večine prebivalstva, negotovost in tesnoba, vse to pripeva k temu, da si vse več ljudi želi, da bi jim nekdo zagotovil polne želodce. Poleg tega pa ljudje vidijo, da v družbi uspevajo predvsem tisti, ki plenijo. Zato zavrnejo tudi tiste, ki imajo več, ker so sposobnejši. S tem je izničeno meritokratsko načelo, v skladu s katerim imajo več tisti, ki si to na podlagi svojega dela, znanja in sposobnosti tudi zaslužijo. Ko pa zavrnete meritokratsko načelo, vam kot načelo delitve preostane le še načelo moči.   

 

Se pravi, gremo v še več egalitarnosti?

 

To je očitno: gremo v še večjo egalitarnost, ki jo bodo spremljali politični avtoritarizem, populizem ter šovinizem. 

 

 

Socializem cilja na to egalitarnost, o kateri se pogovarjava. Bi lahko rekli, da je socializem ponudil odgovor ljudstvu na tisto, kar so sla že odkar se svet vrti – da bi se večina manj premožnih polastila premoženja bogatih in si ga razdelila? 

 

Delitev premoženja manjšine pride v poštev šele, ko ljudje živijo zares zelo slabo. Prej pa ne. Sam že kar nekaj časa z zanimanjem prebiram zgodovino stare Grčije in znotraj stare Grčije se je plebs uprl samo takrat, ko so bile družbene neenakosti prevelike. Ljudje sicer pristanejo na neenakosti, če sami premorejo dovolj za dostojno preživetje. Ko pa so neenakosti prevelike, ljudje to zaznajo in se na to tudi odzovejo. Danes smo tudi v Sloveniji v položaju, ko ljudje vidijo, da ima nekdo preveč in se čez to pritožujejo, obenem pa so svoje pritožbe nesposobni preoblikovati v politično delovanje. 

 

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo z nami? Lahko se obrnemo in vzpostavimo pristnejšo demokracijo ter uspešnejše gospodarstvo. Če nam to ne uspe, bomo postali črna luknja na zemljevidu Evrope, zgolj družba, ki zagotavlja bazen poceni delovne sile. Ni namreč rečeno, da se ne bo zgodilo ravno to, ker nobena družba na svetu ni obsojena na uspeh. Sposobna mora biti za uravnavanje družbenih procesov, če hoče v okolju globalnih tokov sploh preživeti. Na žalost kaže, da za kaj takšnega še zdaleč nismo sposobni. In to ni ugotovitev "sociologa katastrofe" temveč sodba, ki je vzpostavljena na osnovi zgodovinskih dejstev, realnih podatkov in procesov.     

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
14
12.11.2019 19:00
Z Andražem Terškom smo govorili o nekaterih fenomenih ustavnega sodišča. Na Beethovnovo še nikoli doslej ni letelo toliko dvomov ... Več.
Piše: Uredništvo
Bojan Požar: "Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec"
29
29.09.2019 17:00
Za Požarjem se pošteno kadi, v teh dneh je v središču dogajanja, ki spominja na fronto, saj je v slovenskem medijskem prostoru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
18
11.08.2019 20:00
Marjan Podobnik je poseben lik v slovenski politiki, izjema od pravila, da ponovno politično vstajenje ni mogoče. Sredi ... Več.
Piše: Uredništvo
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,974
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,215
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,140
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,595
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,644
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,866
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,303
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,325
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,101
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,411