Neodvisni ruski raziskovalec in novinar Kamil Galeev je približno deset dni pred začetkom Putinove invazije na Ukrajino izpostavil nekaj izjemno pomembnih argumentov v zvezi z resničnimi razlogi, ki bi utegnili ruskega predsednika privesti do odločitve za napad na Ukrajino. Kot je pokazal čas, se Galeev ni motil. Izhajal je iz dejstva, da je šla Ukrajina Putinu v nos predvsem zato, ker se je naglo demokratizirala, ekonomsko napredovala in postajala vse bolj "zahodna", to pa bi lahko med Rusi sprožilo dileme in vprašanja, ki bi na Putina in njegov režim vrgli slabo luč. Galeev sicer izrecno ne omenja posledic oranžne revolucije v Kijevu oziroma Majdana, niti prejšnjega ukrajinskega predsednika, zato bomo ta del analize dodali sami, saj predstavlja pomemben del mozaika rusko-ukrajinskih odnosov zadnjih dveh desetletij.

Putinov sovražnik št. 1

Pika na i Putinove nočne more, imenovane demokratizacija in normalizacija Ukrajine, se je zgodila z izvolitvijo Volodimirja Zelenskega za ukrajinskega predsednika pred tremi leti. Prejšnji predsednik Ukrajine, milijarder Petro Porošenko, je bil namreč podobnega kova kot večina Putinovih oligarhov, ki imajo v omarah dovolj okostnjakov, da jih lahko ruski obveščevalci mirno izsiljujejo, zato Putina pretirano ni vznemirjal. A z Zelenskim, ki je v tem pogledu "čist", so se začele težave, ki jih Putin ni pričakoval in se jih je bržkone začel v vseh razsežnostih zavedati šele lani, ko je njegov beloruski zaveznik Aleksander Lukašenko zaradi goljufanja na volitvah komaj obdržal oblast.

V zadnjih dneh se je Putinova antipatija do Zelenskega in njegove ekipe opazno in dramatično poglobila; v televizijskem nastopu, kjer je bil ruski predsednik videti zabuhel, živčen in sovražno nastrojen do Ukrajine in Ukrajincev, se je to ozadje tudi razkrilo. Putin sovraži Zelenskega, ker je tako drugačen od njega in ker simbolizira neko drugo, normalno in svobodno generacijo. Prav ta silna frustracija, ker glede tega nima pravega odgovora (razen tega, da ukaže aretacijo ali likvidacijo predsednika Zelenskega), je bržkone botrovala tudi besednjaku, s katerim je Putin javno ozmerjal vodstvo v Kijevu: narkomani in neonacisti. Podobne izpade je imelo med desetdnevno vojno leta 1991 vodstvo jugoslovanske armade, ko je grozilo Sloveniji. Grožnje in zmerljivke običajno kažejo nemoč.

Zakaj je Putin sploh napadel

V čem je Putinova skrb oziroma kaj je posledično botrovalo njegovi odločitvi, da vojaško posreduje v Ukrajini, odločitvi, ki jo je sprejel pred letom dni? Putin se je ustrašil, da bo uspešna tranzicija Ukrajine kot nekdanje sovjetske republike slabo vplivala na Ruse, posebej tiste mlajše, ki so že zdaj siti Putina in njegove 22-letne vladavine. Kajti dejstvo je, da se po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 z izjemo treh baltskih držav (Estonije, Latvije in Litve) nobena bivša republika - od Belorusije na zahodu do Kirgizije na vzhodu - ni uspela vzpostaviti kot demokratična, svobodna in pravna država, v kateri se spoštujejo človekove pravice in svoboščine, še posebej pa volilna pravica, svoboda govora in medijska svoboda. Nasprotno, vse so šle po poti avtokracije, celo diktatur, v katerih opozicija obstaja le na papirju.

Ukrajina je zadnja leta stopala po poti, ki bi jo naposled otrgala od sovjetske mentalitete in pripeljala v Evropo oziroma do članstva v Evropski uniji. S predsednikom Zelenskim, ki je nasledil s korupcijo obremenjenega Porošenka, imenovanega tudi Čokoladni kralj, se je začela Putinova nočna mora. Rusi se tradicionalno radi primerjajo z Ukrajinci (na nek način to spominja na "tekmovanje" med Slovenci in Hrvati, čeprav so razlike med Rusijo in Ukrajino neprimerno večje) in moderna, uspešna in demokratična Ukrajina bi zagotovo sprožila vprašanja in dvome v ruskih glavah. Bolje ko bi šlo Ukrajini, več vprašanj in dilem bi se pojavljalo v Rusiji in Putin bi se znašel v neprijetnem položaju.

Odločitev o aneksiji polotoka Krim, ki jo je Putinov režim precej zvito izvedel leta 2014, sicer nima neposredne povezave z invazijo na Ukrajino, ki se je pričela minuli teden. Kamil Galeev opozarja, da za razliko od Krima, ki je za Rusijo geostrateško dejansko izjemnega pomena, Ukrajina za Putina ni cilj, pač pa sredstvo. Skratka, da njegov namen ni priključiti (cele) Ukrajine Rusiji, pač pa da želi na primeru Ukrajine ukrotiti domačo javnost. Rusom pokazati zahodno sosedo kot propadlo državo bi za Putina pomenilo, da se lahko mirno obdrži na oblasti še poldrugo desetletje.

Kaj sporoča primer Romunije

Obstaja kar nekaj argumentov, ki to tezo podpirajo. Prvi je časovna dimenzija: Rusija bi lahko ozemlje dveh samooklicanih "ljudskih republik" Doneck in Lugansk na takšen ali drugačen način povečala že od leta 2014, pa ga ni, ker za to ni imela interesa. Pač pa je bil interes, da je Ukrajina nestabilna država in da ruska javnost, posebej tista mlajša, to prepozna in pravilno "razume". To bi Putinu najbolj koristilo, saj v Rusiji nihče ne bi mogel govoriti o Ukrajini kot "vzorni državi", če pa je dejansko "failed state".

Zgodovinska primerjava, o kateri se Galeev precej razpiše, se nanaša na nekdanji Varšavski pakt oziroma primere Madžarske (1956), Češkoslovaške (1969) in Romunije. Zakaj je Hruščev tako brutalno interveniral na Madžarskem, njegov naslednik Brežjev pa je dobro desetletje kasneje znorel ob praški pomladi? Romunije, kjer je oblast celo obsodila intervencijo Varševskega pakta na Češkoslovaškem, pa v Moskvi niso nikoli kaznovali za relativno samostojno politiko, ekonomijo in lastno zunanjo politiko. Kako to? Celo Poljska, ki je imela "svojega" papeža, ni imela niti slučajno toliko svobode in samostojnosti kot Romunija, ki je bila v socialističnem taboru podobno "posebna" kot SFRJ. Zakaj Moskva nikoli ni ukrepala proti Bukarešti?

Odgovor, trdi Galeev, je identičen tistemu glede Ukrajine: Rusi glede Romunije nikoli niso gojili nekih posebnih afinitet, zato je bilo za domače javno mnenje precej vseeno, kaj počneta Ceausecu in njegova žena. Celo že čisto na koncu, tik pred propadom Sovjetske zveze, ko je na zadnjem srečanju šefov držav Varšavskega pakta v Moskvi Ceausescu tam prosil Mihaila Gorbačeva, če mu na pomoč lahko pošlje vojsko, je bil odgovor negativen. Ker ne Sovjetov ne Rusov Romunija kot takšna nikoli ni prav zanimala.

Prevelike kulturne razlike, precej drugačen jezik (Romuni niso Slovani) ter zlasti dejstvo, da ga ni bilo Rusa, ki bi si želel "emigrirati" v Romunijo, pripeljejo do situacije, ki se nam v zadnjih dneh odvija pred očmi v Ukrajini: če ima Putin pred seboj vzorečen primer države, s katero se takorekoč sleherni Rus lahko mirno identificira, potem je to razlog za veliko zaskrbljenost v Kremlju. Vse, kar se dogaja v Ukrajini, ima velik vpliv na Rusijo. Uspešna Ukrajina bi pomenila konec za Putinovo diktaturo in njegove oligarhe. Zato je moral Putin Ukrajino spremeniti v propadlo državo. Vojna je bila skrajno sredstvo, dolgo je okleval, ampak naposled se je odločil zanjo. Uničenje, kaos, milijoni beguncev ... to je končni cilj Putinove "specialne operacije", namenjene domači javnosti.

Bolje rečeno - to je bil cilj, kajti razmere se hitro spreminjajo in Putin se je pošteno uštel pri napovedih posledic invazije. V preteklih dneh smo že poročali, da je imela njegova armada precejšne težave v logistiki, kar pomeni, da vojaški stroj le ne teče tako gladko, kot to želijo prikazati kremeljski propagandisti. Na področju komuniciranja Rusija močno izgublja, na diplomatskem odru se je znašla v družbi redkih osovraženih držav, kakršne so Severna Koreja, Kuba, Iran, Belorusija in Venezuela, hude posledice bodo občutili tudi ruski športniki, umetniki ipd.

Zaenkrat še sofinanciramo to vojno

Resda so Rusijo sankcije že precej prizadele, vendar z izvozom fosilnih goriv (nafta, zemeljski plin, premog) še vedno zasluži okoli 650 milijonov evrov dnevno. Kot prva zahodna država je Kanada prepovedala uvoz energentov iz Rusije in v primeru, da ji bodo sledile Združene države in Evropska unija, se bodo ruski prihodki drastično znižali. Putina vsak dan vojne v Ukrajini stane okoli 18 milijard evrov, toda ironija je, da mu ta strošek vsaj deloma "pokrivamo" vsi, ki od Rusov kupujemo fosilna goriva. Na drugi strani so tudi ruski politiki začeli groziti s povračilnimi ukrepi; Putinov alter-ego Medvedjev na tviterju že nekaj dni grozi z vsem mogočim, tudi z bistveno višjimi cenami plina. V primeru, da bi Rusija enostavno prenehala dobavljati zemeljski plin Evropski uniji, bi bile posledice za Putina precej hujše kot za zahod, kajti nemški gospodarski minister Robert Habeck, ki je tudi vicekancler, je ob tem zatrdil, da v primeru, če Rusi prekinejo dobavo plina, nikoli več ne bodo dobili pogodbe.