Nedavni vdor agresorsko-okupacijskih sil Rusije na sosednjo Ukrajino je osupnil in pretresel velik del sveta, predvsem Evropo in druge države Zahoda; članice EU in zveze NATO na čelu z ZDA; Veliko Britanijo in njene zaveznike. Tisto, kar je ostro izbilo v ospredje, je dejstvo, da je ta brutalni napad ene največjih vojaških (super)sil sveta na mnogo šibkejšo in denukleizirano Ukrajino na začrtani poti k članstvu v EU in NATO pogojen prav s to, za Putina politično nesprejemljivo usmeritvijo. Te vojne brez primere zahodna diplomacija s svojo impotentno politično gospodinjsko logiko ni znala predvideti in preprečiti. Nemalo zaslug za dolgoletno poniglavo servilnost Putinu je neumorno ves svoj predolgi mandat poosebljala nemška kanclerka Angela Merkel ob ohranjanju hkratne prevelike energetske odvisnosti Nemčije od ruskega plina.

Vojna v Ukrajini je primer še mnogo sramotnejšega popuščanja, kot je bil leta 1938 München. Vladimir Putin je očitno testiral Zahod pri svojih podvigih že dolgo nazaj in veljakom Unije in severnoatlantskega zavezništva bi se moralo že zdavnaj posvetiti, da gre za nepopustljivo začrtano vizijo obnove imperialne Rusije. Tako pa so se je morali zgoditi Čečenija, Gruzija, Abhazija, Južna Osetija, Sirija in za Evropo nepojmljivi Krim v letu 2014, pa še Doneck in Lugansk. Sredi prejšnjega tedna naposled celotna Ukrajina. Ruski predsednik se je pri tem izkazal z nedostojno retoriko laži in zlobno neargumentiranih obtožb. Urednik Dejan Steinbuch je v svojih treh prispevkih na to temo dobro pokazal bistvo problema. Vseeno želim dodati nekaj poudarkov, ki jih po mojem tema rabi in primeroma opozoriti na napake, ki jih je v svojem članku o Ukrajini zapisal Igor Bavčar, prvi notranji minister Republike Slovenije.

Gospod Bavčar v II. točki na več mestih precenjuje in omenja Stalina kot največjega zmagovalca II. svetovne vojne, pri čimer ni povsem jasno, ali je to mnenje njegovo ali Putinovo. To ni res, objektiven prispevek Rusije k zmagi v II. svetovni vojni sicer ni bil majhen, ni pa približno dosegal britanskega in ameriškega deleža. Žrtev so Rusi res imeli ogromno, vendar veliko preveč tudi zaradi svoje porazne nepripravljenosti v začetku vojne. Edini nesporni veliki državnik, ki je bil pravi zmagovalec II. svetovne vojne je bil britanski premier Winston Churchill.

Kdor je prebral Churchillove knjige o drugi svetovni vojni, ve, da je bilo mogoče vojno dobiti tako proti Nemcem kot Japoncem predvsem zaradi ogromnega angažmaja celotnega britanskega imperija na čelu z Anglijo. Atlantska izjava, ki sta jo 14. avgusta 1941 sprejela Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt, je ena temeljnih listin, ki je že takrat nakazala novo, bolj civilizirano ureditev sveta. Meja Poljske ni določala konferenca v Teheranu niti kasnejša na Jalti (februarja 1945), ampak šele tista v Potsdamu poleti 1945. Opis finalnih bojev II. svetovne vojne je v Churchilovih in drugih pomembnih knjigah dokaj dramatičen; neredko ga je pri njegovih načrtih ameriški predsednik Harry Truman pustil na cedilu in je tudi prepogosto popuščal Stalinu.

Lahkotno se denimo pozablja, da se je ruska armada v času upora v Varšavi nalašč ustavila nedaleč pred mestom, ki se je, obkoljeno, hrabro borilo proti fanatično močnejšimi enotami nemške SS. Rusi namenoma niso niti malo pomagali Poljakom, čeprav bi zlahka napredovali ali vsaj nudili letalsko pomoč v orožju in hrani. Tako pa je moral obupne klice na pomoč reševati Churchill z britansko aviacijo iz hudo oddaljene Grčije. Američani so namenoma upočasnjevali prodiranje proti vzhodu in prav oni - bolje: Truman - so omogočili Stalinu potisnitev meja Poljske preveč proti zahodu in močno utesnitev Nemčije.

Američani so tudi ostro zahtevali svojo okupacijsko cono na severu Nemčije, vendar v tem primeru Churchill ni popustil. Veliko prej kot Truman je razumel, da Stalin spušča preko Evrope železno zaveso. Če bi Truman tedaj sledil svojemu britanskemu zavezniku, bi bila podoba vzhodne Evrope povsem drugačna. Na koncu Bavčar zapiše, kako lahko Britanci, ki so odšli iz EU, vedno računajo na ameriško zavezništvo. S tem se ne strinjam. V vojne na britanski strani so se vedno najprej vključevali njihovi dominioni in zavezniške države. V II. svetovni vojni so praktično hkrati z Britanijo napovedale vojno Nemčiji tudi Avstralija, Nova Zelandija, Nepal ter kasneje tudi Kanada in Indija. Zadnji dve sta že bolj kalkulirali.

Rusi so veselo poslovali z Nemci še dobro leto in pol dolgo po začetku vojne; vse dokler jih Hitler ni napadel, Američani pa so skoraj privoščljivo počasi krepili svojo vojaško industrijo na podlagi velikanskih naročil Britanije in ji seveda permanentno računali dobave, ki jih je bilo treba plačevati tudi, ko so milijoni ton polno natovorjenega ladjevja izginjali v vodah Atlantika zaradi delovanja nemških podmornic. Američani, ki so dolgo zelo nasprotovali vstopu v vojno, so se odločili za napoved vojne Japonski šele po napadu na Pearl Harbour, torej debeli dve leti po septembru 1939, ko je nacistična Nemčija napadla Poljsko. Pošiljke, ki jih je dobival Stalin od Britancev, so bile nenehne in ogromne. Tranzitni poti sta bili predvsem dve: preko Severnega morja in Perzije. V prvem mesecu vojne je denimo Churchill poslal Sovjetski zvezi kot nujno pomoč nekaj sto najnovejših lovskih letal tipa Spitfire.

***

Iz davnih rimskih časov je znano reklo: Če želiš mir, se pripravljaj na vojno (Si vis pacem, para bellum). Tega aparatčikovska birokracija EU do danes ni dojela, ko je končno prodrlo spoznanje, da je treba med pomoč napadenim vključiti tudi orožje. Nemčija je ves čas obstoja EU lagodno živela v senci varstva zveze NATO z minimalnimi proračunskimi stroški za obrambo, s slabo opremljeno in obrambno nepomembno armado, ki ne dosega ranga Grčije, Italije, Španije, Francije ... in se pomagala sprenevedati, da je vse v redu. Nič ni bilo v redu.

Te dni smo po raznih virih spremljali razvoj dogajanja, tj. boje v Ukrajini ter dogovore o sankcijah. Zelo očitno je bilo videti, da nekatere članice EU ne hitijo in le počasi dojemajo nujnost resnih sankcij. Televizija Slovenija kot tudi druge televizije pri nas so špartansko sporočale o dogajanju in sankcijah. Nekaterih najpomembnejših ukrepov proti agresiji Rusije naše tv-postaje sploh niso sporočale sproti, ampak čez dva ali tri dni. Denimo, da so Britanci zaprli svoj zračni prostor za Rusijo in jo boleče prizadeli in jim je ta z enako mero vrnila. Slovenija je pokazala solidarnost med prvimi in sprejela podobne sankcije. Francozi in Nemci so nekaj časa odlagali nekaj bolečih ukrepov. Za nujno finančno in drugo pomoč pa že od davnih časov velja, da dvakrat da, kdor hitro da (Bis dat, qui cito dat.). Ko zaveznik pohiti s sankcijo in silovito podprle napadenega, je lepo hitro podpreti tega, ki se je osamljen izpostavil.

Je pa gotovo prijetno presenetil novi nemški kancler Scholz, ki je napovedal orjaški dvig obrambnih izdatkov, 100 milijard v vojaške investicije že v letošnjem letu in dvig na 2 % BDP za vsakoletne obrambne izdatke, kar bo dvignilo nivo nemške obrambe na drugo mesto v zvezi NATO. Scholz je prav tako podprl blokado ruskih bank v sistemu SWIFT. Rusija se očitno zapleta v vrtinec rastočih stroškov oboroževanja, ki jih ni zmogla že nekdanja Sovjetska zveza. Bivši ameriški predsednik Trump je lahko vesel, ker je Putinu uspelo tisto, o čemer je sam zaman energično zahteval od Angele Merkel ...

***

Tisto, kar je morda najpomembnejše, je tokrat skoraj demonstrativna lekcija iz solidarnosti glede beguncev iz Ukrajine, ki so jo dale brez izjeme vse vzhodne članice EU drugim članicam ter Evropski komisiji. Slovenija bo po sklepu vlade brez obotavljanja sprejela do 200.000 Ukrajincev, če bo potrebno, kar je skoraj 10 % naše populacije. Verjamem, da glede tega ne bo nobenih pripomb iz civilne družbe.

Kako drugačna je ta solidarnost od tiste pred šestimi, sedmimi leti pri kolonah islamskih ekonomskih migrantov. Vemo, zakaj. Morda tega ne vedo birokrato iz Bruslja in Angela Merkel, ki je morda Obami plačevala nemški mir zaradi prenizkih obrambnih izdatkov s škandaloznim vabljenjem milijona migrantov iz islamskega sveta v Evropo. Je pa verjetno res, da si tudi zavezniki v NATO paktu ne želijo, da bi Nemčija postala jedrska sila. Še najmanj Francozi. A gotovo ima Nemčija veliko manevrskega prostora na področju dodatnega razvijanja klasične oborožitve in  obrambnih sistemov - zlasti takih, ki bi lahko varovali Evropo tudi pred jedrskimi izstrelki.

Zanimiva je tudi vest, da je ukrajinski predsednik Zelenski že posredoval EU prošnjo za takojšnji sprejem Ukrajine v povezavo, sklicujoč se na podporo Poljske in Slovenije. In druga, da je Putin ukazal najvišjo stopnjo pripravljenosti za jedrsko odvračanje, kar očitno pomeni, da brutalno grozi z jedrskim spopadom in se pripravlja na najbolj črn scenarij, čeprav za tako skrajne poteza nima nobenih razlogov. Kot da je Ukrajina napadla ubogo Rusijo. Taka popolna neracionalnost terja določeno previdnost, zato morda spet prihaja čas, da dodatne ideje o novih sankcijah zamenja diplomacija. Sobivanje s Putinom bo za za mnoge državnike naporno in najbrž bo treba veliko časa, da bo zračni prostor Zahoda spet odprt za rusko elito in da bodo fizični stiki sploh možni. Nekoliko strašljivo je spoznanje, kako malo pomenijo Putinu podpisani sporazumi in mednarodni pravni red. Dana beseda - in ne le mnogo bolj formalizirana pogodba - je že v rimskem času pomenila podlago razločevanja med ljudmi in državniki; tisti, ki je izgubil verodostojnost, po starorimskem pojmovanju nima več česa izgubiti (Fidem qui perdit, nil potest ultra perdere.). Že Rimljani so vedeli, da ljudstvo živi dobro tam, kjer se spoštujejo zakoni (Ibi valet populus, ubi valent leges.). Nespoštovanje reda oziroma prava pa je značilnost tiranij ali anarhije. Oboje je za državljane pogubno.

Je pa ta ruska agresija na Ukrajino gotovo poučna tako za Kitajsko kot tudi za Američane, ki jih bo Trump gotovo spomnil na svoje ideje in zdrse Bidena. Tudi Evropa bo verjetno morala - sedaj končno tudi z nemško pomočjo - skoraj nežno povedati Američanom, da v bližini njenih meja nihče več ne bo izvajal samovoljnih vojnih intervencij brez njenega pristanka, še manj pa sprožal nekontrolirane reke beguncev proti njenim mejam.

***

Podoba Evrope in sveta nikoli več ne bo takšna, kakršne so nam jo vsiljevale požigalniške elite Rusije, ZDA in takoj po vojni tudi Francije in Kitajske. Morda si bomo sedaj lažje predstavljali vizionarsko pravilnost Trumpovih idej, ki je kot prvi ameriški predsednik resno zaznal potencialno nevarnost Kitajske in terjal prepoved strateških investicij v tujino, predvsem na Kitajsko, ter ostro izpolnjevanje zavez glede obrambnih izdatkov s strani članic zveze NATO, zlasti Nemčije. Prav tako je odločno povedal, da ZDA ne bodo več igrale vloge svetovnega policista in da bodo pospešeno umikale vojake iz Afganistana in drugih vojnih žarišč. Verjetno imamo po vseh teh, že desetletja trajajočih agresivnih invazijah članic Varnostnega sveta pravico terjati, da se končno kultivirajo in začno skrbeti za svetovni red in mir, kar je tudi njihova temeljna dolžnost v okviru OZN.

* Prispevek je nastal 1. marca 2022.