Kako trden je v resnici položaj Vladimirja Putina, ki je pred enim tednom ukazal agresijo na Ukrajino, je vprašanje, s katerim si belijo glave obveščevalne službe. Za zdaj se zdi, da ima še najbolj pod nadzorom vojsko in represivni aparat, čeprav se protivojni protesti v Rusiji pojavljajo takorekoč vsak dan. Pomembna preokretinica pa utegne biti izjava Ruske pravoslavne cerkve, ki je doslej molčala ob Putinovi psihopatologiji. Že več kot dvesto duhovnikov in diakonov Ruske pravoslavne cerkve se je podpisalo pod nagovor, v katerem pozivajo k premirju in zaustavitvi vojne v Ukrajini. Za Putina, ki se ima za vernega človeka in občasno zahaja v cerkev, je to krepka klofuta, ki je najbrž ni pričakoval. Izjava oziroma nagovor sicer ni uradno stališče Ruske pravoslavne cerkve, je pa jasen znak, da kremeljski zločinec nima več podpore institucije, ki ima v ruski družbi izjemen vpliv.
Mi, duhovniki in diakoni Ruske pravoslavne cerkve, se, vsak v svojem imenu, obračamo k vsakomur, od kogar je odvisna zaustavitev bratomorne vojne v Ukrajini, s pozivom k premirju in takojšnji zaustavitvi ognja. Ta nagovor podajamo po nedelji poslednje sodbe in pred nedeljo odpuščanja.
Poslednja sodba čaka vsakega človeka. Nobena zemeljska oblast, nobeni zdravniki, nobena zaščita ga ne bo obvarovala pred to sodbo. Ker skrbimo za odrešenje vsakega človeka, ki se ima za otroka Ruske pravoslavne cerkve, ne želimo, da bi kdorkoli pred to sodbo prišel s težkim bremenom zaradi prekletstva mater. Spominjamo na to, da bodo v skrivnosti obhajila Kristusovo kri, ki jo je Odrešenik prelil za življenje sveta, tisti ljudje, ki dajejo ukaze za ubijanje, prejeli ne za življenje, ampak za večno trpljenje.
Prevzema nas žalost zaradi preizkušnje, ki so ji bili po krivici podvrženi naši bratje in sestre v Ukrajini. Spominjamo na to, da je življenje vsakega človeka neprecenljiv in neponovljiv Božji dar, in zato želimo, da bi se vsi vojaki, tako ruski kot ukrajinski, živi in zdravi vrnili v svoje rodne domove in k svojim družinam.
Z bridkostjo razmišljamo o prepadu, ki ga bodo morali preseči naši otroci in vnuki v Rusiji in Ukrajini, da si bodo lahko znova prijatelji, da bodo lahko znova spoštovali in ljubili drug drugega.
Spoštujemo človekovo svobodo, ki mu jo je podaril Bog, in menimo, da se mora ukrajinski narod odločiti samostojno, ne da so vanj uperjene avtomatske puške in brez pritiska z Zahoda ali Vzhoda.
V pričakovanju nedelje odpuščanja spominjamo na to, da se nebeška vrata odprejo vsakemu človeku, celo hudemu grešniku, če prosi odpuščanja tiste, ki jih je ponižal, razžalil ali zaničeval, pa tudi tiste, ki jih je ubil s svojimi rokami ali s svojim ukazom. Ni druge poti, kot je odpuščanje in vzajemna sprava.
"Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!" je dejal Bog Kajnu, ki je zavidal svojemu mlajšemu bratu. Gorje vsakemu človeku, ki se zaveda, da se te besede nanašajo nanj osebno.
Nobenega nenasilnega poziva k miru in ustavitvi vojne se ne sme nasilno zatreti in ga šteti za kršenje zakona, kajti Božja zapoved je: "Blaženi tisti, ki delajo za mir."
Obe vojskujoči se strani pozivamo k dialogu, saj ne obstaja nobena druga alternativa nasilju. Zgolj sposobnost prisluhniti drugemu lahko dá upanje na izhod iz brezna, v katerega sta bili pred nekaj dnevi vrženi naši državi.
Pustite sebi in vsem nam vstopiti v veliki post v duhu vere, upanja in ljubezni.
Ustavite vojno.