Februar je bil za italijansko politiko zares srhljiv*. Potrditev Sergia Mattarelle na najvišji položaj v državi skupaj z vsaj teoretično kontinuiteto Draghijeve vlade zagotavlja povprečnemu Italijanu status quo par excellence. Fraza, ki jo je izrekel Giuseppe Tomasi z Lampeduse in je zapisana v duši italijanske zgodovine ("Če želimo, da vse ostane, kot je, se mora vse spremeniti."), je pretvorjena v enega od sloganov nadrealističnega gledališča: "Če želimo, da se vse spremeni, mora vse ostati tako, kot je." Kot v kontranapevu sta bila Mattarella in Draghi potrjena na svoja položaja, medtem ko se je začel odvijati spektakel popularne kulture in kostumografije v Belpaese (Lepi Italiji), festival v Sanremu, katerega 72. izdaja je potekala letos. Festival, ki se zdi veliko bolj v sozvočju z družbo kot politika, saj vsako leto išče nove obraze in sledi inovacijam. 

Mattarella na Kvirinalu in Draghi v palači Chigi sta pravzaprav sinonima za ravnovesje, ohranjanje statusa quo za stranke in za večino v vladi. Sta pozitivna za predsedstvo republike in za vlado, za mednarodne ustanove, ki se jim tako ni treba znova sinhronizirati in jih biti strah menjave zunanjepolitične linije (na področju gospodarske politike se še vedno odvijajo debate, tako globalno, kot - predvsem - v Evropi), parlament iz tega preizkusa neučinkovitosti izhaja razdrobljen, vodstva strank pa zmedena. Kaj jim prinaša prihodnost? Vprašanje ostaja v zraku, odgovora ne vedo. 

Drugi zaporedni mandat Sergia Mattarelle ter zadržanost Draghija, da bi se potegoval za Kvirinal, skupaj tvorita element relativne stabilnosti, ki pa ju mora dopolniti učinkovita volilna reforma: takšna, ki bo zagotavljala jasen rezultat volitev, močna in pluralna zavezništva ter možnost sestave vlade. Draghijeva vlada s tega vidika ribari v kalnem. Res je, da stranke niso močne, čuti pa se tudi njihova razdrobljenost. Preveč je odprtih vprašanj, tudi Draghi ne ve točno, kam se obrniti, pred sabo ima le en jasen cilj: uresničiti nacionalni načrt za okrevanje, podpirati italijansko rast, ne dopustiti, da ga stranke potegnejo nazaj. Vlada se, če omenimo nekaj najbolj perečih tem, medtem ukvarja s proporcionalnim volilnim sistemom, odloča se glede podražitve energentov in s tem mesečnih položnic ter glede zunanje politike. 

Politika brez velikih reform lahko vodi v sivo povprečje, kjer najboljši postane vodja ostalih povprečnežev, kar ni bila idealna izbira (Mattarella in Draghi), gre za rezultat "izjemnega stanja", ki se zaključi tako, da ustavna razmerja obrne na glavo, kot se je zgodilo v primeru drugega mandata Sergia Mattarelle - drugega od leta 2013 do sedaj, kar je nazoren znak krize - nepredvidenega, a neprepovedanega z ustavo: ozemlje brez zemljevida. Teoretično bi bilo mogoče, da se na tak način vodja države izvoli za več mandatov, kar pa bi spremenilo naravo republike v nekaj nedoločenega, če imamo v mislih njeno obliko države in vlade. 

Kaj pa parlament? Ta tiho opazuje, malo ga je strah, malo pa je nezmožen, vse upe polaga v presojo in institucionalno skrb Mattarelle, zadnjega dejanskega obrambnega zidu pred političnim kaosom. Parlament, ki ne uspe izvoliti predsednika republike, je žalostna dediščina nedavne preteklosti, devetdesetih let, ko se je odvijala afera Mani pulite (Čiste roke) - ta čistka bi naj očistila vse. Trideset let kasneje pa smo znova priča drsenju nacionalne krajine navzdol, brez delujočih zavor. 

Piercamillo Davigo, eden od milanskih sodnikov v zadevi Čiste roke, ki je preiskovala škodljive posle v politiki in želela prekiniti s korupcijo, se je sam znašel v sodnem postopku z obtožbo, da je razkril uradne skrivnosti. Še do nedavnega bi bil takšen obrat povsem nepojmljiv tudi v najbolj divjih sanjah njegovih preiskovancev, od katerih so bili določeni preganjani tudi mimo ustavnih zagotovil. Ravno sodnik, ki je venomer trdil, da se nedolžnim sodnega postopka ni treba bati, se je znašel v postopku po predhodnem zaslišanju na predlog Federice Brugnare, sodnice iz Brescie. Domnevno naj bi "razkril uradno skrivnost", ko je spomladi 2020 v in izven vrhovnega sodnega sveta, katerega član je bil do oktobra istega leta, zapisnike o  domnevnem tajnem združenju Madžarska loža. Zgodba nikoli ni doživela sodnega epiloga. Narobe obrnjen sin te kaotične dobe brez kakršnekoli smeri.  

Italija izven vladne palače pa je v norem februarju tudi - če ne celo predvsem - festival Sanremo. Naš patriotizem se manifestira v popularnem televizijskem šovu, mestu, kjer se identiteta konstruira in dekonstruira, in ki značaj ljudstva izrazi v pikslih. Svojevrstna ironija je, da je bil v devetdesetih letih ravno sanremski festivalbrez volje do življenja, globoko v krizi, država pa zdesetkana zaradi norega lova na čarovnice, ki naj bi uničil vodilni sloj. Naša kolektivna zgodba je nekako takšna, gre za misijo, ki se ne more odločiti med brezbrižnostjo in nečloveškimi napori. 

Letos je v takšni obliki doživela preporod. Zaključni večer si je ogledalo skoraj štirinajst milijonov gledalcev, delež je bil kar 63,9 %, festival je s tem presegel svoj prejšnji rekord ne le glede poslušanosti, temveč tudi glede na kakovost izvajalcev, ki so se zvrstili na odru. Lepa italijanska glasba, ogromen razpon žanrov, odlične predstave, država, ki bo svojo pot nadaljevala začenši z lepo glasbo. 

In zmagovalci? Mešanica glasov žirije, mladih upov in vedno prisotnih starih sabelj. Na festivalu so zmagali: glasova Mahmooda in Blanca, na drugo mesto se je zavihtela nedvoumna eleganca Elise, na tretje pa energičen Morandi. Najboljši komentar je ravno njegov: "Čudovit oder treh generacij." Stran, ki bo zagotovo ostala zapisana v knjigo navdihujočih zgodb gledališča Ariston. In Italije.

Še enkrat! Glasba, maestro!

Brividi (Srh) je naslov zmagovalne pesmi festivala Sanremo, ki bo Italijo zastopala na tekmovanju Eurosong. Letos ga bo vodil odličen trio, ki ga sestavljajo Laura Pausini, Alessandro Cattelan in Mika IT. Pesem Brividi lahko poslušate na spodnji povezavi: