Naj najprej opravičim politiko ... od vlade, prek ministrstev, pa vse do Banke Slovenije: nihče ni bil pripravljen na dogajanje v Ukrajini in na posledice, ki so jih prinesli ukrepi po agresiji. Je pa to lep in nazoren prikaz, kako zakonodaja oziroma njeno pomanjkanje ali zamujanje vpliva na malega človeka, na uporabnika storitev v vsakdanjem življenju.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Ponedeljek, 28. februar 2022 ob 5. uri zjutraj. Ko se zbudiš, ne deluje Flik. Kaj je sedaj to? Iz svojega drugega računa na Sberbanki, ki sem ga odprl zato, ker je v bistvu edina banka, ki ima oziroma je imela implementiran proces odpiranja bančnega računa, kjer mi ni bilo potrebno kontaktirati nobenega uslužbenca banke, niti preko video klica. Testiral sem, odprl račun tik pred Novim letom, pa še zelo ugoden paket sem imel.

In ravno ta del, digitalizacija in podpora procesu odpiranja računa, je bilo tisto, ki me je prepričalo, da sem postal komitent Sberbank. Priznam, da poznam ekipo, ki je na banki te procese implementirala, jih ponudila strankam preko digitalnih prodajnih kanalov, kar na drugih bankah ni vedno izvedljivo. Način dela res sodobne banke, pa pustimo lastnike. Operativci so domača ekipa. Ker elektronska osebna izkaznica zamuja, ker država po evropski uredbi eIDAS ne sme, še dobro, ponujati plačljivih storitev zaupanja, vsaj obstajajo ponudniki storitev zaupanja, ki omogočajo enostavno uporabo brez identifikacije v živo, tokrat s pomočjo komercialnega in delujočega sredstva elektronske identifikacije Rekono, na katerega sem se vpisal s pomočjo bančnega računa na moji primarni banki Addiko. In na ta način pridobil visoko stopnjo zaupanja v mojo identiteto v digitalnem svetu.

In kje se zatakne pri digitalizaciji. Kot vedno v življenju se zalomi pri robnih pogojih. Do sedaj sem vedno v svojem poklicnem in privatnem življenju zagovarjal delo Urada za preprečevanja pranja denarja. Denarja se pač prati ne sme, kot se ne sme financirati terorizma, in del zakona, ki trenutno velja in se nanaša na področje identifikacije uporabnikov finančnih storitev, je bil malce preveč zategnjen, a vseeno uporaben. A v zadnjem letu Ministrstvo za finance zamuja. Implementacija 5. Evropske direktive za preprečevanje denarja in financiranje terorizma ni implementirana v slovenskem zakonu.

Zakaj? Predvsem zato ne, ker se mešajo jabolka in hruške. Če direktiva govori o načinih preprečevanja in na kakšen način se to izvaja, dajmo to v zakon, ne pa še nekaj povsem tretjih rešitev. Ko zakon v prvem, že tako poznem poizkusu sprejemanja v parlamentu pade oziroma ni sprejet, se nam po gospodu Murphyu zgodi, da ravno zaradi takšne malenkosti, kot je plačilo iz obstoječega bančnega računa pri identifikaciji stranke npr. nove banke, da v ponedeljek in torek slovenske banke niso mogle na vrat na nos odpirati na daljavo preko videoklicev novih računov za komitente Sberbank, katerih računi so bili neuporabni, plačila ni bilo mogoče izvesti.

V predlogu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2), ki je sicer ravno dva dneva pred "Sberbankgate" šel drugič, tokrat po nujnem postopku, v proceduro sprejemanja v parlament, tega pogoja ni več. Torej za odpiranje računa preko videoklica, kar nekaj bank že ponuja, ni več potrebno nakazilo enega evra kot dokazila, da je bila stranka vsaj enkrat že identificirana na eni od slovenskih bank. In stranke (bivše) Sberbank so lahko nove račune odpirale samo na star, "peš" način.

Kdo je kriv torej, da so druge banke, vsaj za eno vem, zagnale vik in krik na Banki Slovenije, da naj se pogoj malega plačila pod nujno umakne. Umakne iz zakona oziroma pripadajočega pravilnika. Predlagatelj zakona je Ministrstvo za finance. Torej krivi so oni. Vsaj pomislili bi tako na prvo žogo. Pa je zadevščina malce bolj kompleksna. Je krivo Ministrstvo za javno upravo, ki je spisalo katastrofalno slab Zakon o elektronski identiteti in storitvah zaupanja (ZEISZ)? Tudi oni so krivi. Gospoda iz ministrstva, ki so spet več let mleli in premlevali besedilo zakona in niso sploh želeli slišati potrebe uporabnikov, namreč v nasprotju z našimi sosedi Hrvati in Italijani, niso hoteli omogočiti izdajanja kvalificiranih elektronskih podpisnih potrdil, s katerimi bi se lahko identificirali pri odpiranju računa, kar ZPPDFT-1 omogoča in ne zahteva minimalnega plačila (kar je bila težava v našem primeru), temveč so videli same strahove. Da videoklic ni tako zanesljiv kot fizična identifikacija na upravni enoti ali banki sami. In vmes se je zgodila še epidemija, ki je dala misliti vsem, ki so hoteli v živo priti na upravne enote ali do izdajateljev kvalificiranih elektronskih podpisnih potrdil (npr. Pošta Slovenije), ki jih lahko uporabljamo za identifikacijo v digitalnem svetu.

Je kriva Banka Slovenije, ki v nasprotju z angleškim, nemškim, pa še kakšen bi se našel, finančnim regulatorjem ne promovira in spodbuja storitev ponudnikov plačilnih storitev, kot je na primer zagotavljanja informacij o računih. Najenostavnejša od reguliranih finančnih storitev, ki omogoča, da novi uporabnika banki omogoči preverbo, spet popolnoma digitalno, da je preverjeno imetnik drugega bančnega računa. Moram priznati, da nisem preverjal, če je ta storitev v ponedeljek zjutraj na Sberbank delovala (verjamem pa, da je, ker ta storitev ni neposredno vezana s prenosom sredstev iz računa ali nanj, torej plačilnim prometom, ki je bil zaustavljen).

Naj Banko Slovenije vseeno opravičim, da v konkretnem primeru ni kriva, kajti omenjeni način identifikacije ali verifikacije bo možen šele po sprejetju ZPPDFT-2 in pravilnika. Je pa osnova že v - še nesprejetem - zakonu. A promoviranje novih plačilnih storitev bi lahko vseeno izvajali.

Če poskusim še potegniti nekaj zaključkov oziroma kot bi rekli basnopisci - moralo zgodbe. Digitalizacija niso boni. Digitalni boni so lepa pravljica za večino prebivalstva, prava bit digitalizacije je skrita. Digitalizacija pomeni uvedbo poslovnih procesov, ki jih digitalizacija sama podpre. Digitalizacija niso računalniki in telefoni, niso uporaba družbenih omrežij in branje takšnih prispevkov, kot je tale moj, na spletnih portalih. In digitalizacija niso samo IT-jevci, digitalizacija ni samo nek urad vlade. Digitalizacija smo vsi: strokovnjaki, pravniki, bankirji, uporabniki ... Digitalizacija smo vsi, ki malce širše gledamo na svet in na potrebe uporabnikov in se zavedamo, da je danes svet Digital First (najprej digitalen) in potem analogen. In da kar nekaj 55-letnikov že obvlada digitalna orodja.

In ne nazadnje, digitalizacija je zmanjševanje stroškov, tudi bančnih, česar pa si prav tisti bančniki, ki so se v ponedeljek pritoževali nad procesom identifikacije stranke na daljavo, ravno ne želijo. Milijardo transakcij mesečno preko povezav odprtega bančništva v Veliki Britaniji, 184 milijonov takih transakcij mesečno v Nemčiji, v primerjavi z okoli 50.000 takih transakcij mesečno na NLB, ki naj bi bila spet največja banka v državi, nam da misliti, zakaj digitalizacija v Sloveniji še pravega štarta ni dosegla. Recimo, da so digitalni boni prvi korak.

Zaključim lahko torej, da ne moremo s prstom pokazati, kdo je kriv, ker to ni ena oseba ali ena ustanova, da v ponedeljek in torek, torej 28. februarja in 1. marca, bančniki niso na daljavo mogli odpirati novih računov vsem, ki so čakali prilive, vsem, ki so želeli plačati iz svojega računa davke, vsem, ki se jim je tista dva dneva zaželelo odpreti nov bančni račun iz svojega kavča doma.

Je pa to samo ena od zgodb (ne)posrečenih poizkusov digitalizacije. Morda v prihodnje napišem še kaj na temo Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (ZOPVTKK), ki je še en primer ignoriranja digitalnega sveta. Materiala ne zmanjka.

Borut Hrobat je podjetnik in zelo resen uporabnik digitalnih rešitev.