Protivojni protestniki, ki v Putinovi avtokraciji tvegajo policijsko nasilje, aretacije in po novem tudi dolgoletne zaporne kazni, so izjemno pogumni. Zaslužijo si spoštovanje in občudovanje, ki ga človek pri najboljši veri in prizanesljivosti ne more najti za naše domače zanikovalce vojne, relativiste in komaj prikrite Putinove oboževalce. Ti so podobno izgubljeni v času in prostoru kot neonacisti, ki verjamejo, da je bil Hitler največji nemški državnik, holokavst pa izmišljotina židovskega lobija. Kar je zaskrbljujoče, a hkrati tudi zelo indikativno, je to, da razlike med Putinovi apologeti in občudovalci četrtega Reicha izginjajo z vsakim novim prizorom porušenih ukrajinskih mest in vasi, z vsako sliko objokanih otrok, pregnanih družin in za vedno uničenih življenj. Ko vidim tašne prizore, moj gnev narašča. Ne samo do Putina, ki si kljub vsemu zasluži pošteno sojenje pred Mednarodnim kazenskim sodiščem; gnusijo se mi tudi njegovi apologeti. Ljudje, ki zagovarjajo to, kar počne.

Zgodovina nas uči, da je bilo doslej premagano še vsako zlo. Tudi Rusi, ta fantastičen narod, se bodo rešili zločinskega psihopata. Ko razmišljam o ruskem narodu in njegovi dobroti, se vedno spomnim dogodka pred skoraj petnajstimi leti v Sankt Peterburgu. Avgustovskega jutra sem se odpravljal na vlak proti Tveru in v trafiki pred železniško postajo skušal kupiti kavo in rogljiček. Ker nisem imel drobiža, me je tečna prodajalka enostavno odpravila, češ mi ne more zmenjati denarja in da ne morem kupiti nič. Takrat se je oglasil moški za menoj v vrsti, stopil k prodajalki in rekel, da bo plačal zame. Od presenečenja sem se mu komaj uspel zahvaliti. Česa takšnega nisem doživel ne prej ne kasneje, pa sem prepotoval takorekoč že ves svet.

Težko bi našel državo oziroma narod, ki je v zadnjem stoletju pretrpel toliko kot Rusi. Od Lenina do Stalina, od Hruščeva do Brežnjeva in nenazadnje Jelcina, ki je na oblast spravil tega ogabnega kagebejevca, vse to so morali Rusi preživeti in ohraniti voljo do življenja. Gorbačev je bil nekakšna "motnja v sistemu", napaka, zaradi katere se je konec 20. stoletja svet rešil komunističnega eksperimenta. Ruski oziroma sovjetski voditelji, med katerimi je bil nedvomno najpomembnejši Stalin, so vedno spoštovali le brutalno silo, moč. Prezirali so šibkejše od sebe. Zaradi tega je Stalin, če ste brali Kardelja ali Dedijerja, bolj cenil zahodne zaveznike oziroma angloameriški tabor, kot pa svoje vzhodnoevropske satelite.

Naj si slovenska desnica o Josipu Brozu misli kar hoče, toda Tito je bil edini vzhodnoevropski voditelj, ki je ušel Stalinovi mišnici - in to samo zato, ker je kot predvojni agent Kominterne odlično poznal mentaliteto in modus operandi kremeljskega rdečega carja. Kasnejši slovenski politiki, posebej tisti po letu 1991, so glede Rusije popolnoma zavozili. Na desnici zaradi predsodkov do "vzhoda" ter navdušenjem nad Američani, na levici pa so nekritično sprejemali vse, kar je prihajalo iz Moskve ter se v imenu nostalgije povsem podrejali kremeljski agendi. V zadnjem desetletju se je razpoloženje začelo spreminjati in takorekoč vse do ruske vojne napovedi Ukrajini smo lahko opazovali fenomen zbliževanja skrajne levice in nacionalistične desnice, katerega skupni imenovalec je bil ravno Vladimir Vladimirovič.

Nad Putinovo avtokracijo in mačizmom se ni navduševala le evropska skrajna desnica ...

Trda levica je Putina častila, ker jo je navduševala njegova protizahodna, protiameriška in protinatovska retorika. Ker slovenska trda levica iz dna duše sovraži zvezo NATO in ker je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, so levičarski hardlinerji dobesedno padli v objem Putinu. Iz Ruske kapelice so si naredili zasebno katedralo in čeprav so jih begali Putinovo prakticiranje religioznosti, kritika komunizma in navduševanje nad imperialno Rusijo, so ga v ideološkem pogledu posvojili ter sprejeli na vrhovno avtoriteto. Ko smo na portalu+ pred petimi leti objavili naslovno fotografijo Milana Kučana s Putinom v Kremlju, je bil naslov sam po sebi dovolj zgovoren: Nasmešek za milijon rubljev.

Na drugi strani, v taboru populistične desnice, pa so Putina občudovali iz povsem drugih razlogov. Navduševali so jih njegov mačizem, moški šovinizem, nasprotovanje LGBTQ ideologiji, preganjanje nevladnikov, nacionalizem in zaščitniški odnos do krščanstva. Putin je bil nesporni favorit skrajnih populistov od Avstrije do Portugalske, navduševal je skrajne politike in skoraj zagotovo pomagal z donacijami pri njihovem skritem financiranju. Zaradi tega je po začetku ruskega napada na Ukrajino marsikje zavladala manjša panika, kajti nenadoma je mecen, pokrovitelj in idol postal piarovska atomska bomba. V Franciji, denimo, kjer bodo imeli čez mesec dni volitve, je Putin v zadrego spravil tri vidne politike z obeh (skrajnih polov). Marine Le Pen in Eric Zemmour sta bila prisiljena obsoditi Putinovo agresijo, čeprav sta ga še pred kratkim hvalila. Pri skrajnem levičarju Jean-Luc Melenchonu, ki se mu je moral prav tako javno odpovedati, pa je bila ljubezen do Putina posledica tradicionalnega navdušenja nad Rusijo in nasprotovanju zahodu, tj. zvezi NATO in Združenim državam Amerike. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

Morda boste bralci zdaj začudeni, ampak za boljšo ponazoritev absurdnosti apologije ruskega napada na Ukrajino oziroma Putinovih (vojnih) zločinov se bomo vrnili v začetek septembra 1939, ko je Hitler napadel Poljsko, s čemer se je začela 2. svetovna vojna. Predstavljajte si, da bi že takrat obstajali internet in socialna omrežja, Slovenci pa bi komentirali nacistični napad na Poljsko. Ali pa, da bom bolj razumljiv, predstavljate si polemike in spopade na Facebooku in Twitterju aprila 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Kraljevino Jugoslavijo. Bi se tudi takrat del ljudi postavil na stran agresorja in poskušal relativizirati Hitlerjevo početje?

Verjemite, da bi. V Sloveniji so ljudje vedno našli "argumente", s katerimi so utemeljevali na prvi pogled absurdne ideje. Ste vedeli, da so leta 1941 iz neke dolenjske vasi ob Savi, po kateri je po okupaciji Slovenije potekala administrativna in tudi državna meja med Italijo in Nemčijo, zbirali podpise in jih poslali v Rim s prošnjo, da bi se njihova vas priključila Hitlerjevi Nemčiji? Razlog je bil povsem pragmatične narave: velik del vaščanov je v letih pred okupacijo delal v Nemčiji in ti "gastarbajterji" so imeli o politiki zaposlovanja v IV. Reichu za povedati same pohvalne besede. Mimogrede, ko je nekaj podobnega povedal koroški deželni glavar Haider na začetku devetdesetih, je moral po hudih pritiskih demokratične javnosti odstopiti.

Tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki ga Putinova Rusija ne priznava, je že začelo z zbiranjem dokazov o vojnih zločinih v Ukrajini.

Pri Slovencih je relativizacija zločinov in zločinca posledica več povsem različnih dejavnikov in sindromov. Najizrazitejši je zagotovo t.i. stockholmski. Ko gre za opravičevanje Putinove vojne in zločinov v Ukrajini, je odlično analizo pred dnevi napravil že Miha Mazzini, ko je ugotavljal, da gre za šokantno podobno dikcijo in argumentacijo kot pri zagovornikih družinskega nasilja in spolnih deliktov. Putina opravičujejo z identičnimi stavki kot družinskega nasilneža ali pa celo posiljevalca: "Pretepel je babo, ker je gobcala." "Posilil jo je, ker ga je izzivala, pomanjkljivo oblečena."

Putinovo osvajalno vojno, katere povod naj bi bila zveza NATO, njegovi slovenski apologeti, ob katerih dejanjih se normalnemu človeku obrača želodec, pojasnjujejo s sintagmami, kot so:

Ni lepo, da je Putin napadel Ukrajno, ampak za to je kriv Zahod!

Rusi res bombardirajo ukrajinska mesta, ampak kaj ko so jih Ukrajinci sami izzivali!

Nasilje ni sprejemljivo, ampak prvi je začel s tem Nato!

Vrhunec relativizacije pa je izenačevanje žrtve in storilca: Za vojno sta krivi obe strani.

Priredni veznik ampak se pojavlja v vseh možnih kombinacijah in skrbi za opravičevanje storilčevega zločina. Putin je z Ukrajino prižgal doslej največjo svečko na torti svojih zločinov. Za tiste, ki že poldrugo desetletje pišemo o posledicah njegovih dejanj, je to še en dokaz več, da imamo opravka s psihopatsko osebnostjo, ki se ne bo ustavila pred ničemer. Zato bi bilo naivno misliti, da se bo ustavil sam od sebe. Ali da bi imel pomisleke glede uporabe jedrskega orožja. Zgolj in samo strog protokol aktivacije jedrskega kovčka lahko prepreči Putinu, da bi sprožil poslednjo vojno te civilizacije.

Pri psihopatu smo več let gledali stran in se delali, da ni nič. Pa bi nas moralo zaskrbeti že poleti 1999, ko je tedanji direktor ruske obveščevalne službe FSB postal v.d. predsednika vlade, kar je skoraj sovpadlo z začetkom 2. čečenske vojne. Vojne, ki je bila brutalna in zaradi katere je umrlo med 75.000 in 100.000 ljudi. Ko je februarja 2000 padel Grozni, je spominjal na Hirošimo. Putin je to dočakal že kot novi ruski predsednik, saj mu je Boris Jelcin 31. decembra 1999 prepustil oblast in odstopil. Rusija zaradi Čečenije nikoli ni bila deležna sankcij, zaradi vojnih zločinov nikoli ni nihče odgovarjal. Razen novinarjev in aktivistov, ki so opozarjali na zločine, dokler niso sami končali pod streli neznanih likvidatorjev.

Zgodovina Putinovih krvavih rok se začne prav tam. Pri umorih nedolžnih novinark. Leta 2009 sem za Finance napisal In memoriam (vir) eni izmed žrtev kremeljskega psihopata. Če namesto Anastazije napišemo Ukrajina, je moj tekst izpred trinajstih let aktualen še danes. S pomembno razliko: leta 2009 sem bil precej osamljen v svojih pogledih, kajti redki so si upali javno kritizirati Putina. Danes so redki, ki ga po vsem tem, kar je zagrešil v zadnjih desetih dneh, še zagovarjajo in trdijo, da ni zločinec.

Anastazija ne sme umreti

In memoriam Anastasia Baburova, 

 30.11.1983 - 19.1.2009

Samo nekaj ur preden so se v Washingtonu prvič po osmih letih prebudili v nov dan, v mrzlo, a sončno jutro brez oblakov, enkrat za spremembo brez strahu, brez dušečega grmovja na oblasti; le nekaj dolgih ur preden je Barack H. Obama prisegel kot predsednik Združenih držav Amerike, sta se na drugem, nikoli povsem osvobojenem koncu sveta utrnili dve zvezdi.

Če se utrne zvezdica, počasi in prepričljivo razlaga babica majhnemu otroku, zazrtemu v poletno nočno nebo, potem je nekdo za vedno zaspal. In ker mu to še vedno ni dovolj, saj je radoveden, babica brž doda pravljico o svetlečem angelu, ki se spusti iz neba, da bi mrtvega odpeljal s seboj v nebo.

Včasih se mi zdi, da sem vse to poslušal komaj včeraj in da sem še vedno otrok, osupel nad velikostjo vesolja in nebesnimi pojavi, pa se potem zavem, da so minila že tri desetletja in je tudi babica že dolgo nekje tam zgoraj, odkoder bodisi z nasmeškom bodisi žalostnimi očmi gleda moje pisanje.

Kako dolg je torej dan na tem čudovitem in hkrati krutem svetu, kjer se polovica človeštva v časih najhujše gospodarske in finančne krize fatalistično zateka k upanju, ki je položeno na ramena enega samega človeka? In kako kratko je življenje človeka z druge polovice sveta, kamor niti upanje ne seže več? Kako kratko je življenje tam, kjer je sleherna senca zlovešča, kjer so ljudje že stoletje podvrženi oblasti, pred katero od strahu gledajo v tla in molčijo? Zlasti molčijo.

Če se utrne zvezdica ... Le nekaj ur preden je svoj inavguracijski dan v eni izmed washingtonskih cerkva z jutranjo molitvijo začel Barack Obama, je bil v Moskvi še 19. januar. V središču mesta, med največjim dnevnim vrvežem, so ustrelili dva človeka. Stanislav Markelov je bil star 34 let. Bil je odvetnik. Njegove stranke so bile pogosto v sporu s kremeljskim represivnim aparatom, pri njem je pravno pomoč poiskala leta 2006 umorjena novinarka Ana Politkovskaja. Markelov je bil pravni zastopnik čečenske družine Kungajev, ki je leta 2000 izgubila svojo hčer; Elza Kungajeva je bila stara 18 let, ko jo je brutalno zadavil polkovnik Jurij Budanov. Junaškega oficirja so zaradi umora leta 2003 obsodili na desetletno zaporno kazen, vendar so ga - bržkone zaradi galantnega obnašanja - prejšnji petek predčasno izpustili. Ob tej neverjetni odločitvi pravosodja so onemele celo redke v Rusiji še delujoče civilnodružbene skupine in borci za človekove pravice.

Stanislav Markelov, odvetnik družine umorjene Elze Kungajeve, je v ponedeljek pripravil konferenco za novinarje, na kateri je napovedal pritožbo nad odločitvijo pravosodnih organov. Med prisotnimi predstavniki medijev je bila tudi Anastasia Baburova, novinarka časnika Novaya Gazeta - tistega dnevnika, kjer je delovala umorjena Ana Politkovskaja. Morda je bila celo njena vzornica. Kako poimenovati takšno tragedijo, v kateri sta umorjena oba; najprej lik vzornika, nato še njegov oboževalec? To ne more biti starogrška tragedija, to je lahko kvečjemu ruska realnost!

Anastasia Baburova je bila mlada novinarka, vendar nikakršna začetnica; pred tremi leti je pisala o umoru svoje stanovske kolegice Politkovskaje, razkrivala je tudi zgodbe, povezane z naglo naraščajočim skrajnim nacionalizmom in fašizmom v Rusji. V ponedeljek je skupaj s Stanislavom Markelovem odšla s tiskovne konference. Podatek, ki so ga posredovale tiskovne agencije, ne pove nič. Morda sta skupaj odšla zato, ker sta bila prijatelja. Morda sta si bila Anastasia in Stanislav všeč, me spreleti, vendar tega ne vem. Kako naj bi lahko to vedel?

Zamaskirani morilec ju je dohitel na ulici. Njega je strel v tilnik pokončal takoj, Anastasia pa ni hotela umreti na ledenem moskovskem asfaltu, borila se je za življenje, še več ur se je upirala v bolnišnici. Ni hotela umreti ...

... vsakič ko se utrne zvezdica, mi je govorila, ko sem z vprašaji v očeh gledal zvezdni utrinek, je nekdo za vedno zaspal, mirno in tiho je odplaval na drugo stran. Zapušča me tisti hladni razum, zaradi katerega mi običajno uspe napisati tekst, pod katerega se lahko podpišem; tokrat ne morem ostati neprizadet, tokrat gre za dve smrti, ki zaradi nekega drugega dogodka na drugem koncu sveta nista doživela omembe vredne pozornosti. Ker so v Združenih državah v neposrednem prenosu ustvarjali zgodovino pred očmi vsega sveta, sta ostala neopažena. Kot da ju ne bi bilo, ne Stanislava Markelova ne nje, Anastasije Baburove.

Za krvavo kremeljsko oligarhijo je to pravi balzam - čim prej pozabiti, čim bolj odmakniti, osamiti, potisniti v ozadje. Pomemben je plin, pomembna je energetska brezskrbnost Evrope. Pa kaj potem, če je to krvav plin. Putinovi molohi si manejo roke ob dejstvu, da jim je Evropa vsako leto bolj energetsko podrejena. Za kremeljsko oligarhijo, ki brez slehernih čustev vodi državo in ljudstvo, sta trupli odvetnika in neke novinarke le neprijeten podatek. Slaba novica, ki jo je v nekaj minutah za večno zasenčilo ustoličenje Baracka Obame. Za mladim advokatom in še mlajšo novinarko bosta ostali zgolj zaprašeni fotografiji. Na eni nek Stanislav, na drugi dekle nesrečnega imena.

In prav to drobno črno-belo fotografijo imam zdaj, ko to pišem, pred seboj; na njej se smehlja čedna temnolaska, ki je bila šele za začetku kariere. Ki je morala z vsem srcem verjeti v smisel svojega dela, sicer ne bi bila nikoli zmogla tolikšne moči in odločnosti. Kdor se v Rusiji ukvarja z resnim žurnalizmom, mora biti nekaj posebnega. V deželi, kjer so ženske simbol novinarskega poguma in pokončnosti, pa sploh. Natalia Antonova, ena najboljših blogerk na svetu, je na svoji spletni strani GlobalComment zapisala, da so dvojni umor v Rusji nekateri celo praznovali in da so morali spletno stran Anastasije Baburove zablokirati; nanjo se je namreč vsula drhal, golazen; ruski neonacisti in fašisti, ki so pozdravljali njeno smrt in se norčevali iz nje, ker se je "družila z napačnim človekom". S sovražnikom ljudstva.

Anastasia Baburova je imela komaj 25 let, ko so jo ustrelili.