Komentar

Putin je sicer napadel Ukrajino, ampak ... Nič "ampak"! Putin je zločinec in to vemo že 20 let!

Kljub vedno večji cenzuri, policijski represiji, medijskem enoumju, uničenju opozicije in likvidaciji zadnjih neodvisnih medijev se je na nedeljskih protivojnih demonstracijah po vsej Rusiji zbralo več deset tisoč moških, žensk in otrok. Protestirali so proti invaziji njihove države na Ukrajino, zahtevali so končanje vojne. Niso nosili transparentov, na katerih bi pisalo, da sta zanjo krivi obe strani. Da je Rusija napadla, ker jih je Ukrajina izzivala s približevanjem zvezi NATO in Evropski uniji. Ne, ruski protestniki niso nasedli kremeljski propagandi, ker Putina in njegovo kliko predobro poznajo. Pač pa patološkega lažnivca ne poznajo in mu zato še vedno nasedajo določeni krogi zunaj Rusije, med drugim tudi v Sloveniji.

07.03.2022 00:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Vladimir Putin   Slovenija   Rusija   Ukrajina   vojna   levica   desnica   Milan Kučan   Marine Le Pen   Miha Mazzini   Čečenija   Kremelj   Boris Jelcin   NATO   Anastasia Baburova   FSB

Leta 2009 sem za Finance napisal In memoriam eni izmed žrtev kremeljskega psihopata. Če namesto Anastazije napišemo Ukrajina, je moj tekst izpred trinajstih let aktualen še danes.

Protivojni protestniki, ki v Putinovi avtokraciji tvegajo policijsko nasilje, aretacije in po novem tudi dolgoletne zaporne kazni, so izjemno pogumni. Zaslužijo si spoštovanje in občudovanje, ki ga človek pri najboljši veri in prizanesljivosti ne more najti za naše domače zanikovalce vojne, relativiste in komaj prikrite Putinove oboževalce. Ti so podobno izgubljeni v času in prostoru kot neonacisti, ki verjamejo, da je bil Hitler največji nemški državnik, holokavst pa izmišljotina židovskega lobija. Kar je zaskrbljujoče, a hkrati tudi zelo indikativno, je to, da razlike med Putinovi apologeti in občudovalci četrtega Reicha izginjajo z vsakim novim prizorom porušenih ukrajinskih mest in vasi, z vsako sliko objokanih otrok, pregnanih družin in za vedno uničenih življenj. Ko vidim tašne prizore, moj gnev narašča. Ne samo do Putina, ki si kljub vsemu zasluži pošteno sojenje pred Mednarodnim kazenskim sodiščem; gnusijo se mi tudi njegovi apologeti. Ljudje, ki zagovarjajo to, kar počne.

 

Zgodovina nas uči, da je bilo doslej premagano še vsako zlo. Tudi Rusi, ta fantastičen narod, se bodo rešili zločinskega psihopata. Ko razmišljam o ruskem narodu in njegovi dobroti, se vedno spomnim dogodka pred skoraj petnajstimi leti v Sankt Peterburgu. Avgustovskega jutra sem se odpravljal na vlak proti Tveru in v trafiki pred železniško postajo skušal kupiti kavo in rogljiček. Ker nisem imel drobiža, me je tečna prodajalka enostavno odpravila, češ mi ne more zmenjati denarja in da ne morem kupiti nič. Takrat se je oglasil moški za menoj v vrsti, stopil k prodajalki in rekel, da bo plačal zame. Od presenečenja sem se mu komaj uspel zahvaliti. Česa takšnega nisem doživel ne prej ne kasneje, pa sem prepotoval takorekoč že ves svet.

 

Težko bi našel državo oziroma narod, ki je v zadnjem stoletju pretrpel toliko kot Rusi. Od Lenina do Stalina, od Hruščeva do Brežnjeva in nenazadnje Jelcina, ki je na oblast spravil tega ogabnega kagebejevca, vse to so morali Rusi preživeti in ohraniti voljo do življenja. Gorbačev je bil nekakšna "motnja v sistemu", napaka, zaradi katere se je konec 20. stoletja svet rešil komunističnega eksperimenta. Ruski oziroma sovjetski voditelji, med katerimi je bil nedvomno najpomembnejši Stalin, so vedno spoštovali le brutalno silo, moč. Prezirali so šibkejše od sebe. Zaradi tega je Stalin, če ste brali Kardelja ali Dedijerja, bolj cenil zahodne zaveznike oziroma angloameriški tabor, kot pa svoje vzhodnoevropske satelite.

 

Naj si slovenska desnica o Josipu Brozu misli kar hoče, toda Tito je bil edini vzhodnoevropski voditelj, ki je ušel Stalinovi mišnici - in to samo zato, ker je kot predvojni agent Kominterne odlično poznal mentaliteto in modus operandi kremeljskega rdečega carja. Kasnejši slovenski politiki, posebej tisti po letu 1991, so glede Rusije popolnoma zavozili. Na desnici zaradi predsodkov do "vzhoda" ter navdušenjem nad Američani, na levici pa so nekritično sprejemali vse, kar je prihajalo iz Moskve ter se v imenu nostalgije povsem podrejali kremeljski agendi. V zadnjem desetletju se je razpoloženje začelo spreminjati in takorekoč vse do ruske vojne napovedi Ukrajini smo lahko opazovali fenomen zbliževanja skrajne levice in nacionalistične desnice, katerega skupni imenovalec je bil ravno Vladimir Vladimirovič.

 

 

Nad Putinovo avtokracijo in mačizmom se ni navduševala le evropska skrajna desnica ...

 

 

Trda levica je Putina častila, ker jo je navduševala njegova protizahodna, protiameriška in protinatovska retorika. Ker slovenska trda levica iz dna duše sovraži zvezo NATO in ker je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, so levičarski hardlinerji dobesedno padli v objem Putinu. Iz Ruske kapelice so si naredili zasebno katedralo in čeprav so jih begali Putinovo prakticiranje religioznosti, kritika komunizma in navduševanje nad imperialno Rusijo, so ga v ideološkem pogledu posvojili ter sprejeli na vrhovno avtoriteto. Ko smo na portalu+ pred petimi leti objavili naslovno fotografijo Milana Kučana s Putinom v Kremlju, je bil naslov sam po sebi dovolj zgovoren: Nasmešek za milijon rubljev.

 

Na drugi strani, v taboru populistične desnice, pa so Putina občudovali iz povsem drugih razlogov. Navduševali so jih njegov mačizem, moški šovinizem, nasprotovanje LGBTQ ideologiji, preganjanje nevladnikov, nacionalizem in zaščitniški odnos do krščanstva. Putin je bil nesporni favorit skrajnih populistov od Avstrije do Portugalske, navduševal je skrajne politike in skoraj zagotovo pomagal z donacijami pri njihovem skritem financiranju. Zaradi tega je po začetku ruskega napada na Ukrajino marsikje zavladala manjša panika, kajti nenadoma je mecen, pokrovitelj in idol postal piarovska atomska bomba. V Franciji, denimo, kjer bodo imeli čez mesec dni volitve, je Putin v zadrego spravil tri vidne politike z obeh (skrajnih polov). Marine Le Pen in Eric Zemmour sta bila prisiljena obsoditi Putinovo agresijo, čeprav sta ga še pred kratkim hvalila. Pri skrajnem levičarju Jean-Luc Melenchonu, ki se mu je moral prav tako javno odpovedati, pa je bila ljubezen do Putina posledica tradicionalnega navdušenja nad Rusijo in nasprotovanju zahodu, tj. zvezi NATO in Združenim državam Amerike. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

 

Morda boste bralci zdaj začudeni, ampak za boljšo ponazoritev absurdnosti apologije ruskega napada na Ukrajino oziroma Putinovih (vojnih) zločinov se bomo vrnili v začetek septembra 1939, ko je Hitler napadel Poljsko, s čemer se je začela 2. svetovna vojna. Predstavljajte si, da bi že takrat obstajali internet in socialna omrežja, Slovenci pa bi komentirali nacistični napad na Poljsko. Ali pa, da bom bolj razumljiv, predstavljate si polemike in spopade na Facebooku in Twitterju aprila 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Kraljevino Jugoslavijo. Bi se tudi takrat del ljudi postavil na stran agresorja in poskušal relativizirati Hitlerjevo početje?

 

Verjemite, da bi. V Sloveniji so ljudje vedno našli "argumente", s katerimi so utemeljevali na prvi pogled absurdne ideje. Ste vedeli, da so leta 1941 iz neke dolenjske vasi ob Savi, po kateri je po okupaciji Slovenije potekala administrativna in tudi državna meja med Italijo in Nemčijo, zbirali podpise in jih poslali v Rim s prošnjo, da bi se njihova vas priključila Hitlerjevi Nemčiji? Razlog je bil povsem pragmatične narave: velik del vaščanov je v letih pred okupacijo delal v Nemčiji in ti "gastarbajterji" so imeli o politiki zaposlovanja v IV. Reichu za povedati same pohvalne besede. Mimogrede, ko je nekaj podobnega povedal koroški deželni glavar Haider na začetku devetdesetih, je moral po hudih pritiskih demokratične javnosti odstopiti.

 

 

Tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki ga Putinova Rusija ne priznava, je že začelo z zbiranjem dokazov o vojnih zločinih v Ukrajini.

 

 

Pri Slovencih je relativizacija zločinov in zločinca posledica več povsem različnih dejavnikov in sindromov. Najizrazitejši je zagotovo t.i. stockholmski. Ko gre za opravičevanje Putinove vojne in zločinov v Ukrajini, je odlično analizo pred dnevi napravil že Miha Mazzini, ko je ugotavljal, da gre za šokantno podobno dikcijo in argumentacijo kot pri zagovornikih družinskega nasilja in spolnih deliktov. Putina opravičujejo z identičnimi stavki kot družinskega nasilneža ali pa celo posiljevalca: "Pretepel je babo, ker je gobcala." "Posilil jo je, ker ga je izzivala, pomanjkljivo oblečena."

 

Putinovo osvajalno vojno, katere povod naj bi bila zveza NATO, njegovi slovenski apologeti, ob katerih dejanjih se normalnemu človeku obrača želodec, pojasnjujejo s sintagmami, kot so:

 

Ni lepo, da je Putin napadel Ukrajno, ampak za to je kriv Zahod!

 

Rusi res bombardirajo ukrajinska mesta, ampak kaj ko so jih Ukrajinci sami izzivali!

 

Nasilje ni sprejemljivo, ampak prvi je začel s tem Nato!

 

 

Vrhunec relativizacije pa je izenačevanje žrtve in storilca: Za vojno sta krivi obe strani.

 

Priredni veznik ampak se pojavlja v vseh možnih kombinacijah in skrbi za opravičevanje storilčevega zločina. Putin je z Ukrajino prižgal doslej največjo svečko na torti svojih zločinov. Za tiste, ki že poldrugo desetletje pišemo o posledicah njegovih dejanj, je to še en dokaz več, da imamo opravka s psihopatsko osebnostjo, ki se ne bo ustavila pred ničemer. Zato bi bilo naivno misliti, da se bo ustavil sam od sebe. Ali da bi imel pomisleke glede uporabe jedrskega orožja. Zgolj in samo strog protokol aktivacije jedrskega kovčka lahko prepreči Putinu, da bi sprožil poslednjo vojno te civilizacije.

 

Pri psihopatu smo več let gledali stran in se delali, da ni nič. Pa bi nas moralo zaskrbeti že poleti 1999, ko je tedanji direktor ruske obveščevalne službe FSB postal v.d. predsednika vlade, kar je skoraj sovpadlo z začetkom 2. čečenske vojne. Vojne, ki je bila brutalna in zaradi katere je umrlo med 75.000 in 100.000 ljudi. Ko je februarja 2000 padel Grozni, je spominjal na Hirošimo. Putin je to dočakal že kot novi ruski predsednik, saj mu je Boris Jelcin 31. decembra 1999 prepustil oblast in odstopil. Rusija zaradi Čečenije nikoli ni bila deležna sankcij, zaradi vojnih zločinov nikoli ni nihče odgovarjal. Razen novinarjev in aktivistov, ki so opozarjali na zločine, dokler niso sami končali pod streli neznanih likvidatorjev.

 

Zgodovina Putinovih krvavih rok se začne prav tam. Pri umorih nedolžnih novinark. Leta 2009 sem za Finance napisal In memoriam (vir) eni izmed žrtev kremeljskega psihopata. Če namesto Anastazije napišemo Ukrajina, je moj tekst izpred trinajstih let aktualen še danes. S pomembno razliko: leta 2009 sem bil precej osamljen v svojih pogledih, kajti redki so si upali javno kritizirati Putina. Danes so redki, ki ga po vsem tem, kar je zagrešil v zadnjih desetih dneh, še zagovarjajo in trdijo, da ni zločinec.

 

 

Anastazija ne sme umreti

In memoriam Anastasia Baburova, 

 30.11.1983 - 19.1.2009

 

Samo nekaj ur preden so se v Washingtonu prvič po osmih letih prebudili v nov dan, v mrzlo, a sončno jutro brez oblakov, enkrat za spremembo brez strahu, brez dušečega grmovja na oblasti; le nekaj dolgih ur preden je Barack H. Obama prisegel kot predsednik Združenih držav Amerike, sta se na drugem, nikoli povsem osvobojenem koncu sveta utrnili dve zvezdi.

 

Če se utrne zvezdica, počasi in prepričljivo razlaga babica majhnemu otroku, zazrtemu v poletno nočno nebo, potem je nekdo za vedno zaspal. In ker mu to še vedno ni dovolj, saj je radoveden, babica brž doda pravljico o svetlečem angelu, ki se spusti iz neba, da bi mrtvega odpeljal s seboj v nebo.

 

Včasih se mi zdi, da sem vse to poslušal komaj včeraj in da sem še vedno otrok, osupel nad velikostjo vesolja in nebesnimi pojavi, pa se potem zavem, da so minila že tri desetletja in je tudi babica že dolgo nekje tam zgoraj, odkoder bodisi z nasmeškom bodisi žalostnimi očmi gleda moje pisanje.

 

Kako dolg je torej dan na tem čudovitem in hkrati krutem svetu, kjer se polovica človeštva v časih najhujše gospodarske in finančne krize fatalistično zateka k upanju, ki je položeno na ramena enega samega človeka? In kako kratko je življenje človeka z druge polovice sveta, kamor niti upanje ne seže več? Kako kratko je življenje tam, kjer je sleherna senca zlovešča, kjer so ljudje že stoletje podvrženi oblasti, pred katero od strahu gledajo v tla in molčijo? Zlasti molčijo.

 

Če se utrne zvezdica ... Le nekaj ur preden je svoj inavguracijski dan v eni izmed washingtonskih cerkva z jutranjo molitvijo začel Barack Obama, je bil v Moskvi še 19. januar. V središču mesta, med največjim dnevnim vrvežem, so ustrelili dva človeka. Stanislav Markelov je bil star 34 let. Bil je odvetnik. Njegove stranke so bile pogosto v sporu s kremeljskim represivnim aparatom, pri njem je pravno pomoč poiskala leta 2006 umorjena novinarka Ana Politkovskaja. Markelov je bil pravni zastopnik čečenske družine Kungajev, ki je leta 2000 izgubila svojo hčer; Elza Kungajeva je bila stara 18 let, ko jo je brutalno zadavil polkovnik Jurij Budanov. Junaškega oficirja so zaradi umora leta 2003 obsodili na desetletno zaporno kazen, vendar so ga - bržkone zaradi galantnega obnašanja - prejšnji petek predčasno izpustili. Ob tej neverjetni odločitvi pravosodja so onemele celo redke v Rusiji še delujoče civilnodružbene skupine in borci za človekove pravice.

 

Stanislav Markelov, odvetnik družine umorjene Elze Kungajeve, je v ponedeljek pripravil konferenco za novinarje, na kateri je napovedal pritožbo nad odločitvijo pravosodnih organov. Med prisotnimi predstavniki medijev je bila tudi Anastasia Baburova, novinarka časnika Novaya Gazeta - tistega dnevnika, kjer je delovala umorjena Ana Politkovskaja. Morda je bila celo njena vzornica. Kako poimenovati takšno tragedijo, v kateri sta umorjena oba; najprej lik vzornika, nato še njegov oboževalec? To ne more biti starogrška tragedija, to je lahko kvečjemu ruska realnost!

 

Anastasia Baburova je bila mlada novinarka, vendar nikakršna začetnica; pred tremi leti je pisala o umoru svoje stanovske kolegice Politkovskaje, razkrivala je tudi zgodbe, povezane z naglo naraščajočim skrajnim nacionalizmom in fašizmom v Rusji. V ponedeljek je skupaj s Stanislavom Markelovem odšla s tiskovne konference. Podatek, ki so ga posredovale tiskovne agencije, ne pove nič. Morda sta skupaj odšla zato, ker sta bila prijatelja. Morda sta si bila Anastasia in Stanislav všeč, me spreleti, vendar tega ne vem. Kako naj bi lahko to vedel?

 

Zamaskirani morilec ju je dohitel na ulici. Njega je strel v tilnik pokončal takoj, Anastasia pa ni hotela umreti na ledenem moskovskem asfaltu, borila se je za življenje, še več ur se je upirala v bolnišnici. Ni hotela umreti ...

 

... vsakič ko se utrne zvezdica, mi je govorila, ko sem z vprašaji v očeh gledal zvezdni utrinek, je nekdo za vedno zaspal, mirno in tiho je odplaval na drugo stran. Zapušča me tisti hladni razum, zaradi katerega mi običajno uspe napisati tekst, pod katerega se lahko podpišem; tokrat ne morem ostati neprizadet, tokrat gre za dve smrti, ki zaradi nekega drugega dogodka na drugem koncu sveta nista doživela omembe vredne pozornosti. Ker so v Združenih državah v neposrednem prenosu ustvarjali zgodovino pred očmi vsega sveta, sta ostala neopažena. Kot da ju ne bi bilo, ne Stanislava Markelova ne nje, Anastasije Baburove.

 

Za krvavo kremeljsko oligarhijo je to pravi balzam - čim prej pozabiti, čim bolj odmakniti, osamiti, potisniti v ozadje. Pomemben je plin, pomembna je energetska brezskrbnost Evrope. Pa kaj potem, če je to krvav plin. Putinovi molohi si manejo roke ob dejstvu, da jim je Evropa vsako leto bolj energetsko podrejena. Za kremeljsko oligarhijo, ki brez slehernih čustev vodi državo in ljudstvo, sta trupli odvetnika in neke novinarke le neprijeten podatek. Slaba novica, ki jo je v nekaj minutah za večno zasenčilo ustoličenje Baracka Obame. Za mladim advokatom in še mlajšo novinarko bosta ostali zgolj zaprašeni fotografiji. Na eni nek Stanislav, na drugi dekle nesrečnega imena.

 

In prav to drobno črno-belo fotografijo imam zdaj, ko to pišem, pred seboj; na njej se smehlja čedna temnolaska, ki je bila šele za začetku kariere. Ki je morala z vsem srcem verjeti v smisel svojega dela, sicer ne bi bila nikoli zmogla tolikšne moči in odločnosti. Kdor se v Rusiji ukvarja z resnim žurnalizmom, mora biti nekaj posebnega. V deželi, kjer so ženske simbol novinarskega poguma in pokončnosti, pa sploh. Natalia Antonova, ena najboljših blogerk na svetu, je na svoji spletni strani GlobalComment zapisala, da so dvojni umor v Rusji nekateri celo praznovali in da so morali spletno stran Anastasije Baburove zablokirati; nanjo se je namreč vsula drhal, golazen; ruski neonacisti in fašisti, ki so pozdravljali njeno smrt in se norčevali iz nje, ker se je "družila z napačnim človekom". S sovražnikom ljudstva.

 

Anastasia Baburova je imela komaj 25 let, ko so jo ustrelili.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
31
01.02.2023 20:00
Odločno obsojam rusko agresijo na Ukrajino in podpiram vsakršno pomoč Ukrajini, da ohrani polno državno suverenost. Ob vse ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
15
31.01.2023 23:59
Po novem imamo Strateški svet, ki ga vodi predsednik vlade. Imamo lastne strokovnjake, zato nam res ni treba kopirati tujih ... Več.
Piše: Milan Krek
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
8
31.01.2023 11:10
No pa smo poleg vseh dnevnih dogodivščin, političnih, modnih, protokolarnih, muzejskih peripetij v naši deželici dobili še pravo ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.783
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.840
03/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.645
04/
Finci in Estonci imajo lepi premierki, vendar to še ne more biti razlog za kopiranje njihovega zdravstvenega sistema
Milan Krek
Ogledov: 1.064
05/
Rusi ne prihajajo, Rusi so že dolgo tukaj med nami
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.143
06/
Ali se približujemo uničujoči jedrski III. svetovni vojni?
Marjan Podobnik
Ogledov: 975
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.231
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 1.196
09/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.626
10/
Izključitev Rusije iz sistema SWIFT je priložnost za Kitajsko in za internacionalizacijo juana
Valerio Fabbri
Ogledov: 579