Kdo je Vlado, ki si drzne obnašati kot velesila? Tako nekako izgleda iz prave razdalje začudenje zahodnega sveta ob ruski agresiji na svojem bivšem ozemlju. Tako izrazito nepričakovan je ta ukrajinsko-ruski konflikt, da smo vsi v šoku, ker se je odvilo nekaj, kar se je že desetletje napovedovalo. To ni vojna med dvema državama, to je okupacija ozemlja, ki ga že od razpada Sovjetske zveze Američani želijo zase. Kot vedno preostali svet plačuje ceno idiotizmov teh dveh kolosov, Združenih držav in Rusije. Med zadnjimi volitvami v ZDA se je veliko Slovencev opredeljevalo proti Trumpu in za Bidena kljub temu, da se nihče ni vprašal, kaj prinaša Trumpova zunanja politika in kakšne so posledice ameriške zunanje politike Clintonovega demokratskega kroga, v katerega štejem tudi Obamo in njegovega kvazidemokratskega naslednika. 

Trumpova politika je imela drugačno geopolitično strategijo ter zavezništvo, predvsem pa je Trump izrazito zmanjšal ekspanzionistično politiko, ki jo furajo t.i. "ta pošteni" demokrati (vir, vir, vir,). Presoja ne bi smela biti na ravni medijske podobe in informacij, saj je rezoniranje za geopolitične aktivnosti zelo drugačno od nacionalne politične presoje. Geostrateška politika ZDA ima predvsem en interes – šibko in kaotično globalno politiko ter zunanjega sovraga, ki jim omogoča prikrito ekspanzionistično politiko. In to je koherentno slovensko kulturno percepcijo realnosti. Ruski geostrateški interes je lokalen, vezan na Evropo in svoje sosede, predvsem pa na distribucijo lastnih naravnih virov.

Evropa izvaja ameriško geostrateško politiko na taktični ravni. Evropa kot unija je impotentna, nekorektna, elitistična, predvsem pa je vtis, da se prepoceni "prodaja". To, da so Američani obljubljali bombardiranje Severnega toka in da nihče v Evropi tega ne obsodi ali vsaj zažuga ZDA za takšno vmešavanje, samo kaže na to, da je EU nepomemben akter in da nima svojega mesta v powerplayu geopolitične debate. Američani in NATO vrsto let kršijo sporazume, vendar za njih posledice ne obstajajo (vir). NATO nikoli ne bi smel biti tako blizu Rusije, kot je danes. To je vse, kar moramo vedeti.

Ni vse tako kot izgleda, medtem ko je vse točno tako, kot vidimo (vir). In tako napačen kot je fokus odgovornosti v modernem svetu spin off politike, tako napačna je presoja, kaj je dejansko botrovalo k invaziji na suverenost nove države. Kljub temu, da smo leta 2022 in so vojne (za moj okus) skrajno neprimeren način razreševanja geostrateških nestrinjanj, ne morem mimo tega, da za svoje zdravje uravnotežim vso medijsko propagando in digitalne simpatije do nesrečne Ukrajine. Preden se dotaknem stopnje distorzije percepcije povprečnega državljana, pa moram popisati psihološki profil leaderja slovanskih nacij.

Vlado je

Morda se nekateri čudite moji domačnosti, ko pišem o enem izmed najvplivnejših ljudi moderne dobe. Za to sem se odločil, saj je v slovenski kulturi povsem sprejemljivo, da avtoriteto ponižujemo, spravljamo na najnižji, sebi lasten in sprejemljiv denominator. Avtoriteta s slovenskim poimenovanjem, po domače, pa že ne more biti tako grozna, kot si jo nekateri razlagajo. Z letošnjim letom 70-letni Vlado rešuje svojo vladavino, ki jo je ozko jedro ruske obveščevalne skupnosti sestavilo po razpadu Sovjetske zveze. Vlado je posledica perestrojke bolj v vlogi vnuka kot sina in definitivno ni zgolj tiran, avtokrat in kleptokrat, kot ga želi predstaviti Zahod.

Vlado je predvsem moderen kult osebnosti, medijski lik, ki ga tradicionalna politična scena in mediji ne prebavljajo. Kako znano mi to zveni ... Ker je uspel zgraditi svojo medijsko realnost, ki je povsem enakovredna mainstreamovski, proameriški holivudski vladavini na področju informacij in obveščevalne skupnosti, je s tem pridobil medaljo za najbolj osovraženo osebnost zahodnega sveta. Razen takrat, ko gre za nafto ali plin. Razmišljanje o tem, da bi ga profilirali, s tem znanjem nagovarjali in z njim plesali diplomacijo, je naravnost absurdno. O tem, kakšna osebnost gradi takšno persono, kot je Vlado, ni ravno najbolj smiselno razpravljati, saj je uporabnost takšne informacije na nivoju identifikacije osebnostnih lastnosti Brada Pitta v filmu Snatch (vir), nato pa bi te informacije uporabljali za razlago Pittove osebnosti v vsakdanjem življenju.

Vladotova dominanca in vpliv ne izvirata iz njegove osebnosti, saj je ruski kulturni moment (vir) zelo kolektiven, obenem pa avtoritativen ter centralističen. Ruska kultura temelji na izraziti odvisnosti od vpliva, nizki stopnji individualizma, višji usmerjenost na izvedbo kot na rezultat, predvsem pa se skušajo izogniti občutku ogroženosti zaradi dvoumnih ali neznanih situacij. Istočasno je ruska nacija dolgoročno naravnana in pragmatična, predvsem pa vdana v usodo, kjer se izražata cinizem in pesimizem. Na nek način je Vlado iz kulturnega vidika nadvse primeren vodja. Za rusko nacijo. Vlado po prepričanjih lastne kulture ni imel druge izbire kot ukrepati, pa četudi s slabim scenarijem in brez pravih zaveznikov.

Vlado in PR

Če je tako dober vodja, kot ga opisujem, zakaj je potem tako osovražen v preostalem, neruskem svetu? Odgovor je preprost. Zato ker Vladota načeloma ne zanima, kaj si o njem mislijo Američani ali ostali prodemokratično usmerjeni zemljani. Ali natančneje, zanima ga le, kako bo izvajal zastavljene cilje v interesu Ruske federacije ali svoje interesne skupine. Njegova komunikacija je usmerjena tako, da neguje in motivira podpornike, medtem ko distancira nasprotnike. Recimo, da je nekoliko bolj sofisticirani Janez v tem komunikacijskem smislu. 

Predvsem pa ne smemo zanemariti kulturnih predpostavk, opisanih zgoraj. Ključno napako, ki jo vsi počnemo, ko spremljamo novice iz sveta politike, je subjektivna presoja, ki skriva veliko šumov (bias), ki distorzirajo našo percepcijo realnosti, predvsem pa skušamo presojati na osnovi plasiranih informacij, ne pa dejstev. Upoštevajoč Kahnemana in interpretacijo t.i. endowment efekta (vir), je trenutna ocena situacije skrajno distorzirana. Tisto, kar je moje, ima zame večjo vrednost, kot je dejanska vrednost na trgu. Če to prevedemo v trenutno situacijo v Ukrajini, nam je ta okupacija hujša od tistih ameriških, ki se dogajajo vsako leto po celem svetu. Se vam ne zdi to nekoliko hinavsko? 

Ko je nek bivši, strmoglavljeni predsednik severnoafriške države obiskal Slovenijo mesec dni pred arabsko pomladjo, je med vožnjo na letališče dejal, da se Slovenci in Evropejci niti malo ne zavedamo, kaj čaka Evropo, ko bodo Gadafi in podobni tirani in diktatorji umaknjeni z oblasti s strani "civiliziranih držav". Ta "necivilizirani diktator" je napovedal prihodnost Evrope bolj natančno kot vsi evropski ali ameriški politiki. Migrantska kriza je postala realnost, ljudje smo se navadili na novo realnost in migranti nas zmotijo le še takrat, ko na svoji poti v t.i. civilizacijo izgubijo bitko za boljše življenje. In nato ugasnemo televizijo. Ali je to pravično? Ali je to prav, kar počnemo v odnosu do te problematike?

Glede na - za naš civilni okus - nesmiselnost vojne bi se morali vprašati, kaj želimo dejansko kot nacija in kaj kot posameznik videti in razumeti v tej situaciji. Ukrepati v takšnem powerplayu je malček naduto in naivno, definitivno pa je smiselno delati v tišini in zakulisju, brez javnega zavzemanja svojega stališča. Primernost komunikacije v politiki se meri tudi po tem, kako bo neka izjava, stališče resonirala skozi čas. Če smo zaključili, da je ukrajinska kriza povsem nesmiselna in nesprejemljiva, bi bilo smiselno razumeti, kaj dejansko želimo zase v tej situaciji. Ali smo res v poziciji zavzemati stran v tem mešalcu fekalij, ki je produkt treh največjih sil? Ali znamo ločiti med fižolčki, ki so sproducirali ta nevzdržen smrad? Pa da se razumemo, organsko ne prenesem tistih, ki s svojo navidezno prisotnostjo skušajo izraziti podporo nečemu, česar niti približno ne razumejo in – podobno kot v dobrodelnosti – svojo podporo oglašujejo preko ameriških komunikacijskih platform. Skrajno neokusno. Dobrodelnost je dobra le, ko je anonimna. Ostalo je PR.

Vlado je all-in

Ko analiziramo neko politično situacijo, je potrebno upoštevati lastno distorzijo realnosti, saj bomo le tako dobili objektivnejšo sliko, na podlagi katere sprejemamo odločitve v naslednjih korakih. Glede na to, da je Vlado v svojih sedemdesetih – povprečna življenjska doba moških v Rusiji je 68 let –, in da ni še jasno, kdo ga bo nasledil, je po dolgoletnem ameriškem nategovanju pač ocenil, da mora ukrepati. Da bo jasno, ne strinjam se z vojno – ali bolje: obsojam vsako militantno dejanje v modernem svetu!

Iz vidika piarja je Vlado izgubil vojno, še preden se je začela. Večna izbira šibkih ali ranljivih podpornikov, ki jim dodeljuje državna odlikovanja samo zato, da jih lahko z obljubo kupi, obenem pa ukazuje, saj so to največkrat šibki posamezniki, ki konstantno hodijo po moralnem robu, ga dela navidezno močnega. V realnosti bi pogorel, saj so takšni posamezniki nagnjeni k temu, da menjajo konja, ko jim teče voda v grlo. Iz tega vidika bi lahko rekli, da je edini pravi ruski zaveznik Kitajska, za katero pa vemo, da je njen strateški interes ošibitev drugih dveh kolosov in svetovna prevlada. Vladov all-in se ne bo dobro končal ne zanj, ne za svet, zmagali bodo Kitajci. In tega se najbolj bojim, razpona v kulturnih predpostavkah in percepciji.

Če bi Vlado bil Slovenc'...

Slovenija je na osamosvojitvenem razpotju imela priložnost postati nevtralna država, t.i. bivalni raj, ki se politično ne opredeljuje drugače kot za blagostanje svojih državljanov. Imeli smo Beblerjev model, ki je zagovarjal butičnost, samostojnost in nevtralnost, tako da bi izkoristili svojo majhnost na najboljši možen način, ter Drnovškovo pot v EU in NATO. Če primerjam kulturne predpostavke obeh nacij, ruske in slovenske, bi Vlado z lahkoto vladal tudi v Sloveniji. Razume obveščevalni jezik, deluje klanovsko, za slovenski standard celo mafijsko, težave bi imel zgolj na področju avtoritete, saj ko je postavljena, imamo Slovenci samo eno agendo – kako ji škodovati ali jo zrušiti. Mar ni to percepcija povprečnega Slovenca o tem, kako delujejo centri moči v Sloveniji? Predvsem pa ne bi imel zaveznikov v gospodarstvu, saj smo Slovenci navajeni, da smo vsi "isti", in elite, intimno, ne maramo. Patriarhat nam smrdi in verjamemo v takšne pravljice kot je ta, da smo vsi enaki, tudi po spolu. 

Smo si pa zagotovo blizu z Vladom, ko gre za dojemanje narave in človeško vlogo pri dojemanju vpliva. Če je Narava Življenju in Človeštvu dodelila raznolikost in različnost, ta ne obstaja zato, da jo izničimo in vse izravnamo, ampak zato, da jo negujemo in spoštujemo, vsako zase, vsako v svojem kontekstu, predvsem pa na nivoju vesoljnega ravnotežja.

In tukaj Vladova zgodba zame pade. Navidezna moč je močna toliko, kolikor sam vanjo verjamem, predvsem pa je relativna glede na percepcijo. Drago pa bomo vsi plačali dolgoletno bivanje v iluziji geostrateške varnosti, odgovornost pa kot vedno pripisali fašistom in nacistom, ki so bili dovolj dobri, dokler so delili denar. Kot vsa zahodna civilizacija se danes ukvarjamo s simptomi, ne pa dejanskim vzrokom za to bolano situacijo.

_____________________________

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.