Komentar

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji

Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati.

19.10.2014 22:02
Piše: Kizo

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Foto: Wikipedia

Dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno

 

Zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes.

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, v času prve Janševe vlade ni bila privatizirana.

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

Slovenija je država, v kateri se na vsakodnevni bazi generirajo novi in novi miti. Njihov namen je preživetvene narave, saj brez metafizičnega verovanja Slovenci težko prenesejo realnost. K tem mitom dodajte še tiste klasične, ki omogočajo vzdihovanje, kako da je nekoč bilo lepo, in slika slovenske družbe je kompletna. V tem članku vas čaka razgradnja nekaterih najbolj tipičnih mitov. Nekateri so splošno sprejeti, nekateri omogočajo prolongacijo degeneriranih struktur, oboji pa služijo politični mobilizaciji.

 

 

Prvi mit: Drnovškova zlata doba

 

Običajno se interpretira obdobje Janeza Drnovška (posebej čas, ko je bil predsednik vlade) kot zlato obdobje slovenske družbe. V tem času naj bi vladala ekonomska prosperiteta in politična stabilnost. Realnost pa je daleč od tega.

 

Ekonomsko politiko Janeza Drnovška zaznamujeta dve lastnosti: gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov. Bodimo iskreni: ideja, da se ne sme nič spreminjati, ker vsaka sprememba zruši stabilnost, ter da so reforme šok, je pripeljala do kolosalnih idej, kot so denimo prestrukturiranje brezposelnosti z zgodnjim upokojevanjem, subvencioniranje mrtvih industrij (denimo tekstilne, lesno-predelovalne in kovinarske) z namenom odložitve njihovega konca na neznano prihodnost in to ob ekstremnem javnofinančnem in socialnem bremenu, vzpostavljanje paradržavnih monopolov (se še spomnite, kakšna svetinja je bil nekoč Telekom, ki ni smel imeti signifikantnega tekmeca?), podrejanje Banke Slovenije uzurpatorskim in rentniškim navdihom, ki so prihajali iz NLB, blokiranje tujih investicij (vse do ekstremistične pozicije, ko se je predlagalo uvajanje protekcionistične politike), Gasparijevi hokuspokusi s proračuni, ki so imeli več prihodkovnih kot odhodkovnih mesecev, z načrtnim vzdrževanjem visoke inflacije preko programirane depreciacije deviznega tečaja tolarja itd.

 

Se spomnite regulatorskega kraha v primeru Dadas? Kaj pa nastanek pidovskih baronov, praočetov "parkirišč"? Darko Horvat in Aktiva? Jože Mermal in BTC? Torej dva kalupa za vse kasnejše "managerske" prevzeme? Mar ni vse to nastalo v času Drnovškovih vlad? Mar ni gradualizem z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljal do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo, tako kot reagira normalno gospodarstvo?

 

Skratka, zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes. Še bolj natančno: zgodba o škodljivi in kriminalni ekonomski politiki, kjer so vleke rente na račun stroškov, ki so nam počili v obraz zadnja leta.

 

Druga zgodba je pravljica o politični stabilnosti. Težko me danes, ob vsem, kar je znano, kdorkoli prepriča, da so koalicije, kjer je bil glavni operativec Golobič, politično stabilne in ne rentniško stabilne. Če je predpogoj za politično stabilnost klasični izrek o Drnovšku: "vsem je dal nekaj in je bil mir", potem je menda jasno, da nismo imeli političnih vlad, ampak vladavino oligarhov. Zato so današnja omrežja nič drugega kot Drnovškovi otroci.

 

In če vas zanima, kdaj so se točno interesne skupine zavlekle v stranke (in jih do danes spremenile zgolj samo še v svojo ekstenzijo v parlamentu in na Gregorčičevi), potem je potrebno s prstom pokazati na čas Janeza Drnovška. Za vse Drnovškove sledilce: ne pozabite, da je Drnovšek na portoroškem kongresu sam opozoril, da se je njegov sistem vladanja povampiril in izrekel epske besede (pravzaprav edine, ki se bodo zapisale pozitivno v slovensko politično zgodovino): "ali bo ta stranka (seveda LDS) obračunala s klientelizmom, ali pa je ne bo več". In te izjave ni razumeti v smislu, ali to ali pa anonimni Anderlič, ampak v smislu, da so slovensko politiko dokončno prevzele interesne skupine, ki jih je, kako paradoksno, Drnovšek sam hranil in to zato, da bi imel politčno stabilne koalicije.

 

Res je, na levici je bil Drnovšek po pameti in opravilni sposobnosti svetlobna leta pred denimo Pahorjem in Bratuškovo, ampak kdo pa si lahko dvigne zgodovinski pomen, če se primerja s takšnimi klovni? Mit o Drnovškovi zlati dobi je zato mit in ga nehajte ponavljati kot zgodovinsko dejstvo!

 

 

Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da se bo zapisal v slovensko politično zgodovino kot prvi, ki je uspel dobiti volitve in ni uspel sestaviti koalicije. Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da je imel sijajen preblisk, ko je razbil lastno stranko in to v trenutku, ko je le-ta kot največja dominirala vladno koalicijo in državo.

 

Je razumno, da so podprli človeka, ki je tako samozavestno razbil stranko in vlado, na koncu pa izpadel iz parlamenta kot zadnji bebček? Je to glas razuma slovenske levice ali predvidevanje na ravni bebcev? Da sploh ne omenimo, kako zelo progresivno je bilo oblikovanje glavnega argumenta za podporo Jankoviću: saj vemo, da krade, je pa vsaj nekaj naredil.

 

Ali je progresivno in razumno, da levica že več kot deset let na volitvah sploh nima operativnega programa, ampak se njena volilna mobilizacija glasi: glasujte za nas, da ne bo zmagal Janša? Je razumno, da ni programa, kljub temu da smo že šest let v krizi ali stagnaciji? Ali pa mislite, da so bile Zokijeve fantazije o milijardnih investicijah in Cerarjevo leporečje antikrizne programske teze?

 

Levičarska pravičnost so rdeči direktorji, za katere so nas v devetdesetih prepričevali, da so super izkušeni in garant rasti slovenskih podjetij, v dvatisočih pa so postali tajkunska sramota države. Levičarska usmerjenost k družbi enakih možnosti in majhnih dohodkovnih razlik so vsi tajkunski direktorji, ki so ustanovili Forum 21. Čestitam levičarji, tako zabitih sledilcev mitov pa še ne.

 

Da bo povsem jasno, še nekaj več o levičarski progresivnosti. Levica je vedno prva, ko je potrebno zaščititi pravice istospolno usmerjenih. Še več, ti so skorajda vedno na vrhu njihove agende, ko je potrebno z zgodbicami o človekovih pravicah slikati levičarsko progresivno podobo. V realnosti so, z izjemo ene Janševe vlade in dveh kuriozitet (Bajukove in druge Janševe vlade), s to državo upravljale izključno levo obarvane koalicije in v vsem tem času slovenski rdečuhi niso zmogli toliko opravilne progresivnosti, da bi uredili problematiko istospolnih zvez. Torej? Ne glede na to, kakšen je vaš svetovni nazor, lahko prikimate trditvi, da slovenska levica lažno slika svojo progresivnost. V resnici so zakrinkani homofobi, to, kar sami očitajo desnici.

 

Levičarski progresivni boj proti onesnaževanju je TEŠ6, levičarski boj za enake možnosti je božanje lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. Je glas razuma in boja proti klerikalizmu glasno prikimavanje "new age" verovanjem Violete Bulc, torej konkurenčni religiji?

 

Levičarji so tudi grozljivi ksenofobi in nacionalisti. Zgodbe o nacionalnemu interesu in sovraštvu do vsega, kar je tujega (ali tuji investitorji ali Bruselj), kažejo, da imamo opravka s političnimi mračnjaki, ki prisegajo na ideologijo, ki je bila s padcem fašizma in nacizma (na Balkanu pa s koncem Miloševića) izgnana iz Evrope.

 

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Povedano drugače: njihova dejanja kažejo, da je splošno ustaljeno prepričanje o njihovi revolucionarni vihravosti in monopol v boju za pravičen in socialno enak svet navaden in precej oduren mit. 

 

 

Tretji mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti

 

Slovenski desničarji so sestavili tri vlade. Prva je bila polletna Bajukova vlada, ki se ni izkazala z ničemer. Druga je bila prva Janševa vlada, ki je imela na voljo celoten mandat in se je resnim reformam odpovedala že na samem začetku mandata. Ste pozabili? Naj vam osvežim spomin. Ekstremna davčna reforma Dušana Mramorja ni bila zaustavljena, pa čeprav bi lahko bila. 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, ni bila privatizirana. Še več, v času ekspanzije 2004 – 2008 je z vsemi mogočimi stranpotmi prosto izigravala regulatorje in zakone ter omogočila nastanek piramidnega podjetništva, ki se je finaliziralo v tajkunskih prevzemih. Indikativno za to, kako zelo nereformska vlada je bila na delu, so občasna serviranja alibijov iz desnice, ki nas prepričuje, kako se zaradi raznih komunističnih omrežij ni dalo privatizirati ali pa vsaj spraviti delovanja NLB znotraj okvirov zakona. Razumljivo, vlada, ki ne reformira, itak ne more narediti ničesar. In ne samo, da se ni dalo regulirati in privatizirati NLB, tega niso zmogli narediti niti z AbankoVipa, NKBM in Banko Celje. Se spomnite zgodbe o strateškem svetu? Je ta razpadel, ker je bila vlada preveč ali premalo reformistična?

 

Pod reformami desne vlade 2004 – 2008 tudi nismo videli privatizacije. Petrol, Zavarovalnica Triglav, Telekom in tako dalje. Vse to je ostalo v državnih rokah in bilo za hvala lepa leta 2008, po Pahorjevi zmagi na volitvah, predano v roke levičarski oligarhiji. Domnevam, da jim je bil Zemljarič hvaležen, Petan pa vzhičen, saj sta leta 2004 v krčevitem strahu pred privatizacijo resnično "scala kri".

 

Ker je bil v omenjenem mandatu v vladi tudi klovn Erjavec, je ta vlada zmogla epohalno pokojninsko reformo; če se spomnite, so popravili izračun za usklajevanje pokojnin. Res fenomenalna pokojninska reforma. Se še spomnite reforme financiranja zdravstvenega sistema, s katero je ZZZS postal finančno stabilen? Verjetno se je težko spomnite, ker je ni bilo; še več, videli nismo niti "z" od zdravstvene reforme. Kaj pa Virantove stalinistične plačne reforme, s katero je cel javni sektor po kolhozniško razporedil v "razrede"?

 

Kaj je bilo reformističnega v drugi Janševi vladi? Skromen ZUJF, do katerega je prišlo po naravi stvari (beri nuji, ki je omogočila še kolikor toliko normalen dostop do mednarodnih finančnih trgov)? Vizjakovo odklanjanje socialne kapice? Uvedba nove 50 odstotne davčne stopnje v dohodninsko lestvico? Državni odkup NLB? Nadaljevanje politike monopolnega položaja ZZZS? Pokojninska reforma, ki je bila tako absurdna, da so jo podprli celo v Pozitivni Sloveniji? Obljube o "tokrat zaresni" privatizaciji? Ja, res, ni se dalo, razumem. Ampak problem je v tem, da so reformske stranke tiste, pri katerih se pa vseeno nekaj da narediti. 

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

 

Če so levičarji programsko izpraznjeni bleferji, to še ne pomeni, da je izvedba minimalnih in nujnih strukturnih sprememb lahko zagotovilo, da slovensko desnico razglasimo za ekonomsko reformistično. Morda se to zdi komu sprejemljivo, ampak dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno (seveda po tem, ko je histerična levica izpeljala kadrovski cunami). 

 

 

Namesto konca

 

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke. 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
9
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Neestetsko je, da bi umetnik postal korporacijski svetovalec ali svetovalec politični stranki
13
07.03.2020 23:33
Čisto vsaka politika je sama po sebi ostudno barbarstvo, je mračnjaško priseganje totaliteti, ki dolgoročno človeku iznakazi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afganistan: Mirovni dogovor med talibani in Združenimi državami
9
05.03.2020 00:59
Dogovor še ne prinaša polnega miru in ne odpravlja povsem medsebojnega nezaupanja, niti ne predstavlja formalnega mirovnega ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,365
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,440
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,618
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,211
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,075
06/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,422
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,088
08/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,037
09/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,089
10/
Koronavirus in slovenski proračun: Deficita bo najbrž za več milijard, toda ključno je, da ne ustavimo poslovnih verig in denarnih tokov!
Bine Kordež
Ogledov: 1,087