Komentar

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji

Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati.

19.10.2014 22:02
Piše: Kizo

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Foto: Wikipedia

Dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno

 

Zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes.

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, v času prve Janševe vlade ni bila privatizirana.

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

Slovenija je država, v kateri se na vsakodnevni bazi generirajo novi in novi miti. Njihov namen je preživetvene narave, saj brez metafizičnega verovanja Slovenci težko prenesejo realnost. K tem mitom dodajte še tiste klasične, ki omogočajo vzdihovanje, kako da je nekoč bilo lepo, in slika slovenske družbe je kompletna. V tem članku vas čaka razgradnja nekaterih najbolj tipičnih mitov. Nekateri so splošno sprejeti, nekateri omogočajo prolongacijo degeneriranih struktur, oboji pa služijo politični mobilizaciji.

 

 

Prvi mit: Drnovškova zlata doba

 

Običajno se interpretira obdobje Janeza Drnovška (posebej čas, ko je bil predsednik vlade) kot zlato obdobje slovenske družbe. V tem času naj bi vladala ekonomska prosperiteta in politična stabilnost. Realnost pa je daleč od tega.

 

Ekonomsko politiko Janeza Drnovška zaznamujeta dve lastnosti: gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov. Bodimo iskreni: ideja, da se ne sme nič spreminjati, ker vsaka sprememba zruši stabilnost, ter da so reforme šok, je pripeljala do kolosalnih idej, kot so denimo prestrukturiranje brezposelnosti z zgodnjim upokojevanjem, subvencioniranje mrtvih industrij (denimo tekstilne, lesno-predelovalne in kovinarske) z namenom odložitve njihovega konca na neznano prihodnost in to ob ekstremnem javnofinančnem in socialnem bremenu, vzpostavljanje paradržavnih monopolov (se še spomnite, kakšna svetinja je bil nekoč Telekom, ki ni smel imeti signifikantnega tekmeca?), podrejanje Banke Slovenije uzurpatorskim in rentniškim navdihom, ki so prihajali iz NLB, blokiranje tujih investicij (vse do ekstremistične pozicije, ko se je predlagalo uvajanje protekcionistične politike), Gasparijevi hokuspokusi s proračuni, ki so imeli več prihodkovnih kot odhodkovnih mesecev, z načrtnim vzdrževanjem visoke inflacije preko programirane depreciacije deviznega tečaja tolarja itd.

 

Se spomnite regulatorskega kraha v primeru Dadas? Kaj pa nastanek pidovskih baronov, praočetov "parkirišč"? Darko Horvat in Aktiva? Jože Mermal in BTC? Torej dva kalupa za vse kasnejše "managerske" prevzeme? Mar ni vse to nastalo v času Drnovškovih vlad? Mar ni gradualizem z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljal do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo, tako kot reagira normalno gospodarstvo?

 

Skratka, zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes. Še bolj natančno: zgodba o škodljivi in kriminalni ekonomski politiki, kjer so vleke rente na račun stroškov, ki so nam počili v obraz zadnja leta.

 

Druga zgodba je pravljica o politični stabilnosti. Težko me danes, ob vsem, kar je znano, kdorkoli prepriča, da so koalicije, kjer je bil glavni operativec Golobič, politično stabilne in ne rentniško stabilne. Če je predpogoj za politično stabilnost klasični izrek o Drnovšku: "vsem je dal nekaj in je bil mir", potem je menda jasno, da nismo imeli političnih vlad, ampak vladavino oligarhov. Zato so današnja omrežja nič drugega kot Drnovškovi otroci.

 

In če vas zanima, kdaj so se točno interesne skupine zavlekle v stranke (in jih do danes spremenile zgolj samo še v svojo ekstenzijo v parlamentu in na Gregorčičevi), potem je potrebno s prstom pokazati na čas Janeza Drnovška. Za vse Drnovškove sledilce: ne pozabite, da je Drnovšek na portoroškem kongresu sam opozoril, da se je njegov sistem vladanja povampiril in izrekel epske besede (pravzaprav edine, ki se bodo zapisale pozitivno v slovensko politično zgodovino): "ali bo ta stranka (seveda LDS) obračunala s klientelizmom, ali pa je ne bo več". In te izjave ni razumeti v smislu, ali to ali pa anonimni Anderlič, ampak v smislu, da so slovensko politiko dokončno prevzele interesne skupine, ki jih je, kako paradoksno, Drnovšek sam hranil in to zato, da bi imel politčno stabilne koalicije.

 

Res je, na levici je bil Drnovšek po pameti in opravilni sposobnosti svetlobna leta pred denimo Pahorjem in Bratuškovo, ampak kdo pa si lahko dvigne zgodovinski pomen, če se primerja s takšnimi klovni? Mit o Drnovškovi zlati dobi je zato mit in ga nehajte ponavljati kot zgodovinsko dejstvo!

 

 

Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da se bo zapisal v slovensko politično zgodovino kot prvi, ki je uspel dobiti volitve in ni uspel sestaviti koalicije. Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da je imel sijajen preblisk, ko je razbil lastno stranko in to v trenutku, ko je le-ta kot največja dominirala vladno koalicijo in državo.

 

Je razumno, da so podprli človeka, ki je tako samozavestno razbil stranko in vlado, na koncu pa izpadel iz parlamenta kot zadnji bebček? Je to glas razuma slovenske levice ali predvidevanje na ravni bebcev? Da sploh ne omenimo, kako zelo progresivno je bilo oblikovanje glavnega argumenta za podporo Jankoviću: saj vemo, da krade, je pa vsaj nekaj naredil.

 

Ali je progresivno in razumno, da levica že več kot deset let na volitvah sploh nima operativnega programa, ampak se njena volilna mobilizacija glasi: glasujte za nas, da ne bo zmagal Janša? Je razumno, da ni programa, kljub temu da smo že šest let v krizi ali stagnaciji? Ali pa mislite, da so bile Zokijeve fantazije o milijardnih investicijah in Cerarjevo leporečje antikrizne programske teze?

 

Levičarska pravičnost so rdeči direktorji, za katere so nas v devetdesetih prepričevali, da so super izkušeni in garant rasti slovenskih podjetij, v dvatisočih pa so postali tajkunska sramota države. Levičarska usmerjenost k družbi enakih možnosti in majhnih dohodkovnih razlik so vsi tajkunski direktorji, ki so ustanovili Forum 21. Čestitam levičarji, tako zabitih sledilcev mitov pa še ne.

 

Da bo povsem jasno, še nekaj več o levičarski progresivnosti. Levica je vedno prva, ko je potrebno zaščititi pravice istospolno usmerjenih. Še več, ti so skorajda vedno na vrhu njihove agende, ko je potrebno z zgodbicami o človekovih pravicah slikati levičarsko progresivno podobo. V realnosti so, z izjemo ene Janševe vlade in dveh kuriozitet (Bajukove in druge Janševe vlade), s to državo upravljale izključno levo obarvane koalicije in v vsem tem času slovenski rdečuhi niso zmogli toliko opravilne progresivnosti, da bi uredili problematiko istospolnih zvez. Torej? Ne glede na to, kakšen je vaš svetovni nazor, lahko prikimate trditvi, da slovenska levica lažno slika svojo progresivnost. V resnici so zakrinkani homofobi, to, kar sami očitajo desnici.

 

Levičarski progresivni boj proti onesnaževanju je TEŠ6, levičarski boj za enake možnosti je božanje lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. Je glas razuma in boja proti klerikalizmu glasno prikimavanje "new age" verovanjem Violete Bulc, torej konkurenčni religiji?

 

Levičarji so tudi grozljivi ksenofobi in nacionalisti. Zgodbe o nacionalnemu interesu in sovraštvu do vsega, kar je tujega (ali tuji investitorji ali Bruselj), kažejo, da imamo opravka s političnimi mračnjaki, ki prisegajo na ideologijo, ki je bila s padcem fašizma in nacizma (na Balkanu pa s koncem Miloševića) izgnana iz Evrope.

 

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Povedano drugače: njihova dejanja kažejo, da je splošno ustaljeno prepričanje o njihovi revolucionarni vihravosti in monopol v boju za pravičen in socialno enak svet navaden in precej oduren mit. 

 

 

Tretji mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti

 

Slovenski desničarji so sestavili tri vlade. Prva je bila polletna Bajukova vlada, ki se ni izkazala z ničemer. Druga je bila prva Janševa vlada, ki je imela na voljo celoten mandat in se je resnim reformam odpovedala že na samem začetku mandata. Ste pozabili? Naj vam osvežim spomin. Ekstremna davčna reforma Dušana Mramorja ni bila zaustavljena, pa čeprav bi lahko bila. 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, ni bila privatizirana. Še več, v času ekspanzije 2004 – 2008 je z vsemi mogočimi stranpotmi prosto izigravala regulatorje in zakone ter omogočila nastanek piramidnega podjetništva, ki se je finaliziralo v tajkunskih prevzemih. Indikativno za to, kako zelo nereformska vlada je bila na delu, so občasna serviranja alibijov iz desnice, ki nas prepričuje, kako se zaradi raznih komunističnih omrežij ni dalo privatizirati ali pa vsaj spraviti delovanja NLB znotraj okvirov zakona. Razumljivo, vlada, ki ne reformira, itak ne more narediti ničesar. In ne samo, da se ni dalo regulirati in privatizirati NLB, tega niso zmogli narediti niti z AbankoVipa, NKBM in Banko Celje. Se spomnite zgodbe o strateškem svetu? Je ta razpadel, ker je bila vlada preveč ali premalo reformistična?

 

Pod reformami desne vlade 2004 – 2008 tudi nismo videli privatizacije. Petrol, Zavarovalnica Triglav, Telekom in tako dalje. Vse to je ostalo v državnih rokah in bilo za hvala lepa leta 2008, po Pahorjevi zmagi na volitvah, predano v roke levičarski oligarhiji. Domnevam, da jim je bil Zemljarič hvaležen, Petan pa vzhičen, saj sta leta 2004 v krčevitem strahu pred privatizacijo resnično "scala kri".

 

Ker je bil v omenjenem mandatu v vladi tudi klovn Erjavec, je ta vlada zmogla epohalno pokojninsko reformo; če se spomnite, so popravili izračun za usklajevanje pokojnin. Res fenomenalna pokojninska reforma. Se še spomnite reforme financiranja zdravstvenega sistema, s katero je ZZZS postal finančno stabilen? Verjetno se je težko spomnite, ker je ni bilo; še več, videli nismo niti "z" od zdravstvene reforme. Kaj pa Virantove stalinistične plačne reforme, s katero je cel javni sektor po kolhozniško razporedil v "razrede"?

 

Kaj je bilo reformističnega v drugi Janševi vladi? Skromen ZUJF, do katerega je prišlo po naravi stvari (beri nuji, ki je omogočila še kolikor toliko normalen dostop do mednarodnih finančnih trgov)? Vizjakovo odklanjanje socialne kapice? Uvedba nove 50 odstotne davčne stopnje v dohodninsko lestvico? Državni odkup NLB? Nadaljevanje politike monopolnega položaja ZZZS? Pokojninska reforma, ki je bila tako absurdna, da so jo podprli celo v Pozitivni Sloveniji? Obljube o "tokrat zaresni" privatizaciji? Ja, res, ni se dalo, razumem. Ampak problem je v tem, da so reformske stranke tiste, pri katerih se pa vseeno nekaj da narediti. 

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

 

Če so levičarji programsko izpraznjeni bleferji, to še ne pomeni, da je izvedba minimalnih in nujnih strukturnih sprememb lahko zagotovilo, da slovensko desnico razglasimo za ekonomsko reformistično. Morda se to zdi komu sprejemljivo, ampak dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno (seveda po tem, ko je histerična levica izpeljala kadrovski cunami). 

 

 

Namesto konca

 

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke. 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.287
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.050
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.431
04/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 6.001
05/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.086
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.038
07/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.235
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.112
09/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.646
10/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.707