Komentar

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji

Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati.

19.10.2014 22:02
Piše: Kizo

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Foto: Wikipedia

Dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno

 

Zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes.

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, v času prve Janševe vlade ni bila privatizirana.

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

Slovenija je država, v kateri se na vsakodnevni bazi generirajo novi in novi miti. Njihov namen je preživetvene narave, saj brez metafizičnega verovanja Slovenci težko prenesejo realnost. K tem mitom dodajte še tiste klasične, ki omogočajo vzdihovanje, kako da je nekoč bilo lepo, in slika slovenske družbe je kompletna. V tem članku vas čaka razgradnja nekaterih najbolj tipičnih mitov. Nekateri so splošno sprejeti, nekateri omogočajo prolongacijo degeneriranih struktur, oboji pa služijo politični mobilizaciji.

 

 

Prvi mit: Drnovškova zlata doba

 

Običajno se interpretira obdobje Janeza Drnovška (posebej čas, ko je bil predsednik vlade) kot zlato obdobje slovenske družbe. V tem času naj bi vladala ekonomska prosperiteta in politična stabilnost. Realnost pa je daleč od tega.

 

Ekonomsko politiko Janeza Drnovška zaznamujeta dve lastnosti: gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov. Bodimo iskreni: ideja, da se ne sme nič spreminjati, ker vsaka sprememba zruši stabilnost, ter da so reforme šok, je pripeljala do kolosalnih idej, kot so denimo prestrukturiranje brezposelnosti z zgodnjim upokojevanjem, subvencioniranje mrtvih industrij (denimo tekstilne, lesno-predelovalne in kovinarske) z namenom odložitve njihovega konca na neznano prihodnost in to ob ekstremnem javnofinančnem in socialnem bremenu, vzpostavljanje paradržavnih monopolov (se še spomnite, kakšna svetinja je bil nekoč Telekom, ki ni smel imeti signifikantnega tekmeca?), podrejanje Banke Slovenije uzurpatorskim in rentniškim navdihom, ki so prihajali iz NLB, blokiranje tujih investicij (vse do ekstremistične pozicije, ko se je predlagalo uvajanje protekcionistične politike), Gasparijevi hokuspokusi s proračuni, ki so imeli več prihodkovnih kot odhodkovnih mesecev, z načrtnim vzdrževanjem visoke inflacije preko programirane depreciacije deviznega tečaja tolarja itd.

 

Se spomnite regulatorskega kraha v primeru Dadas? Kaj pa nastanek pidovskih baronov, praočetov "parkirišč"? Darko Horvat in Aktiva? Jože Mermal in BTC? Torej dva kalupa za vse kasnejše "managerske" prevzeme? Mar ni vse to nastalo v času Drnovškovih vlad? Mar ni gradualizem z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljal do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo, tako kot reagira normalno gospodarstvo?

 

Skratka, zgodba o Drnovškovi ekonomski politiki je zgodba o temeljih gnile ekonomije, na kateri sedimo danes. Še bolj natančno: zgodba o škodljivi in kriminalni ekonomski politiki, kjer so vleke rente na račun stroškov, ki so nam počili v obraz zadnja leta.

 

Druga zgodba je pravljica o politični stabilnosti. Težko me danes, ob vsem, kar je znano, kdorkoli prepriča, da so koalicije, kjer je bil glavni operativec Golobič, politično stabilne in ne rentniško stabilne. Če je predpogoj za politično stabilnost klasični izrek o Drnovšku: "vsem je dal nekaj in je bil mir", potem je menda jasno, da nismo imeli političnih vlad, ampak vladavino oligarhov. Zato so današnja omrežja nič drugega kot Drnovškovi otroci.

 

In če vas zanima, kdaj so se točno interesne skupine zavlekle v stranke (in jih do danes spremenile zgolj samo še v svojo ekstenzijo v parlamentu in na Gregorčičevi), potem je potrebno s prstom pokazati na čas Janeza Drnovška. Za vse Drnovškove sledilce: ne pozabite, da je Drnovšek na portoroškem kongresu sam opozoril, da se je njegov sistem vladanja povampiril in izrekel epske besede (pravzaprav edine, ki se bodo zapisale pozitivno v slovensko politično zgodovino): "ali bo ta stranka (seveda LDS) obračunala s klientelizmom, ali pa je ne bo več". In te izjave ni razumeti v smislu, ali to ali pa anonimni Anderlič, ampak v smislu, da so slovensko politiko dokončno prevzele interesne skupine, ki jih je, kako paradoksno, Drnovšek sam hranil in to zato, da bi imel politčno stabilne koalicije.

 

Res je, na levici je bil Drnovšek po pameti in opravilni sposobnosti svetlobna leta pred denimo Pahorjem in Bratuškovo, ampak kdo pa si lahko dvigne zgodovinski pomen, če se primerja s takšnimi klovni? Mit o Drnovškovi zlati dobi je zato mit in ga nehajte ponavljati kot zgodovinsko dejstvo!

 

 

Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka

 

Levičarski glas razuma je bil podpora Jankoviću, tako na mestni kot na državni ravni. Kaj je tu razumnega? Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da se bo zapisal v slovensko politično zgodovino kot prvi, ki je uspel dobiti volitve in ni uspel sestaviti koalicije. Podprli so človeka, za katerega se je izkazalo, da je imel sijajen preblisk, ko je razbil lastno stranko in to v trenutku, ko je le-ta kot največja dominirala vladno koalicijo in državo.

 

Je razumno, da so podprli človeka, ki je tako samozavestno razbil stranko in vlado, na koncu pa izpadel iz parlamenta kot zadnji bebček? Je to glas razuma slovenske levice ali predvidevanje na ravni bebcev? Da sploh ne omenimo, kako zelo progresivno je bilo oblikovanje glavnega argumenta za podporo Jankoviću: saj vemo, da krade, je pa vsaj nekaj naredil.

 

Ali je progresivno in razumno, da levica že več kot deset let na volitvah sploh nima operativnega programa, ampak se njena volilna mobilizacija glasi: glasujte za nas, da ne bo zmagal Janša? Je razumno, da ni programa, kljub temu da smo že šest let v krizi ali stagnaciji? Ali pa mislite, da so bile Zokijeve fantazije o milijardnih investicijah in Cerarjevo leporečje antikrizne programske teze?

 

Levičarska pravičnost so rdeči direktorji, za katere so nas v devetdesetih prepričevali, da so super izkušeni in garant rasti slovenskih podjetij, v dvatisočih pa so postali tajkunska sramota države. Levičarska usmerjenost k družbi enakih možnosti in majhnih dohodkovnih razlik so vsi tajkunski direktorji, ki so ustanovili Forum 21. Čestitam levičarji, tako zabitih sledilcev mitov pa še ne.

 

Da bo povsem jasno, še nekaj več o levičarski progresivnosti. Levica je vedno prva, ko je potrebno zaščititi pravice istospolno usmerjenih. Še več, ti so skorajda vedno na vrhu njihove agende, ko je potrebno z zgodbicami o človekovih pravicah slikati levičarsko progresivno podobo. V realnosti so, z izjemo ene Janševe vlade in dveh kuriozitet (Bajukove in druge Janševe vlade), s to državo upravljale izključno levo obarvane koalicije in v vsem tem času slovenski rdečuhi niso zmogli toliko opravilne progresivnosti, da bi uredili problematiko istospolnih zvez. Torej? Ne glede na to, kakšen je vaš svetovni nazor, lahko prikimate trditvi, da slovenska levica lažno slika svojo progresivnost. V resnici so zakrinkani homofobi, to, kar sami očitajo desnici.

 

Levičarski progresivni boj proti onesnaževanju je TEŠ6, levičarski boj za enake možnosti je božanje lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. Je glas razuma in boja proti klerikalizmu glasno prikimavanje "new age" verovanjem Violete Bulc, torej konkurenčni religiji?

 

Levičarji so tudi grozljivi ksenofobi in nacionalisti. Zgodbe o nacionalnemu interesu in sovraštvu do vsega, kar je tujega (ali tuji investitorji ali Bruselj), kažejo, da imamo opravka s političnimi mračnjaki, ki prisegajo na ideologijo, ki je bila s padcem fašizma in nacizma (na Balkanu pa s koncem Miloševića) izgnana iz Evrope.

 

Sprijaznite se, slovenski levičarji niso progresivni, ampak so ekstremno konservativni, nerazumni podporniki tajkunov, homofobi in nacionalisti. Povedano drugače: njihova dejanja kažejo, da je splošno ustaljeno prepričanje o njihovi revolucionarni vihravosti in monopol v boju za pravičen in socialno enak svet navaden in precej oduren mit. 

 

 

Tretji mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti

 

Slovenski desničarji so sestavili tri vlade. Prva je bila polletna Bajukova vlada, ki se ni izkazala z ničemer. Druga je bila prva Janševa vlada, ki je imela na voljo celoten mandat in se je resnim reformam odpovedala že na samem začetku mandata. Ste pozabili? Naj vam osvežim spomin. Ekstremna davčna reforma Dušana Mramorja ni bila zaustavljena, pa čeprav bi lahko bila. 

 

Tajkunsko gnezdo NLB, vrhuška udbovskega nacionalnega interesa, ni bila privatizirana. Še več, v času ekspanzije 2004 – 2008 je z vsemi mogočimi stranpotmi prosto izigravala regulatorje in zakone ter omogočila nastanek piramidnega podjetništva, ki se je finaliziralo v tajkunskih prevzemih. Indikativno za to, kako zelo nereformska vlada je bila na delu, so občasna serviranja alibijov iz desnice, ki nas prepričuje, kako se zaradi raznih komunističnih omrežij ni dalo privatizirati ali pa vsaj spraviti delovanja NLB znotraj okvirov zakona. Razumljivo, vlada, ki ne reformira, itak ne more narediti ničesar. In ne samo, da se ni dalo regulirati in privatizirati NLB, tega niso zmogli narediti niti z AbankoVipa, NKBM in Banko Celje. Se spomnite zgodbe o strateškem svetu? Je ta razpadel, ker je bila vlada preveč ali premalo reformistična?

 

Pod reformami desne vlade 2004 – 2008 tudi nismo videli privatizacije. Petrol, Zavarovalnica Triglav, Telekom in tako dalje. Vse to je ostalo v državnih rokah in bilo za hvala lepa leta 2008, po Pahorjevi zmagi na volitvah, predano v roke levičarski oligarhiji. Domnevam, da jim je bil Zemljarič hvaležen, Petan pa vzhičen, saj sta leta 2004 v krčevitem strahu pred privatizacijo resnično "scala kri".

 

Ker je bil v omenjenem mandatu v vladi tudi klovn Erjavec, je ta vlada zmogla epohalno pokojninsko reformo; če se spomnite, so popravili izračun za usklajevanje pokojnin. Res fenomenalna pokojninska reforma. Se še spomnite reforme financiranja zdravstvenega sistema, s katero je ZZZS postal finančno stabilen? Verjetno se je težko spomnite, ker je ni bilo; še več, videli nismo niti "z" od zdravstvene reforme. Kaj pa Virantove stalinistične plačne reforme, s katero je cel javni sektor po kolhozniško razporedil v "razrede"?

 

Kaj je bilo reformističnega v drugi Janševi vladi? Skromen ZUJF, do katerega je prišlo po naravi stvari (beri nuji, ki je omogočila še kolikor toliko normalen dostop do mednarodnih finančnih trgov)? Vizjakovo odklanjanje socialne kapice? Uvedba nove 50 odstotne davčne stopnje v dohodninsko lestvico? Državni odkup NLB? Nadaljevanje politike monopolnega položaja ZZZS? Pokojninska reforma, ki je bila tako absurdna, da so jo podprli celo v Pozitivni Sloveniji? Obljube o "tokrat zaresni" privatizaciji? Ja, res, ni se dalo, razumem. Ampak problem je v tem, da so reformske stranke tiste, pri katerih se pa vseeno nekaj da narediti. 

 

Če je Janez Drnovšek, oče gradualizma in nereformiranja, za Finance 26. junija 2006 izjavil, da so reforme Janševe vlade prepočasne, potem je verjetno jasno, o čem je govora.

 

Če so levičarji programsko izpraznjeni bleferji, to še ne pomeni, da je izvedba minimalnih in nujnih strukturnih sprememb lahko zagotovilo, da slovensko desnico razglasimo za ekonomsko reformistično. Morda se to zdi komu sprejemljivo, ampak dejstva, da imamo pri desnici opraviti z gradualističnimi korekcijami, po sili razmer nihče ne more prekvalificirati v reformatorske sile. Če menite drugače, se vprašajte, zakaj je potem omrežje leta 2008 vse skupaj dočakalo nedotaknjeno (seveda po tem, ko je histerična levica izpeljala kadrovski cunami). 

 

 

Namesto konca

 

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke. 

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ekologija, klimatske spremembe in politikantski populizem
4
15.12.2019 11:00
Preden človeštvo sprejme obvezujoče ukrepe za umirjanje segrevanja Zemlje, je potrebno nedvoumno ugotoviti vzroke, ki vplivajo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bolj kot sem v sebi, bolj izgubljam svet okrog sebe
8
15.12.2019 02:24
Kazimir Malevič pri razlagi ekonomije ni upošteval konkurence, ne sovraštva nasprotnikov. Sovraštvo pa je večno zakoreninjeno v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
15
12.12.2019 20:00
Za dobršen del slovenske javnosti jeJanez Drnovšeknajboljši predsednik vlade in utelešenje ideala uspešnega politika. ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
8
11.12.2019 21:00
Včeraj je imela avstralska zvezna država Novi Južni Wales enega najslabših dni v zgodovini. Dim je zatemnil mesto Sydney, ... Več.
Piše: Špela Adamič
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
31
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
Anuša Gaši
Ogledov: 3,119
02/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,689
03/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,823
04/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,513
05/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,470
06/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 1,000
07/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 817
08/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 816
09/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,773
10/
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
Dragan Živadinov
Ogledov: 541