Komentar

Podoba sveta po vojni v Ukrajini: Nov vzpon totalitarizma

V Ukrajini ne gre več za Balkan, pač pa za nov vzpon totalitarizma, ki ga enako kot Hitler ali Stalin udejanja Putin. V teh dneh si želim, da bi ZDA vodil nekdo kot Ronald Reagan in Britanijo nekdo kot Margaret Thatcher, in ne nastopači brez državniških vizij in karizme, leporečni in zlikano okravateni gospodje, ki so lahkotno prakticirali požigalniško kulturo v islamskem svetu in Evropo in nas leta oskrbovali s trumami beguncev. Kolega Putin tem sodobnikom brez sramu kaže, da je enako vešč talent kot oni, le da ima predvsem enega podpornika - Lukašenka.

12.03.2022 22:59
Piše: Ferdinand Blaznik
Ključne besede:   Ukrajina   vojna   OZN   II. svetovna vojna   NATO   ZDA   Rusija   Srbija   Putin   Vučić

Nekega dne bo tudi sedanje brezumne vojne v Ukrajini konec. Ali je kaj možnosti, da bi lahko verjeli v boljši svet?

Danes , skoraj 80 let po koncu 2. svetovne vojne in ustanovitve Organizacije združenih narodov (OZN) s tesnobo spoznavamo, da mnoga idealizirana pričakovanja niso (bila) uresničena. Ko to pišem, teče 17. dan srhljive Putinove vojne na ozemlju Ukrajine. Velika, 44-milijonska država se hrabro bori proti mnogo močnejši Rusiji, ki neusmiljeno, kot Hitler leta 1941, spreminja lepa ukrajinska mesta v popolne ruševine. Več ko človeštvo dobiva lepo zvenečih deklaracij in konvencij vseh vrst, bolj neprizanesljivo uničujejo upe v lepši in pravičnejši jutri prav tisti, ki bi morali zaradi svojega velikega vpliva in moči prvenstveno skrbeti za mir in varnost.

 

Žal skoraj vse, kar zgodovina očita Društvu narodov, lahko očita tudi sedanji OZN. Tisto, kar neprijetno izstopa, je dejstvo, da so si po koncu 2. svetovne vojne v evforiji takratne plejade sijajnih novo formiranih institucij (ob OZN še  UNESCO, FAO, WHO, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ... ) za hitro obnovo porušenih mest in infrastrukture, uničenih proizvodnih zmogljivosti in vzpostavitev trajnega miru le redki predstavljal, da se bo tako kmalu začela hladna vojna in da sledi množica nenehnih lokalnih in regionalnih spopadov vseh vrst. Majhne države so spet postale predmet nenehnih kupčij. Nenavadno je bilo, da so mnoge spopade v svojih kolonijah izvajale že takoj po vojni, toda ne le velesile oziroma članice Varnostnega sveta, ampak tudi manjše države - kot npr. Nizozemska, Belgija -, ki so bile same žrtve Hitlerjeve agresije; kot da ne dojemajo gorja, ki ga povzroča vojna, kot da je treba kršiti vse, kar je v listinah OZN zapisano, ko se črke na komaj sprejeti Splošni deklaraciji človekovih pravic niso še niti posušile.

 

 

II. 

 

Kratek pogled v preteklost pokaže, da je kmalu po koncu napoleonskih vojn pa vse do začetka 1. svetovne vojne, torej dobrih 100 let, svet obvladovala ena sama supersila - Velika Britanija, ki je bila predvsem zaradi prevladujoče vojne in trgovske mornarice, dobro oboroženih vojaških kontigentov, stacioniranih v številnih oporiščih po svetu, ter zaradi ekspanzivnih učinkov svoje industrijske revolucije (parni stroj, tekstilni stroji, železnica, telegraf, telefon itd.), velikih zalog premoga in železa tista sila, ki je nemalokrat preprečevala večje spopade v Evropi in na drugih kontinentih.

 

Neredko je zadoščalo, da je visok vladni uradnik resneje sporočil stališče svoje vlade - in sovražne aktivnosti so se končale. Primer takega opozorila je bila britanska raziskovalno-vojaška ekspedicija na Tibet še pred začetkom 1. svetovne vojne, ki je zavrla apetite Rusije in Kitajske ter zagotovila samostojnost Tibetu vse do leta 1948. Seveda stvari ne gre idealizirati. Dejanja velesil poganjajo predvsem interesi - in tudi Anglija ni bila brez grehov. Mnogi štejejmo Angležem v slabo pretirano skrb za vzdrževanja ravnotežja sil, npr. preveliko zaščito Turčije kot znanega bosporskega bolnika v razmerju do Rusije in Nemškega cesarstva oziroma Avstrije, držav Balkana ter še najbolj do Grčije.

 

Po drugi strani pa se je prav ta velesila v obdobju stotih let svoje prevlade (pax Britannica) že dodobra kultivirala, da je prinašala v svoje kolonije tudi vsakršen razvoj, od kmetijstva, industrije, do infrastrukture in javnih služb. V britanskih kolonijah sta vladala red in mir, ljudem je bila dosegljiva osnovna izobrazba oziroma pismenost, zagotovljeno je bilo elementarno zdravstvo, višjim slojem in izobražencem pa tudi šolanje v Angliji in udeležba pri upravljanju dežel. Število uradnikov in vojaštva v kolonijah je bilo v primerjavi z našo razbohoteno državno upravo in javnim sektorjem osupljivo majhno. Ko so se v 60. letih začela prebujati ljudstva Afrike in Azije, so edino Angleži brez vsakih komplikacij podeljevali kolonijam samostojnost; znatno prej pa Indiji. Očitno so dojeli daleč pred vsemi, da velikost in planetarni vpliv za dobrobit državljanov ni preveč pomemben. Kaj pa manjka majhni Avstriji po zatonu njenega imperija? Nič. Avstrijci so postali prepoznavni po svoji kulturi (glasba, arhitektura ...), turizmu, športu in vsesplošni razvitosti po celem svetu. Hkrati pa so razbremenjeni skrbi za razvoj v drugih delih nekdanjega imperija. Podobno Britanci niti Škotov ne ovirajo pri referendumih za samostojnost. Precej drugače kot Španci v primeru Katalonije

 

Druga svetovna vojna je še bolj divje kot prva pokazala na nepopustljiv pohlep sil Osi: Nemčije, Italije, Japonske in tudi Rusije. Stalin je napadel Finsko in sklenil pakt o nenapadanju z Nemci in tudi Japonci. Vsi so osvajali dodatna ozemlja in s svojim vojaškim strojem uničevali vse pred seboj. V letu 1940 je kazalo, da je vse izgubljeno. Verjetno bi tudi bilo, če ne bi Britanija skupaj s svojimi dominioni šla v spopad z Nemčijo, Italijo, vichyjevsko Francijo in tudi Japonsko. Če Winston Churchill ne bi pognal svoje domovine Britanije in ves njen imperij v ta orjaški spopad Britanijo, lahko dokaj upravičeno domnevamo, da bi se hitlerjanski kljukasti križ zmagovito širil nad Evropo in zatem še na preostali svet, verjetno tudi nad Rusijo, morda celo na ZDA. Ta občudovanja vredni nesebični napor Britancev postane še bolj prepoznaven, če pomislimo, da Angleži leta 1940 - podobno kot že v 1. svetovni vojni - niso imeli nobenih ozemeljskih teženj. Obratno - z Združenimi državami so za dobavo nekaj deset odpisanih rušilcev, ki so jih hudo potrebovali za zaščito konvojev, zamenjali nekaj svojih otočij.

 

O teh krutih časih (1940-1945) je znameniti angleški pisatelj George Orwell napisal več esejev, ki jih pod naslovom Fašizem in demokracija izdala založba ZRC v Ljubljani 2020. V uvodnem pojasnilu je zapisano, da se:

 

Orwell ni najbolj bal porušenih stavb, civilnih žrtev in vseh drugih posledic napovedanega uničenja, ampak tega, kar prihaja potem ... In to je bil svet sovraštva, svet parol, svet uniform, bodeče žice in usnjenih plaščev. Strah ga je bilo skritih celic, kjer luči nikoli ne ugasnejo. In končno, strah ga je bilo strahu samega, strahu, ki je zadnja leta pred vojno postal peti element vsakdanjega življenja povsod, kjer se je gibal.

 

 

III.

 

Tragične posledice obeh svetovnih vojn poznamo. Britanija je v njih izgubila okoli 2 milijona ljudi (vojakov in civilistov), kar je precej več, kot so imele žrtev mnogo večje ZDA v vseh vojnah od svoje osamosvojitve do danes. Število žrtev vojskujočih se držav v eni in drugi vojni je bilo srhljivo. V drugi bistveno več tudi zaradi bolj brutalnega vojskovanja, saj so se napadi brezobzirno usmerili na velika mesta, kjer so učinki vedno bolj rušilnega orožja grozljivo kosili med civilnimi žrtavami. Tudi ves povojni čas nobenega agresorja to več ne zanima, čeprav je bilo sprejetih veliko pomembnih delaracij, paktov in konvencij, ki to prepovedujejo; ne zanima Američanov v Vietnamu, Iraku, Siriji ali Afganistanu in še kje, niti ne Rusov pri intervencijah v vzhodni Evropi, Afganistanu, Čečeniji ...

 

Pri letalskih napadih na Srbijo je bilo verjetno namenoma raketirano poslopje RTV v Beogradu in ubitih veliko novinarjev. Protestov zoper te podvige je bilo mnogo manj, kot bi bilo prav. Tudi grozljivke ob razpadanju Jugoslavije niso preveč vznemirile Evrope, še manj sveta. Pa bi bilo nujno, saj Sarajevo, Vukovar in Srebrenica še vedno kričijo po kaznovanju zločincev. Očitno je tudi v Evropi večina pomembnežev gledala v stran takrat, ko bi bilo treba povzdigniti svoj glas. Pa saj je šlo le za Balkan ...

 

Danes ne gre več za Balkan, gre za nov vzpon totalitarizma, ki ga enako kot Hitler ali Stalin udejanja Putin. V teh dneh si želim, da bi ZDA vodil nekdo kot Ronald Reagan in Britanijo nekdo kot Margaret Thatcher, in ne nastopaški Bush mlajši ali Clinton oz. Obama, ljudje brez državniških vizij in karizme, leporečni in zlikano okravateni gospodje, ki so lahkotno prakticirali požigalniško kulturo v islamskem svetu in Evropo in nas leta oskrbovali s trumami beguncev. Kolega Putin tem sodobnikom brez sramu kaže, da je enako vešč talent kot oni, le da ima predvsem enega podpornika - Lukašenka.

 

Spominjam se poročil o Falklandih, ko je agresor našel pravega nasprotnika in si je Britanija v dovršeno organizirani operaciji bliskovito povrnila otočje in s tem povzročila padec vojaške hunte v Argentini. Takrat je predsednica britanske vlade diplomatsko spretno zastrto povedala, naj si nihče ne domišlja, da Britanija ni sposobna vrniti komerkoli povratni jedrski udarec, če bo kdaj to res nujno, saj bo vedno imela dovolj nuklearnih izstrelkov, podmornic in letal, da to stori.

 

 

IV.

 

Po drugi svetovni vojni so vsaj glavne zločince procesuirali, čeprav Italijane in Japonce komaj za vzorec. Kaj pa tile današnji, ki jih vsi poznamo? Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu menda že raziskuje dogajanje v Ukrajini.

 

Ampak kaj sedaj, kako naprej, kako reformirati mednarodno skupnost, kako jo bolje pripraviti na hude preizkušnje novodobnega sveta. Ta svet se krivi pod demografsko eksplozijo, migracijskimi problemi, okoljskimi težavami, lokalnimi vojnami, nuklearnimi pretnjami, lakoto, revščino, pomanjkanjem vode in energije ... Cela Afrika je skoraj v popolnem kolapsu,nič dosti bolje ni v Srednji in Južni Ameriki in delih Azije. Da ne govorim o stvareh, ki si jih nihče ne želi niti omeniti niti zamisliti, pa niso nemogoče, npr. nekontrolirani razpadi velikih večnacionalnih držav. Rusijo morda v ne tako daljni prihodnosti čaka neizbežna konfrontacija s Kitajsko - če le pomislimo, da je Kitajska po številu prebivalcev desetkrat večja, po površini pa enkrat manjša. Najbrž bo najprej prišlo do merjenja moči med njo in sosedo v zvezi z mongolskimi prostranstvi.

 

Verjetno je večini držav in državljanom Evropske unije jasno, da je sedanja OZN s svojih najvažnejšim organom Varnostnim svetom prej del problema kot rešitve. Zato bo nujna radikalna reforma, a kdaj, kako, če so velesile na nasprotnih straneh vsaj v dveh,če ne treh blokih, članice pa v bolj ali manj intenzivni novodobni hladni vojni.Očitno se zdi, da se bo integracija anglosaksonskega bloka nadaljevala, na to kaže že nastali AUKUS (Avstralija, VB, ZDA). Lahko računamo, da se bosta tej grupaciji kmalu pridružili še Kanada in Nova Zelandija. Okoli njih pa postopoma še še niz drugih, npr. Japonska, Južna Koreja, Singapur ...

 

Zdi se , da nastajajo globalni tektonski premiki. Osvežujoče je, ker je očitno tudi EU po dolgih letih napačne strategije ugotovila, da je vrag vzel šalo in da bo treba za lastno varnost narediti mnogo več. Upamo lahko, da bodo te tehnološko izjemno inventivne  države postopoma sposobne narediti kakšen bistven premik za odvračanje jedrskih groženj ; morda z izpopolnjeno tehnologijo prestrezanja izstrelkov celo iz vesolja in odločno zaustavitvijo širjenja jedrskega kluba. Dobro bi bilo, če bi se ZDA končno odpovedale novim in novim intervencijam in raje skupaj z EU in zvezo NATO sprejele dokument, ki bi vnaprej najavil sklop sankcij, ki bi zadele povzročitelje spopadov, hkrati pa skupno domislile dokument tipa Marshallovega plana za Afriko, ne le z finančno, ampak predvsem razvojno-tehnično pomoč, ki bo okrepila razvoj kmetijstva in najvažnejše industrije.

 

Nedvomno bi bil nujen tudi nov odločen dokument za zaščito civilnega prebivalstva pred genocidnim in divjaškim rušenjem mest. Napadalec tudi nikoli ne bi smel dobiti vrnjenih zamrzjenih sredstev iz naslova sprejetih sankcij, ampak po takojšnjem avtomatizmu žrtev napada kot delno odškodnino za povzročeno škodo. Lepo bi bilo, če bi kakšna novodobna konvencija naložila multinacionalkam, da mora njihovo proizvodnjo usmerjati načelo največje koristi za ljudi in ne sedanje nezapisano načelo roparskega stremljenja za čim večjim dobičkom.

 

Vse bo v največji meri odvisno od državniške karizme in voditeljskih sposobnosti  liderjev najmočnejših držav.Te pa danes niso zelo obetavne. V prihodnje nas čaka mnogo velikih izzivov. Ne le morda napovedani spopad civilizacij Samuela Huntingtona, ampak tudi spopad med revnimi in bogatimi in drugi že omenjeni izzivi. Ob razsulu OZN in na robu spopadov velesil se zdi, da bo bolj kot kadarkoli neizbežno sodelovanje vsega Zahoda, zlasti anglosaksonskega sveta in EU ter drugih držav članic zveze NATO. Povečanje razvojne pomoči nerazvitim državam bo nujno, hkrati pa tudi krepitev nacionalnih držav Zahoda, da bodo sposobne varovati svoje meje in lastne državljane pred naraščajočimi tegobami nemirnega sveta.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
19
18.08.2022 21:00
V družbi že dolga leta poteka protidružinski trend, ki ga spodbuja levica, celoten prenos odgovornosti generacij z ene na drugo ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
15
17.08.2022 22:10
Ukrajinska skupnost v Sloveniji nasprotuje koncertu ruske operne zvezdnice Anne Netrebko, ki naj bi prihodnji teden, 26. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
13
16.08.2022 22:10
Vojna v Ukrajini je razgalila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 3.488
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.837
03/
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
Frederick William Engdahl
Ogledov: 1.523
04/
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.105
05/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.304
06/
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
Keith Miles
Ogledov: 782
07/
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
Mateusz Morawiecki
Ogledov: 877
08/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.964
09/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 663
10/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.725