V zadnjih 72 urah so se razmere na "ukrajinski fronti" nekajkrat dramatično zaostrile. Najprej v petek zvečer, ko je zaokrožila "novica", da naj bi se v vojno dokončno in tudi formalno vključila Belorusija, ki je doslej igrala vlogo Putinove marionetne države. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za lažni preplah, kar pa ne izključuje precejšnje verjetnosti, da se kaj takšnega ne bo zgodilo v prihodnjih dnevih in tednih. Po oceni nekaterih vojaških analitikov je sicer bolj verjetno, da bi se beloruska vojska vključila v spopad v t.i. Suwalki koridorju, ki leži med rusko eksklavo Kaliningrad in Belorusijo in predstavlja Natovo najšibkejško točko pri obrambi vzhodnega krila. Suwalki je namreč relativno ozek, 65 kilometrov širok pas, ki je obenem tudi meja med Poljsko in Litvo. V vseh Natovih učbenikih je to najranljivejša točka in skoraj zagotovo bi bil Suwalki v primeru vojaške konfrontacije med Rusijo in Zahodom tarča ruskih sil, zelo verjetno tudi beloruskih.

O koridorju Suwalki skoraj ne govorimo, velika večina bralcev portala+ verjetno še nikoli ni slišala zanj. Nihče ne dvomi, da bi ga Rusi v primeru napada na tri baltske države "zaprli" oziroma zasedli ta prostor, saj bi tako preprečili logistično pomoč Litvi, Latviji in Estoniji iz smeri južnejših članic (Poljske, Nemčije, Češke itd.).

Vojaški strokovnjaki na ruski (državni) televiziji navdušeno kažejo "prodor na zahod".

Rusija ima sicer v Kaliningradu precej močne vojaške enote, ta eksklava velja za eno najbolj militariziranih območjih na svetu. Zveza Nato se je tveganja, ki jo za varnost treh baltskih članic predstavlja koridor Suwalki, začela zavedati leta 2014, tj. po začetku ruske agresije na Ukrajino oziroma okupaciji polotoka Krim in "vstaji" v dveh proruskih pokrajinah na vzhodu (Lugansk, Doneck). V zadnjih osmih letih je bilo v okolici koridorja Suwalki kar nekaj vojaških vaj zavezništva, kar je močno vznemirjalo Rusijo, ki ima skupaj z Belorusijo okoli 1400 kilometrov kopenske meje s tremi baltskimi državami, nekdanjimi republikami Sovjetske zveze, kjer še vedno živi precej številčna ruska narodnostna skupnost. Morda izraz manjšina ni ustrezen, saj so to v veliki večini priseljeni Rusi iz časov Sovjetske zveze, zlasti obdobja po II. svetovni vojni, ko je Stalin masovno preseljeval (manjše) narode po Sovjetski zvezi.

Rusi v Estoniji, Latviji in Litvi bi utegnile biti povod za naslednjo Putinovo "specialno operacijo" - in v tem primeru bi bil koridor Suwalki ključnega pomena za pomoč tem trem članicam. V tem pasu ozemlja, ki se razteza med Kaliningradom na zahodu in Belorusijo na vzhodu, sta namreč le dve solidni cestni in ena sama železniška povezava. 

Koridor Suwalki je eno izmed potencialnih žarišč naslednje etape vojne med Rusijo in Zahodom.

Trenutno je na ozemlju treh baltskih držav manj kot 3.000 vojakov iz Združenih držav Amerike, Kanade, Nemčije, Združenega kraljestva, Italije, Španije itd., nekaj pa tudi iz manjših držav. Slovenija je, kot vemo, poslala v Litvo že leta 2017 nekaj manj kot 50 vojakov, zaradi česar je bilo tudi nekaj razburjenja med tistimi Slovenci, ki so naklonjeni Putinu in njegovi ideji velike, močne Rusije.

Branilcem tega ozkega prehoda, od katerega bi bila v primeru Putinove agresije na Litvo, Latvijo in Estonijo odvisna usoda teh držav, stoji nasproti približno 330.000 ruskih vojakov, ki so določeni za "obrambo" tega dela teritorija. Po nekaterih obveščevalnih podatkih je Rusija v Kaliningrad v zadnjih treh ali štirih letih namestila tudi balistične rakete Iskander, ki imajo doseg 500 kilometrov in jih ruska armada trenutno intenzivno uporablja tudi v Ukrajini.

***

Balistične rakete kratkega dosega Iskander, najverjetneje jih je bilo 30, so v nedeljo zjutraj zadele tudi ukrajinsko vojaško letališče na skrajnem zahodu države, ki je od meje s Poljsko oddaljeno manj kot 20 kilometrov. Po oceni vojaških analitikov je šlo za doslej najintenzivnejši ruski napad na kakšno ukrajinsko tarčo po začetku vojne 24. februarja, ko je Putin v Hitlerjevem stilu ukazal začetek operacij ob pol petih zjutraj, v prvem valu napada pa je sodelovalo 75 ruskih bombnikov, izstreljenih je bilo tudi 100 balističnih raket. V naslednjih dneh vojne se je število raketnih napadov povečevalo in se počasi bliža številki 1000. Ukrajince lahko skrbijo tudi satelitski posnetki, na katerih so lansirni sistemi termobaričnih raket, znanih tudi kot vakuumske bombe; ruska vojska jih namreč premika proti Kijevu, ki bo verjetno zdaj postal glavni cilj agresorjev.

Rusija je doslej na cilje v Ukrajni poslala že več sto raket Iskander-M z dosegom do 500 kilometrov.

Iskander-M so balistične rakete srednjega dosega z dosegom med 400 in 500 kilometrov in veljajo za zelo natančne, sploh v primerjavi s predhodnicami, denimo OTR-21 Točka. Svetovno premiero je Iskander-M doživel leta 2008 ob Putinovi "prvi osvajalni vojni" proti Gruziji. Za razliko od Iskandra je Točka stara sovjetska raketa, ki so jo sicer uradno že pred leti upokojili, vendar obstajajo indici, da jih Putinova vojska v Ukrajini ponovno uporablja. OTR-21 Točka je taktična balistična raketa s precej krajšim dosegom, največ 185 kilometrov, modernizirana verzija, razvita okoli leta 1990 (originalno je bila Točka v uporabi po letu 1973) pa lahko nosi tudi jedrsko konico.

Ali v Ukrajni uporabljajo to verzijo ali pa morda starejšo, ki ima doseg 120 kilometrov, bodo pokazali ostanki raket, ki ležijo po ukrajinskih mestih. Glede na razpoložljive podatke ima Rusija okoli 150 lansirnih sistemov Iskander ter približno 200-220 sistemov za izstreljevanje raket OTR-21 Točka. Prav s slednjimi so imeli tudi težave, saj je več sistemov pri izstrelitvi zatajilo. Nič nenavadnega, če upoštevmo, da gre za tehnologijo, ki bo vsak čas stara 50 let. Nekateri viri trdijo, da so prvi dan vojne proti ruski letalski bazi v bližini Rostova več podobnih balističnih raket kratkega dosega izstrelili tudi Ukrajnici in da so nekatere tudi zadele cilje, vendar teh informacij doslej ni bilo moč preveriti zaradi popolne cenzure in medijske blokade na ruski strani.

OTR-21 Točka je stara sovjetska taktična balistična raketa z dosegom do 185 kilometrov.

In še tale podatek, ki je nujen za širši uvid v to vojno: Rusija je doslej na ukrajinsko fronto poslala okoli četrt milijona vojakov, kar je verjetno tudi maksimalna številka glede na stanje v vojski, težave z naborniki in logistične težave pri transportu. Kot vemo ima Rusija "uradno" približno milijon vojakov, vendar je od tega pravih profesionalcev približno petina, ostalo so rezervisti in seveda naborniki. V Ukrajno je torej Putin doslej angažiral petino svojih sil, kar se zdi veliko glede na njegovo predhodno retoriko, iz katere sta bruhala cinizem in podcenjevanje nasprotnika.

***

Kaj pa dodatni strahovi glede eskalacije vojne v Ukrajine, ki jih je še podžgala Putinova izjava, češ da gorje tistim, ki se mislijo vmešavati v kaznovanje Ukrajine ("Vedeti morate, da se bo Rusija nemudoma odzvala in vam povzročila takšne posledice, ki jih niste občutili nikoli v svoji zgodovini.")? Lahko to predstavlja rožljanje z atomskim orožjem?

Strokovnjaki za razorožitev, ki že desetletja spremljajo Ameriko in Rusijo, mirijo, da retorika vseeno ni tako usodna in da laiki ne razumemo podrobnosti, ki pa so ključne. In sicer, da Putinov ukaz o "povečani pripravljenosti" ne pomeni ničesar konkretnega, še najmanj pa tega, da bi bile medcelinske balistične rakete na "stand-by". Na srečo je procedura precej bolj zapletena in stanje bojne pripravljenosti teh enot je ostalo nespremenjeno tudi po začetku invazije na Ukrajine.

Grozni prizor iz čečenske prestolnice, ki so jo Rusi februarja 2000 zavzeli po pol leta obleganja. 

Če bi Putin prestopil jedrski Rubikon, bi najverjetneje uporabil nestrateško orožje kratkega dosega, torej balistično raketo tipa Iskander z dosegom do 500 kilometrov, iz povsem preprostega razloga: tovrstno orožje namreč nikoli ni prepovedal ali omejil noben sporazum med Rusijo (Sovjetsko zvezo) in Ameriko (zvezo Nato), zaradi česar je Kremelj to "pravno praznino" izkoristil za kopičenje zalog. Zato ima Rusija teh raket danes neprimerno več od sovražnikov iz časov hladne vojne. Ameriški strokovnjaki za nacionalno varnost menijo, da bi Putin uporabil taktično atomsko bombo v Ukrajni, če bi prišlo do direktnega spopada med Natom in Rusijo. Manj verjetno je, da bi šel s takšnim orožjem nad Kijev, če bi obleganje trajalo predolgo in bi pri tem umrlo ogromno ruskih vojakov. Če se spomnimo obleganja čečenske prestolnice Grozni med septembrom 1999 in februarjem 2000, ko je mesto padlo, lahko dobimo približen občutek glede intenzivnosti spopadov in tudi časovno dimenzijo. Bitka za Kijev lahko torej traja tudi pol leta ali celo več, na koncu bo mesto spominjalo na Grozni ali pa celo na Hirošimo.

Humanisti med politiki si zagotovo ne želijo takšnega razpleta, vendar je tokrat nastopila težava: nihče na tem planetu nima toliko vpliva na ruskega predsednika, da bi ga lahko prepričal, naj odneha. Zlepa ne, ostane samo sila oziroma konfrontacija z Zahodom. Če bi se temu pridružila še Kitajska, bi Putin moral odnehati, saj se na dveh frontah enostavno ne bi mogel vojskovati. Preden pa pride do takšnega razpleta, ostane še diplomacija, vendar ne takšna, kakršne smo vajeni doslej, pač pa vojna diplomacija. V okviru Združenih narodov, kjer bi morali z 2/3 glasov članic v Generalni skupščini spremeniti Ustanovno listino in določiti sankcije za članico Varnostnega sveta, ki proti svoji sosedi sproži napadalno vojno, jo poskuša okupirati, pri tem pobija civilno prebivalstvo in uničuje nevojaško infrastrukturo. Svobodni svet bi moral še pred odločitvijo ustreznega mednarodnega sodišče o tem, ali je takšna država oziroma njen voditelj vojni zločinec, preventivno določiti, da takšna država, ki je članica Varnostnega sveta in razpolaga s pravico veta, začasno izgubi svoj status v Varnostnem svetu. Z drugimi besedami, začasno je izključena iz tega sveta in ne more zlorabiti pravice veta. 

Če bi takšna (moralna) sankcija doletela Putinovo Rusijo, bi ji hrbet verjetno obrnila celo Kitajska, ki jo prav te dni pesti nadvse kočljiva dilema: ali naj vojaško in finančno pomaga Putinu ali ne. Ruski predsednik naj bi namreč kitajskega kolega Xi Jinpinga ponovno prosil za pomoč. S tem po eni strani priznava, da mu v Ukrajini stvari uhajajo iz rok, po drugi pa se spravlja v vlogo podrejenega partnerja, ki prosi za pomoč. Za Kitajsko je takšen razplet win-win, saj je postala močnejša in pomembnejša od svojega (nekdanjega) ideološkega rivala. Hkrati pa Xija Putinova prošnja postavlja v položaj, ko je od njega odvisno, ali bo rusko-ukrajinski spopad ostal evropska vojna, ali pa zaradi kitajske intervencije na strani Rusije postal svetovna vojna ...