Vseeno pa je ta hip še preveč naivno pričakovati, da bodo Putina v imenu razsodnosti Rusi sami vrgli z oblasti. To se bo zgodilo, so prepričani poznavalci, le v primeru, ko mu bo agresija v Ukrajini spodletela do te mere, da bodo iz bojišča domov prihajale samo še krste. Koliko trupel si Putin lahko privošči v Ukrajini, je nehvaležno špekuliranje, ampak po analogiji z afganistansko vojno (1979-1991), iz katere je Sovjetska zveza - prav tako kot Združene države trideset let kasneje - izšla poražena, bo Putin v dveh, treh tednih dosegel "kritično točko". V Afganistanu je namreč umrlo okoli 15.000 tedanjih sovjetskih vojakov, več kot 53.000 pa je bilo lažje ali huje ranjenih.

Številke so na prvi pogled visoke, sploh glede na angažma Sovjetske zveze, ki je v Afganstan napotila 115.000 vojakov. A če jih razporedimo v dobro desetletje trajajočo okupacijo, postanejo smešno nizke v primerjavi z Ukrajino. V Afganistanu je bilo zaradi sovjetske invazije sedem milijonov beguncev, umrlo je najmanj 850.000 ljudi, po nekaterih ocenih pa celo dva milijona. Vse to omenjam zato, da ne bi bilo kakšne posebne sentimentalnosti glede sovjetske oziroma ruske vojaške doktrine. Sploh Putinovi slovenski oboževalci kot tudi določen del levice živijo v utvari, da je bila Sovjetska zveza v času hladne vojne manj brutalna od Združenih držav in da so na globalni ravni počeli kaj manj sporne stvari.

Resnica je neizprosna in po neslavnem umiku iz Kabula, ki je sovpadel z dokončnim razpadom Sovjetske zveze, so Rusi že v nekaj letih dobili novo klavnico v Čečeniji. Po prvi čečenski vojni, ki se je končala z mirovnim sporazumom, se je leta 1999, ko je bil Putin že na zadnji oziroma predzadnji etapi v boju za oblast, začelo njeno nadaljevanje, še brutalnejše. Grozni je torej tisto, kar očitno čaka Ukrajino v prihodnjih tednih in morda celo mesecih. Kajti - še enkrat: Putin se ne bo ustavil, razen če ga ustavijo. Bodisi zveza NATO bodisi domači generali. To slednje pa bi se glede na rusko mentaliteto lahko zgodilo le v primeru, da bi izgubil vojno in doživel ponižanje. Ruska duša odreče lojalnost svojemu vladarju zgolj v primeru, ko razočara ljudstvo do te mere, da ta izgubi (straho)spoštovanje do njega. Gorbačov je zgodovinski dokaz za to ...

Koliko časa se bodo torej zahodni politiki še slepili s tem, da imajo na drugi strani opravka z razsodnim agresorjem? V resnici namreč nimajo. Pač pa si iz oči v oči zrejo z diktatorjem, ki nikomur ne polaga računov. Ki ne more izgubiti volitev, ki uživa absolutno imuniteto, ki nima sindikatov, ki ne pozna besede koalicija, ki nikoli ne dobi nepredvidenih ali neprijetnih poslanskih vprašanj. Obotavljanje nas vse skupaj namreč drago stane. Že simbolična gesta bi morda spremenila potek igre. Ko so Američani nekaj mesecev po japonskem napadu na Pearl Harbour tuhtali, kaj storiti, da se vsaj simbolično maščujejo, predvsem pa da dvignejo moralo in dajo milijonom Američanov upanje v zmago, je podpolkovnik James Doolittle poveljeval eskadrilji 16 lahkih bombnikov B-25, ki je aprila 1942 bombardirala Tokio. Posledice napadov, med katerimi so bila uničena vsa letala, so bile minimalne, vendar je šlo za psihološki učinek.

Nekaj podobnega se mora zgoditi na ukrajinski fronti. Ideja o podarjenih poljskih migih je bila dobra, vendar kompromitirana tisti hip, ko je prišla v javnost. Če bi parafrazirali prejšnji odstavek: ukrajinskim pilotom bi morali omogočiti, da sedejo v vojaška letala z ukrajinskimi oznakami in odletijo bombardirat Kremelj. Tudi če bi cilj dosegla ena sama bomba, bi bilo to nedvoumno sporočilo Putinu in njegovim silovikom, ki so ga spravili na oblast in ga tam ohranjajo: Jebite se!

Toda za delovanje v okvirih mednarodnega prava je ključno to, da Putinovi vojni zločini, zelo verjeten genocid in zločini proti človeštvu dobijo ustrezen odmev v Združenih narodih. In to čim prej! Ideja o prepovedi poletov nad Ukrajino, kar bi de iure tako ali tako zahtevala legalna ukrajinska vlada, je ta trenutek najboljši način, da se Putinu vsaj deloma omeji vojaški moč. No-fly Zone nad Ukrajino, ki bi ga izglasovali v Združenih narodih, bi Rusiji prisolili takšno zaušnico, da Kremelj tega ne bi mogel dolgo skrivati pred domačo javnostjo. Sprememba Ustanovne listine OZN, s katero bi legalizirali pravico do začasne izključitve oziroma odvzema pravice veta članici Varnostnega sveta, osumljene najhujših kršitev mednarodnega prava, bi dala pravno podlago resoluciji o prepovedi letenja nad Ukrajno. Če bi Putin še naprej bombardiral svojo sosedo, bi skladno z resolucijo sestrelili vsako njegovo letalo, vsako raketo.

Če je NATO seveda tega sploh zmožen. Brezpilotno letalo, ki je strmoglavilo na Zagreb, je vsaj začasno pod vprašaj postavilo dejanska učinkovitost zavezništva, ko gre za zračni nadzor. In No-fly Zone je natanko to: nadzor zračnega prostora in odstranjevanje tistih, ki to kršijo. Sprejetje resolucije Varnostnega sveta o uveljavitvi območja prepovedi letenja nad Ukrajino bi zgolj uresničevalo temeljna načela mednarodnega prava: zaščititi šibke in nemočne. Zdi se namreč enostavno neverjetno, da razen zahodnih držav, ki so se odločile za sankcije proti Putinovi Rusiji, in prepričljive obsodbe ruske agresije v Generalni skupščini OZN, zoper nezaslišano početje Ruske federacije ni še nobene pravne reakcije. Medtem ko umirajo ženske in otroci, tudi še tisti nerojeni, ostaja zahodna politika do Rusije zadržana in previdna.

Janšev angažma v Ukrajini bo imel v predvolilnem času doma seveda določene konsekvence, vendar te utegnejo bolj kot njemu škodovati tistim, ki ga bodo napadali zaradi moralne podpore Ukrajini.

V teh razmerah je bil torej torkov obisk treh srednjeevropskih premierjev v Kijevu dejansko izjemno močna in odmevna moralna podpora državi, ki je žrtev kremeljskega psihopata. Janez Janša je v tej zgodbi vsaj toliko osebno involviran kot smo vsi, ki na intelektualni ravni poskušamo nekaj narediti za Ukrajino. Naš premier je zaradi osebne zgodovine (JBTZ, proces, zapor, Patria itd.) izjemno občutljiv na krivico, ponižanje, represijo in izživljanje močnejšega nad šibkejšim. Pravzaprav so prizori iz Ukrajine v njem zbudili spomin na leto 1991, zato so očitki na njegov račun, češ da "Ukrajino izkorišča za predvolilno kampanjo", neupravičeni. In krivični, če smo pošteni.

Ker Janšo poznam že skoraj trideset let, ne bi bil presenečen, če je bila ideja o obisku Kijeva njegova, poljski in češki premier pa sta ga pri tem podprla. Prisotnost poljskega podpredsednika Kaczinskega, čigar brat je pred več kot desetletjem umrl v letalski nesreči pri Smolensku, Poljaki pa nikoli niso izključili možnosti, da je šlo za rusko sabotažo, daje misiji še dodatno osebno, skoraj intimno noto. Kajti vsi, ki so kdaj prišli v tak ali drugačen konflikt s Putinom, so v hipu spoznali, s kom imajo opravka. Od Angele Merkel, ki jo je skušal prestrašiti s svojim psom, vedoč, kako zelo se zdaj že bivša nemška kanclerka boji psov, do kopice predsednikov in premierjev, med njimi sta bila tudi Janša in Pahor, ki jih je Vladimir Vladimirovič pustil čakati več ur, preden so dobili avdienco ...

Vedno znova in vedno bolj se zavedam domala preroških besed Otta von Habsburga, ki mi je v intervjuju pred več kot dvajsetimi leti za Putina zatrdil, da je naslednji Hitler. A zavest o tem prepočasi prodira med ljudi, med odločevalce. Če oziroma ko bo svet do dojel, bo bodisi že prepozno bodisi bodo od Ukrajine ostali le ruševine in milijoni beguncev. Ko imamo opravka s psihopatom, je razmišljanje o premirju ali celo miru žal naivno. Putin na nekakšna pogajanja z Ukrajino pošilja tretjerazredno ekipo, s čemer nasprotni strani (in celotnemu Zahodu) sporoča prezir. Ko bodo stvari zanj resne, bo prišel nekdo iz njegovega neposrednega kroga ali pa se bo celo sam pogajal.

Toda to se ne bo zgodilo, dokler na vratu ne bo začutil hladne kovine puškine cevi. Naj mi bralci oprostijo takšen brutalen "tertio comparationis", toda s psihopatom drugačnega dialoga ne more biti. Putin je - in to je dokončno dokazal v zadnjih treh letih - v primerjavi s Hitlerjem ali Stalinom hujši primerek, ko gre za psihopatologijo. Ker ima jedrski kovček, je seveda tudi neprimerno nevarnejši od njiju.

Ne bi me začudilo, če bi Janševa pot v Kijev s češkim in poljskim premierjem v usmrajeni slovenski notranjepolitični mlaki dobila kontekst, ki si ga ne zasluži, zato se z odzivi političnih naprotnikov nima smisla ukvarjati. Tisto, kar velja pri obisku Zelenskega in njegove ekipe posebej izpostaviti, so zelo opazni mednarodni odmevi in pa dejstvo, da smo Slovenci na nek način s tem mentalno presegli svoje lastne strahove in frustracije iz leta 1991, ko smo imeli nekaj časa občutek, da smo v svojem boju za samostojnost in neodvisnost sami. Da nas na zahodu nihče ne želi izrecno podpreti, se tudi formalno postaviti na našo stran. Zaradi tega sem ponosen, da je Janez Janša naredil to, kar bi tudi sam na njegovem mestu: šel je v središče, v t.i. oko viharja in tako na najbolj konkreten možen način podprl ukrajinski odpor proti okupatorju. Sredinec, ki ga je s tem pokazal Putinu, lahko vsak izmed nas na svoj način pokaže Putinovim diplomatom v Ljubljani, ko se z avtom pelje mimo in jim deset sekund trobi. Verjemite, da to še kako slišijo in da vsak dan bolj čutijo, kako njihovo služenje vojnemu zločincu Putinu v Sloveniji sproža javni odpor.

Potovanje treh srednjeevropskih premierjev v Kijev je kljub vsem pomislekom v prvi vrsti simbolno dejanje, namenjeno predsedniku Zelenskemu, njegovi ekipi ter prebivalcem Ukrajine, ki že tretji teden trpijo najhujše barbarstvo v Evropi po koncu II. svetovne vojne. Namenoma sem uporabil izraz "prebivalci Ukrajine", saj Putinova vojaška mašinerija ni usmerjena samo proti etničnim Ukrajincem, pač pa proti vsem ljudem, ki stojijo na poti zarjavelih ruskih tankov. Sociopatu, kakršen je Putin, je vseeno za pet, deset, sto, deset tisoč ali milijon življenj. Njegova agresija na Ukrajino bi morala zdramiti ves svet in ga dvigniti na noge, kajti prvič po Hitlerjevih osvajalnih vojnah imamo opravka s človekom, ki predstavlja globalno grožnjo.

Če jih ne bo dobil po prstih, mu utegnejo slediti še majhni, lokalni in regionalni putini na vseh koncih sveta.