Pravo, notranje ali mednarodno, ne pomeni veliko, če ne vsebuje jasnih definicij in pojmov; možnost različnih razlag se nujno sprevrača v zlorabe po merilih sile. Načela nasploh, vključno s pravnimi, so brez realnega pomena, kolikor za njimi ne stojijo jasne razlage jasnih pomenov. Namenoma ali ne je v mednarodnih odnosih malo celovitih domen; ena najbolj nepoenotenih definicij pa je definicija vojaške agresije.

Leta 1991 smo imeli spopad na območju Republike Slovenije, ki smo si ga razlagali kot vojno agresijo JLA na državo Slovenijo. Toda tedaj Slovenija še ni bila suverena država, niti ni bila JLA armada neke tuje države. V naslednjih letih smo imeli v neposredni bližini meja vojaški agresiji Srbije na drugi državi (Hrvaška, Bosna in Hercegovina), pri čemer ni bila država ne Srbija, ne napadeni. Leta 1999 smo imeli v neposredni bližini meja napad naddržavne mednarodne vojaške zveze NATO na državo Zvezno republiko Jugoslavijo, kar naj ne bi bila vojaško agresija. Sedaj imamo primer vojaške agresije Rusije na Ukrajino, kar označujemo kot napad države na drugo državo.

Da bi poskusili razčistiti kaotično zmedo, se spravimo k tistemu, kar vojaški spopad opredeli za agresijo.

II.

Po Resoluciji Generalne skupščine OZN št. 3314 iz leta 1974 bi naj bila vojna (vojaška) agresija oblika oboroženega spopada. Nujno je podčrtati dolgotrajnost oblikovanja resolucije, kajti že Liga narodov je leta 1923 pričela oblikovati osnutke, ki so jih torej definirali po poteku več kot pol stoletja; kljub enormnem trajanju postaja očitno, da je tudi pol stoletja ukvarjanja s problematiko malo!

Vojaška agresija namreč ni nikdar postala notranje sklenjena, dodelana enota pravil; podani so zgolj primeri, ki tvorijo okvirno definicijo. Tako so dejanja vojaške agresije nedvomno: oboroženi napadi ali napadi, okupacija in priključitev na silo, bombardiranja, blokade, napadi na oborožene sile, oborožene kršitve sporazumov o statusu sil.

Tej temeljni definiciji, ki sploh ni definicija, so pridružene še določene posredne dejavnosti omogočanja, pomoči itd., kar je problem zgolj dodatno zameglilo. Nekaj časa se je kot nesporna ustalila "teorija prvega udarca", kar je kmalu relativizirano z dostavkom, da sme Varnostni svet OZN sprejeti odločitev, da tudi prvi napad glede na okoliščine ni nujno vojna agresija. Kadar v pravu zaživi besedna zveza "glede na okoliščine", je na dlani, da tu več ni ne prava ne pravil, da torej pravni naturalizem naravnega prava postaja pravna anarhija.

Ko dodamo kot žvečilni gumi raztegljive pojme genocid, zločin proti miru, zločin proti človeštvu, poveljniška odgovornost itd., z vsemi možnimi ter mogočimi dostavki, ni možno pričakovati nikakršnih praktičnih napotkov glede tega, ali je mogoče vojaški spopad opredeliti kot vojno agresijo. Definicijam mednarodnega vojnega prava je še najbližje ameriška opredelitev race (duck):

If it looks like a duck, swims like a duck, and quacks like a duck, then it probably is a duck.

(Če nekaj zgleda kot raca, plava kot raca in gaga kot raca – potem je to verjetno res raca.)

Toda vojne so bistveno pomembnejše od močvirskih ptic; kadar ugašajo življenja, kadar se rušijo države in nastajajo nove, kadar gospodarstvo trpi enormne škode, kadar generacije ostanejo zaznamovane s posttravmatskimi sindromi ... bi bilo dobro imeti manj meglene opredelitve.

III.

"Dne 27.6.1991 je bila napadena Slovenija; vojaki JLA so napadli samostojno in neodvisno Slovenijo." V živem spominu so stotine napisov o poteku zunanje agresije, izhajajočih iz predmene, da je Republika Slovenija država. Oblikovala bi se naj po avtomatizmu narodove volje, na podlagi samega demokratičnega referenduma kot izraza pravice naroda do samoopredelitve, ne glede na pravne akte širše državne skupnosti in ne glede na neobstoj mednarodnega priznanja.

25. junija 1991 je Slovenija razglasila samostojnost, kar bi naj postavilo voljo organov federacije v okvir tujega. Spopad, ki je sledil z JLA, je torej bil akt zunanje agresije, čeprav temu ni ustrezal po nobenem formalnem merilu. Niti ni bila Slovenija država (kar je postala slabo leto dni kasneje s sprejemom v OZN), niti ni bila JLA vojaška struktura druge države (po ustavi je bila celo edina uradna vojaška struktura), niti ni bila Slovenija okupirana, niti priključena s silo, bombardirana, blokirana; njene vojaške sile niso bile napadene, saj entiteta, ki ni priznana kot državo, nima  vojaških sil.

Lahko trdimo čisto vse: da je imel narod pravico do samoopredelitve, da je imel pravico do lastne države, da ni želel bivati v (še obstoječi) državi, da se zgodovina spreminja, da je včasih nujen oborožen upor. Trdimo torej lahko dobesedno vse, razen enega – nad Slovenijo ni bila izvršena nikakršna vojna agresija po standardih mednarodnega vojnega prava, v povezavi s citirano resolucijo in Rimskim statutom iz leta 1961 kot temelju mednarodnega statutarnega vojnega prava. 

IV.

Trditi, da je Srbija vršila vojaško agresijo na Hrvaško ali Bosno in Hercegovino je ravno tako nesmisel, kajti Srbija kot država do leta 2006 ni obstajala; bila je ena izmed federalnih enot tedaj obstoječe in mednarodno priznane SFRJ, kasneje ZRJ. Da bi torej Srbija izvršila zunanjo agresijo na kogarkoli, ni možno. Kvečjemu bi jo naj izvršil srbski narod, vendar narod ni predmet mednarodnega vojnega prava – predmet so le države.

Trditi, da je SFRJ izvršila vojaško agresijo na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, ni sprejemljivo, kajti ne Hrvaška ne BiH v letih 1991-1992 nista bili mednarodno priznani državi; obe sta bili sprejeti v OZN dosti po začetku oboroženih spopadov na ozemlju Hrvaške in BiH. Kvečjemu bi torej smeli sklepati, da je srbski narod napadel hrvaškega in muslimanskega, kar po uradnih opredelitvah ne predstavlja vojaške agresije.

Tudi bistveno hujša spopada etničnih skupin znotraj Ruande ali Sierra Leone, ki sta odnesla milijone življenj, nista bila in nista mogla biti opredeljena kot vojaška agresija. To, da je neka komisija Evropske unije v imenu nekega Badinterja samovoljno potegnila meje med federalnimi enotami države nečlanice, ne more postaviti spopada med narodi še obstoječe države v rang mednarodnih razsežnosti. Da ne govorimo o tem, da so se med seboj množično spopadali tudi nesrbski elementi, ne le muslimani s  Hrvati, temveč tudi muslimani med sabo, kar je imelo vse atribute resnih vojaških soočenj; kot tudi ne o tem, da so sile zveze NATO v letu 1995 opravljale temeljita raketiranja ene izmed udeleženih vojaških strani. S časovne distance sicer lahko obsojamo ene ali druge, čustvujemo tako ali drugače, toda o vojaški agresiji v najširšem tolmačenju mednarodnega prava ne more biti govora.

V.

Poseg zveze NATO v ZRJ kot suvereno, s strani mednarodne skupnosti v nespornih mejah priznano državo, ravno tako ne predstavlja vojaške agresije, kajti zveza NATO ni država. Tudi če si razlagamo, da je bila ZRJ napadena s strani 16 držav, bi morali problematizirati stališče o agresiji. Zveza se je namreč sklicevala na srbske kršitve mednarodnega prava tovrstnega tipa in pomena, ki po mednarodnih merilih dovoljujejo vojaški poseg.

Zato si pravni teoretiki ZDA, Anglije in ostalih držav agresorjev na vse kriplje prizadevajo dokazati obstoj genocida, ki bi ga naj (tedaj neobstoječa) Srbija izvajala nad etničnimi skupinami, kar bi imelo potrebne elemente upravičenja napasti njeno ozemlje. "Potrpljenja mednarodne skupnosti do Beograda je konec", je pred napadom dejal britanski obrambni minister lord George Robertson, očitno prepričan (kot njegovi nasledniki te dni), da je mednarodna skupnost tisto, kar so si umislili sami in da so se vsi dolžni ozirati po njihovih živcih.

VI.

Anno Domini 2022, ko poteka spopad na ozemlju Ukrajine, je slovenska državna politika enotna: "Mi ne podpiramo Moskve, ne podpiramo agresije, mi podpiramo Ukrajino." Slovenija je v sklopu Evropske unije in zveze NATO dala poudarjeno vedeti, da je vojna, ki poteka, agresija Rusije na Ukrajino in nič drugega. Napad suverene države na suvereno državo, ki ni samoobramben, izzvan, ki ni okupacija, priključitve delov ozemlja na silo, bombardiranje, potne blokade, napadi na oborožene sile - torej vse, česar "mednarodna skupnost več ne more prenašati", skoraj po učbenikih. Zato bomo izolirali, blokirali, pomagali in - če Bog da zdravja - zaprli nebo nad Ukrajino, kot ga je bila zapirala zveza NATO julija 1991 nad Slovenijo, 1992-1995 nad Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter 1999 nad ZRJ.

Zaščita ruske entitete, ki je razpotegnjena na pol Ukrajine, ne dosega standardov genocida in vojnih zločinov, kot je to dosegalo stanje albanske manjšine. To, da je med srbskim terorjem izgubilo življenje desetkrat manj ljudi, kakor med ukrajinskim terorjem Rusov, v sodobni optiki varovanja etničnih pravic ne igra vloge. Rusom ne gre dovoliti pravice do samoodločbe, ki so jo dovolili Slovencem, Hrvatom, Muslimanom, Albancem. Rusom ne gre dovoliti iskati pomoči iz države matičnega naroda, ne bomo jim dovolili braniti rojakov, ki jih imajo pred nosom, čeprav smo Avstralcem dovolili braniti albansko entiteto leta 1999 na drugem koncu sveta. Rusi ne smejo v Ukrajino na pomoč Rusom, za razliko od Kolumbijcev, ki smejo v Ukrajino na pomoč Ukrajincem. In podobno.

V tako nejasnem stanju stvari, ko edino moč in nič drugega kot moč ne vpliva na definicijo stanja, se ne smemo več otepati sprejemanja trdnih načel, ki bodo veljala za vse enako. Morda bo zaton severno-atlantskega imperija, ki je k sreči neizogiben, omogočil pisanje resolucij, ki bodo manj naravno-pravne in bolj pozitivno-pravne, pisane za narode sveta in ne za vsakokratne nasilneže. Svet torej potrebuje načela, sit je laži ter sprenevedanj; razširjenih, podrednih, arbitrarnih razlag. Res je, da smo leta 1991 dobili v roke dobre karte zaradi neobstoja trdnih načel; zato se sedaj na vse kriplje držimo nasilnežev, ki so nam omogočili državo. Ne zaupamo pravilom; bojimo se, da bi nas pustila onstran legitimitete. Pa tisto, kar je bilo dano nam, sedaj branimo drugim. Ni pomembno kaj – pomembno je kdo. 

Če bi videli dovolj daleč, bi ugotovili, da je pravica naroda do samoodločbe tisto, kar mora imeti privilegij, biti primus inter pares, vodilo sveta. Pravice do lastne države ne sme Slovencem braniti nihče. In je ne. Toda tako kot nam, Hrvatom, Albancem, Ukrajincem ... tako tudi Rusom ne. Pač ne želijo biti v Ukrajini. In kaj? Tudi mi nismo hoteli biti v SFRJ, pa nikomur nič; svet se vrti dalje. Pri tem jim pomaga Rusija. In kaj? Tudi nam je pomagal Zahod. Prav je, da je. Kajti gre za – pravila! 

Slovenska nesreča je, da nas je obsedla zavezniška moč. Ki pojenja! Prehaja na stran tistih, zoper katere smo na okopih. In tu pomoči ni. Upajmo le, da njih ne bo opijanila moč, kot je nas in da bodo voljni postaviti piko. Spisati zakon brez lukenj, opredeliti, kaj je vojna agresija, genocid, zločin. Sicer se nam bo nad glave zgrnila Golgota poražencev. Predpise bodo pisali zase, a proti nam. Dokler se tudi oni ne izpojejo, pa se vojna sreča ponovno obrne v njihovo škodo. Po vsem, kar opažam, ni upanja, da bomo mi tisti, ki bodo prvič v zgodovini prekinili začaran krog.

Mnenja avtorja ne odraža mnenja uredništva.