Pomembno je, da ob govorici orožja prizadevanja diplomacije niso povsem zamrla. S tem mislimo tako na razmeroma tiha poganja med Rusijo in Ukrajino – kar je dobro – kot tudi na posredniška prizadevanja tretjih. Ob vsakodnevnih grozljivih prizorih v Ukrajini si srčno želimo, da bi bile resnične vesti, ki so pricurljale v javnost, da je v pogajanjih za prekinitev ognja "dosežen pomemben napredek". Slišati je celo, da naj bi do dogovora prišlo že naslednji teden. Kar bi seveda vsi pozdravili. Vendar so želje eno, realnost pa drugo. Veliko znakov namreč kaže, da pot do miru ne bo ne hitra ne lahka.  

V pogajanjih ruska stran ne omenja več denacifikacije Ukrajine, se pravi menjave ukrajinskega vodstva, t.i. regime change (sprememba režima). Ukrajinski predsednik Zelenski pa s svoje strani daje vedeti, da bi se bila Ukrajina pod določenimi pogoji pripravljena odpovedati članstvu v zvezi NATO. To seveda nista bila prava razloga za rusko invazijo, enako ne genocid, ki naj bi ga Ukrajina izvajala nad svojimi rusko govorečimi državljani v Donetsku in Lugansku.

To so le zelo prozorni izgovori. Absurdno in groteskno je primerjati predsednika Zelenskega, po rodu Juda, z nacisti. Njegova družina in ukrajinski narod sicer sta pod slednjimi v drugi svetovni vojni utrpela veliko gorja, ki ga sedaj, sodeč po žrtvah, beguncih in razdejanju ruski agresor lahko preseže. Ko je pred tedni Ukrajina pred Meddržavnim sodiščem v Haagu sprožila postopek, da se razčistijo ruske trditve o genocidu, se ga Rusija ni udeležila.

Svojih izmišljenih trditev namreč ne more podkrepiti z dokazi.

Kar se tiče ukrajinskega članstva v Natu, je že nekaj let jasno, da ga ne bo, da soglasja o tem v zavezništvu ne bo moč doseči. In predsednik Putin je to seveda vedel. Vedel je tudi, da Rusijo ne NATO ne Ukrajina vojaško nista ogrožala. Slednja mu je lahko trn v peti le kot uspešna demokratična država.  

Razloge za napad je treba iskati drugje. In sicer v nameri ruskega predsednika, da si Ukrajino podredi. Odreka ji pravico do suverenosti, tako v zunanji kot notranji politiki, v nekaterih svojih nastopih ji je odrekal tudi pravico do obstoja. Skuša zavrteti kolo zgodovine nazaj, ustvariti rusko vplivno območje in Rusiji povrniti veljavo nekdanje Sovjetske zveze in carske Rusije. Z uveljavljanjem drugačnih vrednot, kot so se uveljavile v Evropi po koncu druge svetovne vojne, želi izničiti obstoječi evropski in s tem tudi svetovni politični, varnostni in pravni red. V njem bi bilo zelo malo prostora za enakopravno sodelovanje med državami, za obstoj mednarodnih organizacij, za mednarodno pravo in veliko za uveljavljanje gole sile in diktata močnejših, ki razpolagajo z nuklearnim orožjem. Z opisanim delovanjem navzven pa si skuša Putin tudi utrditi položaj doma.

Pogled na ukrajinska bojišča kaže, da predsednik Putin svojega osnovnega cilja za enkrat ni dosegel. Uštel se je glede odločnega ukrajinskega odpora in tudi odločne reakcije Zahoda. Tudi podpora Kitajske ni stoodstotna. Podpirajo ga le diktatorji, kakršni so Lukašenko, Asad in Kim Jong-un.

Takšne osamitve v mednarodni skupnosti Putin ni pričakoval.

Nadejati se, da ga bo to odvrnilo od nadaljevanja vojne in da si bo z ukrajinsko odpovedjo članstvu v Natu rešil obraz, je vseeno težko. Vložek je (bil) prevelik. Odsotnost prepričljive zmage in neizpolnitev zastavljenih ciljev se kaj lahko negativno odrazita na domači fronti, kjer je razmere s pomočjo represivnega aparata in propagande do sedaj uspešno obvladoval. Stanje na bojišču bo torej Putin skušal s pregrupiranjem sil in okrepitvami ter odprtjem še kakšne nove fronte popraviti in si izboljšati svoj pogajalski položaj.

Agresija na Ukrajino je uvod v vrsto zločinov, za katere bo moral nekdo odgovarjati.

Rusija vendarle predstavlja mnogo močnejšo silo od Ukrajine. Na to kažejo vse silovitejši napadi na civilne cilje – bolnišnice, šole, stanovanjska poslopja, celo gledališče, kamor so se zatekli nesrečni ljudje. S tovrstnimi napadi in uporabo prepovedanega orožja, kot so kasetne in vakuumske bombe – vojnimi hudodelstvi – želi streti moralo Ukrajincev, oslabiti njihovo obrambo ali jih celo prisiliti k predaji.

Gre za v Siriji preizkušen recept. Z ozirom na lansiranje govoric o skrivnih ukrajinskih laboratorijih za kemično in biološko orožje pa lahko sklepamo, da lahko uporabi tudi to. Na pomoč je poklical tudi muslimanske borce čečenskega vodje Kadirova ter pristaše sirskega predsednika Asada.

Povsem možno je, da najsilovitejši boji in hudodelstva šele sledijo. 

Ruski predsednik Vladimir Putin vseskozi dokazuje, da mu je malo mar za mnenja mednarodnih ustanov in določila mednarodnega prava, začenši z Ustanovno listino OZN, in da prisega le na grobo silo. Nedavno je Generalna skupščina OZN z veliko večino zahtevala ustavitev ruskih vojaških operacij oziroma nezakonite uporabe sile zoper Ukrajino. Sledil je tudi ukaz Meddržavnega sodišča Rusiji, da nemudoma konča svoje vojaške aktivnosti v sosednji državi. Brez haska. Pogajanja z ukrajinsko stranjo bodo tako še nekaj časa bolj predstava za javnost in kupovanje časa.

Za prekinitev ognja se ruski predsednik ne bo odločil toliko zaradi telefonskih pozivov francoskega in nemškega predsednika, ampak šele tedaj, ko bo ugotovil, da je dosegel dovolj oziroma da se več glede na razmere na bojišču niti ne da. Bi pa k temu spoznanju lahko pomembno pripomogla pogajanja po drugem tajnem kanalu (ali obstaja ne vemo), še posebej ob pomoči kredibilnega posrednika. 

Angažiranje tretjih strani (ZDA, EU oziroma njenih vplivnih članic Francije in Nemčije, pa tudi Združenega kraljestva, Turčije, morda Kitajske in še koga) bo izredno pomembno tudi po doseženi prekinitvi ognja za uspešen konec mirovnih pogajanj. Mirovna pogodba bo morala urediti vrsto vprašanj, kjer je prihodnji status ukrajinske države najbrž še najlažje vprašanje. Vendar se tudi tu postavlja vprašanje, o kakšni vrsti nevtralnosti govorimo.

Omenja se model Švedske, vendar pri tej državo vsekakor ne gre za nevtralnost v klasičnem smislu. Še težje bo priti do dogovora o številčnosti in oborožitvi ukrajinske vojske, o usodi z ruske strani osvojenih ozemelj, ali kdaj se naj bi ukinile sankcije Zahoda itd. Do rešitev vsega tega je še daleč.

Enako kot je daleč rešitev dileme, kako bi omenjene tretje države – ali vsaj stalne članice Varnostnega sveta OZN – zagotovile njihovo spoštovanje. Vse prej kot lahka naloga! Spomnimo se memoranduma iz Budimpešte iz leta 1994, s katerim se je Rusija zavezala (!), da bo spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine v zameno za njeno odpoved nuklearnemu orožju, ki je ostalo na njenem ozemlju po razpadu Sovjetske zveze. Sopodpisnici ZDA in Združeno kraljestvo sta se s svoje strani zavezali, da bo temu tako. Od leta 2014 dalje spremljamo, kako je s tem v praksi. Resda ni šlo za garancije (guarantees) ampak za manj močna zagotovila (assurances), da je bilo govora o mednarodnem političnem sporazumu in ne o klasični mednarodnopravni pogodbi.

Vendar Ukrajinci dvakrat ne bodo šli na led. Od ključnih mednarodnih akterjev bodo odslej zahtevali močnejša zagotovila za privolitev v nevtralnost in za odpoved članstvu v zvezi NATO itd. 

Vse to bo zahtevalo dejansko pripravljenost za dialog in angažiranost vseh prizadetih in bo vzelo svoj čas. Skratka, nikakor ni nujno, da bo prišlo do hitrega konca prelivanja krvi in hitrega mirovnega dogovora. Vsekakor bomo tako na vzhodu Evrope kot na vsem kontinentu še dolgo soočeni z nezaupanjem in nestabilnostjo. Najbolj resnega geopolitičnega konflikta po drugi svetovni vojni ni moč rešiti čez noč.