Vojna Rusije z Ukrajino ne poteka le na bojiščih, torej v fizični obliki, ampak tudi na informacijski, tj. medijski fronti, saj gre za hibridno vojno. Ta se je začela že veliko pred 24. februarjem, ko je Rusija brez vojne napovedi napadla svojo zahodno sosedo. Uvod v rusko-ukrajinski konflikt se je namreč začel že leta 2014 z menjavo oblasti v Kijevu, pobegom dotedanjega proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča v Moskvo, nadaljeval z rusko aneksijo Krima in "spontano ljudsko vstajo" v Donbasu po vzoru kninske revolucije na Hrvaškem, silovit pospešek pa je dobil pred mesecem dni.

Za informacijsko vojno nekateri uporabljajo tudi okrajšavo infovojna. Bistvo ruske infovojne je v primeru Ukrajine zlasti v tem, da Rusijo in Vladimirja Putina naslika v kar se da pozitivni luči, krivdo za vojno pa preloži na ukrajinsko stran, pri čemer spretno zmeša arhivske posnetke ter nekatere zgodovinske dogodke z manipulacijami in popolnimi izmišljotinami, lažmi, kar utrjuje propagando Kremlja.

Ruski oziroma Putinov cilj v infovojni je že vse od leta 2014 en sam: sprožiti sovraštvo do Ukrajine in Ukrajincev, jih dehumanizirati, prikazati kot nekakšne skrajneže, neonaciste in fašiste, na čelu z njihovim vodstvom, ki ga je Putin v enem izmed prvih nagovorov po začetku invazije ozmerjal celo z narkomani. Vse to služi utrjevanju domače javnosti kot tudi ruskih vojakov, ki morajo živeti v prepričanju, da je pobijanje Ukrajincev nekaj dobrega.

Medijski oče infovojne kot del teorije zarote je ameriški skrajni desničar Alex Jones, ki so ga spletni velikani izobčili. Seveda je velik zagovornik in oboževalec Vladimirja Putina.

Operacija Azov

Prva večja ruska propagandna operacije se je lotila ukrajinskih prostovoljcev, združenih v vojaški enoti, Bataljonu Azov. Formacija je nastala spomladi 2014 kot odgovor na rusko vstajo v Lugansku in Donecku. Poskus oboroženega puča v Harkovu je spodletel, napad na Mariupol pa ni prinesel rezultatov, kakršne so pred osmimi leti pričakovali v Kremlju.

Azov je bil prvih nekaj mesecev paravojaška formacija, sestavljena s prostovoljcev, vendar je že novembra 2014 postal del uradne vojaške strukture Ukrajine. Ne glede na to pa je za marsikoga pri nas Azov še vedno sinonim za nekakšne ukrajinske neonaciste, način delovanja pa podoben zloglasni Putinovi zasebni vojski, skupini Wagner. Toda razlike so ogromne in če odstranimo debelo plast ruske propagande, počasi pridemo do njenega izvora. Sedmega januarja 2021 je spletna revija Time objavila članek o skupini Azov kot "skrajno desnem gibanju" (vir). Podrobnejša analiza pokaže, da je v članku zares pomemben le tale odstavek, ki ga ruski mediji z veseljem zagrabijo:

"Outside Ukraine, Azov occupies a central role in a network of extremist groups stretching from California across Europe to New Zealand, according to law enforcement officials on three continents. And it acts as a magnet for young men eager for combat experience. Ali Soufan, a security consultant and former FBI agent who has studied Azov, estimates that more than 17,000 foreign fighters have come to Ukraine over the past six years from 50 countries."

Ruski mediji so komaj čakali na "neodvisen zahodni medij", zato so množično povzeli te trditve in jih še malce zmanipulirali, tako da se je naslov glasil: "Ukrajinski Azov trenira ekstremiste iz celega sveta".

Kompromitiranje bataljona Azov velja za doslej najuspešnješo operacijo ruske infovojne proti Ukrajini. Kremlju je uspelo prepričati dobršen del tuje javnosti, da gre za skupino neonacistov.

Kakšen vtis dobi bralec, ko prebere zgornji stavek, citat v izvirniku? In koliko bralcev bi se dejansko poglobilo v trditve, jih raziskalo? Praktično nihče, jasno. Toda kaj pa mediji, novinarji? So preverili navedbe in trditve, poskusili dobiti svojo predstavo o tem? Zelo zelo redko.

Naš vir, ki ga zaradi varnosti ne bomo imenovali, prihaja pa iz Ukrajine, se je lotil preverjanja dejstev. Najprej je poiskal, kdo je Ali Soufan in kaj točno je rekel. Ni bilo enostavno, vendar ga je našel. In prišel do celotnega poročila o belih supremacistih (vir), v zvezi s katerimi je Time omenjal tudi Azov. Poročilo vsebuje tabelo, ki pojasnjuje, iz katerih držav prihaja "17.000 tujih borcev" in na kateri strani so se urili, ukrajinski ali ruski. Avtor tako pogosto citiranega članka v Time je zagrešil fundamentalno napako prav pri tej tabeli. Morda je to naredil namenoma, morda pa je bil zgolj površen. Toda dejansko v poročilu o belih supremacistih najdemo podatke o tem, koliko se jih bori na kateri strani. 13.300 na strani Rusije, 3800 na strani Ukrajine, pri čemer jih je kar 3000 prišlo iz Rusije (!).

Skratka, 88 % tujih borcev je prišlo iz Rusije, 78 % se jih je usposabljalo na strani Rusije. Vseeno je madež padel na ukrajinski Azov. Cross-checking bi vsekemu dvomljivcu te podatke takoj potrdil. A v resničnem življenju je pač tako, da skoraj nihče nima časa niti energije za kaj takega, zato bo verjel navedbam, da je Azov nacionalistična organizacija, še več, skupina nacistov in fašistov, ki vključuje tuje borce v Ukrajini in pobija Ruse ...

Zažgani Rusi v Odesi

Naslednji primer je bolj svež in ga je na svojem Facebook profilu objavilo celo rusko veleposlaništvo v Sloveniji (kasneje so ga odstranili, vendar imamo screenshot njihove objave). Gre za dogodek, ki naj bi se zgodil 2. maja leta 2014 v Odesi in predstavlja enega izmed vrhuncev ruske propagandne vojne. Po kremeljski verziji so takrat ukrajinski nacisti in fašisti (skupina Azov) napadli mirni proruski protest v Domu sindikatov v Odesi. Napadli so ga tako, da so ga zažgali in v stavbi je zgorelo na desetine Rusov. Kot dokaz so bile objavljene slike, ki pa nimajo nobene povezave s protestom v Odesi niti ni možno ugotoviti, kje so bile posnete. Na svetovnem spletu krožijo že skoraj osem let in prepričujejo uporabnike, da so Ukrajinci oziroma Azov zločinci, saj da so zažgali poslopje, v katerem so se skrivali Rusi.

Smrt fašistom. Slava Rusiji. Proruski protestniki 2. maja 2014 v Odesi, preden so (si) zažgali Dom sindikatov.

Toda Maksim Mirovič, eden izmed beloruskih aktivistov, dobro seznanjen z metodami manipulacije, ki se jih poslužuje Putinu podrejeni režim Aleksandra Lukašenka, se je lotil podrobnejše raziskave "požiga Sindikalnega doma" v Odesi. Za preučevanje je uporabil vse razpoložljive online streame, slike in videoposnetke z dogodka v Odesi. Originalni članek je sicer v ruščini (vir), povzetek pa bi se glasil takole:

2. maja 2014 sta v Odesi potekala dva protesta. Eden, proruski, je bil blizu omenjenega Doma sindikatov. Na drugi, proukrajinski protest, pa so prišli tudi navijači nogometnih ekip Černomorec in Metalist. Ko je proukrajinska kolona prišla v neposredno bližino proruskega shoda, so jo napadli proruski aktivisti. Med napadom so uporabljali tudi avtomatsko orožje, kar se vidi na slikah in videih. Prve smrtne žrtve so bile na ukrajinski strani. Odeška milica ni ovirala streljanja po ukrajinski koloni in je celo pomagala proruskim protestnikom, kar se prav tako lepo vidi na posnetkih. Vodja odeške milice, ki se je tudi sam udeležil protesta, in ni naredil nič, da bi ustavil streljanje na neoborožene proukrajinske protestnike, je pozneje pobegnil v Rusijo. Rusija ga nikoli ni izročila Ukrajini kljub uradni zahtevi.

Kljub pomoči policije in uporabi orožja so se morali proruski protestniki pred proukrajinskimi navijači umakniti v Dom sindikatov in od tam, od zgoraj so potem metali molotovke (ki so bile očitno pripravljene vnaprej) na navijače na ulici. Vse to je moč lepo videti na slikah in videoposnetkih. Navijači so kmalu začeli metati molotovke nazaj, vendar je jasno, da ima v tem primeru prednost tisti, ki je zasedel višji položaj, saj je metanje tako precej lažje. V skladu s poznejšimi raziskavami se je požar začel od znotraj, razlog pa so bile številne nesreče pri izdelavi in uporabi molotovk s strani proruskih protestnikov.

Proruski protestniki so molotovke na Ukrajince metali s strehe Doma sindikatov.

V zadnjem delu videoposnetka se lepo vidi, da so proukrajinski protestniki kljub vsemu predhodnemu dogajanju začeli reševalno akcijo in prestavili dele uničene scene pod okna. Na videu se lepo vidi in sliši, da so proruski protestniki v goreči stavbi nadaljevali z obstreljevanjem tistih, ki so jih reševali.

Zdaj lahko sami ocenite, katera verzija je bolj realistična in podprta z več dokazi. Tragični dogodek iz Odese, ki utegne biti v prihodnjih dneh naslednja tarča Putinove osvajalne vojne, je podrobno opisan tudi v Wikipediji, vendar to ni preprečilo ruskemu veleposlaništvu v Ljubljani, da nadaljuje s širjenjem laži.

Lažna noseča blogerka

In še tretji, najbolj svež primer ruske infovojne. Ker Putinu ni uspel Blitzkrieg, se je njegova armada, za katero zahodne vojaške obveščevalne službe in analitiki ne vedo, kdo ji dejansko poveljuje v Ukrajini, začela obnašati kot barbarska tolpa in sistematično uničevati civilno infrastrukturo, streljati po civilistih in celo evakuacijskih kolonah. V Mariupolu so, kot vemo, z letali napadli porodnišnico in pediatrično kliniko. Slike posledic te napadov so hitro prišle v svetovne medije in odziv javnosti je bil za Kremelj katastrofalen. Domačo javnost imajo v glavnem pod nadzorom, ne morejo pa preprečiti poročanja tujim, posebej evropskim in zahodnim medijem. Da bi vsaj nekoliko sanirali škodo, je Rusija kot odgovor na to začela s svojo propagando.

Na eni od slik je noseča ženska, ki jo poskušajo spraviti na varno. Ruski propagandisti so našlji njen Instagram profil, iz katerega se da videti, da gre za znano blogerko, ki piše o lepoti in življenjskem stilu. Ruska propaganda je šla frontalno v napad: trdila je, da ni bilo nobenega bombnega napada na porodnišnico, kajti ženska, ki je na posnetkih posledic napada, je v resnici beauty blogerka in torej profesionalna igralka, kar pomeni, da sploh ni (bila) noseča in da Ukrajinci lažejo.

Blogerka, ki so jo Rusi obtožili, da je zaigrala po napadu na porodnišnico v Mariupolu, je pozneje srečno rodila.

Šlamastika, ki so jo Rusi zagrešili pri tem poskusu "sanacije škode", je precej očitna. Iz fotografij, objavljenih na Instagramu dotične blogerke, se da lepo videti, da je dejansko noseča in da res živi v Mariupolu ... Za rusko propagando, ki očitno igra res na prvo žogo, se je vse skupaj potem obrnilo na glavo in razkrilo, kako umazanih trikov se Kremelj poslužuje, da bi zanikal nekaj, česar ni moč zanikati. In v tem laganju je na svojem Facebook profilu (vir) sodelovalo tudi rusko veleposlaništvo v Ljubljani, na katerega smo naslovili več vprašanj, vendar so očitno izklopili spletno pošto, kajti niti en mejl, ki smo jim ga poslali, ni prišel do naslovnika; vse smo dobili nazaj kot nedostavljene.

Izkazalo se je, da so se z identičnimi sporočili glede "lažne nosečnice" v Mariupolu oglašale takorekoč vse ruske ambasade po svetu - in se vse po vrsti blamirale, ko se je ugotovilo, da gre za res grdo manipulacijo Kremlja. Česar so se očitno zavedli tudi Putinovi propagandisti, saj so nemudoma obrnili ploščo in začeli razširjati novo, malce bolj domišljeno "resnico". Niso več zanikali bombardiranja porodnišnice, v bistvu so priznali, da so zagrešili vojni zločin, toda napad nanjo so utemeljevali s tem, da so bili v tej porodnišnici nameščeni borci bataljona Azov in da nosečnic v stavbi sploh ni bilo ...