Čas je, da se zavemo, da Blitzkrieg nikoli ni bil na dnevnem redu. Nasprotno, kot ugotavljajo najbolj pozorni opazovalci, je bil načrt tega multidisciplinarnega napada znan že osem ali devet let, to je od februarja 2013, ko je načelnik generalštaba ruskih oboroženih sil Valerij Gerasimov objavil strateški načrt napada, zelo podoben temu, kar se zdaj dogaja v Ukrajini. To je bila nekakšna nova vojaška doktrina, prvič objavljena v reviji ruske vojske, ki so jo kasneje prevzeli nekateri ameriški mediji, vključno s prestižno revijo Military Review, vendar šele nekaj let pozneje. Rusi se že od prvih dni gibljejo v smeri ključnih točk ukrajinskega gospodarstva in njegove osnovne infrastrukture z jasnim namenom, da jih osvojijo, ne pa uničijo.

Vladimir Putin je predvsem vojaški voditelj. New York Times je pred nekaj tedni zapisal, da "težava ni hibridno vojskovanje, temveč manevrirni izstrelki". Temu se reče trda moč, pojem, ki spominja na stavek Winstona Churchilla: "Kar sem videl o naših sovjetskih prijateljih, sem prepričan, da ničesar ne občudujejo in spoštujejo tako zelo kot moč in da ničesar ne spoštujejo manj, kot vojaško šibkost."

Zdaj se soočamo s Putinovo vojno, ki je nismo pripravljeni bojevati s fizično prisotnostjo vojske. Na Zahodu se soočamo s kozmično praznino, nevarnostjo širšega konflikta, pojavom ameriške posredne vojne z realno jedrsko grožnjo, medtem ko se zdi, da Zahod zanima nekaj drugega. Biden potrebuje nafto, zato so prav tako v redu sporazumi z Venezuelo in Iranom, medtem ko je Evropska unija ujeta v lastne omejitve, brez prave vojske in s političnimi impulzi, ki gredo v različne smeri. 

Rusija se zaveda, da bodo sankcije veljale zelo dolgo, vendar imajo učinek tudi na tiste, ki jih izrekajo. Danes proti Rusiji velja že več kot 6000 zahodnih sankcij, več kot proti Iranu, Siriji in Severni Koreji skupaj; sankcij, ki niso preprečile začetka te nesrečne vojne. Poleg tega ameriške sankcije ostajajo v veljavi skoraj brez časovne omejitve - 40 let za Iran in 60 let za Kubo -, vendar ne odpravljajo težav, zaradi katere so bile uvedene.

Kremelj, ne glede na to, kdo bo v prihodnjih letih vodil Rusijo, si bo moral prizadevati za iskanje alternativnih trgov, spreminjanje proizvodnega sistema, iskanje trgov, ki jih še včeraj ni bilo. Ni prvič, da se je morala Moskva z gospodarskega vidika na novo izumiti, vendar pa bi zmanjšanje njene vloge na "prodajalca plina", kot je v zadnjih dneh dejal Boris Johnson, pred njim pa še mnogi drugi, pomenilo potvarjanje resničnosti. Morda gre za dramatično nihanje nihala ruske zgodovine med slovanofili in pristaši zahoda, mojstrsko povzeto v Filozofskih pismih Petra Čaadajeva, ki je brezkompromisno radikalno zastavil temeljne težave ruske zgodovinske usode. Zagovorniki specifičnosti ruske identitete - od slavofilov do evrazistov - so oblikovali izvirno in neevropocentrično vizijo Rusije in zgodovine, medtem ko so morali okcidentalisti jasneje opredeliti svoje ideološke perspektive. Tako takrat kot danes je veliko ljudi prepričanih, da je Rusija dežela, ki jo je Božja previdnost "pozabila".

Demoniziranje je odsotnost politike

Še naprej opažamo znake, ki nam niso všeč, v smeri, ki nam je najbližje, vendar so bili vidni vsi znaki za morebitni zlom. "Ukrajinci živijo v državi s kompleksno zgodovino in poliglotsko sestavo (...) Vsak poskus enega dela Ukrajine, da bi prevladal nad drugim - kar je bil dosedanji vzorec -, bi sčasoma vodil v državljansko vojno ali razpad. Če bi Ukrajino obravnavali kot del konfrontacije med Vzhodom in Zahodom, bi to za desetletja izničilo vse možnosti, da se Rusija in Zahod - zlasti Rusija in Evropa - vključita v mednarodni sistem sodelovanja. (...) Ukrajina je bila pred letom 1991 pod takšno ali drugačno tujo oblastjo že od 14. stoletja. (...) Pametna politika ZDA do Ukrajine bi iskala način, kako bi oba dela države lahko medsebojno sodelovala. Prizadevati si moramo za spravo in ne za prevlado ene frakcije. (...) Rusija ne bi mogla uveljaviti vojaške rešitve, ne da bi se izolirala v času, ko so številne njene meje že tako ali tako negotove. Za Zahod demoniziranje Vladimirja Putina ni politika, temveč alibi za odsotnost politike." Zdi se, da je bilo napisano pred nekaj meseci, morda pred nekaj tedni, a kot je znano, je te besede napisal Henry Kissinger in jih leta 2014 objavil v uvodniku časopisa Washington Post. 

Ne smemo pozabiti, da je Moskva pred osmimi leti z odvzemom Krima in pomočjo samooklicanim republikam v Donbasu v boju za neodvisnost Kijevu dejansko odvzela 7,2 % ozemlja regij, ki so prispevale 20 % ukrajinskega bruto domačega proizvoda in 25 % izvoza. Donbas je ravno in homogeno geografsko območje, ki se razteza na obeh straneh meje med Rusijo in Ukrajino ter je bogato z minerali in surovinami. Zdaj bo Putin dokončal svoje delo, zavzetje Dnjepra pa bi pomenilo nadzor nad glavno notranjo vodno potjo Ukrajine, reko, ki jo s severa proti jugu deli na dva dela. Skupaj s cilji na jugu, velikima pristaniščema Mariupol in Odesa, bi bil gospodarski in trgovinski nadzor nad Ukrajino skoraj popoln, dolgoročna taktika pa bi bila pograbiti vse vire in odločilne obrate ter se nato naseliti ob Dnjepru in na ta način zgraditi Novorosijo, o kateri so zlasti v zadnjih letih pogosto govorili avtonomisti Donbasa.

Na drugi strani reke bi ostala enota, ki so ji bili odvzeti vsi viri, obubožana, po vojni in prisilnem izseljevanju oropana najboljših človeških virov, prestrašena. Projekt uničenja, ki se vrača k nostalgiji po imperiju, k Andrusovskemu sporazumu iz leta 1656, ko je Rusija vladala na desnem bregu Dnepra, Poljska pa na levem. Morda je ta nevtralna Ukrajina, ki jo zahteva Putin, resnično odprto vprašanje na mizi. Kot je pred časom poudaril Lavrov, "želimo varnost Ukrajine in evropskih držav, vendar opozarjamo tudi na varnost Rusije. Želimo realističen pristop k tem vprašanjem". Na to vprašanje NATO, ZDA in nazadnje tudi EU še niso odgovorili, razen v obliki gospodarskih sankcij.

Kriza politike: Po Putinu Putin?

In če bi bil Putin odstavljen z državnim udarom, kot pogosto slišimo, ali bi se stvari izboljšale? Morda bi se, morda pa tudi ne preveč. Pol tisočletja carske samovolje, 70 let komunizma in 22 let vladavine Vladimirja Putina - brez kratkega Medvedjevega obdobja in kaotičnega, kleptokratskega premora Jelcinovega obdobja v devetdesetih letih - ne more nenadoma roditi Thomasa Jeffersona. Popolnoma verjetno je, da je to zadnje poglavje Putinove oblasti, tudi zato, ker so se že pred pandemično krizo začeli premiki za prenos oblasti.

V vsakem primeru bodo s Putinom ali brez njega na vrhu še vedno nekdanji vodje KGB, ki so se z njim povzpeli na oblast, oligarhi in brezkompromisni generali. Kdor koli bo vladal, bo bolj previden, uporabil bo diplomatsko orožje, pridobiti bo moral sovražno Evropo in Ameriko, ki se nenehno spopada s Kitajsko. Toda tudi "novi" bodo vedno občutljivi nacionalisti, prepričani, da ima Rusija po naravi vlogo velike sile, ki jo je pozabila Božja previdnost, kot je dejal Čaadajev.

Medtem ko čakamo na mir, živimo v temi, edino, kar je jasno, je, da govori orožje. Obsodba vojne mora biti jasna in brez pozivov, pri čemer ne smemo pozabiti, da je izhod iz vojne v politiki. To ni konec zgodovine, ni konec človeštva, ampak konec sveta, ki smo ga poznali, in začetek novega, katerega prebliski so jasni. Nov svetovni red se že razvija pred našimi očmi, če ga le želimo videti.