Slovensko veleposlaništvo v Kijevu ni ukinjeno. Tudi slovenski veleposlanik je še vedno akreditiran pri ukrajinskem predsedniku. Se je pa osebje z veleposlanikom na čelu po začetku vojne umaknilo iz države. Ni bilo edino. V Kijevu sta ostala le veleposlanika Poljske in Svetega sedeža (Vatikana). Nekatere države so svoje diplomatsko osebje oziroma veleposlanike umaknile v Lvov, ki naj bi bil nekoliko varnejši od glavnega mesta in predvsem veliko bližje meji s Poljsko. Tam nadaljujejo s svojim delom.

Naš veleposlanik – podobno kot še nekaj njegovih tujih kolegov – deluje iz bližnjega poljskega mesta Rzeszow. Delo veleposlanika, kot rečeno, akreditiranega pri voditelju države sprejemnice, je seveda precej oteženo, če se opravlja z daljave ali celo tujine. Slovenska vlada se je  očitno odločila, da bo vsaj del osebja veleposlaništva vrnila v poslopje našega diplomatskega predstavništva v Kijevu. Ne gre za kakšno novo misijo. Kljub vojni je pomembnega dela za veleposlaništvo dovolj. Sodelovanje med državama poteka – humanitarna pomoč, vojaška pomoč, ostaja še nekaj gospodarskih stikov itd. Ostaja tudi večina običajnih dejavnosti diplomatsko-konzularnega predstavništva (predstavljanje, prenašanje sporočil, poročanje itd.), resda v povem drugačnih razmerah kot mesec nazaj. Odveč je omenjati pomen prisotnosti diplomatov, se pravi podpore, ki se na ta način nudi napadeni državi.

Ne bom se spuščal v prav vse, nedvomno pomembne aspekte (na primer varnostni) ocene te poteze, ampak se bom zadržal predvsem pri tem, kar se tiče diplomatskega prava in običajne diplomatske prakse. V primeru, da akreditiranega veleposlanika ni v državi sprejemnici, v njem pa se nahaja ali vrača del osebja veleposlaništva, je povsem normalno, da se za čas njegove odsotnosti imenuje začasnega odpravnika posla. To je običajno, ni pa nujno, naslednji diplomat po rangu. O tem ministrstvo za zunanje zadeve države sprejemnice obvesti z diplomatsko noto sam veleposlanik, lahko pa tudi stori – prav tako z noto – tudi samo ministrstvo za zunanje zadeve države pošiljateljice. Organi države sprejemnice tako vedo, kdo je tista oseba v njenem glavnem mestu, preko katere poteka diplomatska komunikacija z dotično državo. To vsekakor ne pomeni, da so se s tem diplomatski odnosi med državama z veleposlaniškega nivoja spustili na nivo odpravnika poslov. (Temu bi bilo tako, če bi se veleposlanika odpoklicalo in imenovalo ne začasnega, ampak stalnega odpravnika poslov. V tem primeru bi šlo seveda za nazadovanje v odnosih med državama.)

Opisano je vsakodnevna praksa tujih, pa tudi naše diplomacije. V tem trenutku imamo po svetu tako kar nekaj začasnih odpravnikov poslov, ker je akreditirani veleposlanik v državi sprejemnici odsoten. Je bodisi na dopustu, na zdravljenju, na službeni poti v tujini ali odsoten iz drugih razlogov. ( Iz diplomatske prakse je znan poklic veleposlanika na posvet. Gre za začasen umik veleposlanika in signal države pošiljateljice državi sprejemnici, ko se prva ne strinja z neko potezo druge.)

Nič posebnega ni tudi to, če se med diplomatskim ali administrativnim osebjem diplomatsko-konzularnega predstavništva nahajajo ljudje, ki ne prihajajo iz ministrstva za zunanje zadeve, ampak iz katerega drugega ministrstva – obrambnega, notranjega, kmetijskega itd. Neposredno po koncu vojne v Bosni in Hercegovini je na našem veleposlaništvu v Sarajevu služboval tudi Dragutin Mate, ki je tja prišel iz našega obrambnega ministrstva. Najbrž z določenim razlogom.

Na našem veleposlaništvu v Rimu trenutno službuje oseba iz ministrstva za kmetijstvo. Zopet povsem razumljivo, saj je angažirana predvsem v odnosih z Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO, sedež ima v Rimu, op. uredn.) in ima s tem ustrezne izkušnje oziroma pozna vsebino.

Odveč je pripomniti, da so sestavni del marsikaterega našega diplomatskega predstavništva pri neki državi ali mednarodni organizaciji vojaški atašeji. Ti prihajajo bodisi iz našega obrambnega ministrstva ali Slovenske vojske. Pri nas in v svetu je to utečena praksa. V nekaterih naših diplomatskih predstavništvih so vozniki veleposlanika oziroma veleposlaništev osebe, ki so bile neposredno pred tem pripadniki Slovenske vojske ali naše policije. Dejali bi, da so na nekakšnem začasnem delu v diplomaciji. Diplomatska predstavništva zaradi tega niso kakšne vojaške ali civilno vojaške diplomatske misije. Ostajajo normalne diplomatske, civilne misije, če hočete.  

Vodjo in člane diplomatskega in drugega osebja predstavništva države pošiljateljice predlagajo oziroma postavijo po ustreznih postopkih za to pristojni njeni organi. In to ne glede na to, kaj so konkretne osebe po osnovnem poklicu ali morda prejšnji zaposlitvi. V slovenski diplomaciji imamo (ali smo imeli) kot diplomate poleg izšolanih diplomatov tudi zdravnike, psihologe, gozdarje, fizike, častnike, jezikoslovce, novinarje, politike itd. Med administrativno-tehničnim osebjem pa kot rečeno tudi vojake ali policiste. Z zaposlitvijo na diplomatskem predstavništvu so postali diplomati ali drugo osebje predstavništva. Uživajo povsem enak status kot ostali karierni diplomati oziroma osebje. Marsikdo med njimi je zasedal ali zaseda mesto visokega ranga vključno z odpravnikom poslov ali veleposlanikom. Na organih države sprejemnice pa je, da se s tem strinjajo (pri veleposlanikih v naprej) ali ne. 

Pred leti je bil vodja našega diplomatskega predstavništva v sosednji Madžarski ne kot odpravnik poslov, ampak kot veleposlanik general Ladislav Lipič. Nihče ne pri nas, ne na Madžarskem s tem ni imel težav, čeprav je bil neposredno pred tem načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Se pravi ni bil ne civilist in ne poklicni diplomat.

Če se Slovenija tako odloči in Ukrajina to sprejme, potem imamo lahko veleposlanika akreditiranega v Ukrajini, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov nahaja na Poljskem ali Ljubljani, in odpravnika poslov v Kijevu. In to ne glede na to, kaj je slednji po osnovnem poklicu in kakšna je bila njegova prejšnja zaposlitev (npr. častnik).

In da ponovimo še enkrat, gre za isto slovensko diplomatsko misijo (isto veleposlaništvo), kot je bila pred invazijo, ki pa seveda deluje v močno oteženih okoliščinah. V trenutku, ko se veleposlanik vrne v Ukrajino, funkcija začasnega odpravnika poslov preneha. Enako, če se odpravnik poslov oziroma osebje veleposlaništva spet v celoti umakneta iz države.