Rusija je 7. marca navedla tri cilje za invazijo na Ukrajino: uradna ukrajinska nevtralnost, priznanje ruske suverenosti nad Krimom in priznanje neodvisnosti proruskih separatističnih regij v Lugansku in Donecku. Združene države Amerike in zveza NATO še niso javno spregovorile o dokončni diplomatski rešitvi, in ker je vlada predsednika Volodomirja Zelenskega osredotočena na ohranjanje nacionalne enotnosti in oborožen odpor proti Rusiji, je Ukrajina javno izrazila svoja stališča le v nekoliko nasprotujočih si delih. Toda Zelensky bi moral v posvetovanju z ZDA in Evropo, ki podpirata vojno zmogljivost Ukrajine, oblikovati in navesti, kako bi izgledala razumna mirovna rešitev.

Tukaj bi po mojem mnenju morala svoje povedati ukrajinska vlada. Prvič, ukrajinska nevtralnost ni le sprejemljiva, ampak tudi preudarna, če dosežena mirovna rešitev nudi zadostna varnostna jamstva. Nevtralnost bo pripomogla k ohranjanju ločitve Nata in Rusije – pozitivno dobro za vse strani in za svet. Ukrajina lahko uspeva kot država, ki ni članica Nata, tako kot uspevajo Avstrija, Ciper, Irska, Malta, Finska in Švedska.

Toda kdo bi zagotovil to nevtralnost? Po mojem mnenju bi to moral storiti Varnostni svet Združenih narodov, tudi z napotitvijo mednarodnih mirovnih sil. Vključitev Kitajske v ta sporazum bi pomenila stabilizacijo. Ta vojna škodi namreč Kitajski, vendar se strinja z ruskim nasprotovanjem širitvi Nata in nasprotuje podobni politiki zavezništva pod vodstvom ZDA v Aziji. Kitajska bi po moji oceni zato podprla mirovni sporazum, povezan z neširitvijo Nata, in bi najverjetneje spodbudila Rusijo, da ga sprejme.

Drugič, Krim bo de facto pripadel Rusiji, ne pa tudi de iure. Vsi poznajo zapleteno zgodovino tega vprašanja in vedo, da je Krim osrednji del ruske pomorske sile. Ukrajina in Zahod bi se morala dogovoriti, da dovolita nadaljevanje statusa quo ruskega nadzora nad Krimom, čeprav bi verjetno še vedno trdila, da je bil zaseg tega polotoka leta 2014 nezakonit. Krim bi postal "zamrznjen" konflikt, tako kot mnogi drugi, ki so posejani po svetu, vendar ne več casus belli.

Tretjič, Ukrajina bi se morala strinjati z avtonomijo odcepljenih regij Donbasa, kot je predvideno v sporazumu Minsk II iz leta 2015, hkrati pa zavrniti zahteve po popolni neodvisnosti. Avtonomija naj bi bila vključena v ustavo Ukrajine do konca leta 2015, vendar sporazum Minsk II nikoli ni bil izveden. Avtonomni status lahko še vedno predstavlja osnovo za reševanje regionalnih vprašanj.

Da bi pospešili proces k miru in ohranili javno podporo v ZDA in Evropi, je pomembno, da vlada Zelenskega, ki je usklajena z ZDA in Evropo, zavzame jasna in razumna stališča. Kljub temu nekateri strokovnjaki in politiki v Kijevu, Washingtonu, Bruslju, Varšavi in drugod ostro nasprotujejo vsakemu dogovoru v skladu s tem predlogom. Pozivajo Ukrajino, naj se nikoli ne podredi zahtevam po nevtralnosti, saj meni, da je to enako predaji. Verjamejo v zmago nad Putinom, ne v diplomacijo – prepričanje, ki ga je ameriški predsednik Joe Biden usmeril v svojem nedavnem govoru v Varšavi.

Ta pristop je velika napaka. Vabi nenehno vojno. Biden je govoril o "potrebi, da se ojeklenimo za dolg boj, ki je pred nami". Toda dolg boj bi Ukrajino lahko pustil v ruševinah in sprožil veliko širšo vojno. Namesto tega bi Ukrajina in njeni podporniki z javnim strinjanjem z nevtralnostjo pomagali končati vojno. Zamisel, da je čas na strani Ukrajine, je nepremišljena stava.

Zelo malo verjetno je, da bo Putin kmalu poražen v Ukrajini. Zdi se, da ruske sile zaostrujejo svoj nadzor nad Donbasom. Prav tako je prepričanje, ki ga morda delijo nekateri v ameriški vladi, da bo Putin kmalu strmoglavljen, divja in nevarna špekulacija, ne pa podlaga za politiko. Putin ima več kot dovolj ognjene moči, da uniči Ukrajino in še marsikaj drugega, in verjetno dovolj vzdržljivosti, da to preživi. Najmanjši del ruske jedrske zaloge, če bi se uporabil, bi uničil svet v prihodnjih desetletjih in morda vodil do konca človeštva.

Kljub temu nekateri menijo, da je večja nevarnost v kompromisu z morilskim ekspanzionističnim nasprotnikom. Opozarjajo na ozemeljske koncesije, dane Hitlerju leta 1938, ki so ga le spodbudile, da je zgrabil še več. Toda v nasprotju s tem, da je Zahod sprejel razkosanje Češkoslovaške v Münchnu, diplomatska poravnava v Ukrajini ne bi pomenila enostranskega popuščanja v imenu miru. To bi moralo pomeniti popoln ruski umik iz Ukrajine; verodostojno jamstvo za ukrajinsko suverenost in ozemeljsko celovitost; in izvajanje avtonomnih ukrepov za Donbas v skladu s predhodno dogovorjenimi smernicami. Najpomembneje je, da neširitev Nata ni popuščanje, ker Natova širitev na Ukrajino nikoli ne bi smela biti na mizi. Odstranitev bi lahko na koncu pripeljala do veliko pametnejšega splošnega varnostnega okvira za Evropo.

Vsak sporazum bi moral vključevati tudi sredstva za povojno okrevanje Ukrajine. Na splošno države (vključno z ZDA) niso bile odgovorne za obnovo tega, kar so Rusi predrzno uničili; vendar je dobro načelo, da mora Rusija znatno plačati za obnovo Ukrajine. To ne bi smelo pomeniti reparacije kot take, temveč sodelovanje Rusije v večstranskem finančnem mehanizmu. Mednarodni denarni sklad (IMF) bi bil dober prostor za namestitev takšnega objekta. V okviru mirovnega sporazuma bi se morala Rusija strinjati, da bo namenila nekaj svojih zamrznjenih deviznih rezerv kot del razveljavitve sankcij. ZDA in Evropa bi morale tudi reciklirati nekaj svojih novih dodelitev posebnih pravic črpanja IMF (rezervna sredstva sklada) v sklad za obnovo.

Niti Ukrajina niti Nato svoje politike ne bi smela temeljiti na nejasnih in malo verjetnih predpostavkah poraza Rusije. Ukrajina bi lahko bila uničena, preden se to zgodi, in če bi se vojaški obeti res obrnili proti Putinu, bi lahko sprožil jedrsko vojno. Zaradi vsega tega je za Ukrajino in Nato ključnega pomena, da zdaj oblikujeta trdne, preudarne in razumne mirovne pogoje.

Prej ko bodo takšni pogoji dogovorjeni, večja je verjetnost, da se bomo izognili poti v tretjo svetovno vojno.

Copyright © Project Syndicate