Ob Carli Del Ponte, ki se ne boji dolge, morilske roke Kremlja, bi morali od sramu zardevati vsi tisti bivši in sedanji evropski politiki, zaradi katerih je vojni zločinec Putin dobil občutek, da lahko brez vojne napovedi napade Ukrajino in na njenem ozemlju potepta mednarodno pravo in konvencije. Pošteno bi bilo, če bi umazane evropske politike, zlasti tiste, ki so leta in leta od Rusije dobivali denar in drugo pomoč, na koncu kaznovali domači volivci na volitvah. Kot bi morali danes na Madžarskem kaznovati Viktorja Orbana, tega največjega Putinovega cucka med aktualnimi evropskimi predsedniki (vlad). Prav bi bilo.

Kakorkoli se sliši neverjetno, ampak prav volitve bodo v letošnjem letu v marsičem tudi referendum glede evropske politike do Rusije in Ukrajine. Kajti redke so države v Evropi, kjer bi se lahko brez slabe vesti ali celo občutka krivde potrkali po prsih, češ "vedeli smo, kakšen je Putin in pravočasno smo se distancirali od njega". To, kar smo zadnje tedne z osuplostjo opazovali na Madžarskem, kjer je Viktor Orban za vsako ceno poskušal relativizirati ali celo minimalizirati resnost vojne v Ukrajini, saj je s tem opravičeval svoje pajdašenje s Putinom, se je pred tem leta in leta dogajalo tudi v drugih evropskih državah. Kremelj je namreč ves čas bogato plačeval usluge levim in desnim skrajnežem v Evropski uniji, posledice lahko zdaj dnevno spremljate na družbenih omrežjih, kjer se proruska propaganda vztrajno upira neizprosnim dejstvom in resnici. Nacionalistične, skrajno desne stranke od Avstrije do Španije, ki so hvaležno jemale ruske "donacije", se še vedno ne morejo odpovedati gospodarju iz Kremlja. Isto velja za antiglobalistične, radikalno levičarske skupine, gibanja in stranke, ki prav tako zmanjšujejo Putinovo odgovornost in celo relativizirajo vojno kot tako.

Vendar pa nam ni treba hoditi daleč, da bi se srečali s posledicami Putinovega vpliva na politiko, medije in ekonomijo. Zdaj, ko je celo najhujšim skeptikom jasno, da so se Rusi leta 2016 še kako vmešavali v ameriške predsedniške volitve in pomagali Trumpu, bi se kazalo vprašati, kaj so počeli v Evropi in, recimo, v Sloveniji. So se Rusi na tak ali drugačen način vmešavali v volitve tudi v evropskih državah? Odgovor je pritrdilen. So finančno podpirali določene stranke in politike? Vsekakor so, v primeru bivšega avstrijskega podkanclerja Stracheja, šefa Svobodnjaške stranke, so celo odkrito podkupovali. Ponekod drugod, tudi v Sloveniji, so uporabljali drugačne metode in prijeme. Več je indicev in celo konkretnih dokazov, da so Rusi zadnja leta pri nas delovali zelo očitno, vehementno in so se zdaj, ko je Slovenija zaradi agresije na Ukrajino za Putina sovražna država, znašli v precejšnji zadregi. Ki jo rešujejo na različne načine. Med drugim mrzlično spravljajo denar iz naše države in izčrpavajo podjetja, katerih lastniki so pri nas. 

V predvolilni kampanji teh vprašanj najbrž ne boste slišali. Pa ne bi bilo nič narobe, če bi mediji kandidate za mandatarstvo oziroma predsednike strank, ki kandidirajo na volitvah, javno prosili, naj pod prisego izjavijo, da nikoli v življenju niso sklepali nobenih poslov ali dogovorov z ruskimi državljani, povezanimi s Putinom oziroma njegovim krogom. Naj prisežejo, da niso nikoli prejeli nobene donacije, ki je posredno ali neposredno prišla iz Putinovega kroga. In naj, konec koncev, prisežejo tudi to, da niso nikoli sodelovali z rusko obveščevalno službo.

Rusko barbarsko divjanje po Ukrajini se namreč ne bo končalo jutri. Vojni zločinec Putin je prešel točko, kjer je vrnitev v civilizirani svet še mogoča. Zdaj se je znašel na drugi strani, z njim pa tudi vsi, ki so ostali z njim. Tudi vojska, ki vztrajno prikriva dejansko število ubitih vojakov. Putinova "vojska" sicer že dolgo ni več vojska, temveč soldateska, ki požiga, posiljuje, pobija, krade in uničuje vse, na kar naleti. Barbari 21. stoletja pod vodstvom vrhovnega poveljnika Vladimirja Putina so si že prislužili novo ad hoc kazensko sodišče, nekakšen Nürnberg II. torej. Kajti preveč zločinov so zagrešili med to vojno, ki jo je Kremelj začel brez vojne napovedi, da bi jo lahko odnesli brez nekega resnega pravnega remedija. 

Sramotni molk evropskega pravosodba je presekala šele Carla Del Ponte, nekdanja glavna tožilka dveh posebnih kazenskih tribunalov Organizacije združenih narodov (Jugoslavija, Ruanda). Izrekla je stavek, ki je doslej prihajal le iz ust nekaterih politikov. Da je namreč Putin vojni zločinec, ki mu bo treba enkrat soditi za vse zločine. Toda Del Ponte je povedala še tisti drugi del, ki si ga doslej nihče ni upal. Da je treba za Putinom razpisati mednarodno tiralico, saj je nujna njegova aretacija in privedba pred Mednarodno kazensko sodišče (ICC). Jasno, podobno velja tudi za ves njegov krog, njegove pajdaše, ki so sodelovali pri zločinu agresije ter zločinih v Ukrajini.

Pomisleki in skepsa ne morejo zmanjšati upravičenosti takšne zahteve, ki je utemeljena na človečnosti, pravičnosti ter mednarodnem pravu. Strah pred ruskim odzivom prav tako ne more biti izgovor za tiščanje glave v pesek. To strateško napako je sicer Zahod zagrešil že na začetku leta, ko so Putinu - kljub temu, da so za razliko od nas, navadnih smrtnikov, vedeli, da bo dejansko napadel Ukrajino - žugali z gospodarskimi sankcijami, če bi si drznil vkorakati v Ukrajino. Si predstavljate, da bi Hitlerju v Münchnu zagrozili z ekonomskimi sankcijami, če bi napadel kakšno nemško sosedo, si predstavljate njegov krohot v Berlinu, ko bi pred nacistično vrhuško razlagal, koga vse bo zdaj lahko brez strahu napadel?

Kajti lepšega darila Putinu ne bi mogli dati. Če boš napadel, te bomo finančno kaznovali, so mu govorili iz Londona in Washingtona. Semafor je posvetil zeleno in ukaz za invazijo je bil izdan. Če bi Zahod 24. februarja odreagiral drugače, tj. na način, ki ga kremeljski primitivec edino razume, bi se vojna v Ukrajini že zdavnaj končala. Odločnost bi pomenila, da bi NATO še isti dan na zahtevo Ukrajine, ki bi zaradi ruske invazije zaprla svoj zračni prostor, poskrbel za uresničevanje prepovedi letenja. Mislite, da bi ruska letala še kršila ukrajinski zračni prostor in bombardirala civilno infrastrukturo? Bi si Putin upal sestreliti Natovo letalo nad Ukrajno in s tem napasti najmočnejše vojaško zavezništvo na svetu? Zagotovo ne.

Putinov blef je razkrila šele polomija njegove soldateske "na terenu". Vojaški analitiki in strategi so kmalu po začetku invazije ugotovili, da je ukaz za invazijo v takšnem obsegu iz Kremlja prišel takorekoč v zadnjem hipu in da so pred tem dejansko načrtovali "posebno vojaško operacijo", ki naj bi se zaključila v treh dneh. Vse, kar se je zgodilo po tem, zgolj potrjuje, kako nepripravljeni so bili Rusi na to vojno, ki jo poskušajo kompenzirati z brutalnimi raketnimi in bombnimi napadi na civilne objekte.

Do vsega tega ne bi prišlo, če bi Zahod 24. februarja zavaroval ukrajinski zračni prostor. Putin, ki ga je strah zgolj močnejših od sebe, ne bi tvegal spopada z zvezo NATO, saj bi se ta zanj slabo končal. A ker je njegov blef, ki ga je nadgradil z grožnjami z uporabo jedrskega orožja, deloval, bomo jutri dočakali že štirideseti dan vojne v Ukrajini, ki postaja del evropskega vsakdana. Kar je samo po sebi grozljiv cinizem. Sprijaznili smo se, da "ne moremo nič narediti". Sprejeli smo, da "smo nemočni pred kremeljskim gospodarjem vojne", pa čeprav je resnica predvsem ta, da smo kot demokratični svet ponovno pokleknili pred avtokratom, ki ne bo odnehal, dokler ne bo z njim konec.

Že drugič v zadnjem stoletju se je zgodilo, da je diktator postal tudi zločinec, saj smo mu s svojo pasivnostjo to omogočili. Čisto vseeno je, ali Putina primerjamo s Hitlerjem ali ne. Putin je predvsem Putin, z vsemi svojimi kompleksi, paranojami in ostalimi patologijami. Dejstvo je, da je odgovoren za vojne zločine, zločine proti človeštvu in bržkone tudi že za genocid. In dejstvo je, da se je glede tega vsak dan težje sprenevedati. 

Carla Del Ponte je to povedala v pravniškem jeziku. Kako si bodo to prevedli politiki, je njihov problem. Slovenski niso nobena izjema in zato mi ne pade na pamet, da bi na volitvah podprl stranko, ki se ne strinja, da je Putin vojni zločinec, ki mu bo potrebno nekoč soditi za vse, kar je zagrešil.