Komentar

Po tridesetih letih še vedno živimo v socialističnem zdravstvu v kapitalističnem družbenem redu in se potem čudimo, da nič ne funkcionira

Morda je drzna trditev, toda zdi se, da državo dejansko vodijo mediji in ljudje, ki stojijo za mediji. To niso naši politiki, ki smo jih izbrali na volitvah. Delajo po navodilih svojih služb, strank in voditeljev za odnose z javnostjo, tako da dejansko ne govorijo tistega, kar mislijo, ampak tisto, kar morajo. To pa so jim njihovi svetovalci pridobili s vprašalniki med ljudmi in tako dobijo ljudje samo odgovore na svoje želje, ki so jih izrekli v neki drugi anketi, ne pa odgovorov, ki bi jih medijsko neopremljeni politiki sicer dali ljudem odkrito in brez zadržkov (politiki so že zato v neki shizofreni situaciji). Politik brez medijske podpore skoraj ne more preživeti, zato so to zlati časi za medijske firme. Ljudje živijo v virtualni reničnosti, v kateri so jim PR službe kandidatov za politične funkcije ustvarile novo resničnost, ki se bo na volilni večer razblinila in na ponedeljkovo jutro po volilni nedelji se bodo ljudje zbudili v realni resničnosti, ki bo potem trajala naslednje štiri leta (ali manj).

03.04.2022 21:45
Piše: Milan Krek
Ključne besede:   mediji   virtualni svet   Rusija   Ukrajina   Putin   javno zdravstvu   volitve   predvolilne obljube

Foto: Socialnidemokrati.si

Morda je drzna trditev, toda zdi se, da državo dejansko vodijo mediji in ljudje, ki stojijo za mediji. To niso naši politiki, ki smo jih izbrali na volitvah.

Če boste danes plačali dovolj, bo vaša medijska podoba dovolj dobro zlikana, da vas bodo ljudje sprejeli takega, kot želite, da vas sprejmejo, in ne takega kot dejansko ste. Danes je v ospredju forma in ne vsebina, toda kam nas vse to pelje? Čas, v katerem živimo, je čas medijev, starih in najnovejših in denarja za promocijo. Skoraj noben projekt se ne načrtuje brez sredstev za promocijo. Znanja na tem področju je izredno veliko in prav z lahkoto se ga lahko izkorišča v dobro in v slabo človeštva. Smo v obdobju, ko vsi sledijo objavam v medijih. Pri tem pa ni pomembna vsebina, ampak forma sporočil, ali drugače, kako so ta sporočila zapakirana za ljudi, da jih ti z veseljem "kupijo". Mediji - naj bo to časopis, televizija radio ali splet - pa imajo vedno svoj prav in ljudje jim prviloma (razen redkih izjem) slepo verjamejo tudi zaradi tehnike poročanja. Postajajo vir zaupanja, ker poročajo tako, da jim je težko ubežati.

 

 

Brez medijev se nič več ne zgodi

 

Vse, kar je v očeh posameznikov, pa naj bodo vplivneži ali politiki, nekaj vredno, se znajde v medijih, na spletu in se oblikuje v umeten virtualni svet, ki je drugačen od realnega, v katerem vsakodnevno živimo. Svet, ki nam ga tako prikazujejo, je zato vabljiv in nam daje tisto, česar v navadnem svetu, ki ga sestavljajo vsakodnevne stvari, ne najdemo. In živimo dejansko v virtualnem svetu, odločamo na podlagi virtualnih podatkov, politiki se odločajo na podlagi vitualnega sveta, ker hočejo biti pomembni in se približati ljudem v virtualnem svetu in ta virtualni svet jih lahko naredi pomembne, ker se ga da oblikovati in upravljati. Realni svet, katerega živimo vsak dan, je veliko težje oblikovati in upravljati. Virtualni svet se da z lahkoto manipulirati, prirejati in prodajati ljudem v čim lepši obliki, realni svet pa je prekrut za ta trg, zato ga ljudje ne bi kupili in se ne bi vedno zanimali zanj. 

 

Ljudje iščejo svoje filmske posnetke, članke, politiki imajo cele skupine ljudi, ki analizirajo te članke in pripravljajo virtualne odgovore politikov, da bodo izpadli pred ljudmi, ki tudi živijo v virtualni realnosti, v čim lepši luči, da jih bodo ljudje podprli na volitvah, da bodo tako lahko dosegli svoje sanje.

 

 

Če nisi v mediju, te ni

 

In zanimivo je, da si lahko prikazan kot negativen ali pozitiven lik; v mediju si in kot tak si tam, obstajaš in ljudje se te zapomnijo, pozabijo pa, na kaj si bil vezan. Mediji delajo javno mnenje, ljudje brezglavo sprejemajo tako producirana mnenja, ki so velikokrat lansirana načrtno počasi in premišljeno in jih ljudje povzamejo ne glede na to, kakšna so in kar jim ponudijo tako na spletu kot v medijih. Zato mnogi ljudje verjamejo, da virusa ni in da je zemlja ploščata.

 

Slovenski politiki se v tem trenutku radi kažejo v medijih, ko se bližajo volitve, tudi sicer jim načrtno pojavljanje v medijih ni tuje in se pogosto vedejo tako, kot to zahtevajo mediji. Morda je drzna trditev, toda zdi se, da državo dejansko vodijo mediji in ljudje, ki stojijo za mediji. To niso naši politiki, ki smo jih izbrali na volitvah. Delajo po navodilih svojih služb, strank in voditeljev za odnose z javnostjo, tako da dejansko ne govorijo tistega, kar mislijo, ampak tisto, kar morajo. To pa so jim njihovi svetovalci pridobili s vprašalniki med ljudmi in tako dobijo ljudje samo odgovore na svoje želje, ki so jih izrekli v neki drugi anketi, ne pa odgovorov, ki bi jih medijsko neopremljeni politiki sicer dali ljudem odkrito in brez zadržkov (politiki so že zato v neki shizofreni situaciji). Politik brez medijske podpore skoraj ne more preživeti, zato so to zlati časi za medijske firme. Ljudje živijo v virtualni reničnosti, v kateri so jim PR službe kandidatov za politične funkcije ustvarile novo resničnost, ki se bo na volilni večer razblinila in na ponedeljkovo jutro po volilni nedelji se bodo ljudje zbudili v realni resničnosti, ki bo potem trajala naslednje štiri leta (ali manj).

 

Večina politikov išče možnosti, da se preko televizijskih soočenj pokaže ljudem v luči, v kateri jih ljudje želijo videti in daleč od tega, kar si politiki dejansko želijo ali kar dejansko so. Na televiziji se bije bitka, kdo od njih sploh lahko nastopa v medijih, in bitka med PR službami strank. Merilo, da je nekdo za ljudi ustrezen, so ankete. Te naj bi pokazale politikovo ustreznost za prebivalstvo. Ankete pa se med seboj tako razlikujejo, da je že od daleč vidno, da nekaj ni v redu in da se morda posega celo v rezultate anket.

 

 

Etika ruskih medijev

 

Tako so pred kratkim s pomočjo medijske ankete merili podporo tudi ruskemu predsedniku Putinu. Merili so njegovo popularnost v vojnem času, ko Ukrajina ječi pod silnim nasiljem Rusije. Ugotovili so, da navkljub razrušeni Ukrajini, tisočim pobitim prebivalcem te države, pa tudi številnim umrlim ruskim vojakom, preko štiri milijone vojnih beguncev, kljub številnim človeškim tragedijam Vladimirju Putinu ugled v ruskih anketah še vedno raste. Ankete ga dvigajo v nebo v celo preko 80 % podpore. Kako je lahko temu tako ob tolikih tragedijah, kaj je z ruskim ljudstvom, da podpira to nasilje, saj bi človek pričakoval vsaj nekaj sočutja z Ukrajinci? Kako je to mogoče? Mogoče je, ker ga ruski mediji dvigajo v nebo, kujejo v zvezde. Ker so ruski mediji brez etičnih meril, ker ne upoštevajo mrtvih in tragedije ukrajinskega naroda. Mediji imajo moč in posredujejo ljudem sporočila v formi, ki ima za posledico visoko podporo Putinu. Grozno, da vojna dviguje rating napadalca, grozno, da obstajajo ljudje, ki to počnejo za denar.

 

Ali je res potrebno, da ljudje sledimo medijem in njihovim objavam, ko pa vidimo, da poveličujejo nekaj, kar ni človeško, nekaj kar je grozno, nesprejemljivo za 21. stoletje, da nas prav mediji potiskajo v nerealni svet in nam rišejo slike, ki ne obstajajo? Koliko časa bomo še sužnji strokovnjakov, doktorjev komunikacijskih znanosti za medije, ki so študirali tudi zato, da nas danes manipulirajo in da, če hočejo, celo poveličujejo nasilje in zakrivajo tragedije ljudi, ki umirajo v zakloniščih in na bojnih poljih?

 

Ali naj resnično še naprej sledimo medijem, ki prikazujejo svojo verzijo dogodkov in jih očitno v Rusiji slikajo tako, da ima njihov vodja veliko podporo kljub temu, da se v Ukrajini dogajajo strašne stvari?

 

 

Prazne, predvolilne obljube 

 

Podobno delajo medijski strokovnjaki tudi pri nas, tudi in še posebej v predvolilnem času. Za denar se dobi vse, tudi dobre nasvete za nastope v medijih. Zelo naivno se obnašamo, če mislimo, da so vsa ta poveličevanja in obljube, izrečene na soočenjih politikov, del bodoče realnosti. So le del sedanjosti, v kateri žal večina verjame, da bo bolje in da se bodo obljube uresničile. Realnost je drugačna, uresničile se bodo le redke obljube in še to le tistih, ki so do sedaj že katero od obljub tudi uresničili in dokazali, da so tega sposobni.

 

Ob tem se postavlja kruto vprašanje, ali res nismo sposobni prepoznati resničnih problemov in izbirati poslance po tem, kdo je sposoben spremeniti svet na bolje, kdo resnično dela za ljudi. Sam nimam dobrih izkušenj. Praviloma so me mediji napadli vedno takrat, kadar sem povedal ljudem golo resnico brez manipuliranja, in nisem sledil njihovim zvijačnim napovedim. Resnica jih je motila in so temu primerno tudi odreagirali. Govorili so mi, da moram spremeniti komunikacijo, da lahko povem resnico tudi na drugačen način, da ne bo tako očitna in ogrožujoča. Preprosto niso sposobni prenesti resnice, celo pričakujejo, da bom sam manipuliral, da bom lepo zavil resnico v celofan, da ne bom povedal krute resnice.

 

Soočanja na televiziji so eden tistih dogodkov, ko imaš občutek, da ima voditelj(ica) prav nalogo, da vedno prekine govorca, ko bi rad povedal nekaj odkritega; nekaj, kar bi lahko ljudje uporabili za realno oceno; nekaj, kar bi lahko porušilo virtualno sceno, ki so jo oblikovali mediji ... In če boste sledili posameznim soočenjem, boste videli, da se tudi vse televizije zelo držijo pravila, forme, da ne bi težko prigaranega virtualnega prostora sesul kateri od politikov, ki bi komuniciral s svojo bazo bolj direktno, kot bi smel. Tedaj se voditelj hitro odzove in preusmeri temo. Politiki se tega posla hitro učijo in se hitro počutijo domače v tej igri.

 

Že sama soočenja so načrtovano srečanje z načrtovanimi temami, ki so tako široke ali ozke, da jih posameznik nikakor ne more zaključiti v minuti, ki mu je na razpolago in tako nehote ostane v virtualnih okvirjih, ki so vedno enaki in dolgočasni za gledalca, se nenehoma ponavljajo ne glede na to, na katerem televizijskem kanalu gledaš soočenje, in nikoli ne dobiš odgovorov, čeprav imaš občutek, da si jih, in na koncu ugotoviš, da odgovorov nimaš in da vse ostaja v zraku. Nikoli ni dovolj časa za poglobljeno debato o nekem izzivu. Človeka pa vseeno potegnejo ta soočanja, ker mu ponudijo nekatere odgovore, ki so mu blizu, vsaj za trenutek mu dajo upanje, da se bo kaj spremenilo, čeravno je to le dobro načtovan spin. Jasno je, da so mu odgovori blizu, saj so ekipe političnih strank predhodno preverile, kakšna vprašanja si želijo slišati volivci, kakšne odgovore si želijo. Za to najemajo tudi znane agencije v tujini. Politike včasih narava malce zanese, a tu so vedno čuječi voditelji soočenja, ki skrbijo, da so sporočila taka, kot morajo biti. In prav smešno je gledati reakcijo posameznih politikov, ko jim odvzamejo glas, ko gredo izven te virtualne zgodbe. Kajti tudi mediji imajo svoje cilje in tudi oni bi bili radi zmagovalci soočenja, zato ne dovolijo, da se politiki igrajo izven igrišča, torej tam, kjer se dogaja realno življenje. To je preveč nevarno in tvegano tako za politike kot za medije.

 

In tako živimo v virtualnem svetu, znotraj naših meja, ki jih določajo spletni in ostali mediji ter tudi politiki. Vendar brez nas. Mi smo gledalci, poslušalci in tisti, ki lahko vsake štiri leta damo svoj (en) glas. Vodijo nas znotraj okvirov, ki se nam zdijo sprejemljivi in niti ne razmišljamo, da se zunaj tega okvirja, ki nam ga ponujajo, dejansko odvija naše življenje, in da na probleme in izzive v tistem življenju onkraj meja medijev politiki ne dajejo odgovorov, ker so odgovori na tista vprašanja preveč tvegani za medije in politike, da ne govorimo o tem, kako so šele tvegani za ljudi. Tisto naše pravo življenje je onkraj meja, ki si jih je zastavila politika in mediji, ne pa to, v katerega nas silijo mediji in politiki in nam jih vsak dan podarjajo v upanju, da bomo vgriznili v vabo in sledili njihovim videnjem, ki pa velikokrat z realostjo nimajo nobene zveze in trajajo samo do volitev in do povolilne streznitve. Zato so njihova sporočila tako preprosta, da bi nas prepričali in bi ugriznili v vabo.

 

Tako je eden od znanih slovenskih še živečih politikov (zato ne omenjam imena) po nekaj mesecih na vidnem političnem mestu odgovoril novinarki, ki ga je vprašala, kje so vse tiste obljube, ki jih je dal pred volitvami, začuden odgovoril, da bi ona že morala vedeti, da je to tehnika, kako si izvoljen, ki se jo poslužujejo vsi, da pa je življenje po volitvah čisto drugačno kot obljube pred volitvam.   

 

Tako nam obljubljajo, da nam bodo oblikovali nov zdravstveni sistem, ne povedo sicer, kako, a obljubijo nam, če bomo volili njih, bodo oni to uresničili, in to ne samo danes, ampak že več desetletij. In mi jim verjamemo. To, o čemer govorijo o zdravstvu, z realnimi potrebami v zdravstvu nima nobene zveze. 140.000 ljudi nima izbranega zdravnika, ker zdravnikov preprosto ni, to je realnost, na katero pa nimajo odgovora. To bo realnost povolilnega ponedeljka, na katero bo treba odgovoriti čisto konkretno in brez PR zvijač. Obljubljajo nam, da bodo skrajšali čakalne dobe na 30 dni. Kje so bili vse do sedaj, da jih še niso skrajšali? To je pravo vprašanje, ne pa, kako bodo to naredili, kar sprašujejo novinarji. Že nekaj predvolilnih srečanj najmanj v zadnjih 10 letih so nam to obljubljali, pa imamo še vedno nedopustno dolge čakalne vrste. Vmes smo dali že milijone za dodatne storitve in še vedno imamo čakalne dobe. In mi naj jim verjamemo, še posebej predstavnikom strank, ki so bile že velikokrat v koaliciji, pa te naloge nikoli niso rešile. Še več, če je sedanja vlada vsaj malo nastavila rešitve, jih bo naslednja sesula in nastavila nove rešitve in tako dalje iz koalicije v koalicijo.

 

Potem so tu zavarovalnica in zdravstveni sistem. Odkar delam v zdravstvu - in verjemite, da zelo dolgo -, je bil cilj vseh strank pred volitvami, da bodo uredile zdravstveni sistem, dobesedno njihova mantra. Kako so ga uredile, so videli in občutili aktualna vlada in ljudje, ko je covid pokazal vso resnico našega zdravstvenega sistema, za katerega mi je pokojna ministrica za zdravje dr. Katja Boh na začetku mandata rekla, da je najboljši na svetu ... In tako je bil iz leta v leto, od ministra do ministra in redkih ministric boljši ... in na koncu nam covid pove, kje smo, kaj delamo, kaj dejansko imamo in da je naš zdravstveni sistem daleč od idealnega, da je preživel le zaradi visoke etične drže zdravstvenih delavcev, ki so šli preko sebe tudi v škodo svojih otrok.

 

In na soočenjih nam spet obetajo nebesa, brez analiz, brez podatkov, le obljube so jih. In kar je neverjetno, novinarji niti ne vprašajo politikov, na podlagi česa sklepajo, da imajo prave odgovore in ne samo obljube. Od obljub pa se ne da živeti in še manj graditi sodoben zdravstveni sistem. In z obljubami smo soočeni že 30 let, vse od takrat, ko smo se osamosvojili od Jugoslavije in ko bi morali postaviti sodoben zahodnoevropski sistem zdravstva, pa je prva ministrica za zdravje menila, da imamo najboljši sistem in smo ji mladi menagerji dopovedovali, da se moti. Obljubljali so nam Švico v zdravstvu, pristali pa smo čisto drugje in prav gotovo ne v Švici. Po tridesetih letih še vedno živimo v socialističnem zdravstvu v kapitalističnem družbenem redu in se potem čudimo, da marsikaj ne deluje v zdravstvu. Nekateri politiki pa še trdovratno podpirajo socialistični sistem in del prebivlastva v to celo prepričajo. Kljub vsemu je ostal etični naboj še vedno prisoten v zdravstvu, ki še rešuje vse zavožene odločitve. Nekateri bivši ministri za zdravje (imen raje ne navajam) še vedno sanjajo od socialističnem zdravstvenem sistemu. Kako to gospodje, če pa ste globoko v kapitalizmu in neoliberalizmu? Ali ste pozabili, da se je svet spremenil in z njim tudi Slovenija? Zbudite se že enkrat in nehajte zavajati ljudi, ki vam ne verjamejo več; ne verjamejo pa vam zato, ker sistem ne deluje in ljudje ne morejo do zdravnika, zato potem kupujejo storitve pri privatnikih, ki so še edini izhod, medtem pa pravite, da so ti privatniki, ki se jih - roko na srce - poslužujete tudi vi, anomalija sistema.

 

Če prosimo mojstre za medije, vam bodo znali tudi to razsuto zdravstvo prodati kot suho zlato, ki se bo svetilo v neizmerni lepoti. Včasih to tudi naredijo. Ustvarili vam bodo virtualni svet, kjer bo vse dobro, kjer se bo videlo, da so ljudje zadovoljni s storitvami in še vrsto odličnih rezultatov bodo prikazali, ki vam jih bodo prodajali, vi pa jim boste verjeli, vse dokler vas ne bo uščipnilo v hrbtu in boste po vseh mukah končno končali na operacijski mizi zasebnika, ki vas bo rešil trpljenja, vi pa boste za to konkretno plačali, čeprav ste celo življenje vplačevali v zdravstveni sistem, ki pred vami propada, medijski čarovniki vam ga prikazujejo, kot najboljšega na svetu, politiki pa obljubljajo manjše popravke in bo vse v redu.

 

A žal premalo ljudi uščipne v križ in zato večina še vedno vidi predvsem zlato bleščavo, ki nam jo prodajajo mediji in politiki, da bi dosegli svoje cilje, tj. vladati ljudstvu. In ob tako dobrih medijskih čarovnikih jim ni težko. Tisti, ki so zdravi, nimajo potrebe po zdravstvu, z lahkoto bodo šli na volitve in volili za obljube, ki se spet ne bodo uresničile. Manjšina obolelih, ki ima zdavstvene težave, pa do volitev niti ne pride, ker zaradi bolezni in čakanja v čakalnih vrstah ne more na volišče, zato njihovega listka ni v skrinjici. In tako gre iz volitev v volitve ta zgodba brez kraja in bo šla še nekaj let. Ampak vsake zgodbe je enkrat konec in takrat je v naši deželi pač hudo, na to smo že navajeni, in tudi to bomo stoično prenesli, tako kot smo jih že veliko (recimo 4 milijarde za sanacijo bank, ki smo jih potem prodali za nekaj sto tisoč evrov), se spomnili vseh obljub in kako smo bili naivni in kako bi bilo lahko drugače, če ... 

 

Ampak to bo pisal že nekdo drug. Če bo prebral tale moj zapis, bo morda imel vsaj to zadoščenje, da je nekdo kljub vsemu o tem pisal, še preden je prišlo do tako hudega stanja, da so se spremembe zgodile brez obljub politikov. Kajti ko so razmere dovolj hude, nihče več ne posluša politikov, ker je potrebno stvari enostavno sanirati ne glede na to, ali politiki mislijo z desno ali levo polovico glave ali s tistim delom vmes, kjer so doma čustva. V takem trenutku se politiki umaknejo v tišino, v probleme se ja ne bodo vtikali, naj z njimi opravijo prostovoljci in stroka, politiki se bodo že vrnili, ko bo čas z vso svetovalno mašinerijo, in prerezali trak ob otvoritvi. Oni bodo tako ali drugače prišli potem, ko bo stvar sanirana in si delili zasluge za to. Tisti, ki bodo sanirali stanje, pa bodo šli v pozabo, saj so medijsko nezanimivi, celo kritiko medijev bodo morali prenašati, kajti tudi mediji morajo nekaj reči.

 

 

***

 

Danes nisem nič zapidsal o covidu. Še vedno je tu, še vedno se splača nositi zaščitno masko, vsaj v zaprtih prostorih, in imeti varovalno razdaljo ter prezračevati zaprte prostore. Tudi cepiti se je še vedno smiselno in se zaščititi pred hudimi oblikami covida. In ne nasedajte virtualnim podobom sveta. Živite v prekleto krutem svetu. Prej kot boste to spoznali, lažje vam bo in manj razočaranj boste deležni.       

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
18
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
17
19.05.2022 19:00
Slovar težav, ki pestijo slovensko politiko in javno sfero, začinjen s citati Georga Orwella: antifašizem, banana republika, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
15
18.05.2022 23:00
V minulih mesecih, sploh pa po začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino 24. februarja 2022, se je izkazalo, da samo članstvo v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Political turmoil boon for Pakistan's militants
6
17.05.2022 23:59
Political turmoil that led to regime change in Pakistan last month was a boon for the militants, who have staged 24 % more ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
10
16.05.2022 21:09
Kakšna preprosta in jasna misel, ki pove vse! Verjamem, da večina slovenskih državljanov ostaja na tem, da ne verjamejo v nič, ... Več.
Piše: Miha Burger
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
8
11.05.2022 23:16
Invazija Vladimirja Putina na Ukrajino se je izrodila v divjo vojno izčrpavanja, za katero vsaka stran verjame, da bo v njej ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
36
11.05.2022 21:43
Bojim se, da je bilo veselo zmagoslavje Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah preuranjeno. Siti Janševe samopašnosti smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
16
11.05.2022 05:19
Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo, na srečo že kmalu bivšim, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, ... Več.
Piše: Robert Klun
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
17
10.05.2022 04:29
Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v ... Več.
Piše: Tomaž Vernik
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
24
09.05.2022 04:43
Dragi Štefančič. Potrebujemo te. Si živ plakat ideologije, katere spomeniki so tu pa tam po Ljubljani in se jim klanjate, čeprav ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
28
07.05.2022 21:08
Nekaj dni nazaj mi je dr. Robert Golob, najverjetnejši kandidat za mandatarja, na vrhuncu svoje povolilne moči, preko televizije ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred naslednjim valom: Potrebovali bomo več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja
20
03.05.2022 05:10
NIJZ se že dlje časa intenzivno pripravlja na naslednji izbruh novega koronavirusa, do česar bi lahko prišlo na koncu poletja. ... Več.
Piše: Milan Krek
Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke
20
02.05.2022 05:40
Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zvesti psi nikoli dokončane revolucije so doslej lajali na vlado, odslej pa bodo na opozicijo
26
01.05.2022 05:30
V bistvu lajajo in tulijo polni sovraštva in dogmatizma, vtkanega v dobro naoljen internet opranih glav. Na eni strani hudič, na ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Tarča, Golob in Golobič: Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že 30 let v komi.
16
30.04.2022 04:30
Četrtkova Tarča na Televiziji Slovenija je to samo potrdila. Gregor Golobič in Gregor Virant sta bila porazna. Ivana Simiča ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!
16
28.04.2022 05:30
Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba
34
26.04.2022 20:12
Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv ... Več.
Piše: Ana Jud
Ljudje plešejo, vrača se "normalna" Slovenija: 33 razlogov za lažni optimizem
31
26.04.2022 06:50
Čestitke Robertu Golobu. Slovenski levici je uspel veliki met: že na četrtih volitvah zapored je zvlekla iz rokava nov obraz in ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.707
02/
Marle pa ni več
Ana Jud
Ogledov: 1.484
03/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.413
04/
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
Uredništvo
Ogledov: 1.267
05/
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
Milan Krek
Ogledov: 1.241
06/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.793
07/
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.002
08/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 877
09/
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
Uredništvo
Ogledov: 584
10/
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
Ana Jud
Ogledov: 2.745