Knjiga Silvestra Šurle o ozadju Maga in Reporterja je dokumentirano novinarstvo iz nekega obdobja, napisano s subjektivnega vidika. Avtor je stvari napisal tako, kot jih je doživel in videl on. Kot se jih je spomnil, ko je pisal. Če bi o tem pisala jaz, bi verjetno marsikaj napisala drugače. Efekt dokumentiranja in osebnega pričevanja je lahko grozno neprijeten, celo škodljiv in zato je še toliko bolj pomembno, da je avtor pri pisanju pošten in da ga ne vodi roka maščevanja. Čeprav je težko biti popolnoma objektiven in odrezati čustva, saj gre vendar za osebna doživetja.

Čeprav sem potop Maga in vzpon Reporterja videla od blizu, so mi številni podatki novi, se pa spomnim, kako so me posamezniki s tedanjega podjetja Delo Revije, takorekoč staroste slovenskih medijskih poslov, opozarjali, kako Matej Raščan izčrpava podjetje in da bo vse skupaj šlo v franže. Velik del tega je v knjigi opisan, sama pa se spomnim, kako mi je Raščan že nekaj dni po volitvah leta 2004, ko je prvič slavila SDS, v tedanjem ljubljanskem lokalu Minimal razlagal, kako sodeluje z Borutom Petkom in Marjanom Novakom in da imajo namen prevzeti Delo Revije in ustanoviti nov politični tednik. Nekaj let pozneje se je zgodba uresničila, meni pa se je v tem hipu odvalila skala od srca, da sem to dala iz sebe. Že leta 2004 je bilo vse splanirano. SDS je šla na volitve pripravljena. Vojaki. Vojska. Nihče ni tako sijajno organiziran kot oni. Zato pa zmagujejo in zmagovali bodo še naprej, kajti politična levica se obnaša kot kokošnjak na LSD-ju. Saj veste, kot je dejal legendarni Jim Morrison: "Kdor obvladuje medije, obvladuje misli." Vaše misli.

Naj dodam še, da je bilo Delo Revije za SDS še posebej zanimivo, saj so v reviji Jana videli medij, ki močno vpliva na volilno telo. Dejstvo je, da so bile najbolj zveste obiskovalke volišč ženskice, ki so brale Jano. Če so te v Jani prikazali kot grdega, si bil grd. Če so te prikazali kot lepega, pa lep. Janez Janša to ve. Ve tudi, da ni dovolj lep, da bi ga Jana prikazala kot lepotca. Sorry. Ko se je zaljubil v Urško Bačovnik, pa se je to spremenilo. Spomnim se, kako je Bernarda Jeklin, ki je s svojim delom v novinarstvu leta in leta poneumljala slovenski narod, iz generacije v generacijo, v Arkani, v tistem lokalčku na terasi POP TV-ja, razlagala, kako ima Urška izjemno lep anglosaksonski obraz. Tolikokrat je ponovila besedo anglosaksonski, da mi je šlo že na smeh. Urška je lepa, ja, res je lepa, ni pa lik iz Harryja Potterja, za božjo voljo. Urška je tako dobila prostor v Jani. Ampak ne zaradi lepega anglosaksonskega obraza, pač pa zaradi Janeza.

Osebno me je v knjigi še posebej pritegnilo poglavje o Helexu. To je anksiolitik, ki deluje blago pomirjevalno in učinkuje tudi protibolečinsko. Idealno zdravilo. Če bi bilo po moje, bi ga predpisali vsem SDS-ovcem, da se ne bi obnašali kot vesoljska ekspedicija Borg. Predpisati bi ga morali tudi vsem trčenim anticepilcem in privržencem psihopata Vladimirja Putina, ki so prepričani, da je revna Ukrajina pripravljala napad na Rusijo in hotela s pomočjo ZDA zavladati planetu. Helex zbistri misli, človeku pomaga, da se umiri, skratka, Helex človeka naredi normalnega v tem ponorelem svetu. Da je Helex na slabem glasu, so krivi heroinski odvisniki, ki so ga zlorabljali, da so blažili abstinenčno krizo, krivi pa so tudi zdravniki, ki o farmakologiji nimajo veliko pojma, a se držijo smernic NIJZ - in ta je dotično zdravilo pomaknil na listo tistih substanc, ki so lahko nevarne ob daljši uporabi. Podlaga za to norost je bila puhla študija dveh psihiatrov, ki nimata nikakršne delovne uspešnosti, a se obnašata, kot da sta pojedla vso pamet tega sveta. Pričakujem, da Milan Krek to uredi in da NIJZ zahteva novo študijo ter smernice spremeni. 

To je pomembno, kajti - kot je opisano v knjigi - so tisti, ki Helex jemljejo kot zdravilo, stigmatizirani kot narkomani, kot da z njimi "nekaj ni v redu". V tem primeru SDS-ovci zmerjajo enega od Reporterjevih novinarjev, s katerim sicer nisem v najboljših odnosih, a ko gre za resnico in pravico, sem pripravljena vso to politično nesnago povabiti na Plečnikov stadion, da pomerimo pesti. Z jeziki znate opletati, sodrga, to je pa tudi vse, kar znate. Pa vsak naj prinese brisačo s sabo. In škatlico prve pomoči. Potrebovali jo boste.

Knjiga Ozadje Reporterja in Maga je vredna branja. Verjetno bo bolj zanimiva za tiste, ki delajo v medijih, upam pa, da jo bodo na fakultetah, kjer poučujejo novinarstvo, namenili tudi študentom. Dobro je vedeti, kdo je kdo in kdo je kaj, ne pa da padeš v vso to brozgo, nedolžen in naiven in se čudiš kot mali otrok. Poglejte mene, jaz sem že skoraj odrasla, pa se še vedno čudim, ko izvem kaj novega, recimo to, da so zdaj pri bivšemu medijskemu mogotcu odkrili posebno sobo, v kateri je hranil gore posnetkov, ki jih je na skrivaj naredil na sestankih ...

Povem vam, težko sem pisala to recenzijo. Manj ko vem, lažje živim. Več, ko vem, več Helexa potrošim.