Smo le na začetku tragedije; čakajo nas težka leta, ne glede na izid vojne v Ukrajini. V tem prispevku se bom osredotočil le na tri aspekte odzivov na vojno, ki so tako ali drugače povezani z našim moralnim kompasom. Slednji je kot dober okus in smisel za humor; vsi mislimo, da ga imamo, čeprav je nemogoče, da to za vsakega izmed nas drži. Izhajam iz treh (kontroverznih) ugotovitev:

(1) Vojni moralni relativizem je razširjen;

(2) Putinove jedrske grožnje so za mnoge povsem racionalne;

(3) Besede "nacizem", "fašizem" in "diktatura" so čedalje bolj razvrednotene.  

Ne podpiram Putina, ampak…

Ta stavek je v preteklih tednih izreklo veliko ljudi širom Evrope. V Sloveniji pa sploh. Po besedi "ampak" sledi opis domnevnih razlogov za Putinova dejanja. Pogosto je cilj relativizirati krivdo za to, kar se dogaja v Ukrajini.

Zgodovina nikoli ni tako linearna in jasna, kot se nam zdi med prebiranjem zgodovinskih knjig. Tudi najbolj odvratna dejanja imajo svoj vzrok (vsaj v glavi storilcev) in predhodno zgodovino. Najtežje je ovrednotiti dogajanja, ko se (še) razvijajo pred našimi očmi in ne vemo, kakšen bo končni izid, od katerega bo v veliki meri odvisna zgodovinska ocena. Hitlerja je veliko intelektualcev (na primer v ZDA) leta 1933 ocenjevalo precej drugače kot leta 1945, ko je po osvoboditvi koncentracijskih taborišč dokončno postal simbol absolutnega zla. 

Stvari pogosto niso črno-bele, zato se opiramo na naš moralni kompas. Slednji je, kakor tudi zgodovinska ocena, pavšalen. V slovarju Cambridge je "moralni kompas" definiran kot "naravni občutek, zaradi katerega ljudje vedo, kaj je prav in kaj narobe, ter kako se morajo obnašati". 

Moralne dileme so v praksi pogosto zapletene tudi, če ljudje delijo podoben vrednostni sistem. Vsi smo načeloma proti vojni. V mladosti sem po radiu pogosto poslušal razmišljanje Marca Pannelle, vodje italijanske antifašistične in antikomunistične Radikalne stranke. Čeprav je bil mirovnik, je občasno zagovarjal uporabo vojaške sile. Svoje stališče je obrazložil takole: če na cesti leži oseba, ki jo nekdo brca v glavo, kdo je med mimoidočimi "mirovnik"? Tisti, ki se napadalcu približa in ga milo prosi, naj preneha z nasiljem? Ali pa tisti, ki fizično posreduje in napad zaustavi? Pannella je dobro vedel, da odgovor ni vselej enostaven. Veliko je odvisno od sorazmernosti posega: mimoidoči, ki stopi do napadalca in ga hladnokrvno ustreli v glavo, bo po vsej verjetnosti sam obravnavan kot morilec.

"Sprevrženo je kriviti ZDA za rusko obstreljevanje ukrajinskih mest."

Pri vsakem nasilnem dejanju lahko argumentiramo, da je žrtev nekako sama izzvala napad. Napadalec morda pretirava, a žrtev si je tudi sama kriva. Ta argument pogosto uporabljajo odvetniki, ki branijo posiljevalce. Sklicujejo se tudi na razne olajševalne okoliščine, ker naj bi za vsako kaznivo dejanje obstajal nek razlog.

Živimo v Orwellovi dobi dezinformacije, miselnih mehurčkov in izgubljenih moralnih kompasov. Dovolj je, da spodbudimo dvom o sokrivdi žrtve in že smo uspešno pomešali karte. Da ne bo pomote: prav je celovito analizirati razloge, ki so privedli do določenega ravnanja. Je pa stvar moralnega kompasa ločiti razloge od opravičil. Lahko se legitimno vprašamo, ali je širitev Nata na vzhod morebiti razlog za Putinov napad na Ukrajino (sem med tistimi, ki menijo, da to nikakor ni odločilni faktor). Vendar če pogovor o vojni začnemo z ugotovitvijo, da so "za vojno v Ukrajini krive ZDA in Natova širitev", in ruske agresije sploh ne obsodimo, smo izgubili moralni kompas. Ne glede na "razloge" je zelo jasno, kdo napada Ukrajino in ubija civiliste.

Nekaj dni po začetku vojne smo na Odmevih poslušali znanega profesorja, ki je gledalce vehementno prepričeval, da je napad izzvala Ukrajina sama in nam našteval krivde Nata in (seveda) ZDA, da je do tega prišlo. Napada sploh ni obsodil. Taisti profesor je le dva tedna pred rusko agresijo zagotavljal, da do napada ne bo prišlo in so tovrstne napovedi le "ameriška ultrapropaganda".

Na napačni strani zgodovine

Kaj bi si mislili o komentatorju, ki bi nekaj dni po Hitlerjevi agresiji na Poljsko razlagal, da je vzrok nemškega napada ponižujoči Versajski mirovni sporazum, ki je Nemčiji naprtil neznosne vojne reparacije in nemške manjšine pustil izven meja domovine? Lahko bi na primer citiral bivšega angleškega premierja Davida Lloyda Georgea, ki je marca 1919 pred podpisom Versajskega sporazuma dejal:

"Ne morem si predstavljati večjega vzroka za prihodnjo vojno, kot da bi nemški narod ... bil obkrožen s kopico majhnih držav ... vsaka z množico Nemcev, ki zahtevajo ponovno združitev."

Ali pa francoskega maršala Ferdinanda Focha, ki je prav tako leta 1919 dejal "to ni mir, to je dvajsetletno premirje". Kljub tem citatom bi se vsak, ki bi tako opravičil Hitlerjev napad, znašel na napačni strani zgodovine; upravičeno bi domnevali, da je izgubil moralni kompas.

Kar nekaj politikov in strank v Evropski uniji je do 24. februarja letos tako ali drugače podpiralo Putina (nekateri so se po napadu na Ukrajino od njega ogradili). Na primer Marine Le Pen, Viktor Orban, avstrijska FPÖ in nemška AfD na desnici ter grška Syriza, španska Podemos in nemška Die Linke na levici. V Italiji so Putina hvalili njegov prijatelj Berlusconi ("Putin je velik demokrat!"), Salvini, Melonijeva, številni poslanci Gibanja pet zvezd in komunistične levice.

"Tudi v Sloveniji je kar nekaj Putinovih zagovornikov in ponosnih prejemnikov odlikovanj."

Putinova propaganda je dokaj uspešna tudi po začetku vojne. V Franciji kar dve tretjini pristašev Mélenchonove radikalno leve stranke verjame vsaj enemu ruskemu izgovoru za vojno. V Reconquête, skrajno desni antiimigrantski stranki Érica Zemmourja, je ta delež celo tri četrtine (vir). Anticepilci širom Evrope in ZDA uspešno širijo Putinova stališča.

Ne glede na odvratnost te propagande menim, da je EU naredila veliko napako s prepovedjo prenosa ruskih državnih medijev na ozemlju EU, saj je s tem kršila svoja lastna načela.

Demonizacija nasprotnika brez preučitve njegovih motivov bi bila seveda napaka. Težava nastane, kadar se "analiza" sprevrže v apologijo agresorske vojne. Sprevrženo je kriviti ZDA za rusko obstreljevanje ukrajinskih mest. Sprevrženo je trditi, da so "za vojno krivi vsi", ali, kakor je izjavil Milan Kučan, da so "pri taki stvari krivde vedno deljene", in s tem postaviti agresorja in žrtev na isto raven. Vse je enako vsemu, naj si največja baraba kar da duška; bolj grozljivo bo njegovo dejanje, večja bo v očeh apologetov "stiska", ki ga je do tega privedla.

Na levici in skrajni desnici sta seveda gonilni sili razumevanja za Putinova dejanja antiamerikanizem in nasprotovanje Natu. Z dobavo orožja Ukrajini naj bi le "prilivali olje na ogenj2. V prvih dneh vojne so nas nekateri komentatorji celo prepričevali, da je ukrajinski upor agresorju nesmiseln, ker je obsojen na neuspeh in bo le povečal število žrtev. Zakaj je potemtakem naša partizanska narodnaosvobodilna vojna sploh vrednota?!

Moralni kompas Putinovih apologetov leži globoko pod ruševinami Mariupola.

Putin se vede racionalno

Poleg Putinovih podpornikov (bolje rečeno: nasprotnikov Zahoda) imamo tudi realiste, ki agresijo načeloma obsojajo, a zagovarjajo tezo, da se moramo s Putinom za vsako ceno čimprej dogovoriti. Tudi realisti vam bodo dokaj hitro našteli krivde Zahoda, začenši s širitvijo Nata in domnevnim ponižanjem Rusije po propadu Sovjetske zveze. Moskva naj bi zdaj nasilno, a v osnovi popolnoma legitimno za velesilo njenega kova, zahtevala nekakšna zagotovila za svojo varnost. Putin naj bi s posegom v Ukrajini le odločno branil "legitimne nacionalne interese" in "ogroženo rusko manjšino v Donbasu".

"Rožljanje z jedrskim orožjem je samo po sebi zadosten dokaz, da Putin NI racionalen in da se nevarno igra z usodo človeštva."

Realiste najbolj razjezi primerjava med Putinom in Hitlerjem ali Miloševićem. Putin seveda ni Hitler, zgodovina se nikoli ne ponavlja v isti obliki, vendar med njima obstajajo očitne analogije: v obeh primerih gre za voditelja velesil, ki ju je zgodovina "nepravično ponižala", oba sta (bila) prepričana, da je zgodovinska usoda na strani njunega naroda. Deklariran cilj njunih vojaških posegov sta (bili) varnost naroda ter obramba ogroženih manjšin, ki so "nepravično" ostale izven meja "matere domovine". 

Argumenti realistov predpostavljajo, da je Putin racionalen in da se moremo z njim dogovoriti oziroma ugoditi njegovim (v veliki meri legitimnim) zahtevam, saj bo potem "dal mir".  Putinov napad na Ukrajino seveda ni njegov prvi tovrstni podvig, zato nam upravičeno pride na misel Münchenski sporazum iz leta 1938, ko sta Chamberlain in Deladier češke Sudete prepustila Hitlerju. Angleški premier se je pohvalil, da je z dogovorom zagotovil "mir v naši dobi". Leto kasneje se je z napadom na Poljsko začela druga svetovna vojna. Zagovornike teze "dajmo Putinu pol Ukrajine in nekaj varnostnih zagotovil" münchenska prispodoba razjezi, saj jim moralni kompas pravi, da se s Hitlerjem ne paktira, Putin pa naj bi bil nekaj čisto drugega.

Pustimo Putina, naj uresniči svoje cilje, pa bo mir

Mnogi so po Putinovi priključitvi Krima trdili, da EU ne sme preveč ostro reagirati, ker se bo "Putin po doseženem cilju ustavil" (npr. italijanski filozof in bivši beneški župan Massimo Cacciari). Ti zdaj ponovno pozivajo h kompromisu in okrcajo Evropo zaradi domnevne protiruske histerije, saj Putin vendar ni Hitler. Zgodovina bo povedala, kdo je imel prav. Osebno, instinktivno se vedno nagibam h kompromisu, vendar čedalje bolj sumim, da popuščanje Putinu zgolj prestavlja nevarnost in povečuje njegove apetite. Tezo, da Rusija želi le varnostna zagotovila (nevtralnost Ukrajine, itd.), demantira Putin sam s svojimi zgodovinskimi blodnjami o ruskem imperiju.

Nekdanji Putinovi sodelavci in nasprotniki (npr. Hodorkovski in Kasparov) trdijo, da je za ruskega samodržca vsako popuščanje dokaz, da je nasprotnik šibek. Edini argument, ki naj bi ga Putin razumel in spoštoval, je sila. Če to drži, se nam, dokler bo Putin na oblasti, ne piše nič dobrega, četudi bi se našel dogovor za mir v Ukrajini. Obstaja velika verjetnost, da bodo čez čas sledile nove teritorialne zahteve, ko se bo gospodarski položaj Rusov znatno poslabšal in bo ponovno potrebno poseči po zunanjem sovražniku. Ruske manjšine v Moldaviji ali treh baltskih državah bodo prej ali slej ponovno ogrožene. Rožljanje z jedrsko bombo bo takrat še bolj aktualno.

Mantra "zmenimo se s Putinom in bo mir" se lahko hitro sprevrže v "Putin je norec z jedrsko bombo, bolje, da mu popustimo na celi črti, da se izognemo jedrski apokalipsi". Dovolite mi malo provokacijo: morda pa se bodo mokre sanje naših antinatovskih in antiameriških mirovnikov v bližnji prihodnosti celo izpolnile. Trump lahko leta 2024 ponovno zmaga na volitvah z agendo America First! in parolo "Izstopimo iz Nata, zmenimo se s Putinom - ne bomo tvegali jedrske vojne zaradi Evrope!". Ne dvomim, da bi veliko Slovenk in Slovencev sprejelo evropsko Pax Russiana. Samo da ni Janša, mar ne?

"Putin je norec z jedrsko bombo, bolje, da mu popustimo na celi črti, da se izognemo jedrski apokalipsi."

Prav Putinove eksplicitne grožnje z jedrskim orožjem demantirajo tezo o njegovi racionalnosti. Jedrska grožnja je do nedavnega veljala za tabu, nekaj na ravni Kim Jong Una. Putinovi poznavalci trdijo, da nikoli ne grozi kar tako. Nimamo opravka le s taktičnim ustrahovanjem nasprotnikov; Putin in njegovi pajdaši so v določenih okoliščinah dejansko pripravljeni poseči po jedrskem arzenalu. Leta 2018 je Putin na vprašanje, če bi uporabil jedrsko orožje v primeru napada na Rusijo, odgovoril pritrdilno, češ "zakaj bi obstajal svet brez Rusije?".

Ruska uradna vojaška doktrina sicer predvideva uporabo atomske bombe le v skrajnih okoliščinah, ko naj bi bil ogrožen sam obstoj Rusije. Kaj to pomeni v praksi, pa ve le Putin sam. Ali bo obstoj Rusije ogrožen že zaradi sankcij, ki bodo državo spravile na kolena? Putin nas prepričuje, da je vojna agresija v resnici le "samoobrambna vojaška operacija". V skladu z Orwellovim receptom "vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč". Rožljanje z jedrskim orožjem je samo po sebi zadosten dokaz, da Putin NI racionalen in da se nevarno igra z usodo človeštva. 

Putinov poseg v Ukrajini v ničemer ne bo racionalno pripomogel k večji varnosti njegovega naroda, saj sedaj tudi Rusom preti jedrska vojna. Putinov napad bo prispeval k znatnemu oboroževanju vseh, ki se Rusije bojijo, vključno z doslej nevtralnima državama Finsko* in Švedsko. Putin bo svoj narod pahnil v izolacijo in revščino. Pod njegovim vodstvom bo Rusija za Zahod t.i. Pariah State v rangu Severne Koreje. EU bo veliko hitreje postala neodvisna od ruskih energentov, čeprav bo v tem procesu nosila posledice. Čaka nas težka zima.

Fenomen Putin demantira "konec zgodovine"

Fenomen Putin seveda ni nastal v vakuumu, ruski predsednik svojo moč in podporo črpa iz čustev, ki so v ruskem narodu nedvomno prisotna. Zgodovina ni odvisna izključno od ene osebe, vendar pa je skrajnost, do katere se privedejo obstoječe napetosti, lahko odvisna od posameznika, še posebej, če ima absolutno oblast. Frustracije zaradi izgube imperija in Ukrajine bi lahko privedle "le" do ruske okupacije Donbasa … ali do vsesplošnega napada in celo do svetovne vojne. Iz tega vidika lahko samodržec Putin v veliki meri sam oblikuje potek zgodovine.

Bivši ameriški svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je nekoč izjavil, da je Rusija lahko demokracija ali imperij, ne more pa biti oboje hkrati. S popolnoma spodletelo demokratizacijo Rusije (Putin je v 23 letih čedalje bolj brutalnega vladanja fizično ali drugače eliminiral vse svoje politične nasprotnike) so se ponovno okrepile njene imperialistične ambicije.

Imperiji razpadejo (avstro-ogrski, britanski, otomanski) in jih nihče ni dolžan obravnavati kot imperij leta po njihovem kolapsu. Ne izključujem možnosti, da bodo zgodovinarji čez desetletja ocenili, da sta po razpadu Sovjetske zveze tako EU kot Nato zamudila priložnost in se prepočasi (in ne prehitro) širila na vzhod. 

Ne moremo izbirati naših sosedov ali sovražnikov; z Rusijo bo treba nekako sobivati. Vendar moramo imeti jasne pojme, s kom imamo opravka, in temu prilagoditi strategijo. Kdor nam zagotavlja, da je Putin "racionalen strateg", medtem ko svetu grozi z jedrskim orožjem, je izgubil razsodnost, če ne že moralni kompas.

O razvrednotenju besed

Antifašizem in antinacizem sta osnovni vrednoti vsakega demokrata. Tako kot antikomunizem. Putin s svojimi blodnjami o "denacifikaciji Ukrajine" (ne glede na obstoj bataljona Azov) zamegljuje pomen antinacizma. V Sloveniji je beseda fašizem prav tako razvrednotena. Postala je krinka, pod katero vsak politik in intelektualec z neznosno lahkoto diskvalificira tiste, s katerimi se ne strinja. Ostre kritike (katerikoli) vladi so popolnoma legitimne in v demokraciji celo zaželene, vendar je pomembna tudi primernost uporabljenih besed. Siva ni črna in oranžna ni rdeča. Sorazmernost obtožb je stvar intelektualne poštenosti in moralnega kompasa posameznika.

Razvrednotenje besede fašizem dolgoročno škodi prav antifašizmu; če bo kdaj fašizem pri nas zares prevladal, ga ljudje ne bodo znali prepoznati. Ruskega protofašizma že danes mnogi niso. Vsem, ki ponavljate, da v Sloveniji že danes vladajo fašisti, svetujem sledeči praktičen šnelkurs: skupaj z Jašo Jenullom se odpravite do Moskve in sredi Rdečega trga raztegnite transparent Putinism = Fascism. Če pa mislite, da enačba ne drži, poskusite z enostavnejšim napisom No War!.

Pa srečno!

_________________

* Finska zaradi ruskih groženj resno razmišlja o zaprosilu za vstop v zvezo NATO.