Komentar

Na napačni strani zgodovine: Moralni kompas Putinovih apologetov leži zakopan globoko pod ruševinami Mariupola

Antifašizem in antinacizem sta osnovni vrednoti vsakega demokrata. Tako kot antikomunizem. Putin s svojimi blodnjami o nekakšni denacifikaciji Ukrajine (ne glede na obstoj bataljona Azov) zamegljuje pomen antinacizma. V Sloveniji je beseda fašizem prav tako povsem razvrednotena. Postala je krinka, pod katero vsak politik in intelektualec z neznosno lahkoto diskvalificira tiste, s katerimi se ne strinja. Ostre kritike (katerikoli) vladi so popolnoma legitimne in v demokraciji celo zaželene, vendar je pomembna tudi primernost uporabljenih besed. Siva ni črna in oranžna ni rdeča. Sorazmernost obtožb je stvar intelektualne poštenosti in moralnega kompasa posameznika.

18.04.2022 19:00
Piše: Andrej Capobianco
Ključne besede:   Putin   Rusija   Ukrajina   EU   ZDA   imperij   fašizem   nacizem   Hitler   Milošević   moralni kompas

Kaj bi si mislili o komentatorju, ki bi nekaj dni po Hitlerjevi agresiji na Poljsko razlagal, da je vzrok nemškega napada ponižujoči Versajski mirovni sporazum, ki je Nemčiji naprtil neznosne vojne reparacije in nemške manjšine pustil izven meja domovine?

Smo le na začetku tragedije; čakajo nas težka leta, ne glede na izid vojne v Ukrajini. V tem prispevku se bom osredotočil le na tri aspekte odzivov na vojno, ki so tako ali drugače povezani z našim moralnim kompasom. Slednji je kot dober okus in smisel za humor; vsi mislimo, da ga imamo, čeprav je nemogoče, da to za vsakega izmed nas drži. Izhajam iz treh (kontroverznih) ugotovitev:

 

(1) Vojni moralni relativizem je razširjen;

 

(2) Putinove jedrske grožnje so za mnoge povsem racionalne;

 

(3) Besede "nacizem", "fašizem" in "diktatura" so čedalje bolj razvrednotene.  

 

 

Ne podpiram Putina, ampak…

 

Ta stavek je v preteklih tednih izreklo veliko ljudi širom Evrope. V Sloveniji pa sploh. Po besedi "ampak" sledi opis domnevnih razlogov za Putinova dejanja. Pogosto je cilj relativizirati krivdo za to, kar se dogaja v Ukrajini.

 

Zgodovina nikoli ni tako linearna in jasna, kot se nam zdi med prebiranjem zgodovinskih knjig. Tudi najbolj odvratna dejanja imajo svoj vzrok (vsaj v glavi storilcev) in predhodno zgodovino. Najtežje je ovrednotiti dogajanja, ko se (še) razvijajo pred našimi očmi in ne vemo, kakšen bo končni izid, od katerega bo v veliki meri odvisna zgodovinska ocena. Hitlerja je veliko intelektualcev (na primer v ZDA) leta 1933 ocenjevalo precej drugače kot leta 1945, ko je po osvoboditvi koncentracijskih taborišč dokončno postal simbol absolutnega zla. 

 

Stvari pogosto niso črno-bele, zato se opiramo na naš moralni kompas. Slednji je, kakor tudi zgodovinska ocena, pavšalen. V slovarju Cambridge je "moralni kompas" definiran kot "naravni občutek, zaradi katerega ljudje vedo, kaj je prav in kaj narobe, ter kako se morajo obnašati"

 

Moralne dileme so v praksi pogosto zapletene tudi, če ljudje delijo podoben vrednostni sistem. Vsi smo načeloma proti vojni. V mladosti sem po radiu pogosto poslušal razmišljanje Marca Pannelle, vodje italijanske antifašistične in antikomunistične Radikalne stranke. Čeprav je bil mirovnik, je občasno zagovarjal uporabo vojaške sile. Svoje stališče je obrazložil takole: če na cesti leži oseba, ki jo nekdo brca v glavo, kdo je med mimoidočimi "mirovnik"? Tisti, ki se napadalcu približa in ga milo prosi, naj preneha z nasiljem? Ali pa tisti, ki fizično posreduje in napad zaustavi? Pannella je dobro vedel, da odgovor ni vselej enostaven. Veliko je odvisno od sorazmernosti posega: mimoidoči, ki stopi do napadalca in ga hladnokrvno ustreli v glavo, bo po vsej verjetnosti sam obravnavan kot morilec.

 

 

"Sprevrženo je kriviti ZDA za rusko obstreljevanje ukrajinskih mest."

 

 

Pri vsakem nasilnem dejanju lahko argumentiramo, da je žrtev nekako sama izzvala napad. Napadalec morda pretirava, a žrtev si je tudi sama kriva. Ta argument pogosto uporabljajo odvetniki, ki branijo posiljevalce. Sklicujejo se tudi na razne olajševalne okoliščine, ker naj bi za vsako kaznivo dejanje obstajal nek razlog.

 

Živimo v Orwellovi dobi dezinformacije, miselnih mehurčkov in izgubljenih moralnih kompasov. Dovolj je, da spodbudimo dvom o sokrivdi žrtve in že smo uspešno pomešali karte. Da ne bo pomote: prav je celovito analizirati razloge, ki so privedli do določenega ravnanja. Je pa stvar moralnega kompasa ločiti razloge od opravičil. Lahko se legitimno vprašamo, ali je širitev Nata na vzhod morebiti razlog za Putinov napad na Ukrajino (sem med tistimi, ki menijo, da to nikakor ni odločilni faktor). Vendar če pogovor o vojni začnemo z ugotovitvijo, da so "za vojno v Ukrajini krive ZDA in Natova širitev", in ruske agresije sploh ne obsodimo, smo izgubili moralni kompas. Ne glede na "razloge" je zelo jasno, kdo napada Ukrajino in ubija civiliste.

 

Nekaj dni po začetku vojne smo na Odmevih poslušali znanega profesorja, ki je gledalce vehementno prepričeval, da je napad izzvala Ukrajina sama in nam našteval krivde Nata in (seveda) ZDA, da je do tega prišlo. Napada sploh ni obsodil. Taisti profesor je le dva tedna pred rusko agresijo zagotavljal, da do napada ne bo prišlo in so tovrstne napovedi le "ameriška ultrapropaganda".

 

 

Na napačni strani zgodovine

 

Kaj bi si mislili o komentatorju, ki bi nekaj dni po Hitlerjevi agresiji na Poljsko razlagal, da je vzrok nemškega napada ponižujoči Versajski mirovni sporazum, ki je Nemčiji naprtil neznosne vojne reparacije in nemške manjšine pustil izven meja domovine? Lahko bi na primer citiral bivšega angleškega premierja Davida Lloyda Georgea, ki je marca 1919 pred podpisom Versajskega sporazuma dejal:

 

"Ne morem si predstavljati večjega vzroka za prihodnjo vojno, kot da bi nemški narod ... bil obkrožen s kopico majhnih držav ... vsaka z množico Nemcev, ki zahtevajo ponovno združitev."

 

Ali pa francoskega maršala Ferdinanda Focha, ki je prav tako leta 1919 dejal "to ni mir, to je dvajsetletno premirje". Kljub tem citatom bi se vsak, ki bi tako opravičil Hitlerjev napad, znašel na napačni strani zgodovine; upravičeno bi domnevali, da je izgubil moralni kompas.

 

Kar nekaj politikov in strank v Evropski uniji je do 24. februarja letos tako ali drugače podpiralo Putina (nekateri so se po napadu na Ukrajino od njega ogradili). Na primer Marine Le Pen, Viktor Orban, avstrijska FPÖ in nemška AfD na desnici ter grška Syriza, španska Podemos in nemška Die Linke na levici. V Italiji so Putina hvalili njegov prijatelj Berlusconi ("Putin je velik demokrat!"), Salvini, Melonijeva, številni poslanci Gibanja pet zvezd in komunistične levice.

 

 

"Tudi v Sloveniji je kar nekaj Putinovih zagovornikov in ponosnih prejemnikov odlikovanj."

 

 

Putinova propaganda je dokaj uspešna tudi po začetku vojne. V Franciji kar dve tretjini pristašev Mélenchonove radikalno leve stranke verjame vsaj enemu ruskemu izgovoru za vojno. V Reconquête, skrajno desni antiimigrantski stranki Érica Zemmourja, je ta delež celo tri četrtine (vir). Anticepilci širom Evrope in ZDA uspešno širijo Putinova stališča.

 

Ne glede na odvratnost te propagande menim, da je EU naredila veliko napako s prepovedjo prenosa ruskih državnih medijev na ozemlju EU, saj je s tem kršila svoja lastna načela.

 

Demonizacija nasprotnika brez preučitve njegovih motivov bi bila seveda napaka. Težava nastane, kadar se "analiza" sprevrže v apologijo agresorske vojne. Sprevrženo je kriviti ZDA za rusko obstreljevanje ukrajinskih mest. Sprevrženo je trditi, da so "za vojno krivi vsi", ali, kakor je izjavil Milan Kučan, da so "pri taki stvari krivde vedno deljene", in s tem postaviti agresorja in žrtev na isto raven. Vse je enako vsemu, naj si največja baraba kar da duška; bolj grozljivo bo njegovo dejanje, večja bo v očeh apologetov "stiska", ki ga je do tega privedla.

 

Na levici in skrajni desnici sta seveda gonilni sili razumevanja za Putinova dejanja antiamerikanizem in nasprotovanje Natu. Z dobavo orožja Ukrajini naj bi le "prilivali olje na ogenj2. V prvih dneh vojne so nas nekateri komentatorji celo prepričevali, da je ukrajinski upor agresorju nesmiseln, ker je obsojen na neuspeh in bo le povečal število žrtev. Zakaj je potemtakem naša partizanska narodnaosvobodilna vojna sploh vrednota?!

 

Moralni kompas Putinovih apologetov leži globoko pod ruševinami Mariupola.

 

 

Putin se vede racionalno

 

Poleg Putinovih podpornikov (bolje rečeno: nasprotnikov Zahoda) imamo tudi realiste, ki agresijo načeloma obsojajo, a zagovarjajo tezo, da se moramo s Putinom za vsako ceno čimprej dogovoriti. Tudi realisti vam bodo dokaj hitro našteli krivde Zahoda, začenši s širitvijo Nata in domnevnim ponižanjem Rusije po propadu Sovjetske zveze. Moskva naj bi zdaj nasilno, a v osnovi popolnoma legitimno za velesilo njenega kova, zahtevala nekakšna zagotovila za svojo varnost. Putin naj bi s posegom v Ukrajini le odločno branil "legitimne nacionalne interese" in "ogroženo rusko manjšino v Donbasu".

 

 

"Rožljanje z jedrskim orožjem je samo po sebi zadosten dokaz, da Putin NI racionalen in da se nevarno igra z usodo človeštva."

 

 

Realiste najbolj razjezi primerjava med Putinom in Hitlerjem ali Miloševićem. Putin seveda ni Hitler, zgodovina se nikoli ne ponavlja v isti obliki, vendar med njima obstajajo očitne analogije: v obeh primerih gre za voditelja velesil, ki ju je zgodovina "nepravično ponižala", oba sta (bila) prepričana, da je zgodovinska usoda na strani njunega naroda. Deklariran cilj njunih vojaških posegov sta (bili) varnost naroda ter obramba ogroženih manjšin, ki so "nepravično" ostale izven meja "matere domovine". 

 

Argumenti realistov predpostavljajo, da je Putin racionalen in da se moremo z njim dogovoriti oziroma ugoditi njegovim (v veliki meri legitimnim) zahtevam, saj bo potem "dal mir".  Putinov napad na Ukrajino seveda ni njegov prvi tovrstni podvig, zato nam upravičeno pride na misel Münchenski sporazum iz leta 1938, ko sta Chamberlain in Deladier češke Sudete prepustila Hitlerju. Angleški premier se je pohvalil, da je z dogovorom zagotovil "mir v naši dobi". Leto kasneje se je z napadom na Poljsko začela druga svetovna vojna. Zagovornike teze "dajmo Putinu pol Ukrajine in nekaj varnostnih zagotovil" münchenska prispodoba razjezi, saj jim moralni kompas pravi, da se s Hitlerjem ne paktira, Putin pa naj bi bil nekaj čisto drugega.

 

 

Pustimo Putina, naj uresniči svoje cilje, pa bo mir

 

Mnogi so po Putinovi priključitvi Krima trdili, da EU ne sme preveč ostro reagirati, ker se bo "Putin po doseženem cilju ustavil" (npr. italijanski filozof in bivši beneški župan Massimo Cacciari). Ti zdaj ponovno pozivajo h kompromisu in okrcajo Evropo zaradi domnevne protiruske histerije, saj Putin vendar ni Hitler. Zgodovina bo povedala, kdo je imel prav. Osebno, instinktivno se vedno nagibam h kompromisu, vendar čedalje bolj sumim, da popuščanje Putinu zgolj prestavlja nevarnost in povečuje njegove apetite. Tezo, da Rusija želi le varnostna zagotovila (nevtralnost Ukrajine, itd.), demantira Putin sam s svojimi zgodovinskimi blodnjami o ruskem imperiju.

 

Nekdanji Putinovi sodelavci in nasprotniki (npr. Hodorkovski in Kasparov) trdijo, da je za ruskega samodržca vsako popuščanje dokaz, da je nasprotnik šibek. Edini argument, ki naj bi ga Putin razumel in spoštoval, je sila. Če to drži, se nam, dokler bo Putin na oblasti, ne piše nič dobrega, četudi bi se našel dogovor za mir v Ukrajini. Obstaja velika verjetnost, da bodo čez čas sledile nove teritorialne zahteve, ko se bo gospodarski položaj Rusov znatno poslabšal in bo ponovno potrebno poseči po zunanjem sovražniku. Ruske manjšine v Moldaviji ali treh baltskih državah bodo prej ali slej ponovno ogrožene. Rožljanje z jedrsko bombo bo takrat še bolj aktualno.

 

Mantra "zmenimo se s Putinom in bo mir" se lahko hitro sprevrže v "Putin je norec z jedrsko bombo, bolje, da mu popustimo na celi črti, da se izognemo jedrski apokalipsi". Dovolite mi malo provokacijo: morda pa se bodo mokre sanje naših antinatovskih in antiameriških mirovnikov v bližnji prihodnosti celo izpolnile. Trump lahko leta 2024 ponovno zmaga na volitvah z agendo America First! in parolo "Izstopimo iz Nata, zmenimo se s Putinom - ne bomo tvegali jedrske vojne zaradi Evrope!". Ne dvomim, da bi veliko Slovenk in Slovencev sprejelo evropsko Pax Russiana. Samo da ni Janša, mar ne?

 

 

"Putin je norec z jedrsko bombo, bolje, da mu popustimo na celi črti, da se izognemo jedrski apokalipsi."

 

Prav Putinove eksplicitne grožnje z jedrskim orožjem demantirajo tezo o njegovi racionalnosti. Jedrska grožnja je do nedavnega veljala za tabu, nekaj na ravni Kim Jong Una. Putinovi poznavalci trdijo, da nikoli ne grozi kar tako. Nimamo opravka le s taktičnim ustrahovanjem nasprotnikov; Putin in njegovi pajdaši so v določenih okoliščinah dejansko pripravljeni poseči po jedrskem arzenalu. Leta 2018 je Putin na vprašanje, če bi uporabil jedrsko orožje v primeru napada na Rusijo, odgovoril pritrdilno, češ "zakaj bi obstajal svet brez Rusije?".

 

Ruska uradna vojaška doktrina sicer predvideva uporabo atomske bombe le v skrajnih okoliščinah, ko naj bi bil ogrožen sam obstoj Rusije. Kaj to pomeni v praksi, pa ve le Putin sam. Ali bo obstoj Rusije ogrožen že zaradi sankcij, ki bodo državo spravile na kolena? Putin nas prepričuje, da je vojna agresija v resnici le "samoobrambna vojaška operacija". V skladu z Orwellovim receptom "vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč". Rožljanje z jedrskim orožjem je samo po sebi zadosten dokaz, da Putin NI racionalen in da se nevarno igra z usodo človeštva. 

 

Putinov poseg v Ukrajini v ničemer ne bo racionalno pripomogel k večji varnosti njegovega naroda, saj sedaj tudi Rusom preti jedrska vojna. Putinov napad bo prispeval k znatnemu oboroževanju vseh, ki se Rusije bojijo, vključno z doslej nevtralnima državama Finsko* in Švedsko. Putin bo svoj narod pahnil v izolacijo in revščino. Pod njegovim vodstvom bo Rusija za Zahod t.i. Pariah State v rangu Severne Koreje. EU bo veliko hitreje postala neodvisna od ruskih energentov, čeprav bo v tem procesu nosila posledice. Čaka nas težka zima.

 

 

Fenomen Putin demantira "konec zgodovine"

 

Fenomen Putin seveda ni nastal v vakuumu, ruski predsednik svojo moč in podporo črpa iz čustev, ki so v ruskem narodu nedvomno prisotna. Zgodovina ni odvisna izključno od ene osebe, vendar pa je skrajnost, do katere se privedejo obstoječe napetosti, lahko odvisna od posameznika, še posebej, če ima absolutno oblast. Frustracije zaradi izgube imperija in Ukrajine bi lahko privedle "le" do ruske okupacije Donbasa … ali do vsesplošnega napada in celo do svetovne vojne. Iz tega vidika lahko samodržec Putin v veliki meri sam oblikuje potek zgodovine.

 

Bivši ameriški svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je nekoč izjavil, da je Rusija lahko demokracija ali imperij, ne more pa biti oboje hkrati. S popolnoma spodletelo demokratizacijo Rusije (Putin je v 23 letih čedalje bolj brutalnega vladanja fizično ali drugače eliminiral vse svoje politične nasprotnike) so se ponovno okrepile njene imperialistične ambicije.

 

Imperiji razpadejo (avstro-ogrski, britanski, otomanski) in jih nihče ni dolžan obravnavati kot imperij leta po njihovem kolapsu. Ne izključujem možnosti, da bodo zgodovinarji čez desetletja ocenili, da sta po razpadu Sovjetske zveze tako EU kot Nato zamudila priložnost in se prepočasi (in ne prehitro) širila na vzhod. 

 

Ne moremo izbirati naših sosedov ali sovražnikov; z Rusijo bo treba nekako sobivati. Vendar moramo imeti jasne pojme, s kom imamo opravka, in temu prilagoditi strategijo. Kdor nam zagotavlja, da je Putin "racionalen strateg", medtem ko svetu grozi z jedrskim orožjem, je izgubil razsodnost, če ne že moralni kompas.

 

 

O razvrednotenju besed

 

Antifašizem in antinacizem sta osnovni vrednoti vsakega demokrata. Tako kot antikomunizem. Putin s svojimi blodnjami o "denacifikaciji Ukrajine" (ne glede na obstoj bataljona Azov) zamegljuje pomen antinacizma. V Sloveniji je beseda fašizem prav tako razvrednotena. Postala je krinka, pod katero vsak politik in intelektualec z neznosno lahkoto diskvalificira tiste, s katerimi se ne strinja. Ostre kritike (katerikoli) vladi so popolnoma legitimne in v demokraciji celo zaželene, vendar je pomembna tudi primernost uporabljenih besed. Siva ni črna in oranžna ni rdeča. Sorazmernost obtožb je stvar intelektualne poštenosti in moralnega kompasa posameznika.

 

Razvrednotenje besede fašizem dolgoročno škodi prav antifašizmu; če bo kdaj fašizem pri nas zares prevladal, ga ljudje ne bodo znali prepoznati. Ruskega protofašizma že danes mnogi niso. Vsem, ki ponavljate, da v Sloveniji že danes vladajo fašisti, svetujem sledeči praktičen šnelkurs: skupaj z Jašo Jenullom se odpravite do Moskve in sredi Rdečega trga raztegnite transparent Putinism = Fascism. Če pa mislite, da enačba ne drži, poskusite z enostavnejšim napisom No War!.

 

Pa srečno!

 

_________________

* Finska zaradi ruskih groženj resno razmišlja o zaprosilu za vstop v zvezo NATO.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
28
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.404
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.626
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.564
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.786
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.771
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.275
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.559
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.040
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.351
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.412