Zmagovalna fotografija mednarodnega fotografskega natečaja World Press Photo Award 2009, umetnina italijanskega fotoreporterja Pietra Mastruza, prikazuje skupino žensk na strehah hiš v iranski prestolnici. Tja so prihajale na večer, da bi v mraku, na samem, intimno in brez prisotnosti opazovalcev iz sebe izkričale jezo in gnev, ki ju je sprožila goljufija na predsedniških volitvah. Kričale so na balkonih in strehah svojih stanovanj, ker so samo tako lahko ostale neopažene. Če bi to počele javno, bi imele težave z oblastjo, verjetno bi tvegale tudi aretacijo. Prav ta ganljivi prizor, ki s svojo silovito emotivnostjo ostaja večno aktualen v tem čedalje bolj norem svetu, sem pred leti uporabil v eni svojih kolumn z naslovom Ženske kričijo na strehah Teherana. Toda takrat sem pisal o frustracijah slovenskih intelektualcev, o njihovem molku, o pasivizaciji, ko gre za družbene in politične razmere v Sloveniji. Dvomim, da se je v zadnjih letih na tem področju kaj spremenilo na bolje, bržkone prej nasprotno, vendar se mi naše infantilne podalpske zdrahe ne zdijo omembe vredne v primerjavi z grozodejstvi, ki se dogajajo zgolj tisoč kilometrov vzhodno od nas. Živimo na obrobju vojne, ki se z vsakim dnem zdi bolj podobna zadnji svetovni, le da so vloge nekoliko zamenjane in hitlerjanci, zbrani pod enigmatično črko Z, zdaj derejo iz vzhoda proti zahodu ...

+++

Nekako sem že ponotranjil bolečino ob spoznanju, da smo se v kolektivnem smislu sprijaznili s tem, da nimamo vpliva na to vojno. Da vsak dan bolj apatično opazujemo neizmerno barbarstvo, ki ga vojna prinaša. Nimamo vpliva, ker evropske in zahodne politične elite nočejo poseči v spopad in se postaviti na stran šibkejšega, na stran napadenega. Na stran žrtve. Nič novega, pred tremi desetletji je Zahod več let tiho opazoval klavnico na Balkanu in puščal proste roke srbskemu nacionalizmu. Desettisoči so morali umreti, preden je zveza NATO aktivno posegla in Miloševića prisilila k popuščanju in umiku.

Max Richter: On The Nature Of Daylight

Slovenija se je glede Ukrajine celo nadpovprečno izpostavila in angažirala. Slovenska vlada je doslej ravnala pravilno in pravično. Ne moremo se delati, da se ne dogaja nič pretresljivega. Na politični ravni je manevrskega prostora še nekaj, v Ljubljani se še vedno prosto giblje med 100 in 150 ruskih državljanov, zaposlenih na različnih "kulturnih" organizacijah, ki jih financira Putinov režim. Med njimi so zanesljivo tudi agenti FSB. Kaj vse počnejo pri nas v teh časih, ko smo Evropejci de facto v vojni z Rusijo, raje ne ugibam.

Tisto, česar se moramo bati, niso le sofisticirani kibernetski napadi ali propagandna vojna proti nekaterim politikom, ampak predvsem nepredvidljive poteze na področju ekonomije. Morda nas čaka celo poskus likvidacije Slovenske industrije jekla (SIJ) s strani njenih ruskih lastnikov, ki razmišljajo samo še o tem, kako bi se iz zapletene situacije čim prej umaknili domov s čim bolj polnimi kovčki denarja. Da lahko zaradi njihovih mahinacij brez dela ostane več tisoč slovenskih delavcev, jih ne zanima. Če bi v stečaj poslali jeseniški Acroni, to ne bi bilo posebno presenečenje. S kakšnim izgovorom, je drugo vprašanje. Vsekakor pa odnos, ki so ga Rusi v minulih letih izkazovali do slovenskih solastnikov (SDH) kot tudi do slovenske države, kaže na komaj prikrito aroganco. Kot da jim je bilo (skoraj vse) dovoljeno. Tudi to, da se  Andrej Zubitski, predsednik uprave Skupine SIJ, po Sloveniji vozi s črnim maybachom z diplomatskimi tablicami, ki mu jih je nezakonito (!) priskrbela ruska ambasada v Ljubljani. Rusi so si pač veliko dovolili in vrsto let so se obnašali tako, kot da zakoni zanje ne veljajo.

Evropska ekonomija je sicer že žrtev ruske agresije na Ukrajino in lahko se samo strinjamo, da najhujše šele prihaja. Ni le Nemčija tista, ki jo skrbi prihodnost. Od leta 2007 se je tudi naša država lahkomiselno, nekritično in po mojem prepričanju zelo verjetno koruptivno podajala v posle z Rusijo. Zakaj smo se odrekli alžirskemu plinu in na vrat na nos sklenili pogodbo z Gazpromom? O tem bi zagotovo kaj vedel Boštjan Napast, ta Borut Jamnik slovenske ekonomske desnice, ki je danes predsednik uprave Luke Koper, dolga leta pa je veljal za eno ključnih eminenc slovenske energetike, posebej trga energentov oziroma zemeljskega plina. Napast se ne brez razloga skrbno izogiba prevelikemu medijskemu pojavljanju, kar ima zagotovo svoj razlog.

+++

Toda na koncu dneva je ekonomija zreducirana na številke, na denar. Zeblo nas prihodnjo zimo zagotovo ne bo, saj imamo za najmanj trideset let zalog premoga. Zelena alternativa bo morala v najslabšem primeru še malce počakati. Vojna niso samo izgubljeni dobički, prekinjene pogodbe ali pretrgane dobave. Če se že iz druge svetovne vojne nismo naučili, da ima krvavi denar kratko življenjsko dobo, potem nas očitno čaka popravni izpit v primeru Rusije. Vse zahodne kritike, sankcije in celo vojaška pomoč se zdijo dvolične v trenutku, ko po ruskih plinovodih v Evropo mirno, nemoteno prihaja plin. Nafta je manj pomembna, vsaj v primeru Slovenije, ki jo iz Rusije uvozi v zanemarljivih količinah. Plin pa je druga zgodba. Od ruskega plina smo po prekinitvi sodelovanje z Alžirci postali 100% odvisni. In z vsakim evrom, ki ga plačamo Putinovemu režimu za plin, sofinanciramo njegov vojaški stroj, njegovo posiljevalsko, morilsko soldatesko, ki si ne zasluži naziva vojska, njegovo propagando, njegov zločinski režim, ki pretepa in zapira opozicijo, mirovnike, homoseksualce, aktiviste, novinarje ...

V nekem trenutku bo tega moralo biti konec. V nekem trenutku bodo prizori množičnih grobišč, umorjenih civilistov, iznekaženih in oskrunjenih ženskih trupel postali pretežko breme za naše politike. Ki so na oblasti zato, ker smo jih izvolili. Za razliko od Putina in podobnih odpadnikov morajo zahodni politiki vsakih nekaj let na volitve, kjer se preverja njihovo zaupanje. In če bodo predolgo oklevali z zares odločnimi ukrepi proti Rusiji, med katerimi bo tudi popolna zračna, pomorska in kopenska izolacija te države, bo javnost vznemirjena in začela bo postavljati neprijetna vprašanja. Nemci ne bodo več tiho, ko gre za vprašanje kupovanja njihovih bivših politikov s strani ruskih oligarhov. Podobno velja za Avstrijce.

Pri nas bo treba odpreti vprašanje, koliko podkupnin so plačali Rusi za večje posle v Sloveniji, za prevzeme, nakupe podjetij. Saj vendar nismo tako naivni, da bi verjeli v njihovo transparentno, pošteno poslovanje. Tega tam ni. Še bolj bo zanimivo izbrskati, kdo vse pri nas je dobival (ali še vedno dobiva) denar od Rusov; med "sponzoriranci" so bili zagotovo tudi politiki. Bolj ko bo Putinov režim tonil v somrak vojnih zločinov, manj razlogov bo imel, da se svojim dovčerajšnjim prijateljem na Zahodu ne bi maščeval z razkritji vseh skritih finančnih transakcij. Panama Papers bodo malenkost v primerjavi s tem, kar lahko prileti iz Kremlja oziroma sedeža FSB ...

+++

Kako dolgo bomo Evropejci, ki nas prizori iz Ukrajine ganejo in prizadanejo, še tolerirali počasno in mlahavo politiko do Putina, je v marsičem odvisno od slik, ki bodo prihajale iz osvobojenih krajev, ki so jih Rusi zapustili v kataklizmičnem stanju. Predstavljam si, da so ruski vojaki s pomočjo enormnih količin vodke, plačanci iz Sirije in čečenskimi klavci povzročili toliko zla, da bo teža teh zločinov v nekem trenutku premagala neodločnost, celo strah pred Putinom. Kajti vedno in povsod je (t)ista tanka rdeča črta, ki loči življenje od smrti, svetlobo od teme ter Dobro od Zla. Strah pred psihopatom, ki med vrsticami grozi, da bo v primeru ogroženosti pritisnil na jedrski gumb, lahko premagamo tako, da ga osamimo, da v vseh pogledih popolnoma izoliramo Rusijo. Za več let. Ekonomska cena bo enormna, ampak če je to alternativa jedrski vojni, posebne dileme ne more biti. Rusija bo počasi drsela nazaj v srednji vek, njihova alternativa bo Kitajska, ki komaj čaka, da Putinu iz rok izpuli rodovitna polja in pašnike južne Sibirije.

Vojna, ki se je začela 24. februarja, bo dolga. Vedno bolj samoumevna se nam bo zdela in iz otopelosti, ki jo povzroči banalnost zla, nas bodo zdramili le še najhuši zločini, najgrozovitejši prizori. Kot fotografije, ki sem jih videl včeraj. Pobiti otroci. Dečki. Deklice. Pretresle so me do te mere, da sem se počutil kot ženske iz Teherana, ki zvečer na strehah svojih hiš kričijo, da bi spravile iz sebe jezo in bes. Da bi glasno izjokale svojo nemoč. Kajti če človeške oči vidijo stvari, ki jih ne bi smele nikoli videti, je telo v šoku, čustva vrejo, razum je za hip izgubljen. Pobijati majhne otroke ... otrokeee. Znotraj zla - kajti vojna je sama po sebi najhujše zlo - so grozodejstva proti otrokom, če parafraziram Dantejev koncept inferna (pekla), najhujši smrtni greh. Ne glede na to, ali Bog obstaja ali ne, morajo Putin in njegova zločinska soldateska pristati v zadnjem krogu inferna.

Kdo so pošasti, ki zvežejo otroke, jih pobijejo. Majhne deklice pred tem še posilijo. Cmok imam v grlu, ko to pišem, in moje oči se začenjajo solziti. Kričal bi, pa ne morem. Šel bi na streho in se drl nekam v daljavo, kričal, kolikor bi lahko, da bi mi odneslo cmok iz grla, ki me duši, da bi mi padlo svinčeno breme z prsi, zaradi katerega ne morem dihati.

Pa ne morem ničesar spremeniti.