Vendar pa so vedno bolj očitni tudi glasovi tistih, ki ne vidijo samo lepo in pozitivno, temveč se tukaj in zdaj soočajo z (1) energetsko krizo. Tej se pridružuje oziroma se potencira (2) kriza pretrganih oskrbovalnih verig, ki se je začela v obdobju (3) Covid pandemije in se je v zadnjih dveh letih (2020–2022) samo stopnjevala. Sama pandemija je povzročila dodatne motnje v oskrbovalni verigi in povzročila masovni izpad delovne populacije (ter konzumentov proizvodov in storitev gospodarstva), kar je spravilo prenekateri del gospodarstva na kolena (turizem, storitveni sektor, tudi šolstvo in zdravstvo). In potem je tu še (4) vojna v Ukrajini, ki je pokazala, da smo precej bolj odvisni od ruskih energentov in ukrajinskega proizvodnega bazena, kot s(m)o se ljudje tega na splošno zavedali.

Ta vojna vpliva na pričakovanja borznih analitikov, ki nam s svojimi napovedmi krojijo usodo skozi inflatorna pričakovanja glede nafte, plina ter cen strateških surovin, ki jih spremljamo npr. na LME (London Metal Exchange, op. ured.). Šibko ravnovesje v gospodarstvu, ki je čutilo prve strukturne slabosti in napake že poleti 2019, se je z omenjenimi učinki združilo v eno največjih in najbolj resnih gospodarskih kriz, kar jih pomnimo trenutno živeče generacije. Slepiti se, da bo "vse OK samo od sebe" in da se morajo Rusi in Ukrajinci samo medsebojno spraviti, je nevarna zabloda. Na obzorju so tektonske spremembe ne samo v geopolitiki in industriji nasploh, temveč našega družbenega ustroja kot celote. Lastnih strukturnih in strateških napak pa se večinoma ne zavedamo oziroma jih nosilci odgovornosti ne čutijo na lastni koži.

Energetska kriza

Večina ljudi jo zaznava skozi višje cene goriva, a je to samo del cele slike. Medtem ko je nafta iz cca. 140 dolarjev padla nazaj na cca. 100 dolarjev (glej graf spodaj), so cene goriv pri nas in v okoliških državah rekordno visoko. Pri nas je vlada sicer začasno regulirala ceno goriva, a je ta še vedno občutno višja, kot je bila (toliko o t.i. prostem trgu, ki ga dominira pri nas duopol, drugod pa ni nič boljše). 

Vir: Brent crude oil - 2022 Data - 1970-2021 Historical - 2023 Forecast - Price - Quote (tradingeconomics.com) (dostop dne 10.04.2022)

Zakaj je torej cena goriva danes tako visoka? V preteklosti, nekje od leta 2006 dalje, je bila cena sodčka nafte dlje časa precej višja, kot je danes, pa nikdar nismo imeli tako visokih cen goriv. To se seveda odraža v inflaciji, ki ima vpliv na vsakega slehernika med nami. Povezava je logična in preprosta:

Npr: nafta -> traktor -> polje -> žito -> moka -> trgovina -> potrošnik. 

Prosti trg pri monopolni poziciji na trgu ali oligopolu, kjer prihaja do očitnega (kartelnega) dogovarjanja, očitno ne deluje v korist potrošnika (!) in vodi v neupravičeno bogatenje peščice privilegiranih na eni ter v množično siromašenje vseh ostalih na drugi strani. Država je v tem primeru lahko oziroma mora biti regulator stanja na trgu. Vendar država večinoma stoično opazuje dogajanje in svojih davkov na osnovne dobrine (energentov etc.) ne prilagaja stanju (v zadostni meri).

Cena plina je v industriji ponorela

Z izjemo trenutka ruske priključitve Krima v letu 2014 je bila cena plina za industrijo in gospodinjstva vzdržna in relativno stabilna; distributerji plina niso prenašali trenutnih nihanj na končnega porabnika. Situacija pa je danes zaradi vojne v Ukrajini dramatično drugačna, saj so pričakovanja (!) analitikov glede razvoja te vojne črnogleda.

Vir: Natural gas - 2022 Data - 1990-2021 Historical - 2023 Forecast - Price - Quote - Chart (tradingeconomics.com) (dostop dne 10.02.2022)

Na srečo gospodinjstev se kurilna sezona 2021/2022 večinoma končuje in je zato vsaj začasno panika odveč (začelo pa se bo jeseni, če se situacija ne bo umirila). V industriji, s poudarkom na bazični industriji (npr. jeklarstvo, železarstvo, proizvodnja in predelava aluminija, plastičnih mas, a tudi pekarstva etc.), pa je razpoloženje morbidno. Cene plina so postale nevzdržne in so danes med štirikrat do petkrat višje, kot so bile; in trenutni trend ni vzpodbuden. Industrija večinoma ne more stroškov povišanih energentov prenesti ne v zadostni meri ne pravočasno naprej v svoji verigi, tako da prihaja tudi do začasnih in celo trajnih zaustavitev tovarn.

Elektrika leti v nebo

Podobno se dogaja na ravni električne energije: gospodinjstva so zaječala ob občutno višjih položnicah za elektriko in vlada je hitro ukrepala glede omrežnin, tako da gospodinjstva vsaj začasno teh težav še ne čutijo. Je pa situacija v industriji izrazito drugačna, kjer se je cena električne energije povzpela za faktor 3 do 5 (na trenutnem trgu oziroma "spot trgu" je namreč ta faktor tudi do 10-krat!). Večina podjetij v industriji sklepa nove pogodbe za novo obdobje v zadnjem kvartalu (Q4) vsakega leta, največji del decembra. Običajno za leto dni, v industriji pa to delamo pretežno za dve do tri leta v naprej. Zaradi razvoja dogodkov s(m)o mnogi čakali - tudi po nasvetu samih distributerjev električne energije - na sklenitev nove pogodbe do konca leta, nekateri celo na januar in februar letos. Kaj se je v tem času zgodilo, zdaj vemo in čutimo vsi. 

Največja ironija je, da v Sloveniji sami proizvedemo med 85% in 93% vse električne energije! Ker se voda, uran in premog niso podražili, pa tudi sonca in vetra je približno enako, čeprav je delež tako pridobljene energije pri nas vsaj zaenkrat zanemarljiv, uporabniki električne energije ne moremo razumeti takšnega dviga cen. Država je po napovedih ministrstva za gospodarstvo napovedovala kritje 60 % povišanja vsem, ki imamo v 2022 povišanje vsaj 40 % glede na lani, a se je to žal popolnoma izjalovilo.

Država kot lastnik proizvodnje in distribucijske infrastrukture industriji ni ustrezno pomagala, hkrati pa sama pobira večji del te (umetne!) razlike iz industrije in od potrošnikov. To pa ima lahko strahovite posledice za marsikatero panogo znotraj industrije, ker večina industrijskih podjetij ne uspe prenesti stroška energentov naprej po svoji verigi navzgor. Podjetja, ki imajo v svoji strukturi prodajne cene npr. 3 % do 5 % energentov, jih imajo zdaj ob teh povišanjih že pri cca. 10 % do 15 %, v posameznih primerih tudi več. Vendar je tu poleg % pomembna še absolutna vrednost povišanja energentov; v primerih, ki so mi bili predstavljeni (kolegice in kolegi znotraj panoge predelave aluminija, pa tudi drugih panog), so ta povišanja tako visoka, da bo večina teh podjetij končala leto z izgubo in bodo sredi letošnjega leta imela velike likvidnostne težave. 

Večina omenjenih podjetij, vključno z nami, se obupno bori(mo) in pogaja(mo) z našimi industrijskimi kupci za ustrezen dvig cen. A ko imaš pred seboj stokrat, tisočkrat in tudi precej večja podjetja, moč argumenta pogosto podleže argumentu moči (kupcev). Kolegi iz Podravja so mi povedali, da njihovi kupci, kot sta npr. BMW ali VW sploh nista sprejela nobenih podražitev iz naslova višjih stroškov energentov; o povišanih stroških dela se tudi slučajno nočejo pogovarjati. Vse, kar sprejemajo, so dvigi stroškov materiala, ki je v borzni kotaciji, npr. aluminij ali jeklo.

Vir: Aluminum - 2022 Data - 1989-2021 Historical - 2023 Forecast - Price - Quote - Chart (tradingeconomics.com) (dostop 10.04.2022)

Za predelavo aluminija, jekla, železa, tudi plastike, stekla ipd. pa je potrebno poleg surovin tudi veliko električne energije in plina. Ker postaja za podjetja nerentabilno, da nadaljujejo s takšno predelavo, se nekatera umikajo začasno s trga, nekatera tudi za stalno. To pa ima lahko neslutene posledice ne samo za dotična podjetja, temveč tudi za mikro socioekonomska okolja, v katerih delujejo. Prav takšna industrijska podjetja so pogosto jedro ekosistema, ki ga ustvarjajo skupaj s svojimi dobavitelji in drugimi deležniki. Začasno zaustavljeno podjetje tako prizadene precej širše okolje in lahko hitro izgubi kritičen kader (poglejte samo primer turistične panoge). Zaustavljena podjetja se tako pogosto niti ne morejo več postaviti na svoje noge.

Oskrbovalna kriza

Oskrbovano krizo smo najprej videli skozi pomanjkanje mikročipov (polprevodniških elementov), ki jih uporablja avtomobilska panoga in panoga IT ter strojegradnja in bela tehnika in pravzaprav vsi, ki danes proizvajajo neke fizične dobrine. To se je začelo dogajati že v zadnjem kvartalu 2019 in zaradi Covid krize se je situacija hitro grozovito poslabšala. Ker ni bilo dovolj čipov je prišlo do pomanjkanje IT opreme na trgu, računalnikov skorajda ni več moč kupiti. Prišlo je do občutnega zmanjšanja proizvodnje avtomobilov v EU. Od leta 2019 pa do danes se je proizvodnja količinsko skrčila za cca. 40 %. Pri tem je potrebno izpostaviti (pametno) strategijo OEM proizvajalcev avtomobilov (pri tem izstopajo npr. BMW, Mercedes in skupina VW), da so mikročipe, ki so bili na voljo, vgrajevali v najdražje avtomobile, ki so jih lahko prodajali brez popustov – posledica je, da je BMW v 2021 ustvaril cca. 14 milijard EBIT, kar je skoraj trikrat več kot v "običajnih" letih. Mercedes je na primer dal vsem zaposlenim dodatno nagrado ob koncu leta v višini 6.000 evrov. 

A podobno velja tudi za vso ostalo industrijsko in potrošniško opremo, saj je danes težko najti karkoli brez mikroprocesorja. Že začete naložbe podjetij v industriji se niso končale, podaljšale so se preko vseh razumnih časovnic; podjetja imajo tako privezan denar v nedokončanih projektih, ki bi morali že davno generirati nov denarni tok. Ladjarji so težavo dodatno zagrenili, saj blago in oprema iz JV Azije potuje ne samo precej dalj časa (dodatnih 3 do 5 mesecev), temveč za občutno dražji denar: če je prej stal prevoz kontejnerja iz Kitajske cca. 1.600 dolarjev, zdaj stane cca. 16.000 (!) in tudi več (ladjarji v svoji zgodovini niso imeli tako dobičkonosnega leta!).

Covid pandemija pa je vnesla še dodatno spremenljivko: pomanjkanje ljudi v vseh vejah gospodarstva. Marsikaj, kar je prej solidno delovalo, zdaj tudi zaradi pomanjkanja voljnih ljudi ne deluje več. In tukaj ne govorimo samo o EU, temveč o pomanjkanju ljudi v industriji in gospodarstvu po celem svetu. Prenekatera vlada se sicer hvali s tem, da je dosegla najnižjo brezposelnost, a je verjetno to prej posledica splošnega trenda v gospodarstvu in panožnih trendov, kot pa dobrih potez posameznih vlad in velikega zaposlovanja (!?) v javni upravi v obdobju digitalizacije.

Naročila so, delavcev ni

Tako pridemo do zanimivega fenomena, da podjetja imajo naročila, da so potrebe na trgu velike, a ni ljudi, ki bi jih naredili. Tudi ni ustrezne opreme (mikročipi!?), ni materiala in ni surovin. Veliko strateških surovin namreč izvira iz nekaj kritičnih področij na svetu, od npr. Kitajske, Rusije do nekaterih afriških držav – njihova značilnost pa je, da so omenjene države vodene avtokratsko, kjer smo kupci hitro podvrženi dobri volji prodajalcev (ki delajo po diktatu svojih vodij), strategiji omenjenih držav ter dobri volji njihovih avtokratov/diktatorjev. Tako pomanjkanje strateških surovin (npr. Kitajska proizvaja cca. 85% magnezija na svetu, ki ga potrebujejo tovarne, ki proizvajajo aluminij, Rusija je izjemno pomemben dobavitelj niklja etc.) in komponent, potrebnih za dokončanje industrijskih proizvodov upočasnjuje, zmanjšuje in celo zaustavlja redno proizvodnjo večine tovarn v EU. 

Dodatno temu tovarne (v bazični industriji) ne delajo pod optimalnimi pogoji: imajo veliko denarja, vezanega v nedokončani proizvodnji, v že plačanih materialih / surovinah / opremi, ki je "na poti" in tako še ne generira denarja. Veliko tovarn tako dela s precej manj kot 80 % zasedenosti kapacitet, kar je industrijski "proxy" za učinkovitost in posledično tudi uspešnost podjetij. Znotraj panoge predelave kovin (železarne, jeklarne, proizvodnja in predelava aluminija) pa slišimo zgodbe, kako zaradi drage elektrike nekatere tovarne delajo samo še ponoči in preko vikendov, ko je elektrika najcenejša; namesto npr. 18 do 21 izmen na teden delajo samo še 11 izmen, kar pa je zelo daleč od 80 % izkoriščenosti kapacitet.

V to kombinacijo dodajte še negotovost dobav plina (večina bazične industrije ter marsikatero drugo industrijsko podjetje uporablja plin za svojo proizvodnjo in kot nadomestek drage elektrike iz preteklosti), ko se vlade v EU trkajo po prsih in se same odpovedujejo ruskemu plinu, še preden so zagotovile pogoje za ustrezno zamenjavo. Tej zmešnjavi vseh zmešnjav dodajte še redno izostajanje ljudi zaradi Covida in drugih respiratornih bolezni (ki jih vse tlačijo v isti ko) in imate pred seboj "perfektno nevihto". Velik del industrije tega Armagedona ne more oziroma ne bo preživel. Država pa ima v svojih rokah pomembne vzvode, od brzdanja inflacije preko reguliranja cen goriv in elektrike ter subvencioniranja stroškov plina za industrijo. 

Zeleni prehod

Energetska kriza se očitno ni začela januarja letos niti z ruskim vdorom v Ukrajino 24. februarja 2022, temveč je tlela že precej prej. Nekateri so to sicer videli, a malokdo je bil na to pripravljen. Začelo se je morda s katastrofo v Fukušimi na Japonskem, ki jo demagoško pripisujejo nesreči v tamkajšnji nuklearki, a je šlo za napako v statiki in gradbeništvu, ker obrambni zid ni zadržal tsunamija. Nemška kanclerka Angela Merkel je brez ustreznega posveta z industrijo in Evropsko komisijo zaradi te nesreče napovedala strategijo zapiranja vseh nukleark v Nemčiji do leta 2022 (ja, to je letos!), pri čemer pa izpadle energije iz teh virov niso ustrezno nadomestili. Zeleni po vsej EU so temu ploskali in ta val navdušenja je šel nekritično po celi Uniji. Prepričanje, da bomo s sončnimi in vetrnimi elektrarnami nadomestili pridobljeno električno energijo iz nukleark, se vsaj za zdaj ni obneslo. Nemci so prisiljeni še kako koristiti nuklearke v Franciji in na Češkem, menda so kupovali elektriko tudi iz naše krške nuklearke ...

Podobna je situacija glede plina. Trenutno pri nas za ruski plin ni nadomestila. Enako velja v Nemčiji in Avstriji in na Madžarskem, pravzaprav povsod, kjer se oskrbujejo s plinom iz Rusije. Ustrezne alternative trenutno nimamo in je še nekaj časa ne bo. Če se ne bomo znali ustrezno dogovoriti, bo imela vsa industrija v zgoraj omenjenih državah izjemno velike težave. Pravzaprav nepopravljive težave. Če bo padla industrija, bo padlo gospodarstvo, in to bomo občutili vsi. Tudi zaposleni v varnih službah javne uprave, javnega sektorja in energetskih podjetij, kjer danes o zgornji agoniji industrijskih podjetjih nekaj malega vedo, a vsaj zaenkrat tega ne čutijo. Zaenkrat! 

Kje in kaj so alternative?

Danes nimamo ustreznega nadomestka ne za plin ne za tako drago elektriko. Država sicer podpira t.i. zeleni prehod, a v resnici tukaj ni dovolj narejenega. Večinoma smo že izkoristili potencial slovenskih rek, premog moramo počasi zamenjati, projekt NEK2 je še v povojih, vetrnega potenciala imamo samo za zaokroževalno napako; ostane nam zgolj potencial sončnih elektrarn, a elektro-distribucijsko omrežje ni pripravljeno na priklop številnih novih sončnih elektrarn v Sloveniji. Eko sklad nima več niti enega evra za spodbude pri gradnji sončnih elektrarn; letos so januarja in februarja obravnavali 8.000 vlog, kar je toliko kot v celem letu 2021. Pozdravljamo najnovejšo pridobitev naše največje sončne elektrarne v Zasavju na degradiranem področju, a to ni dovolj niti ne pravočasno! HSE bi moral pokriti že vse industrijske objekte po Sloveniji, da bi s tem pomembno vplival na proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Pa imajo interes?

Industrijska podjetja večinoma nimajo več prostih denarnih sredstev za samostojne naložbe v sončne elektrarne, ki bi ustrezno pokrivale pomemben del lastne porabe električne energije. Le-ta so porabila za boj s Covid pandemijo, za premoščanje likvidnostnih težav zaradi pretrganih oskrbovalnih verig in financiranje energentov v 2022. Z ustreznim baterijskim sistemom bi lahko vsaj začasno hranila potencialne presežke (npr. ob nedeljah in praznikih) ter gladila špice ob zagonih strojnega parka. Vendar elektrodistribucijska podjetja za to niso niti pripravljena ne motivirana, saj bi to pomenilo manjši odjem velikih porabnikov električne energije; to je sicer ideja, a je v nasprotju s trenutnimi interesi. Hkrati pa veliko industrijskih podjetij trenutno nima prostih denarnih sredstev. Naložbeni denar (Capex) so pretežno porabljala za poslovanje (Opex), zaradi zgoraj omenjenih težav v oskrbovani verigi ter zaradi manka ljudi v proizvodnji zaradi epidemije Covida. In zaradi tega, ker večinoma niso mogla pravočasno in zadostno prenesti povišanja cen na svoje kupce.

Smo na začetku zelo resne krize

Kriza z energenti je zelo resna kriza, ki je do sedaj nismo poznali. Nanjo nismo bili pripravljeni. V kombinaciji s krizo v oskrbovalni verigi, manjkom materiala in komponent ter občutnim dvigom vseh cen in povezanih stroškov, kot tudi izpadi ljudi v proizvodnji zaradi pandemije ter tudi povišanim stroškom dela, je to toksična kombinacija za prenekatero industrijsko podjetje v EU. Še prav posebej to velja za sektor malih in srednjih podjetij (MSP), a v nevarnosti so tudi velika podjetja. Samo če bomo delovali skupaj in složno ter strateško, lahko kombinacijo vseh omenjenih kriz počasi premagamo in bomo preživeli. Ampak to pomeni, da se moramo vsi zavedati, kako resna je situacija in da s helikopterskim deljenjem denarja ("malo vsem") te situacije ne bomo rešili! Ciljno usmerjeno, strateško (kaj je res pomembno), pravočasno (za marsikatero podjetje bi bilo včeraj že prepozno) in zadostno.

Vlada, GZS in prebivalci Slovenije bi se morali zavedati, da sedanja kriza resno ogroža na tisoče delovnih mest. Sedanji podatki o rekordno nizki brezposelnosti so ne samo varljivi, temveč nas lahko uspavajo, ker se ne zavedamo strukturnih napak v naši industriji. V Sloveniji smo izjemno izpostavljeni nihanjem v EU (celo Švicarji pravijo, da ko Nemčija kihne, je Švica prehlajena), sploh v segmentu, ki izdeluje dele za nemško avtomobilsko industrijo.

Trenutno stanje v slovenski industriji ni posledica lenobe, neznanja ali celo nesposobnosti nas v industriji, temveč je splet geopolitike, neaktivnosti oziroma mlačnosti na evropski ravni glede skupnih projektov z energenti, podcenjevanja bazičnih industrij in njihovega razvoja v EU, neustrezne industrijske politike na ravni EU, pretrganih oskrbovalnih verig, norega povišanja cen energentov in pogonskih goriv, tudi neučinkovitih aktivnosti glede Covid epidemije, inflacije in trikratnega povišanja minimalne plače v zadnjih treh letih. In še in še …

Zdaj so prelomni trenutki za slovensko in evropsko industrijo. Posli se vračajo iz JV Azije in Indije nazaj v EU. Globalizacija prehaja v regionalizacijo! Priložnosti, kakšna ironija, rastejo! Ampak! Kupci, od Gorenja do BMW, pričakujejo kitajske cene pred Covid krizo in vsemi ostalimi krizami. Enostavno je sicer reči, da moramo "samo malo počakati" in bomo lahko dvignili cene. Mnogi žal ne moremo več čakati. Rezerve so bile pokurjene zaradi epidemije in krize v oskrbovalnih verigah. V mnogih podjetjih je vse odvisno od pogajalskih pozicij in zmožnosti čakanja na ugoden trenutek. Tisti, ki bodo preživeli, bodo imeli na voljo skorajda nešteto novih projektov. Zato moramo ostajati pozitivni in biti oziroma postati še bolj ambiciozni. Vendar pa to obdobje je že in še bo za vse nas (predvsem v industriji) nadvse krvavo. Težko, polno dvomov, strahu, skrbi, negotovosti in prekletega čakanja.

Mark Stemberger je direktor Agis Technologies d.d..