Lahko napišeš kaj o volitvah?, je rekla. Kaj naj napišem o volitvah teden dni pred volitvami, ko vsi pišejo o tem, da bo vredno mojega časa za pisanje in časa obeh bralcev za branje? In kaj sploh lahko napišem o nečem, kar ohranja pri življenju privid demokracije, ki ga živimo, ne da bi ta privid postavil pod vprašaj, saj že desetletja ne verjamem več v njega, hkrati pa seveda ne poznam boljše rešitve?

Naj pišem o programih in stališčih strank do pomembnih družbenih vprašanj, ki so pri večini nenačelnih strank le floskule z razpolovnim časom sestavljanja koalicije, pri redkih načelnih strankah pa načela bodisi ne zdržijo preizkusa realnosti bodisi so usmerjena v restavracijo preteklosti? Kako naj pišem o volitvah, ne da bi pripomnil, da na zadnjih volitvah nihče ni dobil mandata za ugrabitev države, razgradnjo inštitucij in uničenje praktično vsega, kar naj bi ohranjalo družbeno kohezijo, pa se je kljub legitimnim volitvam zgodilo prav to?

Volitve očitno ne preprečujejo uzurpacije družbenega prostora in ne garantirajo spoštovanja ustavne ureditve. Zadnji dve leti v Sloveniji in zadnjih pet let v ZDA nam jasno kaže, da ta privid demokracije obstaja samo pod pogojem, da so igralci na političnem prizorišču pripravljeni spoštovati osnovna pravila igre in da v nasprotnem primeru ni nobenega mehanizma, ki bi volivcem zagotavljal, da ne bodo že jutri odkrito prezirani, osovraženi, oropani in ogroženi s strani lastne vlade.

Problem pisanja o volitvah v današnjem času je prav ta čas, te razmere, v katerih smo se znašli kot kuhana žaba. Razmere, v katere noče nihče ugrizniti, ker se dotikajo samega družbenega sistema, v katerem živimo, njegove izpraznjenosti in brezidejnosti, njegovega obupanega ohranjanja statusa quo preko uničevalnega "razvoja", ustvarjanja kriz za ustvarjanje priložnosti za ekstra profite, naraščajočega nezadovoljstva množic, ki ga pospešeno izrabljajo avtokrati na pohodu in s tem taistim množicam zmanjšujejo še tisto malo demokratičnega prostora, ki so ga imele. Na tem mestu je verjetno že jasno, da se je treba ustaviti, ker tako izhodišče pisanja o volitvah pelje v razpravo, ki je ne morem končati niti do volitev, kaj šele do roka za oddajo kolumne, če seveda v razmišljanju in pisanju o tem ne padem v preveliko depresijo.

Druga opcija je seveda pisati o tukaj in zdaj, o težko pričakovanih volitvah, ki naj bi spremenile vse, ki naj bi nas postavile nazaj v zlate čase in prekinile vzpostavljanje tvitodržave. Sicer se moram strinjati, da je ta prekinitev nujno potrebna, a v tem razmišljanju o tukaj in zdaj naletim na druge težave. Na specifično problematiko tukajšnjega prostora. Na konkretno, lokalno izpraznjenost, v kateri lahko tvitokracija uspeva predvsem zato, ker v bistvu že dvajset in več let osmišlja politični prostor ne le za sebe, temveč za vse. Degutantna, a relativno jasna družbena ideja (ideologija pač ni), ki pri intenzivni in nasilni realizaciji kaže naravnost patetično tragikomične vzporednice s (od akterjev njenega vsiljevanje sicer naglas tako zaničevano) prejšnjo državo, preprosto nima dovolj jasno artikulirane, prepoznavne, sprejemljive in privlačne alternative. 

S privlačnostjo seveda ne mislim na privlačen izgled ali nastop, hkrati se popolnoma zavedam, da je kakršnakoli privlačnost odvisna od subjektivnih kriterijev in da privlačnost v končni konsekvenci lahko spet pomeni populizem. V mislih imam kombinacijo vizije države in družbe, povezano s konkretno ekipo s sledljivimi rezultati, s katero bi se lahko vsaj kakšnih 15 %, še bolje 20 % volilcev identificiralo vsaj približno tako zvesto, kot se z eno identificira najstabilnejši del slovenskega volilnega telesa. Bizarna taktika vedno novih obrazov tega seveda ne omogoča, prej preprečuje, resne družbeno politične vizije ta taktika niti ne predvideva, med obstoječimi nesatelitskimi ekipami pa lahko malce vizije opazimo le pri eni.

Na globalni ravni, ki seveda vključuje lokalno, imamo tako opraviti s klinično mrtvo družbeno pogodbo. Še huje - ne le, da je mrtva, umrla je osamljena in pozabljena od obeh strani, od volivcev, ki so se je itak le redko zavedali in od vladajočih elit, ki jim je bila kot temelj privida demokracije vedno le nujno potrebno zlo, da se lahko dokopljejo do moči. Kljub vsemu je, kakorkoli je bila že shirana, pomagala ohranjati vsaj nek minimum družbenega konsenza in pravil igre. Njeno dokončno smrt sta povzročila kriza kapitalizma in internet, odločno zadnjo brco v glavo pa je dobila s covidom.

Na lokalni ravni imamo še popolnoma histerizirano družbeno atmosfero, ne nepovezano s premajhnostjo države, ki pod krinko politične borbe omogoča instrumentalizacijo vsega v klientelistične namene. Histerizirana je bila še pred covidom in pred zadnjo vlado, ker je v tem prostoru vse afera, "politika" je medijsko nadpovprečno prisotna, mediji so dejansko zlizani s takimi in drugačnimi klikami, volivci pa zato še bolj zblojeni ali še bolj apatični. Zadnji dve leti je hiperhisterizirana in čeprav tokrat za to obstajajo zelo vidni in oprijemljivi, upravičeni razlogi, ni zato nič manj težko živeti z njo.

Ta situacija se mi naravnost gabi in me odbija. Razpet sem med odporom do vsega, kar obdaja volitve nasploh, te pa še posebej, in med svojim, relativno močnim, družbeno političnim jazom, če ga lahko tako poimenujem. Družbo opazujem, analiziram, o njej razmišljam, ni mi vseeno. Trudim se ostajati na poziciji, da je participacija tudi v tej situaciji še vedno boljša alternativa od apatije.  Odraščanje v "svinčenih sedemdesetih" v "diktaturi" mi je pustilo nekakšno bizarno vero v "boljšo2 družbo, nek čudaški ideal, ki pa je dolgoročno za naše preživetje, kot vrste in kot družbe, verjetno produktivnejši od ideala popolnega posameznika, vsiljevanega zadnjih trideset let. Hkrati je moj pogled na svet zelo realističen in pragmatičen, odraščanje v sedemdesetih pa daje kar lepo zgodovinsko perspektivo. 

Nobena stranka me ne nagovarja, nikoli me ni. Moj pogled na družbo ni ne lev ne desen, ta dva pojma sta že davno preživela in se izpraznila. Zato sem vedno volil (čeprav ne vem, če sem res vedno volil) pragmatično. Prav ničesar skupnega nimam s krščanstvom ali s programom neke stranke, pa sem bil vendar, četudi pod grožnjo ločitve, pod prejšnjim vodstvom nekoč pripravljen voliti za njo, če bi lahko s tem vsaj malce prispeval k normalnejši politični sceni. Zdelo se mi je namreč, v bistvu sem v to prepričan še zdaj, da bi potrebovali več ženske energije v vodstvih strank in solidno močno samostojno konzervativno stranko, ki bi svoje delovanje temeljila na krščanskih idealih in zapovedih.

No, zgodovina me je na srečo prehitela, še danes bi hodil s sklonjeno glavo, če bi dal svojo podporo temu, kar predstavlja ta stranka zdaj. Prav tako sem nekoč, sicer mislim, da je bilo na lokalni ravni, s težkim srcem obkrožil nekdanjega vidnega partijca, ker se mi je zdelo, da s tem podpiram preteklost. Danes bi si želel, da bi imeli v parlamentu same take ljudi, kot je bil on, sicer različnih političnih nazorov, da ne bo kdo narobe razumel – govorim izključno o kulturi, razgledanosti, izobraženosti, argumentih.

Pred tridesetimi leti si res nisem predstavljal, da mi bodo nekdanji komunisti zgled človeške in politične širine.

V javno zelo prisotni dilemi, ali voliti s srcem / iskreno ali pragmatično, se ne znajdem – ker pač ni nikogar, ki bi ga volil s srcem, pa tudi zato, ker je po mojem mnenju treba voliti z razumom. Gre za podelitev mandata, za agenturo, za interese – in gre tudi za to, da "oni" računajo na to, da volite s srcem, torej z všečnostjo. Oni nas imajo radi točno do volilne nedelje zvečer. 

Če se navkljub zavedanju, da se ne bo kaj bistvenega spremenilo – jezdeci apokalipse pač ne bodo poniknili nazaj v temo, krizni dobičkarji ne bodo šli naravnost v zapor, požar ne bo ugasnil sam od sebe in popravljanje škode ne bo pognalo razvoja – spravim na volitve, ne želim kar tako zapraviti svojega glasu. Novih obrazov ne volim iz principa, pa tudi iz razmisleka (politika je tek na dolge proge), v pravilnost te odločitve sem se lahko prepričal v zadnjih desetih letih. Itak je njihov uspeh vedno zagotovljen, torej mojega glasu ne potrebujejo. Razmišljam, da bi podprl tiste, ki so zdaj že dolgo na progi in potrebujejo nekaj izkušenj z dejanskim vodenjem države. Programsko in komunikacijsko mi niso blizu, vendar se na moje presenečenje kot politiki in kot stranka razvijajo v pravo smer. Izkazali so se tudi z redko načelnostjo in z ravno pravo dozo pragmatizma, kar je sicer lahko le naključna srečna posledica usklajevanja interesov znotraj te združbe. Prenovljenih in že davno izgubljenih nisem, razen v omenjenem primeru, volil nikoli. Ostane mi še opcija, da tvegam za enega od tistih, ki so na meji, a bi bilo koristno, če bi bili tudi noter, hkrati pa imajo nekaj kilometrine z upravljanjem države in proračuna ter se zavedajo, da smo del širšega prostora. 

Odločil se bom morda šele na poti na volišče, brez soočenj in brez medijev. Zagotovo pa bom šel na volišče, kljub vsem dilemam in pesimizmu. Že zato, da povečam možnost, da ne bodo naše zadnje.