Bistvo je, da je Slovenija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Novi Gorici vzpostavila izredno konkurenčen, celo globalni igralniško-zabaviščni produkt. Hoteli, igralništvo, turizem. HIT. Delniška družba, ki je komaj preživela dolga leta političnega mrcvarjenja, nerazumevanja "Ljubljane", nastavljanja ubogljivih, a nesposobnih kadrov, pa potem še dve leti covida ... Danes je družba HIT dobesedno zadnji ostanek slovenske igralniške industrije, kajti "olupke" slovenskega igralništva oziroma tistega, kar je od njega še ostalo, pod normalno ceno pobira avstrijska družba Novomatic, ki je pokupila tudi praktično že vse igralne salone v Sloveniji. Ni skrivnost, da si Avstrijci ogledujejo tudi HIT, ki pa glede na zakonodajo in lastništvo lokalne skupnosti vseeno ne bo tako lahek plen.

Ključno strateško vprašanje naslednjega vladnega mandata je torej, ali bo država uporabila družbo HIT za razvoj, ali pa bo podlegla osebnim interesom posameznikov, ki tako levim kot desnim zdaj prodajajo novogoriško igralniško podjetje Novomaticu za en evro, če prevzame vse njegove dolgove. V bistvu je najslabša rešitev nadaljnja stagnacija, nadaljevanje trenutne brezidejnosti. Poleg tega se trenutna lokalna skupnost poskuša izviti iz odvisnosti od igralniških prihodkov, zato nekih posebnih razvojnih idej ali interesov glede igralništva nima.

Skupina HIT se je do leta 2008 počasi približevala prihodkom v višini 300 milijonov evrov (za primerjavo: leta 2020 niso dosegli niti 100 milijonov). Bila je steber lokalnega, tudi slovenskega gospodarstva. Odgovoren del gospodarstva, določene negativne elemente svojega poslovanja je v skladu z neko nenapisano družbeno pogodbo omejevala, plačevala, kompenzirala. V nasprotju s strategijami Republike Slovenije, ki so igralniško-zabaviščni turizem opredeljevale kot dodatek, del celovite turistične ponudbe, ki ne povzroča negativnih učinkov, se je slovensko igralništvo razvilo v bifejski turizem lokalcev, ki ima največje negativne učinke. Dnevno obiskovanje igralnih salonov s strani lokalnega prebivalstva na področjih, ki nimajo omembe vredne zveze s turizmom, je namreč tisto, kar je nabolj škodljivo in povzroča največje stroške in negativne posledice.

Za razkroj resnega zabaviščnega turizma so odgovorni vsi vladajoči v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih; levi in desni, ki so brez resnih analiz podeljevali koncesije za igralne salone svojim prijateljem, sorodnikom in financerjem kampanj.

Igralništvo kot zlato jajce

Državna družba HIT, v delnem solastništvu lokalne skupnosti, deluje v zakonodajnem sistemu, ki v osnovi izvira iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub različnim državnim strategijam, ki na načelni ravni ves čas poudarjajo nadgradnjo klasičnega igralniškega produkta z raznovrstno turistično ponudbo, ki bo dodala atraktivnost in dodano vrednost samemu igralništvu, v praksi zakonodaja te turistične nadgradnje ne spodbuja. Država, predvsem pa pristojno ministrstvo za finance, deloma pa tudi lokalna skupnost, namreč v igralništvu vidi le nekakšen vzporedni davčni sistem za zadovoljevanje svojih javno-finančnih potreb.

Druga značilnost igralniške dejavnosti - in pri tem v veliki meri družbe HIT, ki je pri razvoju igralništva orala ledino - je, da je nekako odmaknjena od osnovnega zanimanja politike (izjema so seveda kadrovanja v upravi ali večji projekti, kot je bil denimo načrtovana gradnja igralniško-zabaviščnega centra v sodelovanju z družbo Harrah's Entertainment ipd..). In to kljub temu, da je podjetje v večinski državni lasti. Velik del razlogov za to leži v percepciji velikega dela splošne ter politične javnosti, da je igralništvo "nekaj mejnega", če ne že sumljivega, zato s tem vsaj uradno ne želijo imeti opravka, del razlogov pa verjetno tudi v fizični oddaljenosti Nove Gorice od Ljubljane.

Na podlagi navedenega se je tudi v družbi HIT skozi leta oblikovala določena samozadostna, rigidna organizacijska in vodstvena klima, ki je tudi občasna kadrovanja ljudi, ki niso zgodovinsko ali geografsko povezani z razvojem družbe HIT, niso uspela spremeniti. V tem, pa tudi v objektivnih tržnih razlogih in precejšnji brezciljnosti, neambicioznosti lastnikov, ležijo glavni razlogi za neuspešno prilagajanje družbe izredno spremenljivim poslovnim razmeram v zadnjem desetletju. Korona je zgolj zabila žebelj v krsto.

Pomemben element poslovanja je partnerski odnos z zaposlenimi, ki so jedro kakovostne turistične storitve. Dosedanje Hitove uprave zaposlenih niso razumele kot gradnika kakovostne storitve, ampak kot nujni strošek. Iz tega izvirajo tudi kontinuirana trenja med sindikati in vodstvom družbe.

Od afer do napačnih strategij

Družbo HIT je slovenska javnost žal najprej pobližje spoznala zaradi afer v devetdesetih in parlamentarnih preiskovalnih komisij, kar je v veliki meri zaznamovalo tudi odnos do samega podjetja in dejavnosti. Po letu 2002 je prišlo do določenih davčnih razbremenitev, ki so izboljšale razvojni potencial podjetja. Z današnjega vidika je precej očitni, da je bil ta v sicer intenzivnem razvojnem ciklu 2003-2007 slabo ali napačno izkoriščen. Glede na trdo, ozko igralniško logiko vodilnih v Hitu je podjetje večino sredstev usmerilo v povečanje klasičnih igralniških kapacitet brez komplementarnih zabaviščnih produktov, hkrati pa je velik del investicij usmerilo v tujino, s čimer je sicer poskušalo omejiti odvisnost od samo enega trga (severna Italija), kar pa se je zaradi različnih razlogov, tudi ponavljajočih napak pri definiranju sodobnega zabaviščnega produkta, izkazalo za neuspešno.

Na načelni, tudi trženjski ravni (z uveljavitvijo nove celostne podobe, znamko Vesolje zabave – Universe of Fun, z aktivnostmi za povečevanje turistične prepoznavnosti ipd.) je sicer celotna skupina HIT poskušala storiti korake od ozkega igralniškega pedigreja podjetja k turistično-zabaviščni družbi, vendar ti poskusi pogosto niso imeli iskrene podpore ali osnovnega razumevanja na ravni uprav in ključnih kadrov. Družba je očitno tudi precenila potencial severne Italije, ni upoštevala izrednega tveganja odvisnosti od zgolj enega trga, ni tudi upoštevala, da so bili izredno pozitivni, skoraj neverjetni učinki protikadilskega zakona po letu 2000 v Italiji izrazito kratkoročni. Investicijske strategije so tako v marsičem temeljile na napačnih predpostavkah, namesto v širitev produkta, večjo kakovost, stabilnost itd. se je vlagalo v očitno presežne igralniške kapacitete. Vse skupaj se je najbolj plastično pokazalo po letu 2008, ko celotna skupina ob padcu igralniške realizacije ni bila sposobna servisirati kreditnih obveznosti.

Ali je HIT sploh lahko še hit?

Če vsemu navedenemu v zadnjih letih dodamo še izrazito nerazvojno in politično kadrovanje, je jasno, da se lastniki in uprave družbe niso bili sposobni učinkovito spoprijeti z učinki krize, povečano konkurenco, novimi konkurenčnimi produkti, novimi tehnologijami, ustreznimi reorganizacijami procesov, učinkovitimi instrumenti politike človeških virov ... Potrebno je sicer poudariti, da je družba v zadnjih letih ob določenih ustreznih ukrepih finančne sanacije po koncu krize uspela vsaj stabilizirati poslovanje, povsem jasno pa je, da je današnji pokoronski HIT daleč od družbe denimo v letu 2007, predvsem pa je zaskrbljujoča t. i. sistemska optimistična stagnacija, ki sicer zadošča za preživetje podjetja ob minimalni rasti, ne zagotavlja pa novega razvojnega koraka.

HIT ima danes približno 80 milijonov evrov prihodkov na leto, kar je približno šetkrat manj kot v zlatih časih, ko je Nova Gorica veljala za "slovenski Las Vegas". Z današnjim prometom je HIT le še srednje veliko podjetje, zaradi česar niti ni več zanimiv za politiko, kadrovanja.

Glede na invazivno politiko avstrijskega Novomatica pa je zaskrbljujoče dejstvo, da HIT kljub splošni, pokoronski visoki rasti slovenskega gospodarstva, posebej turističnega segmenta, na področju igralništva še vedno stagnira. Iz tega izhaja, da ima družba sistemske, strukturne probleme pri oblikovanju in trženju svojih storitev. Družba nima odgovora na agresivno politiko regionalne konkurence, nima strokovnih služb, ki bi lahko kredibilno lobirale za ustrezne spremembe zakonodaje, ki so že v pripravi, pišejo jih pa birokrati brez izkušenj, pogosto pod vplivom lobističnih pritiskov konkurenčnih družb.