Stranke in kandidate, ki bi jih uvrščali na desni pol, zaznamujejo tradicionalne vrednote, konzervativnost (v pozitivnem smislu), poudarjanje krščanstva, liberalnejši pogled na družbo, večji pomen kapitala in podobne značilnosti. Praviloma so takšne stranke vodeno bolj avtoritativno, manj je prostora za drugačno razmišljanje, člani ter privrženci bolj sledijo svojemu vodji. Te stranke so zato tudi bolj homogene in volivci manj begajo k drugim strankam ali idejam.

Na drugi strani pa bolj levo usmerjene stranke podpirajo ljudje, pri katerih je razmislekov in razmišljanja več, kjer pogosto ni pretirano močnih vodij, zaradi česar je tudi prehajanje med strankami bolj prisotno, prav tako pa tudi več kritičnosti znotraj stranke. V večji meri so te stranke usmerjene v nove ideje, načeloma so tudi bolj socialne in odprte.

***

Po približno takšnih značilnostih razdeljene stranke v Sloveniji oblikujejo razmerje 60:40 v korist levo usmerjenih strank (z določeno mero odstopanja to velja tudi za zadnje predsedniške volitve v Franciji). Za Slovenijo se to razmerje še bolj drastično odraža v odnosu ne-Janša : Janša. Najbolj tipična stranka po zgoraj navedenih značilnostih in še volj vodja desno opredeljenih strank je seveda SDS z dolgoletnim predsednikom Janezom Janšo na čelu. Ostale desne stranke se sicer ne bi strinjale, da se jih enači z SDS, a s politiko te stranke in njihovim vodjo so pripravljene sodelovati brez večjih pomislekov in s tem takšno politiko tudi podpirajo. To so pokazale z dosedanjim odnosom, ko so se do nekaterih najbolj skrajnih stališč SDS oziroma predvsem Janše sicer večkrat distancirale, a so po drugi strani s sodelovanjem dejansko podpirale in omogočale njegovo vladavino.

Levi pol močnih, karizmatičnih voditeljev od Janeza Drnovška naprej ni imel. Verjetno predvsem zato, ker je filozofija teh strank bolj odprta, podporniki pa bolj kritični ter raznoliki in v osnovi niso pripravljeni slediti eni ideji, kot je v večji meri značilno za desni pol. Zaradi tega se na levici tudi ves čas pojavljajo novi obrazi, išče se močnega vodjo, ki pa je zaradi večje kritičnosti sledilcev do sedaj praviloma razočaral. Takšen razvoj dogodkov se seveda pogosto tolmači z raznimi "strici iz ozadja", ki postavljajo in odstavljajo politike na levici, a razlike med obema poloma so predvsem v tem, da desni pol bolj sledi svojemu vodji, mu priznava liderstvo, levi pol pa je vedno v nekem iskanju idej, različnih pogledov, novosti in tudi vodje, ki pa nikoli ni (ne bo) pravi, nikoli ne bo zadostil pričakovanjem bolj raznolikega in razmišljujočega članstva.

***

Da je v Sloveniji objektivno prisotno razmerje 60:40 v korist levega pola, desni del (kolikor to razdelitev prizna) razlaga s tem, da levi pol obvladuje pretežni del medijev. To poskuša predvsem stranka SDS spremeniti in v zadnjem času ji je s "prevzemom" nekaterih medijskih hiš vsaj deloma tudi uspelo. Drži, da je tudi med novinarji večji del vseeno nekoliko nagnjen na levo stran, podobno kot volilno telo. Desni bodo takšno oceno sicer tolmačili v obratni vzročni zvezi, levi mediji se s takšno oznako ne bodo strinjali in bodo izpostavljali svojo sredinskost, neopredeljenost ipd.. A spremljanje medijev vseeno kaže pomembno razliko med tema poloma oziroma pristopoma; razliko, ki ponovno odraža uvodoma opisane značilnosti obeh polov. 

Močneje, ko je medij usmerjen desno, bolj je kritičen do nasprotnih stališč, predvsem pa ni nikoli kritičen do stališč, pogledov in politik lastnega političnega pola. V skrajnejših desnih medijih, ki so v bistvu tudi strankarski mediji, so objave skoraj samo črno-bele. Vse poteze nasprotne strani so napačne, vse politike in odločitve "njihovih" strank pa v celoti pravilne. Pri bolj levo usmerjenih medijih ali medijih, ki niso obvladovani s strani desnega pola, je sicer tudi prisotna kritika desnih pogledov, a je dokaj močna tudi kritika potez leve strani. Takšen pristop, torej kritični pogled na stvari (poteze, izjave, odločitve) ne glede na osebo ali stranko, seveda izhaja iz bolj odprtih pogledov levega pola, kjer je dopuščena kritika in močneje prisotno tudi drugačno razmišljanje.

V desno usmerjenih medijih, predvsem tistih pod kontrolo SDS, tako ne boste našli članka, ki bil kritičen ali postavljal pod vprašanj kakšno odločitev njihovega vodje. V največjih in najbolj vplivnih medijih, ki jih sicer desni pol označuje kot leve medije, takšnega pristopa ne zasledimo. Seveda je tudi tu prisotno veliko kritike delovanja desnega pola (ali upravičene ali ne, je seveda odvisno od usmerjenosti bralca), a ti mediji so praviloma kritični in pozorni tudi do potez, denimo, njim bližje politike. V tem je mogoče glavna razlika med pristopom bolj "navijaških" medijev desnega pola ter starejših, uveljavljenih in objektivno tudi kvalitetnejših medijev (in novinarjev), ki pa so s strani desnega pola zaradi takšnih stališč seveda takoj označeni kot levi mediji.

***

V takšnih razmerah in pogledih volilnega telesa je prišlo tudi na aprilskih državnozborskih volitvah do podobnega razmerja moči obeh polov kot na prejšnjih in s tega vidika tudi te izide nikakor ne moremo oceniti kot nepričakovane. Seveda je bila zanje značilna visoka udeležba, kar so razumljivo vsi pozdravili. A ta visoka udeležba ni spremenila osnovnega razmerja med volilnima blokoma glede na prejšnje volitve. Pozivi k udeležbi ter tudi odpor do politike zadnjih dveh let so prebudili tudi do sedaj inertne volivce, ki so prišli izrazit svoje nestrinjanje s takšno politiko. Vendar pa so ti pozivi angažirali tudi speči del desnega volilnega bloka. Ob skoraj tretjini večjemu številu volivcev, ki so prišli izrazit svojo voljo letos v primerjavi z letom 2018, jih je 180.000 podprlo leve stranke, a tudi desno nagnjene stranke so dobile okoli 100.000 dodatnih glasov. Ponovno torej razmerje 60:40. Močan odpor do politike zadnjih dveh let, ki je pripeljal na volišča njene nasprotnike, torej ni spremenil razmerij, ker se je z enako intenzivnostjo svoje "pozicije" (u)branil tudi preostali del volilnega telesa.

Na desni strani je tako večina strank dobila večje število glasov, kot so jih zbrali leta 2018. Do večjih premikov znotraj njih ni prišlo. Izstopa edino upad pri Jelinčiču, nekaj dodatnih glasov pa so prinesle nove stranke. Te rezultate lahko zopet označimo podobno, kot so splošne značilnosti desnega pola, torej nekakšna tradicija. Pozitivno je presenetila NSi, rezultati SDS pa so glede na osnovo delitev volilnega telesa pričakovani. Tako v SDS kot v celotnem desnem polu je Janša nekakšno prekletstvo te strani. Z njim rezultati ne morejo biti boljši (neka "žlahtna" desnica, brez skrajnih politik in nastopov, bi mogoče lahko pridobila nekaj več glasov in se približala polovici), a brez njega bi bili verjetno še slabši (njegovo ime angažira del volilnega telesa, ki mogoče brez njega ne bi imel).

***

Do večjih in deloma nepričakovanih sprememb pa je prišlo na levem polu. Kot omenjeno, je tu razmišljanja in pričakovanj ter tudi nezadovoljstva več in zato se iščejo nove možnosti. Gibanju Svoboda je to iskanje pravega vodje vsekakor prineslo dodatne glasove, nezadovoljstvo s politiko dosedanje opozicije pa prav tako. Nedvomno politike Koalicije ustavnega loka (SD, Levica, Lista Marjana Šarca in Stranka Alenke Bratušek) volivci niso ocenili pozitivno, od odstopa svoje vlade do neuspešnega rušenja Janševe vlade in sestavljanja nove vlade. Pri tem je kot tradicionalna stranka boljše odnesla SD, kjer do večjega upada glasov glede na leto 2018 niti ni prišlo, le "prebujeni" volivci se zanje niso odločali.

Več kot polovico glasov pa je izgubil tandem Šarec - Bratušek, ki je v preteklosti nastopal kot novi obraz, pravzaprav s podobno politiko kot Robert Golob, a se nista izkazala. Skoraj vse nekdanje volivce SMC pa izgubil Zdravko Počivalšek, kjer iskanje razlogov najbrž niti ni potrebno. Golob je z bolj učinkovito predstavitvijo perspektiv pobral pretežni del levosredinskih glasov, dodatno tudi z dejstvom, da ljudje pač sledijo zmagovalcem in da ni mogel biti deležen očitkov o slabem dosedanjem delu.

Posebna zgodba pa je Levica. Delež volivcev te stranke se je razpolovil glede na leto 2018, pa tudi sicer so izgubili skoraj 40 % takratnih volivcev. Po padcu Šarčeve vlade je Levica pričela z bolj konstruktivno držo do ostalih strank levega pola in izkazovala pripravljenost sodelovanja v novi koalicijski vladi. S takšnimi načrti so deloma tudi omilili svoja skrajna stališča oziroma zahteve. Skrajnejši del stranke takšno spremembo verjetno ocenjuje kot razlog, da je stranka na tokratnih volitvah doživela poraz, vsaj glede na pričakovanja. A ta ocena najbrž ne bo točna. 

Levica ima vsekakor svoj izvor v bolj skrajno levih volivcih, a ti ob nezadovoljstvu s politiko vodstva stranke niso mogli nikamor bolj na levo. Zaradi tega so še vedno volili to stranko, razen če so abstinirali. Kljub morebitnemu pomiku bolj proti sredini (kar je bilo nujno, če so želeli sodelovati v novi vladi), so vseeno verjetno izgubili ravno te, bolj sredinske volivce. Na prejšnjih volitvah so s svojim nastopom in predvsem ob pomanjkanju ustrezne alternative verjetno uspeli pridobiti tudi manj skrajno populacijo levih volivcev, ki je videla v socialni naravnanosti stranke svojo vizijo države. Z nastopom močnejšega vodje leve sredine (Goloba), so mogoče ti volivci videli v njem več skupnega in zato Levico zapustili. Najbrž tudi zaradi njenih skrajnejših stališč nekaterih predstavnikov ali posameznih izjav. Zaradi tega ponovni pomik Levice bolj proti levemu robu tej stranki najbrž ne bo prinesel novih (starih) volivcev, mogoče edino kakšnega skrajnega, ki sedaj na volitve ni šel. Vsekakor njihovi volivci iz 2018 niso šli k Golobu in nobeden k Šarcu zaradi manjšega pomika stranke proti sredini, prej obratno. Ponovno jih bodo lahko pridobili le ob razočaranju teh prestopnikov nad bodočo politiko Goloba.

***

Tokratne volitve so torej samo ponovno potrdile približno razdeljenost slovenskega volilnega telesa v razmerju 60:40 in to bo tudi določilo bodočo vlado in njeno politiko. Ob tem se je vseeno potrebno zavedati, da ima desni pol za seboj zelo pomemben del volivcev, katerih ocene razmer so pač drugačne od ocen zmagovalnega pola. In da ima ta zmagovalni pol precej bolj kritične podpornike, ki ne bodo brezpogojno sledili svojemu vodji, temveč bodo precej bolj pozorni na vsako potezo, kot je to veljalo pri Janši. Ob velikih pričakovanjih volivcev to predstavlja še dodatni napor in obveznost vladajoče garniture.