Razkrivamo

O imperializmu in rašizmu: Ruska agresija na "manjvredno" Ukrajno ima predvsem kulturni kontekst

Rusija je napadla Ukrajino iz razlogov, ki niso odvisni od Putina, Zelenskega, zveze NATO ali česa podobnega. V ozadju je precej globlja motivacija, pravzaprav potreba po uničenju "napačnih" ukrajinski kulturnih memov in vsiljevanju "pravilnih" ruskih. Zato ima ta vojna v Rusiji tako široko podporo in zato se Rusi tako zlahka strinjajo s totalno vojno proti Ukrajini. Za širše razumevanje razmer je treba vedeti tudi to, da Rusija v resnici nikoli ni sprejela obstoja Ukrajine; pa ne le ruska država, ampak tudi ruski narod, še posebej pa njegove kulturne elite. Kajti pot do ruske invazije in vojne so tlakovale predvsem ruske kulturne elite, ki so dokazovale, da je Ukrajina lažna nacija z lažno in inferiorno kulturo in zgodovino. Vladimir Putin torej ne predstavlja ruske bolezni, ampak je zgolj njen simptom. Prava bolezen je ruska imperialna mentaliteta.

03.05.2022 21:11
Piše: Maksimiljan Fras
Ključne besede:   Ukrajina   Rusija   imperializem   Putin   Ševčenko   Puškin   Samuel Huntington   Paul Poast   John Mearsheimer   NATO   Zahod   Kamil Galeev   Josif Brodski   Katarina II.

Foto: arhiv portal+

Kremelj dejansko ni načrtoval prave, celo totalne vojne proti svoji zahodni sosedi, temveč "osvoboditev" Ukrajine oziroma njeno rešitev z vpeljavo "pravilnih" ruskih vrednot.

Samuel Huntington je v svoji vplivni in izjemno citirani teoriji o spopadu civilizacij, ki jo je prvič objavil leta 1993 v reviji Foreign Affairs, zagovarjal trditev, da glavni viri konfliktov v svetu po koncu hladne vojne ne bodo več ideološke ali ekonomske narave, temveč kulturne. Toda, kot poudarja Paul Poast, profesor z Univerze v Chicagu, se je v tej teoriji na pomembni točki motil. Huntington je sicer trdil, da se Ukrajina nahaja na t.i. prelomnici med civilizacijami. Svojo trditev je opremil še z zemljevidom poteka te prelomnice čez vzhodno in jugovzhodno Evropo, med zahodnim krščanstvom na eni strani ter pravoslavnim krščanstvom in islamom na drugi. Glede na potek prelomnice med tema dvema civilizacijskima "tektonskima ploščama" skozi Ukrajino bi lahko sklepali, da bo ta dežela vir konfiktov.

 

Toda Huntington je izrecno napovedal, da je v civilizacijskem smislu možnost konflikta med Ukrajino in Rusijo majhna. Prej je verjel v možnost notranjih ukrajinskih trenj med uniatskim zahodnim in pravoslavnim vzhodnim delom dežele. Današnja rusko-ukrajinska vojna pa razločno negira to Huntingtonovo tezo. Paul Poast izpostavlja, da si je Huntington na tem mestu pravzaprav prizadeval zavrniti sočasno etatistično tezo Johna Mearsheimerja, prav tako objavljeno leta 1993 v isti ameriški reviji, po kateri bi Ukrajina zaradi varnosti pred možno prihodnjo rusko agresijo nujno morala obdržati jedrsko orožje. Zgodovina je na tej točki sicer dala prav Mearsheimerju, čeprav se Paul Poast po drugi strani z njim ne strinja v razlagi, da je za zdajšnjo vojno kriva predvsem širitev zveze NATO na vzhod, temveč je sam mnenja, da se je NATO po koncu hladne vojne glede na ponovno krepitev ruskih imperialnih teženj predvsem širil prepočasi in ne dovolj daleč.

 

 

***

 

Kamil Galeev, ruski samostojni raziskovalec, novinar in opozicijski aktivist, sicer pa po rodu kazanski Tatar, poudarja, da je Rusija napadla Ukrajino iz razlogov, ki niso odvisni od Putina, Zelenskega, zveze NATO ali česa podobnega. Kot dober poznavalec ruske stvarnosti trdi, da globlja motivacija za rusko agresijo na Ukrajino ni "varnost", "zavezništva" ali politična pripadnost, temveč ruska potreba po uničenju "napačnih" ukrajinski kulturnih memov* in vsiljevanju "pravilnih" ruskih. Zato ima ta vojna v Rusiji tako široko podporo in zato se Rusi tako zlahka strinjajo s totalno vojno proti Ukrajini.

 

 

Nikolaj II., zadnji cesar Rusije, kralj Poljske in veliki knez Finske, pooseblja ruski imperializem.

 

 

Do vojne je po njegovem prišlo zato, ker Rusija ni nikoli sprejela obstoja Ukrajine; pa ne le ruska država, ampak tudi ruski narod, še posebej pa njegove kulturne elite. Kajti pot do te vojne so tlakovale predvsem ruske kulturne elite, ki so namigovale oziroma dokazovale, da je Ukrajina lažna nacija z lažno in inferiorno kulturo in zgodovino. Z ruskega stališča naj bi bilo torej bistvo problema v tem, da Ukrajinci ohranjajo svoje inferiorne meme; najhuje od vsega pa je, da bi se sicer lahko "dvignili" in sprejeli superiorne ruske meme, a to odklanjajo.

 

 

"Ruskost namreč pomeni normalnost, in ko ste rusificirani, postanete normalni."

 

Po prepričanju Galeeva lahko rusko invazijo na Ukrajino razumemo le v tem, kulturnem kontekstu. Kremelj namreč, kot je zdaj jasno, ni načrtoval vojne, temveč "osvoboditev" Ukrajine oziroma njeno rešitev z vpeljavo "pravilnih" memov. Prvotno je namreč Kremelj izhajal iz predpostavke, da je Ukrajino mogoče "rešiti" in jo je videl kot deželo nekako inferiornih Rusov, ki jih nadzirajo "nacisti", ki so preostalim prebivalcem oprali možgane do te mere, da so postali pokorni. Kljub temu pa naj bi si Ukrajinci po mnenju Kremlja na tihem želeli, da bi se otresli te farse z imenom Ukrajina in postali normalni, torej Rusi.

 

Ruskost namreč pomeni normalnost, in ko ste rusificirani, postanete normalni. Zato je bila ta invazija načrtovana kot nekakšno darilo oziroma humanitarna operacija in prav zato je bil ukrajinski odpor za Ruse tako šokanten. Ko se je izkazalo, da Ukrajinci ne želijo biti odrešeni in postati "normalni", se je specialna operacija spremenila v vojno. Ukrajinska nehvaležnost in odklonitev, da bi postali Rusi, zato razloži naglo eskalacijo nasilja s strani ruske vojske. Sicer pa, če smo pošteni, se je Rusija vedno vojskovala na tako umazan način: s skrajno ravnodušnostjo do vseh etičnih in pravnih norm, brez kakršnega koli posluha za življenja svojih vojakov, ki so za Kremelj zgolj številke, "potrošno blago".

 

 

***

 

Za boljše razumevanje, zakaj je Rusija napadla Ukrajino, Galeev izpostavi znanega ruskega pesnika in nobelovca Josifa Brodskega (1940-1996) ter njegovo nacionalistično pesem O neodvisnosti Ukrajine, ki predstavlja verjetno najbolj citiran in vpliven politični manifest postsovjetske Rusije. Ta do Ukrajincev skrajno nesramna pesem v bistvu pravilno podaja odnos velikega dela ruske družbe do Ukrajine, po letu 2014 pa je sploh postala še toliko bolj relevantna ter je v ruskih medijih in pri oblasteh vedno znova deležna odobravanja.

 

Še posebej pomenljive so zadnje vrstice te pesmi, v katerih Brodski sporoča Ukrajincem, da ko bodo umirali in "praskali po svoji smrtni postelji", bodo "sopli Aleksandrove verze in ne Tarasovih bedarij". Brodski je tu imel v mislih Aleksandra Puškina in Tarasa Ševčenka, nacionalna pesnika Rusije in Ukrajine. Za Brodskega osebno so bili namreč Ukrajinci Rusi, Ukrajina pa farsa.

 

Na tem mestu je razen izražanja domnevne superiornosti Rusov nad Ukrajinci še bolj zanimiva politizacija same književnosti, posebej poezije. Kajti katerega pesnika ceniš in citiraš, ni nekaj politično nevtralnega, temveč najpomembnejše politično vprašanje sploh. Za rusko kulturno identiteto je namreč njena književnost bistvenega pomena. Zahodno poznavanje ruske književnosti pa je precej selektivno. Zahodni izobraženci običajno poznajo Tolstoja, Dostojevskega in Čehova, ker so pisali prevedljivo prozo.

 

Težje prevedljive avtorje, recimo Saltikova-Ščedrina (najljubšega Leninovega pisatelja), pa na Zahodu v glavnem ignorirajo. Najbolj prezrti del ruske književnosti pa je na Zahodu po Galeevem mnenju poezija, pri čemer je ravno poezija za Rusijo še posebej pomembna, saj se nahaja v samem jedru ruskega knjižnega kánona, a je večinoma težko prevedljiva in zato na Zahodu slabo poznana. V Rusiji je sploh najvplivnejši avtor Aleksander Puškin, ki mu Rusi pravijo preprosto "naše vse". In tudi v resnici ruski jezik in književnost temeljita zgolj na zapuščini tega enega pesnika. Teoretično ima sicer Rusija starodavno književno tradicijo, a se v praksi njen "relevantni" del začne šele s Puškinom. Kar je bilo napisano pred njim, običajni izobraženi Rusi berejo v glavnem kot zgodovinski artefakt.

 

 

Ruski imperializem je bil med leti 1917-1991 zgolj "zamrznjen", s Putinom je spet oživel v polni meri.

 

 

Kako zelo je Puškin za Ruse pomemben, se v šoli že zgodaj nauči vsak ruski otrok, ko sliši, da je prav on "ustvaril ruski jezik". Kaj je mišljeno s tem? Po Benedictu Andersonu, avtorju Zamišljenih skupnosti (1983), so vsi sodobni knjižni jeziki umetni jeziki. Ustvarili so jih s homegenizirajočo politiko moderne države in s tiskom. Predmoderni svet namreč ni poznal knjižnih jezikov. Poznal je le govorjene ljudske jezike (tj. narečja) in pa sakralne jezike (npr. latinščina). Govorjeni ljudski jeziki niso bili standardizirani in bilo jih je veliko, tako da so se govorci posameznih ljudskih jezikov, ki jih danes prištevamo k istemu knjižnemu jeziku, večkrat med seboj le težko razumeli ali pa sploh ne. A to je bil naravni red stvari, kajti raznolikost je naravna, poenotenost pa umetna.

 

Če so ljudski jeziki predmoderni svet po eni strani delili, pa so ga sakralni jeziki po drugi strani povezovali. Toda sakralni jezik je bil za ljudske množice praviloma nerazumljiv. V moderni dobi so tisti ljudski jeziki, ki so jih države izbrale za jezike državnih uprav, in tisti, ki so se imeli možnost širiti s tiskom, izjemno uspevali. Drugi ljudski jeziki pa so večinoma izumrli. Jezikovno in sploh kulturno unifikacijo je nato dokončala uvedba splošne šolske obveznosti z enotnim kurikulumom. Mednarodna sakralna skupnost, ki jo je povezoval skupni sakralni jezik, pa se je z nastopom moderne države po drugi strani fragmentirala v številne nacionalne kulture. Nacionalni pesniki imajo tako velik vpliv v posameznih nacionalnih kulturah zato, ker predstavljajo modele za standardizacijo. Velik pesnik je pesnik nacionalnega kurikuluma, ki homogenizira kulturni prostor. Zato je vprašanje, kateri pesnik je vključen v kurikulum in kateri ne, izjemno pomembno politično vprašanje.

 

 

"Za Josifa Brodskega, avtorja ruske nacionalistične pesmi O neodvisnosti Ukrajine, so (bili) Ukrajinci Rusi, Ukrajina pa farsa."

 

 

V vzhodni Evropi je bila povezujoči sakralni jezik predmodernega sveta stara cerkvena slovanščina. To je bil po izvoru južnoslovanski jezik z območja Soluna, ki je postal jezik svetih knjig in cerkvenih obredov po vsej vzhodni Evropi in velikem delu Balkana. Tudi stara cerkvena slovanščina je bila kot jezik za vzhodnoslovanske ljudske množice nerazumljiva. Obstoj vzhodnoevropske sakralne skupnosti, zgrajene okrog stare cerkvene slovanščine, pa osvetljuje tudi pomen besede "ruski" v srednjeveški Rusiji. Ta beseda se takrat namreč ni nanašala na etnično skupnost, temveč na vero, na sakralno skupnost, ki je presegala etnične meje in je vključevala med drugim tudi ozemlje današnje Romunije in Bolgarije.

 

Enačenje predmodernih sakralnih skupnosti z modernimi nacionalnimi skupnostmi je velika zmota. Tudi če te nosijo enako ali podobno ime. Ko danes Rusi enačijo srednjeveško sakralno skupnost z moderno nacionalno državo, je to politična izjava: kar je bila nekoč sakralna skupnost stare cerkvene slovanščine, se mora zdaj preoblikovati v enotno rusko nacionalno državo. Enotna nacionalna država pa ne tolerira raznolikosti, temveč izbere en ljudski jezik in ga uveljavi na vsem svojem ozemlju. Zato je Puškin v Rusiji tako slaven, saj je ustvaril ruski standard za poenotenje vzhodnoslovanskih ozemelj tako v jeziku kot kulturi in politiki. Puškin je ustvaril moderni ruski jezik v smislu, da je ustvaril inačico ruskega jezika, ki ga je pozneje uveljavila državna oblast. Svojo inačico knjižnega jezika je Puškin utemeljil na govorjenem ljudskem jeziku in ne na stari cerkveni slovanščini. Ker se je prej naučil govoriti francosko kot rusko, je govoril in pisal zelo pofrancozeno inačico ruščine. Zato se danes ruska slovnica zdi tako francoska.

 

 

***

 

Posebna težava za poenoteno moderno državo pa nastane takrat, ko nek avtor s svojimi deli ustvari alternativo uveljavljenemu standardu. In v tem je pomen Tarasa Ševčenka, ki ne predstavlja le alternative v jezikovnem in kulturnem smislu, temveč tudi v političnem. Puškin je namreč zelo podpiral ruski imperializem, medtem ko ga je Ševčenko zavračal. Puškin je slavil ruski militarizem, Ševčenko pa ga je kritiziral. Nekatere Ševčenkove pesmi se sploh berejo kot sarkastični odzivi na Puškina, podobno kot so bile nekatere Puškinove pesmi bolj ali manj sarkastični odzivi na Mickiewicza**. Danes pa je za Rusijo Puškinova zapuščina njen najpomembnejši mem: kar je napisal Puškin, predstavlja za Ruse objektivno resnico, in z njegovo književno zapuščino upravičujejo celo aktualno invazijo na Ukrajino.

 

 

"Ko danes Rusi enačijo srednjeveško sakralno skupnost z moderno nacionalno državo, je to politična izjava: kar je bila nekoč sakralna skupnost stare cerkvene slovanščine, se mora zdaj preoblikovati v enotno rusko nacionalno državo."

 

 

Ukrajina se je skozi zgodovino razlikovala od Rusije ne samo po rabi drugačnih ljudskih jezikov. Vzhodna Ukrajina je sicer prišla pod rusko nadoblast v 17. stoletju, a se je njena integracija v Rusijo začela šele v 18. stoletju pod Katarino II.. Do takrat pa so se ruski in ukrajinski memi razvijali različno. Galeev omenja, da kulturne razlike med Rusijo in Ukrajino vključujejo različno razumevanje osebne avtonomije, osebnega dostojanstva in kolektivnega delovanja. V Rusiji je te ideje ruska država skozi stoletja povsem zatrla, v Ukrajini pa je imela za kaj takega premalo časa. Politično mišljenje v Ukrajini je bilo tudi bolj konstitucionalno, medtem ko je Moskva težila k brezpogojni oblasti. Predvsem pa so Ukrajinci v svoji zgodovini volili svoje duhovnike, Rusi pa ne. To je zelo pomembno, ker je bila do začetka 20. stoletja Cerkev glavni element kulturne infrastrukture. Večina ljudi namreč ni konzumirala nobenega drugega kulturnega konteksta, razen tistega, ki jim ga je zagotavljal domači duhovnik.

 

Ukrajinci so s tem, ko so volili svoje duhovnike, kolektivno določali, kdo bo nadziral razširjanje kulturnih vsebin v njihovem okolju in volitve duhovnikov so bile v središču političnega zanimanja ljudskih množic. Tako so Ukrajinci stoletja prakticirali volilne kampanje, glasovanje in volilno politiko. Rusi pa te možnosti niso imeli. Ruska država je imela v Rusiji več časa in priložnosti kot v Ukrajini, da iztrebi vse oblike osebne avtonomije, kolektivnega delovanja in politične participacije. Po Galeevem mnenju pa je še bolj pomembno, da je država v Rusiji tako rekoč uničila idejo človeškega dostojanstva. Ruski podložniki so ponotranjili idejo, da sami po sebi nimajo dostojanstva. Njihovo dostojanstvo, pomembnost in lastna vrednost so izhajali iz njihove pripadnosti (tj. podreditve) imperiju.

 

 

Obstaja poseben zraz za aktualno družbeno in politično stanje v Rusiji: ruski fašizem ali krajše rašizem.

 

 

Nič čudnega torej, da je Ševčenko tako neusmiljeno smešil Puškina. Za nosilca ukrajinskih kulturnih memov so bili ruski kulturni memi pač videti zelo odvratni, bolj podobni nazorom zombijev kot pa človeški kulturi. Za Ševčenka je bil ruski imperij zlo, ki ga je bilo treba uničiti. In obratno: za privržence ruskih kulturnih memov je bil Ševčenko smrtni sovražnik. On je namreč artikuliral ukrajinske politične, kulturne in jezikovne meme. Ukrajinske meme pa je bilo treba uničiti in po vsej Ukrajini uveljaviti ruski kulturni standard. Pravi cilj današnje vojne v Ukrajini je zato kulturna enotnost. Vsi naj bi postali Rusi. Problem z Ukrajino je ta, da obstaja. In to je pogled, ki je globoko usidran v ruski kulturi.

 

 

***

 

V državah, ki so v soseščini Rusije in imajo z njo slabe zgodovinske izkušnje, kot recimo na Poljskem in v Ukrajini, se je v zadnjem času razširil poseben izraz za aktualno družbeno in politično stanje v Rusiji: ruski fašizem ali krajše rašizem. Ukrajinci agresorske ruske vojake imenujejo orki, tj. po mitoloških človeku podobnih pošastih, ki so postale splošno znane po zaslugi Tolkienovega Gospodarja prstanov. Ruskega predsednika Putina se je zaradi primerjav s Hitlerjem prijel vzdevek Putler. V tem pogledu bo letošnji ruski državni praznik dan zmage, ki ga Rusi vsako leto praznujejo 9. maja in s katerim obeležujejo zmago nad nacistično Nemčijo, marsikomu še posebej neprijetno obležal v želodcu.

 

 

"Kar je napisal Puškin, predstavlja za Ruse objektivno resnico; z njegovo književno zapuščino upravičujejo celo aktualno invazijo na Ukrajino!"

 

 

Verjetno se ne motimo, če rečemo, da Putin ne predstavlja ruske bolezni, ampak zgolj njen simptom. Prava bolezen je ruska imperialna mentaliteta. Zaradi tega obstaja bojazen, da bi tudi po Putinu prej ko slej lahko prišel v Rusiji na oblast spet nek drug – Putin. Ta hip pa se zdi, da je za to bolezen še najboljše zdravilo nepopustljivost Zahoda pri pomoči Ukrajini in pa sankcije, ki bodo glede na rusko popolno tehnološko odvisnost od Zahoda, sčasoma pokazale vse večji učinek, in ki bi bile lahko že zdaj učinkovitejše, kot so, če Nemčija v minulih letih ne bi zašla v tako neumno energetsko politiko.

 

______________

* Memi so kulturni pojavi in ideje, ki se prenašajo skozi generacije, podobno kot v biologiji geni.

** Adam Mickiewicz, poljski romantični pesnik, esejist, publicist in dramatik.

 

Maksimiljan Fras je prevajalec in publicist.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
27
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
5
24.05.2022 21:04
Skupina 22 zdravnikov, ki so se podpisali pod pismo ministru za zdravje Janezu Poklukarju, je poskrbela za res lep uvod v ... Več.
Piše: Uredništvo
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
14
23.05.2022 18:30
Vili Kovačič, predsednik Društva davkoplačevalci se ne damo in predsednik društva Slovenski TIGR 13. maj je na mandatarja in ... Več.
Piše: Uredništvo
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
16
14.05.2022 21:10
V drugem delu prispevka bomo predstavili tezo o dolgoročni umiritvi Rusije, ki se zdi ta hip morda marsikomu nezaslišana, vendar ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Ruski imperializem (1. del): Putinovi generali na fronto v Ukrajino kot topovsko hrano pošiljajo pripadnike etničnih manjšin
15
13.05.2022 20:06
Ruska federacija je po razpadu Sovjetske zveze še naprej imperij, ki si podreja številne manjše narode, ki bi sami po sebi raje ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Slovenija, moja socialna država: Stopnja dohodkovne neenakosti pri nas je še vedno med najnižjimi na svetu
4
06.05.2022 23:00
Ali je Slovenija socialna država, kot piše v ustavi? Seveda na to vprašanje ne moremo oblikovati enoznačnega odgovora. Verjetno ... Več.
Piše: Bine Kordež
Illegal Pakistani migrants fomenting extremism and security challenges in Europe
12
04.05.2022 21:16
The unchecked illegal migration from Pakistan to Europe during the past few decades has turned into a security and law order ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Tudi po zadnjih volitvah razmerje med levico in desnico ostaja pri 60 : 40 v korist levice
30
28.04.2022 23:00
Tudi zadnje parlamentarne volitve so potrdile, da je slovensko volilno telo nekoliko bolj nagnjeno v levo. Seštevek glasov ... Več.
Piše: Uredništvo
Zgodovinska zmaga, zgodovinski poraz in zgodovinska priložnost za rdeče-črno koalicijo
33
25.04.2022 06:55
Nedeljske volitve so presenetile trikrat: s prepričljivo prednostjo zmagovalne stranke pred konkurenco, z visoko volilno ... Več.
Piše: Uredništvo
Časi so prekleto resni: Slovenska industrija pred energetsko, oskrbovalno in politično krizo
15
11.04.2022 23:45
Na nedavnem vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju, ki se je odvijal 23. marca, je bilo slišati veliko pozitivnega in lepega o ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Vojna v Ukrajini in žrtve min: Pobuda slovenski vladi in vsem slovenskim političnim strankam
5
07.04.2022 19:00
Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je pred dnevi opozoril, da bodo potrebna desetletja, da se v Ukrajini odstranijo vse ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Čas je, da naredimo vse, da bodo vojni zločini ruske vojske zadnja manifestacija tega zla na zemlji."
24
04.04.2022 18:15
Ponedeljkovi prizori iz Buče, ki so šokirali svet, dokazujejo, da so bili strahovi pred Putinovi vojnimi zločini upravičeni. In ... Več.
Piše: Uredništvo
Putinovi prsti v balkanskem kotlu: Ali se v Bosni in Hercegovini kuha nova vojna?
22
01.04.2022 19:00
Ugibanja, ali bo v Bosni in Hercegovini ponovno izbruhnilo nasilje, se bodo po nedeljskih predsedniških volitvah v Srbiji, kjer ... Več.
Piše: Uredništvo
Diskriminacija na nacionalki: RTV Slovenija v predvolilnih soočenjih še vedno ločuje parlamentarne in neparlamentarne stranke
24
31.03.2022 19:00
Volitve so pred vrati, sezona predvolilnih soočenj je na vrhuncu, na javni RTV Slovenija pa imajo ponovno težave s tolmačenjem ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Dosje ruski oligarhi v Sloveniji (1): Slovenska industrija jekla in sprenevedanje družine Zubitski
15
30.03.2022 11:00
Zgodba o Slovenski industriji jekla (SIJ), za katero stoji ruska družina Zubitski, si brez dvoma zasluži pozornost medijev in ... Več.
Piše: Uredništvo
Bitka za resnico: Tri največje ruske medijske laži v informacijski vojni z Ukrajino
18
24.03.2022 00:30
Putinova resnica o vojni v Ukrajini je na ruskih tleh povsem dominantna, saj zelo malo Rusov razume tuje jezike, še manj pa jih ... Več.
Piše: Uredništvo
Brez panike, slovenski pokojninski sistem ne bo bankrotiral!
8
21.03.2022 21:36
V medijih pa tudi v strokovni literaturi skoraj dnevno prebiramo prispevke o skorajšnjem razpadu našega pokojninskega sistema. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Balkanski sod smodnika: "Dodik je pripravljen razglasiti neodvisnost Republike Srbske in po modelu Donecka in Luganska poklicati Rusijo na pomoč."
14
17.03.2022 23:30
Rusija bo obtičala v Ukrajini in zato išče rešitev, da se izvleče na način, da sproži nov konflikt v Bosni in Hercegovini. Tako ... Več.
Piše: Uredništvo
Putin se pripravlja na obleganje Kijeva, obenem pa išče svoje naslednje žrtve kot tudi zaveznike
28
13.03.2022 23:59
Slabše ko gre ruski armadi v Ukrajni, večje so frustracije Kremlja in hujša je propagandna vojna Putinovega režima. Takšen je ... Več.
Piše: Uredništvo
China-Pakistan Nuclear Pact: Pakistan already has about 165 nuclear warheads
12
11.03.2022 20:00
The China-Pakistan nuclear cooperation started in 1986 with the construction of nuclear power plants in Pakistan constructed ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Sodba v imenu ljudstva: Umik izjave
0
08.03.2022 12:00
Skladno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Igor Funa zoper NSM, neodvisni spletni medij, d.o.o., ki se nanaša na sodbo ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.704
02/
Marle pa ni več
Ana Jud
Ogledov: 1.478
03/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.413
04/
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
Uredništvo
Ogledov: 1.261
05/
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
Milan Krek
Ogledov: 1.237
06/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.790
07/
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.001
08/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 877
09/
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
Uredništvo
Ogledov: 539
10/
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
Ana Jud
Ogledov: 2.745