Razkrivamo

O imperializmu in rašizmu: Ruska agresija na "manjvredno" Ukrajno ima predvsem kulturni kontekst

Rusija je napadla Ukrajino iz razlogov, ki niso odvisni od Putina, Zelenskega, zveze NATO ali česa podobnega. V ozadju je precej globlja motivacija, pravzaprav potreba po uničenju "napačnih" ukrajinski kulturnih memov in vsiljevanju "pravilnih" ruskih. Zato ima ta vojna v Rusiji tako široko podporo in zato se Rusi tako zlahka strinjajo s totalno vojno proti Ukrajini. Za širše razumevanje razmer je treba vedeti tudi to, da Rusija v resnici nikoli ni sprejela obstoja Ukrajine; pa ne le ruska država, ampak tudi ruski narod, še posebej pa njegove kulturne elite. Kajti pot do ruske invazije in vojne so tlakovale predvsem ruske kulturne elite, ki so dokazovale, da je Ukrajina lažna nacija z lažno in inferiorno kulturo in zgodovino. Vladimir Putin torej ne predstavlja ruske bolezni, ampak je zgolj njen simptom. Prava bolezen je ruska imperialna mentaliteta.

03.05.2022 21:11
Piše: Maksimiljan Fras
Ključne besede:   Ukrajina   Rusija   imperializem   Putin   Ševčenko   Puškin   Samuel Huntington   Paul Poast   John Mearsheimer   NATO   Zahod   Kamil Galeev   Josif Brodski   Katarina II.

Foto: arhiv portal+

Kremelj dejansko ni načrtoval prave, celo totalne vojne proti svoji zahodni sosedi, temveč "osvoboditev" Ukrajine oziroma njeno rešitev z vpeljavo "pravilnih" ruskih vrednot.

Samuel Huntington je v svoji vplivni in izjemno citirani teoriji o spopadu civilizacij, ki jo je prvič objavil leta 1993 v reviji Foreign Affairs, zagovarjal trditev, da glavni viri konfliktov v svetu po koncu hladne vojne ne bodo več ideološke ali ekonomske narave, temveč kulturne. Toda, kot poudarja Paul Poast, profesor z Univerze v Chicagu, se je v tej teoriji na pomembni točki motil. Huntington je sicer trdil, da se Ukrajina nahaja na t.i. prelomnici med civilizacijami. Svojo trditev je opremil še z zemljevidom poteka te prelomnice čez vzhodno in jugovzhodno Evropo, med zahodnim krščanstvom na eni strani ter pravoslavnim krščanstvom in islamom na drugi. Glede na potek prelomnice med tema dvema civilizacijskima "tektonskima ploščama" skozi Ukrajino bi lahko sklepali, da bo ta dežela vir konfiktov.

 

Toda Huntington je izrecno napovedal, da je v civilizacijskem smislu možnost konflikta med Ukrajino in Rusijo majhna. Prej je verjel v možnost notranjih ukrajinskih trenj med uniatskim zahodnim in pravoslavnim vzhodnim delom dežele. Današnja rusko-ukrajinska vojna pa razločno negira to Huntingtonovo tezo. Paul Poast izpostavlja, da si je Huntington na tem mestu pravzaprav prizadeval zavrniti sočasno etatistično tezo Johna Mearsheimerja, prav tako objavljeno leta 1993 v isti ameriški reviji, po kateri bi Ukrajina zaradi varnosti pred možno prihodnjo rusko agresijo nujno morala obdržati jedrsko orožje. Zgodovina je na tej točki sicer dala prav Mearsheimerju, čeprav se Paul Poast po drugi strani z njim ne strinja v razlagi, da je za zdajšnjo vojno kriva predvsem širitev zveze NATO na vzhod, temveč je sam mnenja, da se je NATO po koncu hladne vojne glede na ponovno krepitev ruskih imperialnih teženj predvsem širil prepočasi in ne dovolj daleč.

 

 

***

 

Kamil Galeev, ruski samostojni raziskovalec, novinar in opozicijski aktivist, sicer pa po rodu kazanski Tatar, poudarja, da je Rusija napadla Ukrajino iz razlogov, ki niso odvisni od Putina, Zelenskega, zveze NATO ali česa podobnega. Kot dober poznavalec ruske stvarnosti trdi, da globlja motivacija za rusko agresijo na Ukrajino ni "varnost", "zavezništva" ali politična pripadnost, temveč ruska potreba po uničenju "napačnih" ukrajinski kulturnih memov* in vsiljevanju "pravilnih" ruskih. Zato ima ta vojna v Rusiji tako široko podporo in zato se Rusi tako zlahka strinjajo s totalno vojno proti Ukrajini.

 

 

Nikolaj II., zadnji cesar Rusije, kralj Poljske in veliki knez Finske, pooseblja ruski imperializem.

 

 

Do vojne je po njegovem prišlo zato, ker Rusija ni nikoli sprejela obstoja Ukrajine; pa ne le ruska država, ampak tudi ruski narod, še posebej pa njegove kulturne elite. Kajti pot do te vojne so tlakovale predvsem ruske kulturne elite, ki so namigovale oziroma dokazovale, da je Ukrajina lažna nacija z lažno in inferiorno kulturo in zgodovino. Z ruskega stališča naj bi bilo torej bistvo problema v tem, da Ukrajinci ohranjajo svoje inferiorne meme; najhuje od vsega pa je, da bi se sicer lahko "dvignili" in sprejeli superiorne ruske meme, a to odklanjajo.

 

 

"Ruskost namreč pomeni normalnost, in ko ste rusificirani, postanete normalni."

 

Po prepričanju Galeeva lahko rusko invazijo na Ukrajino razumemo le v tem, kulturnem kontekstu. Kremelj namreč, kot je zdaj jasno, ni načrtoval vojne, temveč "osvoboditev" Ukrajine oziroma njeno rešitev z vpeljavo "pravilnih" memov. Prvotno je namreč Kremelj izhajal iz predpostavke, da je Ukrajino mogoče "rešiti" in jo je videl kot deželo nekako inferiornih Rusov, ki jih nadzirajo "nacisti", ki so preostalim prebivalcem oprali možgane do te mere, da so postali pokorni. Kljub temu pa naj bi si Ukrajinci po mnenju Kremlja na tihem želeli, da bi se otresli te farse z imenom Ukrajina in postali normalni, torej Rusi.

 

Ruskost namreč pomeni normalnost, in ko ste rusificirani, postanete normalni. Zato je bila ta invazija načrtovana kot nekakšno darilo oziroma humanitarna operacija in prav zato je bil ukrajinski odpor za Ruse tako šokanten. Ko se je izkazalo, da Ukrajinci ne želijo biti odrešeni in postati "normalni", se je specialna operacija spremenila v vojno. Ukrajinska nehvaležnost in odklonitev, da bi postali Rusi, zato razloži naglo eskalacijo nasilja s strani ruske vojske. Sicer pa, če smo pošteni, se je Rusija vedno vojskovala na tako umazan način: s skrajno ravnodušnostjo do vseh etičnih in pravnih norm, brez kakršnega koli posluha za življenja svojih vojakov, ki so za Kremelj zgolj številke, "potrošno blago".

 

 

***

 

Za boljše razumevanje, zakaj je Rusija napadla Ukrajino, Galeev izpostavi znanega ruskega pesnika in nobelovca Josifa Brodskega (1940-1996) ter njegovo nacionalistično pesem O neodvisnosti Ukrajine, ki predstavlja verjetno najbolj citiran in vpliven politični manifest postsovjetske Rusije. Ta do Ukrajincev skrajno nesramna pesem v bistvu pravilno podaja odnos velikega dela ruske družbe do Ukrajine, po letu 2014 pa je sploh postala še toliko bolj relevantna ter je v ruskih medijih in pri oblasteh vedno znova deležna odobravanja.

 

Še posebej pomenljive so zadnje vrstice te pesmi, v katerih Brodski sporoča Ukrajincem, da ko bodo umirali in "praskali po svoji smrtni postelji", bodo "sopli Aleksandrove verze in ne Tarasovih bedarij". Brodski je tu imel v mislih Aleksandra Puškina in Tarasa Ševčenka, nacionalna pesnika Rusije in Ukrajine. Za Brodskega osebno so bili namreč Ukrajinci Rusi, Ukrajina pa farsa.

 

Na tem mestu je razen izražanja domnevne superiornosti Rusov nad Ukrajinci še bolj zanimiva politizacija same književnosti, posebej poezije. Kajti katerega pesnika ceniš in citiraš, ni nekaj politično nevtralnega, temveč najpomembnejše politično vprašanje sploh. Za rusko kulturno identiteto je namreč njena književnost bistvenega pomena. Zahodno poznavanje ruske književnosti pa je precej selektivno. Zahodni izobraženci običajno poznajo Tolstoja, Dostojevskega in Čehova, ker so pisali prevedljivo prozo.

 

Težje prevedljive avtorje, recimo Saltikova-Ščedrina (najljubšega Leninovega pisatelja), pa na Zahodu v glavnem ignorirajo. Najbolj prezrti del ruske književnosti pa je na Zahodu po Galeevem mnenju poezija, pri čemer je ravno poezija za Rusijo še posebej pomembna, saj se nahaja v samem jedru ruskega knjižnega kánona, a je večinoma težko prevedljiva in zato na Zahodu slabo poznana. V Rusiji je sploh najvplivnejši avtor Aleksander Puškin, ki mu Rusi pravijo preprosto "naše vse". In tudi v resnici ruski jezik in književnost temeljita zgolj na zapuščini tega enega pesnika. Teoretično ima sicer Rusija starodavno književno tradicijo, a se v praksi njen "relevantni" del začne šele s Puškinom. Kar je bilo napisano pred njim, običajni izobraženi Rusi berejo v glavnem kot zgodovinski artefakt.

 

 

Ruski imperializem je bil med leti 1917-1991 zgolj "zamrznjen", s Putinom je spet oživel v polni meri.

 

 

Kako zelo je Puškin za Ruse pomemben, se v šoli že zgodaj nauči vsak ruski otrok, ko sliši, da je prav on "ustvaril ruski jezik". Kaj je mišljeno s tem? Po Benedictu Andersonu, avtorju Zamišljenih skupnosti (1983), so vsi sodobni knjižni jeziki umetni jeziki. Ustvarili so jih s homegenizirajočo politiko moderne države in s tiskom. Predmoderni svet namreč ni poznal knjižnih jezikov. Poznal je le govorjene ljudske jezike (tj. narečja) in pa sakralne jezike (npr. latinščina). Govorjeni ljudski jeziki niso bili standardizirani in bilo jih je veliko, tako da so se govorci posameznih ljudskih jezikov, ki jih danes prištevamo k istemu knjižnemu jeziku, večkrat med seboj le težko razumeli ali pa sploh ne. A to je bil naravni red stvari, kajti raznolikost je naravna, poenotenost pa umetna.

 

Če so ljudski jeziki predmoderni svet po eni strani delili, pa so ga sakralni jeziki po drugi strani povezovali. Toda sakralni jezik je bil za ljudske množice praviloma nerazumljiv. V moderni dobi so tisti ljudski jeziki, ki so jih države izbrale za jezike državnih uprav, in tisti, ki so se imeli možnost širiti s tiskom, izjemno uspevali. Drugi ljudski jeziki pa so večinoma izumrli. Jezikovno in sploh kulturno unifikacijo je nato dokončala uvedba splošne šolske obveznosti z enotnim kurikulumom. Mednarodna sakralna skupnost, ki jo je povezoval skupni sakralni jezik, pa se je z nastopom moderne države po drugi strani fragmentirala v številne nacionalne kulture. Nacionalni pesniki imajo tako velik vpliv v posameznih nacionalnih kulturah zato, ker predstavljajo modele za standardizacijo. Velik pesnik je pesnik nacionalnega kurikuluma, ki homogenizira kulturni prostor. Zato je vprašanje, kateri pesnik je vključen v kurikulum in kateri ne, izjemno pomembno politično vprašanje.

 

 

"Za Josifa Brodskega, avtorja ruske nacionalistične pesmi O neodvisnosti Ukrajine, so (bili) Ukrajinci Rusi, Ukrajina pa farsa."

 

 

V vzhodni Evropi je bila povezujoči sakralni jezik predmodernega sveta stara cerkvena slovanščina. To je bil po izvoru južnoslovanski jezik z območja Soluna, ki je postal jezik svetih knjig in cerkvenih obredov po vsej vzhodni Evropi in velikem delu Balkana. Tudi stara cerkvena slovanščina je bila kot jezik za vzhodnoslovanske ljudske množice nerazumljiva. Obstoj vzhodnoevropske sakralne skupnosti, zgrajene okrog stare cerkvene slovanščine, pa osvetljuje tudi pomen besede "ruski" v srednjeveški Rusiji. Ta beseda se takrat namreč ni nanašala na etnično skupnost, temveč na vero, na sakralno skupnost, ki je presegala etnične meje in je vključevala med drugim tudi ozemlje današnje Romunije in Bolgarije.

 

Enačenje predmodernih sakralnih skupnosti z modernimi nacionalnimi skupnostmi je velika zmota. Tudi če te nosijo enako ali podobno ime. Ko danes Rusi enačijo srednjeveško sakralno skupnost z moderno nacionalno državo, je to politična izjava: kar je bila nekoč sakralna skupnost stare cerkvene slovanščine, se mora zdaj preoblikovati v enotno rusko nacionalno državo. Enotna nacionalna država pa ne tolerira raznolikosti, temveč izbere en ljudski jezik in ga uveljavi na vsem svojem ozemlju. Zato je Puškin v Rusiji tako slaven, saj je ustvaril ruski standard za poenotenje vzhodnoslovanskih ozemelj tako v jeziku kot kulturi in politiki. Puškin je ustvaril moderni ruski jezik v smislu, da je ustvaril inačico ruskega jezika, ki ga je pozneje uveljavila državna oblast. Svojo inačico knjižnega jezika je Puškin utemeljil na govorjenem ljudskem jeziku in ne na stari cerkveni slovanščini. Ker se je prej naučil govoriti francosko kot rusko, je govoril in pisal zelo pofrancozeno inačico ruščine. Zato se danes ruska slovnica zdi tako francoska.

 

 

***

 

Posebna težava za poenoteno moderno državo pa nastane takrat, ko nek avtor s svojimi deli ustvari alternativo uveljavljenemu standardu. In v tem je pomen Tarasa Ševčenka, ki ne predstavlja le alternative v jezikovnem in kulturnem smislu, temveč tudi v političnem. Puškin je namreč zelo podpiral ruski imperializem, medtem ko ga je Ševčenko zavračal. Puškin je slavil ruski militarizem, Ševčenko pa ga je kritiziral. Nekatere Ševčenkove pesmi se sploh berejo kot sarkastični odzivi na Puškina, podobno kot so bile nekatere Puškinove pesmi bolj ali manj sarkastični odzivi na Mickiewicza**. Danes pa je za Rusijo Puškinova zapuščina njen najpomembnejši mem: kar je napisal Puškin, predstavlja za Ruse objektivno resnico, in z njegovo književno zapuščino upravičujejo celo aktualno invazijo na Ukrajino.

 

 

"Ko danes Rusi enačijo srednjeveško sakralno skupnost z moderno nacionalno državo, je to politična izjava: kar je bila nekoč sakralna skupnost stare cerkvene slovanščine, se mora zdaj preoblikovati v enotno rusko nacionalno državo."

 

 

Ukrajina se je skozi zgodovino razlikovala od Rusije ne samo po rabi drugačnih ljudskih jezikov. Vzhodna Ukrajina je sicer prišla pod rusko nadoblast v 17. stoletju, a se je njena integracija v Rusijo začela šele v 18. stoletju pod Katarino II.. Do takrat pa so se ruski in ukrajinski memi razvijali različno. Galeev omenja, da kulturne razlike med Rusijo in Ukrajino vključujejo različno razumevanje osebne avtonomije, osebnega dostojanstva in kolektivnega delovanja. V Rusiji je te ideje ruska država skozi stoletja povsem zatrla, v Ukrajini pa je imela za kaj takega premalo časa. Politično mišljenje v Ukrajini je bilo tudi bolj konstitucionalno, medtem ko je Moskva težila k brezpogojni oblasti. Predvsem pa so Ukrajinci v svoji zgodovini volili svoje duhovnike, Rusi pa ne. To je zelo pomembno, ker je bila do začetka 20. stoletja Cerkev glavni element kulturne infrastrukture. Večina ljudi namreč ni konzumirala nobenega drugega kulturnega konteksta, razen tistega, ki jim ga je zagotavljal domači duhovnik.

 

Ukrajinci so s tem, ko so volili svoje duhovnike, kolektivno določali, kdo bo nadziral razširjanje kulturnih vsebin v njihovem okolju in volitve duhovnikov so bile v središču političnega zanimanja ljudskih množic. Tako so Ukrajinci stoletja prakticirali volilne kampanje, glasovanje in volilno politiko. Rusi pa te možnosti niso imeli. Ruska država je imela v Rusiji več časa in priložnosti kot v Ukrajini, da iztrebi vse oblike osebne avtonomije, kolektivnega delovanja in politične participacije. Po Galeevem mnenju pa je še bolj pomembno, da je država v Rusiji tako rekoč uničila idejo človeškega dostojanstva. Ruski podložniki so ponotranjili idejo, da sami po sebi nimajo dostojanstva. Njihovo dostojanstvo, pomembnost in lastna vrednost so izhajali iz njihove pripadnosti (tj. podreditve) imperiju.

 

 

Obstaja poseben zraz za aktualno družbeno in politično stanje v Rusiji: ruski fašizem ali krajše rašizem.

 

 

Nič čudnega torej, da je Ševčenko tako neusmiljeno smešil Puškina. Za nosilca ukrajinskih kulturnih memov so bili ruski kulturni memi pač videti zelo odvratni, bolj podobni nazorom zombijev kot pa človeški kulturi. Za Ševčenka je bil ruski imperij zlo, ki ga je bilo treba uničiti. In obratno: za privržence ruskih kulturnih memov je bil Ševčenko smrtni sovražnik. On je namreč artikuliral ukrajinske politične, kulturne in jezikovne meme. Ukrajinske meme pa je bilo treba uničiti in po vsej Ukrajini uveljaviti ruski kulturni standard. Pravi cilj današnje vojne v Ukrajini je zato kulturna enotnost. Vsi naj bi postali Rusi. Problem z Ukrajino je ta, da obstaja. In to je pogled, ki je globoko usidran v ruski kulturi.

 

 

***

 

V državah, ki so v soseščini Rusije in imajo z njo slabe zgodovinske izkušnje, kot recimo na Poljskem in v Ukrajini, se je v zadnjem času razširil poseben izraz za aktualno družbeno in politično stanje v Rusiji: ruski fašizem ali krajše rašizem. Ukrajinci agresorske ruske vojake imenujejo orki, tj. po mitoloških človeku podobnih pošastih, ki so postale splošno znane po zaslugi Tolkienovega Gospodarja prstanov. Ruskega predsednika Putina se je zaradi primerjav s Hitlerjem prijel vzdevek Putler. V tem pogledu bo letošnji ruski državni praznik dan zmage, ki ga Rusi vsako leto praznujejo 9. maja in s katerim obeležujejo zmago nad nacistično Nemčijo, marsikomu še posebej neprijetno obležal v želodcu.

 

 

"Kar je napisal Puškin, predstavlja za Ruse objektivno resnico; z njegovo književno zapuščino upravičujejo celo aktualno invazijo na Ukrajino!"

 

 

Verjetno se ne motimo, če rečemo, da Putin ne predstavlja ruske bolezni, ampak zgolj njen simptom. Prava bolezen je ruska imperialna mentaliteta. Zaradi tega obstaja bojazen, da bi tudi po Putinu prej ko slej lahko prišel v Rusiji na oblast spet nek drug – Putin. Ta hip pa se zdi, da je za to bolezen še najboljše zdravilo nepopustljivost Zahoda pri pomoči Ukrajini in pa sankcije, ki bodo glede na rusko popolno tehnološko odvisnost od Zahoda, sčasoma pokazale vse večji učinek, in ki bi bile lahko že zdaj učinkovitejše, kot so, če Nemčija v minulih letih ne bi zašla v tako neumno energetsko politiko.

 

______________

* Memi so kulturni pojavi in ideje, ki se prenašajo skozi generacije, podobno kot v biologiji geni.

** Adam Mickiewicz, poljski romantični pesnik, esejist, publicist in dramatik.

 

Maksimiljan Fras je prevajalec in publicist.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
27
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
0
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
38
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Zmagala bo Nataša Pirc Musar, Anže Logar ga je strateško polomil, ker ni pravočasno izstopil iz svoje stranke SDS
40
09.11.2022 19:00
Le nekaj dni pred odločilnim krogom predsedniških volitev je tehtnica na strani Nataša Pirc Musar, ki za razliko od ... Več.
Piše: Uredništvo
Rowan Atkinson: Proti sovražnemu govoru se moramo boriti s še več svobode govora!
21
30.10.2022 21:15
Do netolerance nimam tolerance! Proti sovražnemu govoru se ne bori s cenzuro ali represijo, ampak s še več svobode govora, je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Bilo je nekoč v Muri: Kratka zgodba o dolgem in prav nič političnem umiranju neke tovarne
12
29.10.2022 22:59
Od propada Mure je minilo že kar nekaj let, vendar zgodbe o tej tovarni še živijo. Pogosto slišimo, da je znamenita pomurska ... Več.
Piše: Bine Kordež
Postmoderna banalnost zla: Putinovi ubijalci z daljinskim upravljalnikom
14
28.10.2022 20:00
Mednarodni kolektiv raziskovalnih novinarjev Bellingcat je razkril, da globoko v drobovju Glavnega računalniškega centra ruskih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Russia, China's new gas station: Xi wants to buy oil from Putin at a cheaper rate
6
21.10.2022 21:00
China has been stockpiling cheap oil to build up its strategic reserves. It has found Russia as an ideal source from where it ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Genialna logika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: 3 x nezakonito = zakonito!
6
18.10.2022 20:30
V medijih smo doslej že prebirali, kako se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) spreneveda, ko dobi vprašanja, ... Več.
Piše: Uredništvo
Xi faces challenge of shrinking Chinese population as he goes for the third term
11
16.10.2022 21:00
President Xi Jinping faces the real threat of a shrinking Chinese population as he gears up to accept a third term of power and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Posledice vojne v Ukrajini so že dosegle rusko družbo in nikakor niso nedolžne
10
15.10.2022 21:20
Tisti ruski mediji, ki so še uspeli ohraniti nekaj neodvisnosti, poročajo o različnih posledicah vojne v Ukrajini za rusko ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Hiperprodukcija elite: Države, ki ustvarjajo visoko izobražene, a zafrustrirane in razočarane mlade ljudi, same silijo v težave!
8
07.10.2022 23:00
Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti pri nas?
11
05.10.2022 19:55
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. ... Več.
Piše: Bine Kordež
G7 Plans for New Global Infrastructure Initiative to Challenge China’s Belt and Road Initiative
8
03.10.2022 20:30
China has tried to project itself as a helping hand for developing countries in matters of infrastructure and economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Skoraj izgubljena vojna: Ali Putin lahko konča vojno v Ukrajini in ohrani oblast v Rusiji?
16
01.10.2022 23:59
Putin se je z napadom na Ukrajino pošteno zaplezal in v tej vojni skoraj ne more več zmagati. Vsaj s konvencionalnim orožjem ne. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.651
02/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.969
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.193
04/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.000
05/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.615
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.126
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.025
08/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 941
09/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.834
10/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.472