Vojne pogosto izbruhnejo in vztrajajo zaradi napačnih izračunov obeh strani glede njune relativne moči. V primeru Ukrajine je Rusija močno zgrešila, saj je podcenjevala odločenost Ukrajincev za boj kot tudi učinkovitost orožja, ki ga je Ukrajini dobavila zveza NATO. Vendar pa tudi Ukrajina in NATO tudi precenjujeta svojo sposobnost, da bi premagala Rusijo na bojišču. Rezultat je vojna na izčrpavanje, kjer vsaka stran verjame, da bo zmagala. Vendar pa bosta obe strani izgubili. Ukrajina bi morala okrepiti iskanje rešitev v mirovnih pogajanjih takšne vrste, kakršna so bila na mizi konec marca, vendar jih je nato opustila, ko so na dan prišli dokazi o ruskih grozodejstvih v Buči – in morda tudi zaradi spremenjenega dojemanja svojih vojaških zmožnosti.

Mirovni pogoji, o katerih so ruski in ukrajinski pogajalci razpravljali konec marca, so zahtevali nevtralnost Ukrajine, podprto z varnostnimi jamstvi in časovnico za reševanje spornih vprašanj, kot sta status Krima in Donbasa. Ruski in ukrajinski pogajalci so izjavili, da je bil v pogajanjih narejen napredek, enako so menili turški posredniki. Pogajanja so nato propadla po poročilih iz Buče, pri čemer je ukrajinski pogajalec izjavil, da je "ukrajinska družba zdaj veliko bolj negativna glede vsakega pogajalskega koncepta, ki zadeva Rusko federacijo".

Vendar so pogajanja še vedno nujna in prepričljiva pot do miru. Alternativa ni zmaga Ukrajine, ampak uničujoča vojna v izčrpavanju. Za dosego sporazuma morata obe strani ponovno prilagoditi svoja pričakovanja. Ko je Rusija napadla Ukrajino, je očitno pričakovala hitro in lahko zmago; močno podcenila nadgradnjo ukrajinske vojske po letih ameriške, britanske in druge vojaške podpore in usposabljanja od leta 2014. Poleg tega je Rusija podcenila obseg, v katerem bi se vojaška tehnologija zveze NATO zoperstavila večjemu številu ruskih vojakov. Brez dvoma pa je bila največja napaka Rusije domneva, da se Ukrajinci sploh ne bodo borili – ali da morda celo zamenjali strani.

Vendar zdaj Ukrajina in njeni zahodni podporniki precenjujejo možnosti, da bi premagali Rusijo na bojišču. Ideja, da je ruska vojska v Ukrajini tik pred propadom, je samo pobožna želja. Rusija ima vojaške zmogljivosti, da uniči ukrajinsko infrastrukturo (kot so železniške proge, ki so zdaj napadene) ter osvoji in zadrži ozemlje v regiji Donbas in na obali Črnega morja. Ukrajinci se odločno borijo, vendar je zelo malo verjetno, da bi lahko izsilili ruski poraz.

Prav tako ne morejo Rusije poraziti zahodne finančne sankcije, ki so veliko manj obsežne in učinkovite kot priznavajo vlade, ki so jih uvedle. Ameriške sankcije proti Venezueli, Iranu, Severni Koreji in drugim niso spremenile politike teh režimov, sankcije proti Rusiji pa že zaostajajo za hrupom, s katerim so bile uvedene. Izključitev ruskih bank iz mednarodnega plačilnega sistema SWIFT ni bila "jedrska možnost", kot so mnogi trdili. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se bo rusko gospodarstvo leta 2022 resda skrčilo za približno 8,5 % – kar je slabo, a nikakor ne katastrofalno.

Poleg tega sankcije ustvarjajo resne gospodarske posledice za ZDA in zlasti Evropo. Inflacija v Združenih državah je na najvišji 40-letni ravni in bo verjetno vztrajala zaradi bilijonov dolarjev likvidnosti, ki jih je v zadnjih letih ustvarila ameriška centralna banka (Federal Reserve). Hkrati se ameriško in evropsko gospodarstvo upočasnjuje, morda celo krči, saj se motnje v dobavni verigi povečujejo.

Notranjepolitični položaj ameriškega predsednika Joeja Bidna je šibek in bo verjetno še bolj oslabel, ko se bodo gospodarske težave v prihodnjih mesecih povečale. Javna podpora vojni se bo verjetno zmanjšala tudi, ko se bo gospodarstvo poslabšalo. Republikanska stranka je razdeljena glede vojne, Trumpova frakcija pa ni prav zainteresirana za konfrontacijo z Rusijo zaradi Ukrajine. Tudi Demokrati bodo vse bolj obžalovali stagflacijo, ki bo stranko na novembrskih vmesnih volitvah verjetno stala večine v enem ali celo v obeh domovih kongresa.

Škodljive gospodarske posledice vojne in sankcijskega režima bodo dosegle strašne razsežnosti tudi v desetinah držav v razvoju, ki so odvisne od uvoza hrane in energije. Gospodarske motnje v teh državah bodo vodile do nujnih pozivov po vsem svetu k prenehanju vojne in sankcijam proti ruskem režimu.

Medtem Ukrajina še naprej močno trpi zaradi smrti, beguncev in uničenja. IMF zdaj napoveduje 35-odstotno krčenje ukrajinskega gospodarstva v letu 2022, kar odraža brutalno uničenje stanovanj, tovarn, železniških prog, zmogljivosti za shranjevanje in prenos energije ter druge vitalne infrastrukture.

Najbolj nevarna pa je, dokler se vojna nadaljuje, nevarnost jedrske eskalacije. Če bi bile ruske konvencionalne sile dejansko potisnjene v kot in bi jim grozil poraz, kot si zdaj prizadevajo ZDA, bi se Rusija lahko zoperstavila s taktičnim jedrskim orožjem. Nad Črnim morjem bi lahko nasprotna stran sestrelila ameriško ali rusko letalo, kar bi lahko povzročilo neposreden vojaški spopad med ZDA in Rusijo. Poročila medijev, da vodijo ZDA v Ukrajini prikrite operacije, razkritje ameriške obveščevalne skupnosti, da so pomagali Ukrajini s podatki pri likvidacijah ruskih generalov in potopitvi ruske vodilne ladje v Črnem morju, še poudarjajo takšno nevarnost.

Realnost jedrske grožnje pomeni, da se obe strani ne bi smeli nikoli odreči možnosti pogajanj. To je osrednja lekcija kubanske raketne krize, ki se je zgodila pred skoraj 60 leti (oktobra 1962). Predsednik John F. Kennedy je takrat rešil svet s pogajanji o koncu krize – strinjal se je, da ZDA nikoli več ne bodo napadle Kube in da bodo Američani odstranili svoje rakete iz Turčije v zameno za umik sovjetskih raket s Kube. To ni bilo popuščanje pred sovjetskim jedrskim izsiljevanjem. To je bil Kennedy, ki se je modro izogibal Armagedonu.

V Ukrajini je še vedno mogoče vzpostaviti mir na podlagi parametrov, ki so bili na mizi konec marca: nevtralnost, varnostna jamstva, okvir za obravnavo Krima in Donbasa ter ruski umik. To ostaja edina realna in varna pot za Ukrajino, Rusijo in svet. Svet bi stopil skupaj za tak sporazum, za lastno preživetje in blaginjo pa bi se mu morala pridružiti tudi Ukrajina.

Copyright © Project Syndicate