S februarsko invazijo na Ukrajino se je Putin ujel v past, ki si jo je sam nastavil. Njegova odločitev za t.i. specialno operacijo je sicer temeljila na racionalnem premisleku (takšnem, kot ga pač opravijo psihopati), vendar pa je po besedah ruskega samostojnega raziskovalca in novinarja Kamila Galeeva pri tem izhajal iz napačnih predpostavk, saj je bil slabo obveščen. Za despota je namreč najslabše, če se obda s kimavci, od katerih si mu nihče ne upa prinašati slabih novic in stvari kazati v pravi luči, da ne bi izgubil njegove naklonjenosti in s tem privilegijev.

Putin se sicer spozna na takšne in drugačne specialne operacije, saj jih je izvajal vso svojo kariero: najprej kot agent KGB, nato kot svetovalec za mednarodne zadeve v mestni hiši v Sankt Petersburgu, kjer se je pečal z ilegalno preprodajo blaga iz sovjetskih skladišč na Zahod. Nasploh je v devetdesetih letih veliko in uspešno posloval z ruskim kriminalnim podzemljem, recimo z razvpitim mafijskim botrom Aslanom Usoyanom. Ko ga je Boris Jelcin nato izbral za svojega naslednika, je nadaljeval s specialnimi operacijami, in je na ta način vsakič, ko je začutil potrebo, da potrdi svoj alfa status, opustošil kakšno majhno deželo: najprej Čečenijo, nato Gruzijo in pozneje Sirijo.

Ko pa se je tokrat s specialno operacijo spravil nad Ukrajino, je nehote zabredel v čisto pravo vojno. Na katero pa ni bil pripravljen. Hitro je postalo jasno, da je v zvezi z Ukrajino lahkomiselno storil kolosalno strateško napako: potem ko je leta 2014 ukrajinski vojski s takšno lahkoto prizadejal boleč (ne pa tudi usoden) poraz, se namreč ni odločil, da bi z Ukrajino že takrat opravil do konca, temveč je s tem počakal še osem let. Toda s tem, ko je leta 2014 Ukrajino in njeno nacijo spravil v globoko eksistenčno stisko, je v ukrajinski vojski in družbi sprožil nesluten intenziven razvoj, ki ga pa ni uspel predvideti. Tako je zdaj v Ukrajini presenečen naletel na prenovljeno ukrajinsko vojsko prekaljenih veteranov, ki so si minulih osem let pridobivali bojne izkušnje na bojiščih v Donbasu, medtem ko večina vojakov ruske vojske, ki jo je poslal čez mejo, ni imela nobenih izkušenj v vojni, še manj pa v bojih z neko drugo redno vojsko.

Vojaške analitike preseneča hitrost razpada ruske armade, ki je v Ukrajni doživela prvi večji angažma po letu 1945.

V tem pogledu je bila pravzaprav edina drobna izjema nekajdnevna ekspedicija v neprimerljivo manjšo Gruzijo leta 2008, sicer pa ruski vojaški stroj kot celota ni bil zares preverjen v spopadu z večjo redno vojsko že vse od leta 1945. Tako se je zdaj na veliko presenečenje mnogih po svetu izkazalo, da je bila moč ruske vojske v konvencionalni vojni zelo precenjena, moč ukrajinske pa zelo podcenjena. Toda Putin se zdaj ni mogel več umakniti iz Ukrajine, ne da bi domači javnosti dostavil zmago ali nekaj zmagi zelo podobnega. Rusi namreč tradicionalno globoko prezirajo vojskovodje, ki ne uspejo premagati na papirju veliko šibkejših nasprotnikov. S tem bi Putin pred svojim narodom izgubil obraz in to bi zanj in za njegov režim pomenilo konec.

Mit o slavni ruski armadi

Kako to, da se je ruska vojska izkazala za tako šibko? Če pogledamo njen hardver, tj. število tankov, letal in druge oborožitve, je na papirju seveda zelo močna. Njen softver pa kaže drugačno stanje; pri tem imamo v mislih njeno institucionalno kulturo, notranji sistem spodbud, vlogo znotraj širšega družbeno-političnega sistema in njene odnose z varnostnimi službami. Pri oceni realne moči neke vojske pa sta njen hardver in softver neločljiva. Galeev poudarja, da se ruski režimi iz strahu pred izgubo oblasti od nekdaj bojijo lastne vojske, zato je tudi Putinov režim že od začetka delal vse, da vojska ne bi postala premočen dejavnik v Rusiji. K temu sodi onemogočanje, tudi ubijanje visokih častnikov, ki zaradi uspešnega poveljevanja postanejo preveč vplivni v svojih enotah, nastavljanje neizkušenih pripadnikov državne varnostne službe na visoke vojaške položaje namesto izkušenih vojaških kadrov (varnostne službe so tudi sicer najmočnejše in najbolj lojalno orodje Putinovega režima) in pa spodbujanje antiintelektualizma med vojaškimi častniki.

"V Putinovi Rusiji gredo med vojake večinoma revni, naivni in brezperspektivni fantje iz province, ki jih k podpisu pogodbe premamijo z obljubo, da jim bo na ta način država zagotovila lastno stanovanje."

Dihotomija med opevanim mitom o slavni ruski vojski na eni strani in njeno kastriranostjo na drugi tako skoraj ne bi mogla biti večja. Nizek družbeni status ruske vojske se posebej nazorno kaže v tem, da gredo med vojake večinoma le revni, naivni in brezperspektivni fantje iz province, ki jih k podpisu pogodbe najpogosteje premamijo z obljubo, da jim bo na ta način država zagotovila lastno stanovanje.

Sploh najnižje na hierarhiji pa so vojaški obvezniki, ki so v enotah pogosto deležni takšnih in drugačnih zlorab (med drugim niso redka tudi poročila o siljenju teh fantov v gejevsko prostitucijo, da bi svojim nadrejenim na ta način zaslužili nekaj denarja). Med vojaškimi obvezniki boste poleg tega zelo težko našli fante iz Moskve ali Sankt Petersburga, pač pa spet predvsem revne, slabše izobražene fante iz province, ki so manj vešči izmikanja služenju vojaščine. In prav ti vojaški obvezniki so bili del ruske vojske, ki jo je Putin februarja poslal nad Ukrajino. Socialna omrežja so se kmalu napolnila s podobami mladih ruskih fantov v ukrajinskem ujetništvu in posnetkov, kako nekateri od njih s sposojenimi mobilnimi telefoni kličejo domov v Rusijo svoje mame. 

Še bolj povedno pa je, kdo v resnici umira v Ukrajini na ruski strani. Večino žrtev v tej vojni zelo verjetno predstavljajo predvsem ukrajinski državljani, ki so imeli to smolo, da so živeli na ozemlju Doneške in Luganske oblasti, ko so leta 2014 proruski separatisti (to je bila še ena od Putinovih specialnih operacij) tam razglasili Ljudski republiki Doneck in Lugansk. Rekrutiranje vojakov se je v teh dveh "ljudskih republikah" odvilo v treh stopnjah: najprej so v vojno v Donbasu od tod odhajali prostovoljci, a teh je zelo hitro zmanjkalo. Nato so sledili plačanci, kajti v Donbasu, ki je medtem postal socialno in gospodarsko uničen ter je zdaj že dlje časa v stanju humanitarne katastrofe, je zmanjkalo drugih virov dohodka za preživetje.

Denar za plačance je "ljudskima republikama" priskrbela Rusija. Toda zaradi visokega števila žrtev med plačanci je kmalu zmanjkalo tudi teh. Zato so že leta 2015 v obeh "ljudskih republikah" začeli uvajati prisilno mobilizacijo, kar je bilo za rusko stran tudi sicer veliko ceneje od plačancev, ki so prejemali 25.000 rubljev na mesec. Zdaj v Donbasu že nekaj časa poteka totalna mobilizacija, kar pomeni, da prisilno pošiljajo na fronto vse moške, ki so stari od 18 do 60 let. Posebne oborožene skupine dobesedno lovijo moške po ulicah Donecka in Luganska in jih kot aretirance dostavljajo neposredno v vojsko. Zato se preostali moški bodisi množično skrivajo na svojih domovih ali pa živijo na delovnih mestih in nikoli ne zapuščajo poslopij, kjer so zaposleni, kajti v primeru, da se pojavijo na ulici, obstaja velika verjetnost, da se kmalu znajdejo neposredno na fronti kot topovska hrana.

Nad utrjene ukrajinske položaje jih namreč pošiljajo brez urjenja, oblečene v stare sovjetske vojaške cunje, kolikor jih je še ostalo v skladiščih po Rusiji, in z zastarelim sovjetskim orožjem, kot so puške mosinke, ki so bile razvite še v 19. stoletju. S tem seveda Rusija uspešno vzdržuje uradne številke žrtev na svoji strani na razmeroma nizki ravni, saj pri prisilnih mobilizirancih iz obeh "ljudskih republik" sploh ne gre za ruske državljane. In v interesu Rusije je, da se ta model prisilne mobilizacije razširi še na druge regije v vzhodni Ukrajini.

Po drugi strani pa je Putinu na ta način uspelo v zgolj osmih letih ekspresno in nepovratno derusificirati vzhodno Ukrajino in Ukrajince povezati med seboj veliko bolj, kot so bili prej. Ukrajinci namreč lahko vidijo, kako izgleda življenje v Donbasu pod nadzorom tolp proruskih gospodarjev vojn, in nihče si ne želi, da bi se stanje splošnega razsula, kot ga vidijo v tej izložbi ruskega sveta, razširilo še v druge dele Ukrajine. Zato je proruski sentiment, kar ga je bilo v teh krajih pred osmimi leti, od začetka vojne v Donbasu pospešeno izginjal, februarska invazija pa je nato ta proces pripeljala do nepovratnega konca. Danes tako tista nekdanja proruska vzhodna Ukrajina ne obstaja več. Tudi vsi poveljniki ostanka bataljona Azov, ki še vedno vztraja na položajih v mariupolski jeklarni Azovstal, so po poreklu iz vzhodne Ukrajine.   

Ilja Repin, Ukrajinka pri ograji (1876): Vojna med Ukrajino in Rusijo je vojna med dvema hitro starajočima se narodoma, ki jima akutno primanjkuje mladine. Posebej za Ukrajino bodo demografske posledice vojne strahotne.

Med padlimi vojaki v sami ruski vojski pa obstaja veliko nesorazmerje med številom padlih Rusov na eni strani in številom padlih pripadnikov etničnih manjšin na drugi, glede na to, kolikšen delež znotraj celotnega prebivalstva Ruske federacije predstavljajo Rusi in kolikšen etnične manjšine. Še posebej velik odstotek padlih beležijo etnične manjšine iz severnega Kavkaza in južne Sibirije, kot so Dagestanci, Inguši ali pa budistični Burjati. Zadnjih je recimo zgolj 0,3 % prebivalstva Rusije, a predstavljajo 2,8 % vseh ruskih žrtev (!), kar za to etnično manjšino pomeni pravo nacionalno katastrofo.

Kar je skupno tem regijam, kjer je doma velik delež etničnih manjšin in veliko vojnih žrtev, je to, da gre v glavnem za revne province, ki so daleč od centrov moči, zato nerazpoloženost tamkajšnjega ruralnega prebivalstva v tako centralizirani državi kot je Rusija ne predstavlja nobenega političnega problema. Moskva in Sankt Petersburg po drugi strani do zdaj ne beležita skoraj nobenih žrtev, kar ni zgolj posledica dejstva, da so tamkajšnji fantje številčno precej slabo zastopani v ruski vojski, temveč je rezultat tega, da jih nadrejeni ne pošiljajo v Ukrajino, ker se bojijo nezadovoljstva v obeh prestolnicah, če bi se jih nenadoma preveč začelo vračati v krstah.

Ne nepomemben stranski učinek visoke udeležbe pripadnikov etničnih manjšin v tej vojni je sicer tudi lažje ohranjanje obstoječega demografskega ravnovesja v Rusiji: nataliteta je namreč pri etničnih manjšinah veliko višja kot pri Rusih, kar pomeni, da je Rusov po naravni poti iz leta v leto manj, delež pripadnikov etničnih manjšin v celotnem prebivalstvu pa se nenehno povečuje. Vsekakor pa je visoka udeležba etničnih manjšin v tej vojni ironija, saj gre za rusko etnonacionalistično vojno, in tudi ideologija te vojne je izraz ruskega etnonacionalizma, ki je sam po sebi globoko sovražen do manjšin. Zato je ruska zmaga, ki bi predstavljala triumf ruskega etnonacionalizma, pravzaprav v nasprotju z njihovimi interesi, saj bi nato kmalu izgubili še zadnje ostanke svoje avtonomije in si zgolj pridobili pravico do popolne asimilacije.

Iz ruske imperialne perspektive je namreč vsaka etnična republika znotraj Rusije zgolj še ena Ukrajina.

(konec jutri)