Vojna v Ukrajini, ki traja že skoraj tri mesece, kaže, kako slabo je glavnina ruske vojske motivirana za boj. Njeno aktivistično jedro sicer predstavlja ruska skrajna desnica in tudi med ruskimi iredentisti, ki so leta 2014 šli v boj v Ukrajino, je bilo veliko skrajnih desničarjev, ki so prepričani o lastni rasni superiornosti in se imajo za resnične bele Evropejce, medtem ko imajo Ukrajinci po njihovem preveč stepskih rasnih primesi, kar jih dela manj slovanske in manj belopolte.

V ruski kulturi je sploh zelo prisotna dihotomija med belopoltimi in azijati, pri čemer so prvi superiorni drugim, in ruska ikonografija po tradiciji demonizira vse azijatsko, vključno z azijskimi obraznimi potezami. Kamil Galeev izpostavlja, da ruski beli supremacizem upravičuje rusko etnično nadvlado nad manjšinami in sosednjimi narodi ter legitimira vladavino ruske metropole nad rasno in kulturno manjvredno periferijo, po drugi strani pa ni tako zelo obseden z rasno čistostjo, temveč je za sprejetost navadno dovolj, če posameznik povsem prevzame rusko kulturo, posebej če je na splošno videti dovolj belopolt. Sicer pa ruski nacionalisti tudi kritizirajo moderno Rusijo, da ni dovolj "bela" in da dopušča "nižjim rasam" socialni vzpon.

Kako enkrat za vselej umiriti Ruse

Zadnje čase je v zvezi z rusko-ukrajinsko vojno mogoče slišati posamezne zelo podobne glasove, ki jim je med drugim skupna za mnoge nezaslišana misel, da bi bilo za trajno pomiritev Rusije treba doseči njen razpad. Tako je aprila libanonsko-ameriški znanstvenik in publicist Nassim Nicholas Taleb objavil odmevni komentar z naslovom Spopad dveh sistemov (vir), ki so ga v nekaj dneh prevedli v številne svetovne jezike. Taleb razume vojno v Ukrajini kot spopad med modernim, decentraliziranim in multikefalnim sistemom na eni strani ter arhaičnim, centraliziranim in avtokefalnim na drugi, pri čemer želi biti Ukrajina del liberalnega sistema Zahoda, Rusija pa lahko po njegovem postane del modernega sveta le v primeru, če razpade na več ločenih držav.

"Moramo dopustiti, da razpade! Če bo centralni režim oslabel, se bodo okrepile težnje po avtonomiji."

Liberalni model Zahoda namreč ni kompatibilen z ruskim imperializmom. Rusija, takšna kot je, pa ne more preživeti brez centraliziranosti.

"Če daste Putinu le en prst, bo zmagal v tej vojni. Rusko vodstvo je zato treba ponižati in v poštev pride edino njegov odstop. Potrebujemo ponovitev rusko-japonske vojne iz leta 1905. V tem primeru bodo Putina vrgli z oblasti od znotraj, ker ljudje, ki so skozi zgodovino sprejemali avtokracije, niso marali šibkih."

Taleb ob tem sicer tudi za kitajski imperializem vidi enako zdravilo: razpad Kitajske na manjše države.

Pismo iz Rusije

V začetku tega meseca je srbski strokovnjak za varnost in mednarodne odnose Orhan Dragaš objavil kolumno z naslovom Pismo ruskega prijatelja (vir), v kateri je navedel in komentiral pismo nerazkritega ruskega oporečnika, ki se je obrnil nanj s prošnjo, da mu ga objavi. V svojem pismu Dragašev "prijatelj Sergej" pojasnjuje zahodni javnosti, da je to, kar se zdaj dogaja v Rusiji, pravzaprav njena normalnost, da je bil nacionalizem vedno prisoten v ruski družbi, da je bila ta vedno antisemitska in šovinistična in da tudi v sovjetskih časih ni bilo nič drugače.

Enotnost se je v Rusiji vedno vzdrževalo s silo in oblast je vedno izvajala teror.

"Vsa ozemlja, ki danes sestavljajo Rusko federacijo, so bila pridobljena s silo, s podkupovanjem ali z obojim. Imperialna Rusija si je prilastila nova ozemlja, sovjetska Rusija si je prilastila nova ozemlja in tudi današnja Rusija si prilašča ozemlja."

Pisec pisma dodaja, da Rusija ne more biti spodobna demokratična država, ker kot takšna ne bi mogla ohraniti ozemelj, ki jih že ima.

"Sedanja ruska doktrina dojema Ukrajino kot separatistično regijo, ki mora ostati pod ruskim nadzorom. Če Ukrajini uspe ubežati ruski nadvladi, bi druge regije in republike kot sta Kazan in Severni Kavkaz utegnile poskusiti isto. Globalna skupnost mora razumeti, da bosta trenutna norost in agresija le še naraščali, če Rusiji uspe v Ukrajini. Rusija se ne bo ustavila, lahko se jo zgolj ustavi. Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in Rusijo privesti do njenega razpada, kajti le tako je mogoče ustaviti rusko napadalnost."

Dragaš ob tem poudari, da je ruska invazija na Ukrajino zato tako brutalna in brezobzirna, ker se tu odloča usoda t.i. ruskega sveta.

Ruski "liberalci" niso dosti boljši od Putina

Talebovo in Dragaševo mnenje se povsem ujema tudi z objavami Kamila Galeeva, ki enako vidi edino možnost za trajni mir in rešitev problema ruskega imperializma le v razpadu Ruske federacije. Galeev je sicer tudi odkrito zadržan do ruske liberalne opozicije in v njej ne vidi rešitve ruskega vprašanja, kajti po njegovem si ruski liberalci delijo s Putinom v bistvu isto ideologijo in so prav tako rasistični in imperialistični. Ruska imperialna mentaliteta je namreč za uveljavljanje nadvlade metropole nad kolonijami pripravljena izrabiti katero koli ideologijo. Za metropolo je kolonija vedno polna pomanjkljivosti ter je zato nenehno potrebna vodstva, intervencije in discipliniranja s strani metropole.

MAKSIMILJAN FRAS

Ruski imperializem (1. del): Putinovi generali na fronto v Ukrajino kot topovsko hrano pošiljajo pripadnike etničnih manjšin

Tudi Aleksej Navalni je v preteklosti javno izražal podporo ruskemu nacionalizmu, a to po mnenju Galeeva ne predstavlja takšne težave, kot pa dejstvo, da Navalni teži po vrhovni oblasti v državi, ki ne pozna absolutno nobenih omejitev vrhovne oblasti. Lahko da se je Navalni, ki je vmes sicer veliko pretrpel, medtem povsem spremenil, a to po mnenju Galeeva še ne pomeni, da pa naj zdaj kar on postane novi ruski car. Toda če Navalni ni dovolj dober, da bi postal car, kdo pa potem sploh je?

Odgovor Galeeva na to vprašanje je zelo enoznačen: nihče. Kajti v Rusiji ni toliko problem osebnost vladarja, temveč enormna koncentracija moči v Kremlju, pri čemer "Kremelj" v tem kontekstu pomeni ruski imperialni egregor. Problem so ruske institucije in ruska kultura. Rusija ne potrebuje dobrega carja, ki bi nadomestil slabega, kajti dober car lahko čez noč postane slab: lahko namreč da kakršna koli zagotovila, a ga nič ne bo oviralo, da jih kasneje ne bi prekršil, in tudi če jih ne, jih bo pa lahko njegov naslednik, saj nad njegovo oblastjo ne bo nobenega nadzora.

Galeev vidi rusko etnično periferijo danes kot ujetnico med Putinom in rusko liberalno opozicijo, pri čemer ni v interesu te periferije zmaga nobene od obeh strani. V njenem interesu je zgolj demontaža ruskega imperialnega sistema in imperija kot takšnega, kar bo zagotovilo mir in spodkopavalo vse nadaljnje poskuse njegove restavracije. S tem ko Rusija ne bo več mogla rekrutirati topovske hrane na svoji periferiji, kot to počne zdaj, namreč ne bo več imela dovolj vojaških obveznikov, da bi igrala grožnjo svetu, kot je bila to vedno navajena. Kamil Galeev je sicer kazanski Tatar, kar pomeni, da mu je gotovo pri srcu ideja o samostojnosti njegove domovine Tatarstana, a to še ne pomeni, da njegove razlage ruske stvarnosti zaradi tega niso točne.

Rusija ni Jugoslavija, pač pa kolonialni imperij

Kako močne sploh so notranje delitve v Rusiji? Nenazadnje ima Putinov režim med Rusi, ki so navdušeni, da je njihova država zdaj spet svetovni igralec, zelo veliko podporo in Rusija se zdi navzven zelo poenotena ter brez notranjih delitev. Toda to je podoba, kot jo vidijo zunanji opazovalci. Težava s to podobo je v tem, da se tuji novinarji zadržujejo predvsem v Moskvi in svojo domačo javnost najraje obveščajo o dogajanju v Rusiji pred kuliso moskovskega kremlja.

"V Rusiji obstajajo napetosti daleč onstran etnične dimenzije. Najboljše izhodišče za primerjavo kolapsa Rusije zato ni Jugoslavija ali Avstro-Ogrska, temveč španski kolonialni imperij s svojimi delitvami med kreoli in peninsulari."

O vzdušju med ljudstvom sprašujejo Moskovčane, opozicijske komentarje pa iščejo pri ruskih liberalcih v Moskvi. Tuji novinarji torej ne hodijo iz metropole preverjati vzdušja med ljudmi v provincah, še manj pa obiskujejo oddaljene etnične manjšine. Ko analitiki razpravljajo o možnostih razpada Rusije, se osredotočajo na medetnične napetosti in identitetno politiko, medtem ko bosta glavni gonili kolapsa Rusije geografske in socialno-ekonomske narave. V Rusiji namreč obstajajo napetosti daleč onstran etnične dimenzije. Najboljše izhodišče za primerjavo kolapsa Rusije zato ni Jugoslavija ali Avstro-Ogrska, temveč prej španski kolonialni imperij s svojimi delitvami med kreoli in peninsulari.

Ruska vzporednica teh zgodovinskih latinskoameriških delitev so delitve med t.i. lokalci in varjagi. Po mnenju Galeeva bo razpad Rusije tudi sicer večinoma sledil podobnim vzorcem kot jih poznamo iz zgodovine Latinske Amerike. Ob tem poudarja, da najšibkejši člen ruske imperialne strukture ni ne Tatarstan, ne Jakutija ali Čečenija, temveč ruski Daljni vzhod.

Rusijo verjetno čaka kolaps gospodarstva

Kako naj bi torej razpad Ruske federacije izgledal? Po mnenju Galeeva, ki za razpad rad uporablja bolj blagozvočen izraz nacionalna razveza, utegnejo biti glavni sprožilec kolapsa Rusije prav sankcije Zahoda. Posebej če se bodo še zaostrovale. Gospodarski položaj v Rusiji je namreč zelo slab in se naprej slabša. Regionalne oblasti bodo poskušale delovati v najboljšem interesu svojih regij, kajti krivda za gospodarsko stanje v vsakokratni regiji se bo iskala predvsem pri njih. Zato bodo poskušale kopičiti v svojih regijah zaloge vsega, kar primanjkuje, s čimer bodo motene oskrbovalne poti. Kohezijo Rusije bodo tako spodnesli njeni lastni funkcionarji, ko se bodo poskušali izogniti katastrofi v svoji regiji. To bo de facto ekonomski separatizem, politični pa bo sledil precej pozneje. Galeev ob tem izpostavi, da ima Moskva seveda vso pravico do samoodločbe, vendar to ne zavezuje njenih kolonij, da bi morale ostati vezane na njeno voljo, financirati njene imperialne ambicije in prelivati svojo kri za t.i. ruski svet, kot to počnejo zdaj.

Razmišljanje o nacionalni razvezi Rusije se sicer za mnoge konča ob misli na zalogo ruskih nuklearnih Satanov in ki naj bi bili zmožni iz svojega izstrelišča v dveh, treh minutah doseči Berlin, Pariz ali London. Iz strahu pred ruskim jedrskim orožjem si zato začnejo prizadevati za pomiritev razmer in, kot pravijo, izogibanje ponižanja Putina.

Toda to je nespameten pristop. Nekateri lastniki jedrskega orožja so pač zlonamerni. Če ugotovijo, da pridobivanje koncesij z ustrahovanjem deluje, bodo ta pristop zagotovo ponavljali in vsakič zahtevali še več. Tako se je začela druga svetovna vojna in tako se lahko začne tudi naslednja, jedrska vojna. Povedano s Talebovimi besedami:

"V današnjem svetu ne sme biti sprejemljivo, da lahko nek državni voditelj osvoji ozemlje druge države preprosto zato, ker ima atomsko bombo."

(Konec)