Na evropskem severu smo te dni priča nečemu, kar nekateri primerjajo s potresom oziroma tektonskimi premiki, spet drugi govorijo o zgodovinskem dogajanju oziroma prelomnici. Vsekakor gre za pomembno spremembo v severnoatlantski varnostni arhitekturi, pravzaprav za največjo spremembo v varnostni politiki na evropskih tleh v zadnjih desetletjih. Finska in Švedska sta se namreč odpovedali svoji zgodovinski nevtralnosti. Spoznali sta, da ne moreta biti Švica, ki je obkrožena s članicami zveze NATO, niti Avstrija.

Skandinavski deželi ne verjameta več, da članstvo v Evropski uniji (EU) in nevtralnost še naprej zagotavljata njuno varnost pred ruskim sosedom. Finska je postala nevtralna po drugi svetovni vojni - in še to bolj po sili razmer (beri pritiska sosednje Sovjetske zveze). Z Moskvo je tako Finska sklenila, potem ko si je SZ prilastila 10 % njenega ozemlja, Sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči.

Švedska nevtralnost je še starejšega datuma, saj jo je že leta 1834 proglasil kralj Gustav XIV. Je pa res, da smo v  primeru obeh držav že po njuni vključitvi v EU težko govorili o klasični nevtralnosti. Pravzaprav nevtralni v klasičnem smislu nista niti Švica in Avstrija, ki sta se obe pridružili sankcijam zoper Rusijo. Sta pa bili Finska in Švedska leta in leta vojaško neuvrščeni. In sedaj sta formalno zaprosili za članstvo v zvezi NATO. Razlog za to potezo, ki se je še pred pol leta ni moglo zamisliti, je en sam – ruski predsednik Putin. Oziroma bolje rečeno njegova invazija na sosednjo Ukrajino. Z njo je pokazal, kako malu mu je mar za razne mednarodne sporazume in mednarodno pravo ter varnost drugih, ko skuša uveljaviti rusko vplivno območje in druge svoje ambicije-

Finska in Švedska sta Putina prepoznali kot nepredvidljivega in nevarnega. Kot je nedavno dejala Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, Rusija danes predstavlja največjo grožnjo obstoječemu svetovnemu redu. Kot že večkrat v preteklosti se je še enkrat izkazalo, da se NATO širi proti vzhodu, ne ker bi želel ogrožati Rusijo, ampak ker njej sosednje države v njem  - najmočnejšem obrambnem zavezništvu do sedaj  -  iščejo zavetje pred njenim ogrožanjem.

V minulih mesecih se je izkazalo, da samo članstvo v EU ni dovolj, da NATO ostaja prva oziroma edina zanesljiva organizacija kolektivne obrambe evropskega ozemlja še vsaj nekaj prihodnjih let, če ne dlje. S formalnim zaprosilom Finske in Švedske se začenja proces njune vključitve v to zvezo. Naj tu omenimo, da prošnjo za članstvo lahko vložijo le države iz Evrope oziroma širšega severnoatlantskega prostora. Za naslednji korak tj. za začetek pristopnih pogajanj oziroma za povabilo kandidatkama, da pristopita k njim, je potrebno soglasje vseh trideset članic zavezništva. V teh pogajanjih se ugotavlja, ali državi izpolnjujeta vse pogoje za članstvo (politično-gospodarske, obrambno-vojaške, varnostne - varovanja zaupnih podatkov in pravne. Kandidatka mora biti demokratična država, z odprtim tržnim gospodarstvom in s spoštovanjem manjšin. Na koncu pogajanj se oblikuje pristopni protokol (dodatek k Washingtonski pogodbi). Bodoča članica se v njem zaveže, da bo prispevala svoj delež k dejavnostim zavezništva in spoštovala njegova načela, vključno z členom 5 Washingtonske pogodbe (vsi za enega, eden za vse). Sledijo ratifikacije v parlamentih držav članic in v sami kandidatki.

Šele nato generalni sekretar Nata državo formalno povabi v zavezništvo. Finska in Švedska kot partnerici z Natom sodelujete že od leta 1994, zadnja leta v okviru okrepljenega partnerstva. Sta pravzaprav najtesnejši partnerici,  ki v bistvu že izpolnjujeta pogoje za članstvo, tako da bo proces vključevanja relativno hiter. Mogoče najhitrejši do sedaj. Še največ časa bodo vzele ratifikacije pristopnega protokola, v preteklosti tudi do enega leta. V konkretnem primeru pa se bo tu vsekakor pohitelo in s tem skrajšalo čas za razne provokacije s strani Rusije. Nekaj pomislekov je sicer izrazila Turčija zaradi gostoljubja, ki ga v skandinavskih državah uživajo njeni Kurdi oziroma njihova organizacija PKK (Kurdska delavska stranka), ki jo ima Turčija za teroristično organizacijo. Na Švedskem tudi obstaja embargo za izvoz orožja v Turčijo. Na koncu bo ta sicer nekaj iztržila za svoje soglasje, veta pa ne gre pričakovati. Z zapleti grozi tudi hrvaški predsednik Milanović, dokler se ne reši vprašanje volilnega zakona v Bosni in Hercegovini, ki naj bi bil v škodo tamkajšnjega hrvaškega prebivalstva. Vendar njegovih groženj nihče ne jemlje resno. Ko omenjamo ratifikacije pristopnih protokolov, naj dodamo, da bi se spodobilo, da bi bil naš Državni zbor med prvimi, ki bi to opravil. 

Rusija je tako Finsko kot Švedsko seveda skušala odvrniti od članstva s takšnimi ali drugačnimi grožnjami oziroma omenjanjem dolgoročnih negativnih posledic. Na primer, da bo v tem primeru namestila nuklearno orožje v svoji eksklavi Kaliningrad (rusko ozemlje ob Baltskem morju med Poljsko in Litvo). Mnogi sicer menijo, da se to tam nahaja že kar nekaj časa. Bosta pa obe državi  za gotovo deležni ruskih kibernetičnih napadov, dezinformacij in vpadov ruskih letal in ladij v njun zračni prostor in vode, kakšni vojaških vaj v bližini njunih meja in podobno. Za začetek je Rusija Finski ustavila dobave električne energije. V tem vmesnem obdobju, ko postopek vključevanja še ni končan, sta sicer obe državi v določeni meri ranljivi. Člen 5 Washingtonske pogodbe (napad na eno članico je napad na celotno zavezništvo) in s tem formalna varnostna zagotovila bodo veljala šele, ko bosta polnopravni članici. Vendar Združeno kraljestvo je že dalo jasno vedeti (o tem je z njima sklenila ustrezen sporazum), da jima bo priskočila na pomoč, če bo treba. Nekaj podobnega, resda samo ustno obljubljajo tudi ZDA.

S članstvom v Natu ne pridobita le Finska in Švedska, ampak tudi NATO in stabilnost v Evropi. Obe državi sta zgledni demokraciji z močnima vojskama, ki sta že povsem povezljivi z Natovimi silami. Javna podpora članstvu je na Finskem tri četrtinska, na Švedskem pa nekje med 50 in 60%. Šlo bo za velik prispevek k Natovem odvračanju in obrambi. Ne gre pa pričakovati širjenja Natove infrastrukture in nuklearnega orožja na njuni ozemlji.

Mnenja, da je NATO klinično mrtev, so preteklost. Zavezništvo je danes enotnejše in močnejše ter tudi pomembnejše kot že dolgo ne. In kot rečeno, NATO bo kmalu tudi številčnejše. Junijski vrh v Madridu bo vse to samo še potrdil. Na njem bo tudi sprejet novi strateški koncept zavezništva. Ta za ustanovno Washingtonsko pogodbo zavezništva predstavlja drugi najpomembnejši dokument Nata. V njem so navedene prioritete delovanja za deset in več let. Če je bila v trenutno veljavnem strateškem konceptu iz leta 2010 Rusija omenjena kot partner, bo v novem vse prej kot to.

V novem strateškem konceptu zveze NATO bo tako podrobneje govora kako okrepiti čezatlantsko varnost glede na vse večjo agresivnost Putinovega režima, pa tudi seveda glede drugih starih in novih groženj. Predvsem kar se tiče groženj evropskemu kontinentu z vzhoda in juga, se pričakuje, da bo odgovornost evropskih članic večja. Jasno je, da se bodo močno okrepile sile zavezništva na njegovem vzhodnem boku. Pred prvo rusko agresijo leta 2014 Natove infrastrukture oziroma sil v vzhodnih članicah zavezništva praktično ni bilo. Potem je v okviru Natovega odvračanja oziroma obrambe pred rusko grožnjo v okviru okrepljene prednje prisotnosti (enhanced forward presence) prišlo do namestitve v vsaki baltski članici in na Poljskem po ene večnacionalne bataljonske bojne skupine. Slovenski vojaki - petdeset po številu - so bili in so del takšne skupine v Latviji. Šlo je sicer še vedno za zelo simbolične, opozorilne t.i. trip wire sile v okviru odvračanja s kaznijo (deterrence of punishment).

Invazija Rusije na Ukrajino februarja letos zadeve krepko spremenila. Natove sile se niso samo okrepile v omenjenih štirih članicah, ampak so se začele nameščati tudi v drugih vzhodnih članicah zavezništva. Slovenski vojaki naj bi tako odšli še na Slovaško. V odvračanju in obrambi se je okviru odvračanja z zanikanjem (deterrence of denial) začel prehod na t.i. okrepljeno prednjo obrambo (enhanced forward defence) oziroma v res robustno prisotnost ob vzhodnih mejah zavezništva. Kot je dejal ameriški predsednik Joe Biden, bodo ZDA branile vsak centimeter Natovega ozemlja.

Na Poljskem je tako trenutno prisotno že več tisoč ameriških vojakov. V strateškem konceptu se naj bi formaliziralo tudi partnerstvo z državami, ki jih Rusija še posebej ogroža – Ukrajino in Gruzijo, tako da bodo te v stanju braniti se. Ruski predsednik se ne zmeni na takšne ali drugačne izraze zaskrbljenosti ali sankcije, je pa še kako dovzeten na silo. Samo z njo se mu je mogoče upreti. V novem strateškem konceptu je pričakovati tudi okrepitev partnerstva z državami izven severnoatlantskega območja – Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko in Južno Korejo. Svoje mesto pa bo v konceptu prvič našla tudi Kitajska.

Putin je torej z napadom na Ukrajino, s katerim je želel z zemljevida izbrisati neodvisno sosedo ter razdeliti EU in NATO, dosegel nekaj, česar si gotovo ni želel. Vedel je sicer, da mu s strani Nata kot obrambnega zavezništva ne preti nevarnost. Trditve o ogroženosti Rusije s strani Nata so bile namenjene predvsem ruski javnosti oziroma krinka za podreditev sosednjih držav in uveljavljanje vplivnega območja v čim večjem delu evropskega kontinenta. Pri uresničevanju svojih namer pa se je očitno uštel. Ni računal ne na odločen odpor Ukrajincev, ne na za enkrat zgledno enotnost in odločnost EU in zveze NATO, da ne pristajata na neizzvano uporabo sile in na nespoštovanje državne suverenosti in ozemeljske celovitosti.

Na vzhodnem boku zavezništva v bližini Rusije torej je zaradi Putinovih potez danes veliko več Natovih sil in infrastrukture, s članstvom Finske pa bo Rusija na Nato mejila za dodatnih 1340 kilometrov.

Ruski predsednik je ruskemu medvedu naredil res medvedjo uslugo.