Trideset let je minilo, odkar ko smo postavljali novo Slovenijo. Bil sem aktivni oblikovalec te nove, demokratične države. Težko je bilo in če ne bi zmagali, bi morda končali v kakšnem breznu po vojaški čistki. Pred tridesetimi leti sem bil prepričan, da se bomo razvili v demokratično državo, kjer bomo predvsem sodelovali in delali "novo Švico", kot smo radi rekli tedaj – in to je bila velika motivacija za lepšo prihodnost.

Po tridesetih letih našega skupnega življenja zapiše Alem Maksuti – politični analitik, naslednje besede:

"Ne vem, kako naj to povem, ampak vsi, ki so v preteklih dveh letih delali svinjarije, naj se pripravijo na najhujše. To bi bilo dobro (in nujno) za demokracijo. Pa ne gre za revanšizem, ampak za kakšno-takšno pravičnost, ki bo osnova za to, da na novo opredelimo medsebojne odnose."

Neverjeten citat za demokratično Slovenijo, članico Evropske unije! Tako direkten napad na demokracijo, pa vse tiho je bilo, nihče ni odreagiral. Čakal sem na to, pa reakcije nisem dočakal. Tudi v naših demokratičnih medijih ni nihče odreagiral na to.

Nismo se borili za demokracijo in nimamo demokracije zato, da bi politični analitiki pisali take grožnje in spodbujali ljudi k maščevanju. Ravno zato, da se ne grozi z "najhujšim", imamo demokracijo, ki pa pri nas očitno ne deluje v polni meri. Imamo volitve in na teh pač ljudstvo zamenja oblast. Ne potrebujemo neke nove pravičnosti, ki bi grozila politični konkurenci, naj se "pripravi na najhujše".  Predvsem pa ne potrebujemo nobenega hujskaštva.

Revanšizem, hujskaštvo in nasilje

Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako dalje in tako dalje ... Do kdaj bomo to počeli, kdaj se bomo ustavili? Ker se bo vedno našel nek Alem, ki bo vabil na spopade med državljani, ostro obsojam take hujskaške zapise in ne sprejemam revanšističnih idej. Vsaka vlada ima svoj čas in pustimo ji, da naredi svoje. Imamo tudi opozicijo, ki naj to vlado nadzira. In potem so volitve, kjer povemo svoje volilci, kaj je bilo dobro in kaj ne. To, gospod Alem, in nič drugega ni možno v demokraciji. Pozivanje k temu, da se poraženci volitev "pripravijo na najhujše", ni demokracija, kajti v demokraciji se ne morejo polniti brezna s trupli, kot so se v nekem drugem sistemu. Za demokracijo smo se pri nas odločili pred 30 leti ravno zato, da se izognemo "najhujšemu", in tako naj tudi ostane.

Milan Brglez: "Strpnost ... mora biti prvo pravilo sobivanja v naši državi."

Kje je tu prostor za ustvarjanje in mir? Skoraj ob istem času, ko je revanšistični analitik pozival k "najhujšemu", se je zgodil napad na pisarno evropskega poslanca Milana Brgleza, ki se je tudi v času množičnih demonstracij v Sloveniji postavil na stran prizadetih in velikokrat opozoril, da je nasilje nesprejemljivo početje v demonstraciji. Tudi sam sem bil vedno proti nasilju in to, kar se je zgodilo poslancu Milanu Brglezu in še marsikomu, težko sprejemam, kajti policija v takšnih primerih praviloma nikoli ne odkrije storilcev. Toliko prijav poškodovanja premoženja, kot smo jih v zadnih dveh letih dali na policijo pri nas na NIJZ, jih nismo v v celem obstoju inštituta! Zati podpiram v celoti, kar je dejal gospod Breglez:

"Strpnost, ne glede na to, da smo lahko drugače misleči, mora biti prvo pravilo sobivanja v naši državi. Probleme v državi moramo reševati skupaj. Vedno sem pozival in še pozivam, da moramo o problemih in nestrinjanjih govoriti spoštljivo. Predvsem se moramo pogovarjati, poslušati in slišati. Zgleda, da je vrag odnesel šalo."

Pri nas je vrag odnesel šalo, ko je pred NIJZ demonstrirala množica zavedenih ljudi in govorila najhujuše o nas. Ni nam bilo prijetno.  Medtem ko smo delali dneve in noči, da bi zmanjšali število obolelih in mrtvih, so nas žalili, pisarili grde stvari po zidovih in nam grozili s smrtjo, vdirali v objekt ipd.. Tega ne bomo pozabili in ne želimo, da se kdaj ponovi. Zato obsojamo, kar se je zgodilo na oknu pisarne našega evropskega poslanca, ker smo prepričani, da to ni civilizacijska norma.

Kako rešiti popoldansko delo zdravnikov

Kandidat za bodočega zdravstvenega ministra je v medijih še pred zaslišanjem v parlamentu odgovarjal na neprijetna vprašanja o prepovedi popoldanskega dela za zdravnike, kar je to baje zapisano v koalicijski pogodbi. Tudi Nataša Pirc Musar se je oglasila, da takšna prepoved ne bi bila pametna. Koliko je ta predlog, ki ga je v koalicijsko pogodbo bržkone vrinila Levica, sprejemljiv ob splošnem pomanjkanju zdravnikov, je drugo vprašanje, saj manjkajoče zdravnike pokrivamo ravno z delom zdravnikov v popoldanskem času. Če bi hoteli popoldansko delo odpraviti, bi morali začeti s spremembamu v zdravstvu na sistemskem nivoju, tega pa novi minister nikakor ne bo mogel uresničiti v prvem mesecu mandata, ker te razmere lahko spremeni samo z novo zakonodajo, ki že dolgo, dolgo leži v predalih na ministrstvu za zdravje in čaka, da jo nekdo pregleda in pošlje naprej v proceduro na vlado, potem pa v parlament. 

Javnozdravstvena sporočila o Covid-19 so se in se še skoraj izključno osredotočajo na število okuženih, število hospitalizacij in smrti. Praviloma se o dolgotrajnem covidu oziroma dolgoročnih posledicah covida zelo redko govori, kar zmanjšuje možosti, da bi se ljudje bolje seznanili s tveganji, ki jih prinaša dolgotrajni covid po že preboleli bolezni s številnimi težavami, ki jih imajo preboleli. 

Lokalni in nacionalni organi javnega zdravstva po državah še naprej označujejo okužbe, ki ne povzročijo hospitalizacije, kot "blage", večina medijev pa je sledila njihovemu zgledu in označila obolenje kot blago. Na ta način so oblasti oblikovale občutek, da je glavno tveganje pri covidu predvsem akutna faza bolezni, smrt in vplivi na sisteme zdravstvenega varstva. Vendar pa se v svetu hitro povečujejo dokazi, da lahko post-akutne posledice okužbe s SARS-CoV-2 (ali dolgi Covid) povzročijo simptome – pogosto izčrpavajoče –, ki trajajo mesece ali celo leta po okužbi. Študije so pokazale, da od 7 % do 61 % okuženih s Covidom pozneje doživlja dolgotrajne probleme, povezane s covidom. Te posledice občasno vključujejo tudi tiste, ki so imeli na začetku "blage" primere in nikoli niso bili hospitalizirani. Podatki kažejo, da je med cepljenimi manj dolgotrajnega kovida, a po dveh dozah cepiva delež le-tega med prebolelimi še vedno dosega skoraj 10 odstotkov.

Posamezniki z dolgotrajnim Covidom poročajo o širokem naboru stalnih simptomov, vključno z izgubo okusa in vonja, utrujenostjo, težavami z dihanjem, spominom in koncentracijo. Poleg tega se zdi, da akutna okužba znatno poveča tveganje za srčno-žilne težave, kot sta možganska kap in srčno popuščanje, ter je povezana z zmanjšanjem debeline možganske sivine in posledično kognitivnih sposobnosti.

Dolgotrajne posledice covida

Infektologi so pogosto opozarjali na t.i. dolgotrajni covid. Tudi pediatri so opozarjali na dolgotrajne posledice te bolezni in sam sem pogosto v komunikaciji z javnostjo poudarjal pomembnost dolgotrajnega covida, pa so mi ljudje odgovarjali, da naj jih ne strašim po nepotrebnem. Cela vrsta "Facebook zdravnikov" me je napadala. Danes je jasno, da sem imel prav in tisti, ki so imeli težave, so se odpravili zaradi opozoril k zdravniku. A kar je zelo pomembno, je dejstvo, da imajo cepljeni bistveno bolj blage posledice, ali pa jih sploh nimajo. Tudi zato je cepljenje tako pomembno, ker zniža težo bolezni in zmanjša tudi tveganje za razvoj dolgotrajnega covida, ki je za bolnika vsekakor obremenjujoča bolezen na dolgi čas. Post-covidne težave so dodatno breme za ostarele, ki imajo že vrsto drugih težav in jim te težave le še zmanjšajo kvaliteto življenja.

Izključitev dolgotrajnegqa kovida iz pripovedi o javnem zdravju prikrajša posameznike, ki trpijo zaradi dolgotrajnih simptomov, za razumevanje, kaj se jim dogaja, in skupni besednjak, ki je potreben za učinkovito komuniciranje o teh izkušnjah s tistimi, ki bi morda lahko pomagali. Zato je pomembno, da javni zdravstveniki opozarjamo pogosto na dolgotrajni covid. Sicer se lahko razvije "hermenevtična krivica", ki se zgodi, ko ni širokega družbenega sprejemanja konceptov, potrebnih za razumevanje in sporočanje lastnih izkušenj. Pomembno je tudi, da zdravniki ne pripisujejo večje verodostojnosti rezultatom objektivnih testov kot pacientovim samoporočanjem o bolečini in težavah.

Stalna izključitev posledic dolgega covida iz pripovedi in pojasnil otežuje pacientom razumevanje svojih izkušenj in jim oteži komuniciranje o njih s svojimi izvajalci zdravstvenih storitev. Brez tega skupnega razumevanja je večja verjetnost, da bodo zdravniki zavrnili poročila bolnikov o simptomih, če trenutno ni pozitivnega testa Covid-19, kar še poslabša že tako razširjeno neupoštevanje vrednosti tega, kar kronično bolni ljudje povedo o svojih simptomih. Zelo pomembno je poslušanje težav bolnika in tudi, da bolniki vztrajajo pri svojem opisovanju zdravstvenega stanja.

Študije kažejo, da med 7-61 % okuženih s Covidom pozneje doživlja dolgotrajne probleme, povezane s covidom.

O tem, kako govorimo o tveganjih covida, v veliki meri določajo javni zdravstveni uradniki ter zdravniki. Ti se se odločijo, kdaj in kako komunicirati z javnostjo. Odločitev, da iz pripovedi o javnem zdravju izpustimo dolgoročne vplive kovida, omogoča ohranjanje vrste krivic obolelih. To pa dodatno prispeva k nenehni medicinski marginalizaciji ljudi s kroničnim covidom, ki se bodo še naprej trudili, da bi njihovi izvajalci zdravstvenih storitev resno vzeli njihove simptome dolgotrajnega covida. Ker se vedno več ljudi okuži in ponovno okuži, bo delež prebivalstva, ki je podvržen v tovrstno marginalizacijo zaradi dolgo trajajočih posledic covida, le še naraščal. In ker Covid-19 nesorazmerno prizadene člane obrobnih skupin prebivalstva, bodo ti učinki verjetno povzročili nadaljnje povečanje razlik v zdravju.

Če ne bomo govorili o dolgotrajnih posledicah covida v zdravstvu in v javnosti, bo sama bolezen na napačen način predstvljena v javnosti in bolniki ne bodo dobili pravega mesta v zdravstvenem sistemu in sistemu obravnave invalidnosti. Bolniki bodo iz zdravstvene marginalizacije prešili v družbeno marginalizacijo. Razlog zanemarjanja dolgotrajnega covida v javnem zdravju in v zdravstvu je verjetno tudi v premalo izkušnjah s tem fenomenom in preprečevanju strahu v javnosti.

Toda negotovost je neločljiv del tako medicinske znanosti kot medicinske prakse. Pretvarjanje, da ni težav, lahko povzroči večje nezaupanje tako med bolniki v njihove ponudnike storitev, kot v javnosti do odločevalcev v javnem zdravju. Negotovost, ki obkroža dolgotrajni Covid, je treba sporočiti javnosti, da bi lahko posamezniki sprejeli bolj informirane odločitve o tem, kako se odločijo za ukrepanje in interakcijo v kontekstu pandemije, ki se nadaljuje.

Nove mutacije omikrona

Na Portugalskem je v zadnjih tednih opažen trend naraščanja deležev seva BA.5, ki ga spremlja povečanje števila primerov Covid-19 in povečano število pozitivnih testov. Portugalski nacionalni inštitut za javno zdravje je ocenil, da je 8. maja 2022 sev BA.5 predstavljal že približno 37 % pozitivnih primerov. Ob predpostavki takšne stopnje rasti je BA.5 do 22. maja 2022 že postal prevladujoča različica na Portugalskem. 

Trenutno opažena prednost rasti BA.4 in BA.5 je verjetno posledica njune sposobnosti, da se izogneta imunski zaščiti, ki jo povzroči predhodna okužba in/ali cepljenje, zlasti če je imunska zaščita sčasoma oslabila. Omejeni razpoložljivi podatki iz študij in vitro, ki ocenjujejo serume necepljenih posameznikov, ki so imeli predhodno okužbo z BA.1, kažejo, da sta tako BA.4 kot BA.5 sposobna ubežati imunski zaščiti, ki jo povzroči okužba z BA.1 (tj. omikron) Takšni necepljeni posamezniki verjetno ne bodo zaščiteni pred simptomatsko okužbo z BA.4 ali BA.5. Medtem ko so se serumi cepljenih posameznikov v do zdaj izvedenih študijah in vitro izkazali boljši kot predhodna okužba z BA.1. Zaščita, ki izhaja iz trenutno razpoložljivih cepiv, sčasoma slabi. Trenutno ni znakov kakršnih koli sprememb v klinični resnosti za BA.4/BA.5 v primerjavi s prejšnjimi linijami omikrona.

Kot kaže, bi lahko prisotnost teh variant povzročila znatno povečanje števila kovidnih primerov v Evropski uniji v prihodnjih tednih in mesecih. Skupni delež BA.4 in BA.5 v EU je trenutno nizek, vendar poročane visoke rasti kažejo, da bosta ti dve različici v prihodnjih mesecih postali prevladujoči v EU. 

Na podlagi trenutno razpoložljivih omejenih podatkov ni pričakovati pomembnega povečanja resnosti okužbe v primerjavi s krožečima različicama BA.1 in BA.2. Vendar pa velja tako kot v prejšnjih valovih: če se število primerov Covid-19 (BA.4 in BA.5) znatno poveča, bo verjetno sledila določena stopnja povečanja števila sprejemov v bolnišnice, povečanje števila intenzivnih postelj in verjetno tudi smrti. ECDC je ocenila, da je koristno dodatno cepljenje oseb, še posebej starejših od 80 let.  

Nenehno natančno epidemiološko spremljanje in spremljanje učinkovitosti cepiva je bistvenega pomena za hitro odkrivanje različic in povečane cirkulacije SARS-CoV-2 ali tveganja za hudo bolezen med cepljenimi posamezniki. Če se pojavijo takšni znaki, je potrebno razmisliti o dodatnem odmerku cepiva za vse odrasle, stare 60 let in več, ter za druge ranljive skupine. V takem primeru se predlaga tudi cepljenje vseh starostnih skupin, da bi jih zaščitili pred nezaželjenimi posledicami. V zadnjem sekvestiranju slovenskih vzorcev iz obdobja  23.4 – 1.5.2022 nismo našli različice BA.4 in BA.5.

Opičje koze

V Evropi in Severni Ameriki od začetka maja 2022 beležijo več primerov okužb z virusom opičjih koz, ki se sicer pojavlja v tropskih gozdnatih predelih centralne in zahodne Afrike. Gre za nov pojav kužne bolezni, ki je še ne poznamo najbolje in je v našem okolju nova. V Sloveniji zaenkrat nismo zabeležili potrjenega primera okužbe z virusom opičjih koz, a zaradi intenzivnega preseljevnaja ljudi zaradi počitnic bomo lahko kar hitro tudi pri nas imeli prvo okužbo z opičjimi kozami.

Prve okužbe z virusom opičjih koz so že v naših sosedah Italiji in Avstriji.

Virus, ki povzroča opičje koze je soroden tistemu, ki je povzročal črne koze. Te smo s pomočjo globalne kampanje cepljenja uspeli izkoreniniti. Virus opičjih koz se na ljudi lahko prenese ob stiku z okuženo živaljo (največkrat prek glodavcev ali primatov), okuženim človekom ali s človeškimi telesnimi tekočinami, ki vsebujejo virus. Prenos med ljudmi je lahko tudi kapljičen. Okužba se širi med osebami, ki so bile med seboj v tesnem stiku.

Klinični potek opičjih koz je običajno blag. Simptomi bolezni so zvišana temperatura, glavobol, bolečina v mišicah, otekle bezgavke, mrzlica in izčrpanost. Običajno se razvije tudi izpuščaj. Ta se pogosto začne na obrazu, nato pa se razširi na druge dele telesa, vključno z genitalijami. Pri nedavnih odkritih potrjenih primerih poročajo o pojavu izpuščajev na podorčju genitalij. Izpuščaj gre skozi različne faze in je podoben noricam ali sifilisu, preden se končno oblikuje krasta, ki kasneje odpade. Inkubacijska doba bolezni je običajno 6 – 16 dni, lahko pa tudi do 21 dni. Ko krasta odpade, oseba ni več kužna. Vendar pa je potrebno opozoriti, da  bolezen pri nekaterih lahko povzroči tudi smrt. 

Pozorni moramo biti na prve znake, pravočasno poiskati pomoč ter se predvsem izolirati, da ne prenašampo okužbo na druge osebe. Tako je pač v naravi – nikoli nismo brez novih izzivov. Svet je postal globalna vas in nalezljive bolezni se hitro širijo zaradi sodobnih transportnih sredstev.