Včasih za koga, recimo za pomembnega državnika, ki umre v pozni starosti, pa je živel v dveh stoletjih, zapišemo, da je z njim "umrlo stoletje". V 20. stoletju je živelo precej takšnih osebnosti, ki so zaznamovale politično in družbeno dogajanje. Ob njihovih smrtih so se pisali nekrologi, v katerih so pisci večino spoštovali staro rimsko reklo "o mrtvih vse dobro" (de mortuis nil nisi bene), vsi po vrsti pa so se strinjali, da je pokojnik pomembno prispeval k dogodkom, ki so zaznamovali desetletja. Da je pustil svoj pečat, so radi dejali.

To so tiste obrabljene fraze, ki spremljajo slovo od pokojnika in ki v slovenskem jeziku zvenijo nekoliko togo, nerodno. Toda ob smrti Borisa Pahorja, ki je umrl v neverjetni starosti, takorekoč v 109. letu, to niso le fraze in leporečje. Pahor je resnično preživel stoletje in še več. Za njim so se zaklenila železna vrata 20. stoletja. Tista hladna, škripajoča vrata, ki jih je metaforično, predvsem pa vizionarsko odkril že Franz Kafka, 20. stoletje pa jih je s svojim totalitarističnim družbenim inženiringom spremenilo v simbol uničevanja, omejevanja in zapiranja. Železna vrata, ki jih je v nekem zgodovinskem trenutku nadgradila še železna zavesa, so bila za Pahorja alegorija taborišč, skozi katera se je opotekal v času, ko je Evropo zagrnil mrak fašizma in nacizma.

Ko sem se lani avgusta, ob njegovem 108. rojstnem dnevu, Borisu napisal homagge, v drugem ali tretjem poskusi le prebil skozi njegovo Nekropolo, sem zapisal naslednje:

Nekropola je zame eden najtežjih (slovenskih) romanov, pisana v posebni tehniki asociativnega toka zavesti, ko se bralec s pomočjo pripovedovalca začne pogrezati v lepljivo, morasto vzdušje taborišča smrti, v črno-beli svet senc, kjer je zasužnjeni homo sapiens vreden manj od posušene travne bilke na bližnji jasi, kjer celo narava noče gledati trpljenja taboriščnikov, podljudi, obsojenih na izginotje, ampak se obrača stran.  

Žalovanje, ki je včeraj zajelo državo, je svojevrstna zgodovinska ironija, sploh če pomislimo, da je bil Boris Pahor kot potencialno sovražna emigracija v nekem obdobju naše slavne polpretekle zgodovine celo persona non grata v Sloveniji. Pahorja je imela partijska nomenklatura v Ljubljani dolga leta skrbno na očeh, kot zamejski pisatelj in intelektualec je bil vse do začetka osemdesetih anatemiziran in potisnjen daleč na obrobje.

Po svoje se zdi ironično, da domovina danes objokuje laureata, ki so ga njeni oblastniki pred nekaj desetletji obravnavali kot sovražnika ljudstva, hkrati pa se zgraža nad ignoranco Pahorjeve administrativne domovine Italije, kjer so ga zares odkrili šele pred četrt stoletja, najpomembnejši prevodi pa so stari poldrugo desetletje.

Ampak v čem pa je Ljubljana boljša, če smo iskreni v svojem samoizpraševanju. Kajti ko gre za Borisa Pahorja in krokodilje solze ljubljanskega kulturnega establishmenta, se človek spomni na Kovačičeve Prišleke in obnašanje ljubljanske meščanske srenje, ki je med nemško okupacijo mrzlično iskala argumente in dokaze za svojo arijsko poreklo, 7. maja 1945 pa po vseh podstrešjih iskala slovenske zastave, da bi nanje še pred prihodom partizanov našili rdečo zvezdo.

O dvoličnosti govorim, da. O sprenevedanju. O partijski vrhuški v Ljubljani, ki je z udbovskimi metodami pozorno spremljala dogajanje v mestu v zalivu. Trstu je Pahor ostal zvest do konca. Zaradi fundamentalnega razočaranja nad razvojem Slovenije po osamosvojitvi je v zadnjih letih in s poslednjimi atomi intelektualne moči poskušal spregovoriti kot moralna avtoriteta, ki ni podvržena relativiziranju, cinizmu ali manipuliranju z dejstvi. Zanj dilem glede obsojanja vseh treh totalitarizmov ni bilo. Medtem ko nek bedak v vlogi novoizvoljenega poslanca ljubljanskega državnega zbora ob izvolitvi novemu predsedniku vlade čestita za Dan mladosti, je na drugi strani s tega sveta odhajal pričevalec stranpoti Titove socialistične federacije, ki je bila zgolj kozmetično popravljena verzija stalinistične države.

Boris Pahor je bil eden redkih intelektualcev, ki že ves čas opozarjajo na moralno in človeško izprijenost vseh treh -izmov. Na svoji koži, z lastnimi očmi se je znašel v spominu na požig Narodnega doma v Trstu, pa na fašistično preganjanje, čemur je sledil nacistični poskus "končne rešitve". Po teh izkušnjah je Pahor lahko brez trohice slabe vesti ignoriral domnevno levo-desni državljanski spopad v Sloveniji; kritičen do enih in drugih je ohranjal na svojo distanco do obeh taborov, ki zastrupljata državo.

Od njega smo se potihoma poslavljali že zadnjih deset let. Prišel je tudi ta trenutek in Boris Pahor je stopil v svoji dve stoletji, za njim pa so se zaprla tista železna vrata, ki vodijo nazaj v 20. stoletje, Pahorjevo stoletje. Navsezadnje je bilo to tudi sijajno obdobje, v katerem je vsake toliko zmagala tudi ljubezen. In prav ljubezen je tista absolutna vrednota, pred katero se je zlomil vsak, še tako nasilen, izprijen, zločinski in nečloveški režim.