Boris Pahor je bil verjetno ena zadnjih prič, ki so videle požig Narodnega doma v Trstu leta 1920. Zdi se, da je ta otroška izkušnja simbolno središče njegove usode. Plameni, ki so jih zanetili besni fašisti, so meja njegove svobode. V imenu kolektivističnih norosti bo potisnjen v vlogo manjšinca. Sprva pod italijanskim fašizmom, ki bo skušal zatreti slovansko drhal in šel v tej vnemi celo tako daleč, da bo ob živih spreminjal imena tudi mrtvim ljudem. Sledila bo izkušnja nacističnega uničevalnega stroja, ki bo želel s koncentracijskimi taborišči v najkrajšem času fizično odstraniti zanj inferiorne skupine ljudi, v prvi vrsti Jude, z njimi v paketu pa tudi številne druge, Slovence kot slovanske mejaše med prvimi. Tudi po vojni bo Pahor motilec miru komunističnih oblastnikov, ki mu bodo med drugim za eno leto prepovedali vstop v Jugoslavijo. Pahor ostaja na nacionalnem in intelektualnem robu. Njegova svobodomiselnost in prepričanje v pomen razlike ga vzpostavljata kot pričevalca Evrope dvajsetega stoletja. Časa, ki je stavil na karto razsvetljenega razuma in kljub taki zastavi zabredel v nedoumljivo morijo.

Posebno mesto zavzema med Pahorjevimi deli roman Nekropola (1967), pričevanje o izkušnji koncentracijskega taborišča. Zdi se, da je prav to skrajni rob moderne civilizacije. Za njegovo delovanje je značilna sofisticirana načrtnost. Vse je preračunano, celo finančni učinek od izkoristka krematorijskega pepela kot surovine. Kot se je pokazalo ob procesu proti Eichmannu je bil skrbno reguliran tudi prevoz internirancev do taborišč. Celotni načrt o dokončni rešitvi pa so visoki uradniki rajha v skladu s Hitlerjevo voljo operacionalizirali v kakih treh urah na konferenci v Wannseeju. To niso bili monstrumi. Njihov pogovor ne imenuje zadeve s pravim imenom, ampak se vrti okrog transportov. Veliko je formaliziranja, celo polemičnih tonov ob mejnih primerih, kot je denimo dilema, ali naj deportirajo tudi tiste z odlikovanji iz prve svetovne vojne. Uradniški sestanek brez posebnosti. Tehnološki postopki se v izvajanju genocida uveljavljajo dosledno v skladu s svojo naravo. Urejajo in preurejajo svet v imenu avtoritete, ki jih obvladuje. Klasični humanistični postulati o izboljševanju sveta so tukaj le še cinizem. Razum se sprevrača v povsem iracionalni bes, poskus povsem zavladati drugemu in ga narediti docela nevidnega.  

Koncentracijsko taborišče se zaradi neumljive radikalizacije zdi tudi v kontekstu vojnih grozot kot fantom iz nekega drugega sveta. Imre Kertesz, madžarski nobelovec, ki je preživel Auschwitz, meni, da je največja nevarnost stilizacija dogodkov. Vsako abstrahiranje jih odmika v nebivanje. Že beseda holokavst je zanj abstrakcija v primerjavi z izkušnjo in njeno kompleksnostjo. Tudi o antisemitizmu, ki bi naj zakrivil pobijanje, nerad sliši. Dvajseto stoletje, pravi, ne pozna klasičnega antisemitizma, dvajseto stoletje pozna Auschwitz. Peklenski stroj, ki tre človeška življenja v imenu nekakšnih resnic. Pod oklepom abstraktnih mask je le banalno nasilje, streljanje, mučenje, poniževanje, zaplinjanje. Je telo, ki podrhtava. Ta izkušnja je neopisljiva ravno zato, ker je tako zelo konkretna, zmaterializirana, brez slehernega smisla. Od tod strah pred stilizacijo. Večje besede ko uporabljamo, dlje smo od dogajanja. Pomor Židov pa zlagoma skupaj z drugimi množičnimi zločini tone v podzavest Evrope. Saj vendar živimo v idealno urejenem prostoru demokratičnih svoboščin in integracijskih mehanizmov. Evropa se zdi sama sebi preveč dobronamerna, da bi verjela v koncentracijska taborišča. Njihova umazanija ne sodi v imaginarij sodobnega potrošnika. Njegov svet je odišavljen in harmoničen, smrt pa je odrinjana na rob zavesti, od koder potem silovito plane in nenadoma podre mir. Kdo bi se vznemirjal z dodatnimi dokazi, da je življenje ničevo? Če že mineva, naj mineva v užitkih! Tisto temno in kaotično pa racionalizirajmo v pojme, ki bodo shladili magmo in nas učvrstili v naši suverenosti nad svetom. Tudi zato se zdi edini način zoper pozabo, ki jo signalizirajo prav pompozna gesla, pričevanje preživelih. Skozi njihovo besedo zaživi prostor smrti kot prostor človeškega življenja, stkanega iz različnih drž in usod.

Pahor je prekrižaril kar nekaj zloglasnih krajev, vse od Natzweiler-Struthofa v Alzaciji preko Dachaua do Bergen-Belsna. Vsepovsod je imel neposreden stik s smrtjo bodisi kot nosač trupel bodisi kot bolničar. Koncentracijsko taborišče zaživi v njegovi pripovedi kot konkreten prostor, v katerem skuša na propad obsojeni posameznik preživeti. Življenje postane po prvem šoku kljub vsemu nekakšna rutina. Morda je prav tukaj tudi opora za preživetje. Pahor popisuje svoj mentalni položaj kot nekakšno ohromelost. Kot da bi vse, kar je izven taboriščnega časa in prostora izpuhtelo, saj bi s svojo utopičnostjo le načelo samoohranitveno energijo. Pripovedovalec sledi le nujnim gibom in se praviloma ne vživlja v dogajanje okrog sebe. Je zgolj nekakšna filmska kamera. Tudi njegovo delo za drugega – kot bolničarja – ni rezultat kake altruistične gnanosti ali preračunljivosti. Prav nič namreč ni treba, da bi skrb za drugega izvirala iz sebičnega računanja, pa tudi ne iz tovariške naklonjenosti, vsaj zavedno ne, ampak je lahko organska potreba, kakor dihanje ali partenogeneza misli, in če je že kako povezana z nagonom po samoohranitvi, potem je to zavoljo tega, ker je delo za človeka predvsem sredstvo, da uide sam sebi, posebno še takrat, ko je sredi pogube, ki se stopnjuje kot neubranljiva plima. Pripovedovalec je nekdo, ki bi se želel skrčiti na minimum in se kot nevidna žuželka izmakniti samovolji rabljev. Ne z upanjem ali vero, ampak z orastlinjevanjem. Prav želja bi spodmaknila temelje tovrstni taktiki.

Pahorjeva pozicija pa vendarle ni absolutna skrčitev zavesti. Takšno stanje so v taboriščih doživljali ljudje, ki so fizično tako shirali, da so le še lebdeli med življenjem in smrtjo. Zunanjega sveta sploh niso opazili več. Če v čem, so se utapljali v sanjarijah o hrani. Zaradi njihove značilne drže, ki spominja na muslimane pri molitvi, so jih ponekod imenovali muslimani. Komunicirali so, kolikor sploh so, le še med seboj. Običajna pravila vedenja jih niso več zadevala. Njihov položaj naj bi bil nečloveški, onkraj družbenih kodov. Nekateri tako menijo, da gre za popolno izgubo dostojanstva in s tem za degradacijo smrti v koncentracijskih taboriščih. Kot da bi bila smrt, taka ali drugačna, dostojanstvena. Ostali taboriščniki so se muslimanov ogibali in jih celo prezirali. Kot bi videli v njih svojo morebitno usodo, celo zelo verjetno usodo, predprostorje konca. Smrti človek nerad gleda v obraz, tudi v koncentracijskem taborišču ne. Ne gre za to, da ne bi bilo umiranja na vsakem koraku. Pahor pripoveduje, da je povsem naravno dvigoval in odnašal trupla, ni pa prenesel, da bi se ga ta med prenašanjem nenadzorovano dotikala. To se pravi, da se žive celice ne branijo mrtvih celic, če je dotik zavesten, če izhaja iz njihove dejavnosti, iz sredobežnega življenjskega nagiba; ne prenesejo pa posegov od zunaj, samogibnega vsiljevanja mrtvega tkiva v živo in prožno celično snov. Muslimani so že takorekoč mrtvi ljudje in dejansko so se le zelo redki rešili iz tega položaja. Giorgio Agamben je eden redkih, ki je pojavu muslimanov v koncentracijskih taboriščih namenil ustrezno pozornost, še več, prav v muslimanu vidi srž taborišča. To stanje je končni cilj nacistične logike. Prerezati vez med človekom kot telesnim bitjem in človekom kot bitjem govorice. Ti dve bitji soobstajata v človeku, sta nerazdružljivi, a hkrati neskončno daleč drugo od drugega. V človeku se tako nenehno dogajata vzporedna procesa subjektivacije in desubjektivacije, vznik in razkroj govorice. Muslimanu je odvzet jezik in postane dokončno izročen realni oblasti. S postopkom ločevanja skupin po njihovi rasni vrednosti pride nacistična politika ob koncu verige do skupine, ki je ni več mogoče ločiti v dve manjši kolektivni telesi. Povsem je brezoblična in zato absolutno obvladljiva. Musliman je za vse, ki pridejo z njim v stik, projekcija lastne redukcije na telesno in brezumno. V koncentracijskem taborišču morebiti prinese daljši rok trajanja le budno spremljanje dogodkov v neposredni bližini. Nekakšna pragmatična prisebnost. Konec koncev se tudi tukaj vsakdo v prvi vrsti bojuje za lastno preživetje.

Pahor ni bil čisto navaden interniranec. Sprva je bil tolmač norveškemu zdravniku, po Dachau pa je bil bolničar. To ne pomeni, da je bil manj izpostavljen nevarnosti, pa vendar mu je verjetno tak položaj omogočil preživetje. Ko se čez dvajset let vrne v alzaško taborišče, se podobno kot mnogi preživeli ne more otresti občutkov krivde. Da je denimo računal na obroke hrane tistih, ki so zaradi izčrpanosti in bolezni umirali v njegovi bližini. Več hrane mu ni omogočalo le primerno fizično kondicijo, ampak tudi blagovno trgovino z drugimi taboriščniki. Grozljiva metafora tega položaja se zdi tuširanje z vročo vodo. Po mnogih letih ugotovi, da se je grel z vodo, ki je dobila svojo blagodejno temperaturo preko sežiga trupel. Vpraša se, če bi ravnal kaj drugače, ko bi vedel za to povezavo. Ugotavlja, da verjetno ne bi. Njegov sram je globlji od kosa kruha ali tople vode. Preživeli čuti nekakšno vseobsežno krivdo pred mrtvimi, katerih ostanki so ostali tukaj. Mrtvi so del njegove zgodbe, smrt je v njem. Ušel ji je le za nedoločen čas. Tisti, ki so umrli, so se s to neodložljivo resnico srečali že tukaj.

Primo Levi, pisatelj, ki je preživel Auschwitz in o tem spisal pomembna pričevanja in analize, ugotavlja v Potopljenih in rešenih, da je organizacija lagerskega življenja predvidevala celo vrsto funkcij – od kapov do bolničarjev -, ki so podpirale delovanje sistema ter zato uživale večje ali manjše privilegije. Vsaj začasno, saj so bili vsi konec koncev predvideni za isto usodo. V taboriščih je tako mrgolelo ljudi, ki so ob brezoblični raji imeli razne vloge in ki so te zadolžitve v medsebojnem boju tudi cehovsko varovali. Na nek način so tako postali ti funkcionarji soudeleženi v mašineriji smrti, pa čeprav s tem seveda ni mogoče meriti na moralno obsodbo. Nasprotno. Ti ljudje so med in po vojni doživljali posebno etično dramo. Levi izpostavlja kot najbolj izostren in dramatičen primer tovrstne problematike ljudi, ki so delali v tako imenovanih Sonderkommandih, posebnih enotah, ki so pod nadzorom nemških oficirjev v celoti upravljale s krematoriji. Večinoma je šlo prav za Jude. Na smrt obsojene so vodili v plinske celice ter kasneje njihova trupla metali v peč. V zameno za to umazano delo so bili nagrajeni z bistveno boljšimi življenjskimi pogoji, denimo hrano in alkoholom. Njihova usoda ni bila nič boljša od tistih, ki so jih pomagali zaplinjat. Po nekaj mesecih so jih kot priče same notranjosti zločina vrgli s kako pretvezo v peč. Eden redkih preživelih ugotavlja, da znoriš prvi dan, ali se navadiš. Kot da zmore človek, da le še preživi en dan ali celo nekaj minut, pristati na vse. Levi opozarja, da nimamo pravice soditi teh ljudi. Pa čeprav so bili povezani z zločinom. To, da si je zamislil in organiziral posebne komande, je bil najbolj peklenski zločin nacionalsocializma. Žrtve so zapletli v svoj zločin, jih naredili sebi podobne ter skušali nanje prenesti del krivde. Srhljiv je opis nogometne tekme med esesovci in pripadniki posebne enote, ki se odvija pred krematorijem in katere se s predanim navdušenjem udeležujejo igralci in navijači obeh ekip. Kljub tovarištvu, podobnosti, pa moramo potegniti jasno ločnico med enimi in drugimi. Vojaki so imeli možnost svobodne odločitve. Cena za zavrnitev umazanega dela bi bil v najslabšem primeru zapor, najverjetneje pa nazadovanje v karieri. Pripadniki Sonderkommandov niso imeli nobene izbire. Ugovor je bil zavrnjen s takojšnjo usmrtitvijo. Zato predlaga Levi ob njih namesto črnobelih obsodb izraz sivo polje. Tukaj se etična problematika zaostri in pomeša do te mere, da ni mogoče podati enoznačnih odgovorov, pa čeprav ne gre za preprosto pristajanje na podmeno, da je žrtev hkrati rabelj in obratno.

Preživele priče pekla nerade govorijo o svoji izkušnji. Kot da bi jih preganjal sram, ker so preživeli in ohranili jezik. Agamben opozarja, da je pričanje – prekinitev molka - ključnega pomena, saj zopet vzpostavlja vez s tistim v člooveku, s čemer so želeli nacisti dokončno opraviti. Musliman, ki je ostal brez jezika, zopet pride do glasu. Bombastične formulacije mu ga ne vrnejo. Spregovori lahko le preko preživelih prič, ki predstavljajo neodtegljivi del taboriščnega binoma. Izkušnja taborišča se obnavlja kot živa resničnost. Spregovoriti iz sivega polja – če uporabim radikalizirano metaforo – pomeni rekonstruirati pokrajino zla v njeni niansiranosti in človeškosti. Kajti ni nečloveških pokrajin. Taboriščni pekel se rekonstruira lahko le s podmeno, da je celotna izkušnja v domeni človeškega. Človek je tisti, ki prenese celoto turture in propada ter izgubo jezika in on je tisti, ki govori, uporablja jezik kot svoje orožje, se prilagaja kodom. Pretrgati to zvezo bi pomenilo pozabiti del človekove resničnosti, jo potlačiti in navzven pozabiti.

Tovrstna pozaba se lahko izkaže za usodno. Koncentracijsko taborišče ni nekaj, kar bi obstajalo zunaj zgodovine evropske moderne, ki se je začela z ustoličenjem razuma. Je le skrajna zaostritev razmer. Pa čeprav tudi ta radikalizacija ni del preteklosti. 

Esej je pod naslovom Sivo polje v izvirniku izšel v Čandrovi knjigi Kuvertirana poteza (2008). Besedilo je za objavo na portalu+ nekoliko skrajšano in prirejeno.