V več vidikih vojne med Ukrajino in Rusijo se je pokazal tudi globok prepad med interesi, vizijami in odločitvami Združenih držav Amerike in Evropske unije (EU). Z ene strani Washington narekuje ukrepanje v rokavicah, z druge pa si Bruselj prizadeva za kompaktno ukrepanje na kompleksni šahovnici, ki vpliva predvsem na varnostno sfero.

Redno se, sicer v posodobljeni različici, pojavlja slavno Kissingerjevo vprašanje: Kdo pozna telefonsko številko Evrope? Odgovor je vedno neprepričljiv, kot plastično prikazuje os med Macronom in Scholzem, utrjena v dneh Draghijevega obiska v ZDA. V tem novem okviru, ki se izrisuje, je mogoče prej omenjeno vprašanje zastaviti tudi tako: Kdo bo zavrtel nemogočo telefonsko številko Evrope? Oziroma še bolje: Kaj poganja motor ameriške zunanje politike? Pojavljajo se različna imena, a eno, ki je zasidrano na vrhu seznama, je zagotovo Jake Sullivan, svetovalec predsednika Bidna za nacionalno varnost ter vzhajajoča zvezda establishmenta v Washingtonu. Dinamičen, pameten, predvsem pa s seznamom pomembnih stikov, ki štejejo. 

V jedru ameriške varnostne politike, ki jo vodi predsednik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil, najdemo ravno Sullivana: zaradi vloge, kulturnega ozadja, pa tudi zaradi (ne)izkušenj, Sullivan pritiska z vpletanjem države v dolgotrajno vojno. Prepričan je, upravičeno, da mora ameriška zunanja politika služiti interesom ameriškega srednjega razreda, kot demokratska različica Trumpove strategije America First. Paradoks pa se skriva v tem, da se za inflacijo v ZDA krivi ruskega predsednika Vladimirja Putina: ameriška centralna banka (FED) je namreč prvič v več kot dvajsetih letih dvignila obrestne mere za pol odstotne točke.

Kdo je Jake Sullivan?

Jake Sullivan je odraščal v družini srednjega razreda v Minneapolisu, med štirimi brati in sestrami. Študij so v družini vedno smatrali za prioritetni faktor, ki omogoča boljše življenje. Poleg študija prava na Yaleu je Sullivan prejel tudi prestižno štipendijo Rhodes na Oxfordu, kjer je diplomiral iz mednarodnih odnosov. Namesto klasične kariere v washingtonskem establishmentu se Sullivan po končanem študiju prava odloči za vrnitev v Minnesoto in delo v odvetniški pisarni, nato pa se zaposli pri demokratski senatorki Amy Klobuchar. Ta ga pozneje predstavi Hillary Clinton, ki je (bila) pravzaprav Sullivanova prava politična botra. 

Da bi poudarili pomembnost, ki jo Sullivan ima, so določeni opazovalci opozorili na seznam povabljencev na Sullivanovo poroko z Margaret Goodlander leta 2015 na Yaleu. Par se je namreč spoznal prav v tamkajšnjem univerzitetnem kampusu. Tedaj se je zdela demokratska stranka nepremagljiva, zdelo se je, da bo njeno tradicijo po obeh Obamovih mandatih v Beli hiši nadaljevala prva ženska predsednica ZDA. Med drugimi sta bila na poroki tudi Bill in Hillary Clinton, ki je Sullivanu obljubila, da bo s štiridesetimi leti postal najmlajši svetovalec za nacionalno varnost, ko bo sama izvoljena za predsednico. Poleg njiju sta bila med gosti tudi Antony J. Blinken, trenutni ameriški državni sekretar in zvest Clintonov privrženec, ter Stephen G. Bryer, sodnik ameriškega vrhovnega sodišča.

Potem pa so volitve leta 2016 prinesle presenečenje in na najbolj znan naslov na ulici Pennsylvania Avenue se je vselil Donald Trump. Če sodimo po enem redkih citatov, ki naj bi jih izrekel Sullivan, je "volilna kampanja leta 2016 name močno vplivala, pa ne v celoti po Trumpovi krivdi. Razumel sem, da velik del naše države meni, da vlada ne misli na njihove potrebe in interese". Od tukaj izvira prepričanje, da deli prebivalstva, deli srednjega razreda, ki mu tudi sam pripada, želijo, da se zadeve kot "neenakost, odmik in prepad med delavci in vlado", pojavijo na vseh sestankih v Beli hiši, tudi v t.i. krizni sobi (Situation Room, kjer se sprejemajo najobčutljivejše odločitve na področju nacionalne varnosti.

Ameriška zunanja politika za srednji razred bi se morala glede na Sullivanovo vizijo umakniti tako iz Afganistana, kot z Bližnjega vzhoda ter prenehati s kontra terorizmom, sočasno pa bi morala vzpostaviti partnerstvo z Avstralijo in Veliko Britanijo (Aukus). Glavni cilj vsega tega je povezati vse dejavnosti ZDA na globalnem prizorišču z življenji in dobrobitjo običajnih ameriških državljanov. Prvi koraki k uresničitvi tega cilja se niso začeli prav obetavno: bližajo se volitve na polovici mandata, ki bodo pokazale, kaj o vsem tem meni prav ta srednji razred, ki ga nagovarja Sullivan.