Izid letošnjih volitev v Državni zbor Republike Slovenije v nedeljo, 24. aprila 2022 (vir) odraža aktualno volilno katastrofo t.i. sredinskega in demokratičnega dela našega političnega prostora. Na prvem mestu gre za volilno katastrofo tistih, ki se ob preko večdesetletni konfuziji temeljne orientacije slovenskega političnega prostora radi pustijo promovirati kot sredinci. Pred volitvami so se krepili v projektu Povežimo Slovenijo. Poleg tega gibanje se je sredinstvo odražalo tudi v nekaterih drugih projektih, na primer na Twitterju mnenjskih voditeljev Tomaža Štiha, Bojana Požarja in drugih. V luči projekta Povežimo Slovenijo kaže katastrofa v smer javno promoviranih kot profesionalnih varuhov projekta – dvojca Miloš Čirič in Sebastjan Jeretič, ki sta z izidom volitev po napovedi gospoda Čiriča 16. julija 2021 drugim "pokazala, kako se medijsko dvigne politična stranka" (cit. smiselno po viru).

Konfuzija orientacije sredine

Navedeni se niti do letošnjih volitev in katastrofe niso zmogli soočiti s hudim problemom konfuzije temeljne orientacije sredine - in ga rešiti. Ta hud problem se nahaja v samem središču temeljnega problema akutno globoke krize slovenskega naroda in države. Temeljni problem je večdesetletni Veliki razkol tega naroda in njegove države. Problema sredine in razkola ter možna rešitev so bili predvolilno precizno osvetljeni in utemeljeni na spletnem portalu Časnik med avgustom in oktobrom 2021, začenši s prispevkom "Dviganje" stranke, gibanja in posameznika – Čirič, Jeretič, Radonjić in drugi z dne 8. avgusta 2021, in končávši s prispevkom Bít možne pokvarjenosti na Ustavnem sodišču - študije primerov z dne 8. oktobra 2021 (vir, vir, vir, vir in vir).

V srži problema konfuzije orientacije sredine je vnašanje konfuzije v slovenski politični prostor s floskulami o t.i. sredini in liberalcih brez temeljno poglobljene vsebine, vezane na vrhovno, temeljno merilo vrednot slovenskega naroda in države. Konfuzija sredine, ki je brez temeljne vrednotno vsebine, je eden od neusahljivih virov akutnega razkola. Vnašanje konfuzije v sredino temeljnih vrednot je sprožitelj procesa razkola, ki je obraten procesu poenotenja, saj se s konfuzijo razpršijo individualne energije slovenskega volilnega telesa v smeri različnih vrhovno vrednotnih temeljev.

Konfuzija in razkol vrhovnega vrednotnega merila

Nadaljnji primer vnašanja temeljno vrednotne konfuzije in razkola je lahko besednjak kardinala Rimsko-katoliške cerkve dr. Franceta Rodeta z dne 4. septembra 2018: "[…] Ateizem ni naravno stanje, ateizem je defekt. Prav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe […]" (cit. povzeto po viru). Neutemeljena označba "defekt" kaže po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) na poškodbo, kar v kontekstu kaže v smer ateizma kot psihološke poškodbe ali psihopatije. To je temeljno vrednotno nedopusten, vzvišeno zaničujoč besednjak. Kaže na povzdigovanje teistov in zaničevanje ateistov, kar vnaša temeljno vrednotno konfuzijo in razkol ter razpršuje individualne energije skupnosti slovenskega naroda in države. 

Nedopustnost je treba utemeljiti, narod in državo pa temeljno vrednotno poenotiti. V luči enega in edinega vrhovno poenotenega, temeljnega merila vrednot, morale, identitete in kulture slovenskega naroda in države je zgoraj citirano vzvišeno zaničevanje gospoda kardinala neutemeljeno že ob uvidu v 1. stavek povedi 1. odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije (vir): "Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov." Nadaljnje merilo nedopustnosti je v 41. členu, po katerem je podana svoboda vsakogaršnje vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Vrhovno vrednotno smo poenoteni tudi o odnosu države in verskih skupnosti, slednje so od države ločene (1. odstavek 7. člena). Iz določb Ustave in mednarodnopravno obvezujočih instrumentov (8. člen) izhajajo za posameznika tri podpravice: "pravica pripadati katerikoli veri, pravica spremeniti vero in pravica ne imeti vere" (cit. primerjaj s 1. povedjo 17. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-92/01 (vir).

Konfuzija prodemokratov

Nadaljnji primer domnevnega vnašanja konfuzije in razkola v slovenski narod in državo je globoko zakoreninjeno vmeščanje politične stranke Socialni demokrati (SD) v t.i. prodemokratični del političnega prostora. To sproža temeljno vrednotno konfuzijo demokracije nasproti totalitarizmu, kar je neusahljivi vir razkola. Kajti še danes, to je junija 2022, gre za subjekt, stranko, zvezo oziroma partijo, ki je izvorno in nepretrgano vpisan pri sodnem in poslovno registrskem organu pod matično številko 5147484000 z dnem 30.09.1976 (vir). S tem, da je šlo v obdobju pretekle države, skladno s statutarnimi določbami subjekta, stranke, zveze oziroma partije za del državne KPJ. Le-ta je dobila po enem od svojih programskih mnenj v "revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije". Uporaba forenzične zgodovinske metode - ob pridržku še danes sistemsko-strukturno prikrivanih dejstev masovnega hudodelstva - odstira domnevno stoletno rdečo nit organiziranosti in dejanj v smeri totalnega udara zoper ta narod in njegovo prodemokratično državnost (prim. prispevek na portalu+ "Esej ob stoletnici Velikega razkola" z dne 30. decembra 2020 – vir). 

Rdeča nit ob še danes poskritih prototalitarnih dejstvih masovnega hudodelstva je v diametralnem nasprotju s temeljnim dejstvom, ciljem in zgodovinskim poslanstvom sedanje pristno prodemokratične države slovenskega naroda, ki je v naslednjem:

• "[temeljno dejstvo,] da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice [zaradi česar] za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ" (cit. primerjaj s tretjo uvodno izjavo in 2. odstavkom I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – vir);

• "[temeljni cilj] preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [slovenskih prokomunistov, saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemsko-strukturnim grobim kršenjem človekovih pravic" (cit. primerjaj s točko 17 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-109/10-11 – vir);

• "[zgodovinsko poslanstvo, saj] je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema" (cit. primerjaj s 1. povedjo 1. odstavka točke 7 obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-301/96 – vir).

V tej luči je lahko globoko zakoreninjena promocija SD kot politične sredine znotraj prodemokratičnega, namesto prototalitarnega dela slovenskega političnega prostora vsebinsko izvotljena floskula. Odraža večdesetletno taktiko nevrolingvističnega programiranja tega prostora, kar je neusahljivi vir konfuzije in razkola pristnih prodemokratov.

Globoko zakoreninjena strategija negativne selekcije

Ob temeljno vrednotni konfuziji smo pripadniki skupnosti tega naroda in države med seboj razklani o tem, kaj je vrhovno poenoteno, temeljno globinsko vrednotno prav in kaj ne. Na eni strani so razklani prokomunisti s prodemokrati. Na drugi so teisti razklani z ateisti in s tistimi slovenskimi državljani, ki svobodno menjavajo vere. Na tretji so staroste politične stranke NSi vzvišeno razklani s stranko SLS (in še s Povežimo Slovenijo). Na četrti so razklani državljani slovenske narodnosti s slovenskimi državljani drugih narodnosti, slednji pa so razklani še med slovenske državljane srbske, albanske, hrvaške, bosanske ali katere druge narodnosti, čeprav smo vsi navedeni eno – Slovenci. Seznam razklanih skupnosti je dolg.

V srži razkola je stanje konfuzije temeljno vrednotnih meril različnih, med seboj razklanih strani skupnosti o tem, kaj je temeljno vrednotno prav in kaj ne. Tu je srčika temeljnega problema akutno globoke slovenske krize, tj. Velikega razkola. Poleg konfuzije in razkola pa je v srčiki problema tudi v nas globoko zakoreninjena strategija negativne selekcije.

Strategija negativne selekcije prežema vse ravni tega naroda in države. Na ravni posameznika se odraža kot naš globoko zakoreninjeni neodziv zoper temeljno vrednotno nedopustna ravnanja svojih političnih izbrancev na eni strani in njihovo vsebinsko izvotljeno politično povzdigovanje na drugi. V srčiki tega je nasprotje intimnih interesov glede naših izbrancev – stranke, gibanja ali posameznika, ko so njihova ravnanja nedopustna. Interes odziva zoper nedopustnost (pozitivna selekcija) trči ob nasprotni interes po neodzivu (negativna selekcija), saj osebo intimno in v parcialnem interesu ožje skupnosti spoštujemo in podpiramo. Prevlada neodziva zoper nedopustnost je bít negativne selekcije, ki prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države. Razkolni učinek negativne selekcije s konfuzijo vrednotnih meril o tem, kaj je prav in kaj ne, je diametralno nasproten učinku pozitivne selekcije (meritokracije) z izonomijo (enakost pred zakonom). Učinek prve je namesto lepila slovenske skupnosti njen razkol in namesto učinkovitosti neučinkovitost.

Lepilo in učinek meritokracije (pozitivne selekcije)

Kako naprej? Prvi korak v smeri rešitve globoko zakoreninjenega problema je v soočenju s problemom. Gre za vsebinsko osvetlitev in temeljno vrednotno oceno konkretnih nedopustnosti političnih izbrancev – strank, gibanj in posameznikov. Nato je treba nedopustnost utemeljeno izpodbiti in sankcionirati. To je bít pozitivne selekcije (meritokracije), ki je obratna negativni selekciji in razkolu.

Meritokracija je lepilo in neusahljiv vir učinkovitosti skupnosti slovenskega naroda in države ter možna rešitev njene akutno globoke razklanosti. V srčiki meritokracije je delovanje mehanizma izonomije oziroma enakosti pred zakonom na podlagi enega in edinega vrhovno poenotenega temeljnega vrednotnega merila o tem, kaj je prav in kaj ne. Izonomija vsesplošno učinkuje na posameznike/ce v skupnosti kot lepilo in vir učinkovitosti. 

V globoko razklanem slovenskem narodu in državi je zato mehanizem izonomije vir sprave in vnovične učinkovitosti skupnosti tega naroda in države. Vladavina meritokracije (pozitivne selekcije), srčika katere je izonomija, omogoča vladavino svobode, saj sproža eskalacijo individualnih energij ob poenotenju skupnosti, kar država tega naroda potrebuje za vnovično učinkovitost. Kajti "za dežele, ki se žele vzdigniti ali najti bogastvo, ki so ga izgubile, je edini vpliv, ki individualne energije vodi k cilju, vladavina svobode"*.

Pogoj meritokracije (pozitivne selekcije), ki je lepilo za učinkovitost skupnosti slovenskega naroda in države, je vrhovno poenoteno vrednotno merilo presoje v vseh primerih javnih zadev o tem, kaj je temeljno vrednotno prav in kaj ne. Kaj je to merilo in lepilo skupnosti za presojo nedopustnosti v vseh zadevah? Kaj nas vse med seboj veže v eno – v Slovence?

V vseh primerih javnih in tudi zasebnih zadev slovenskega naroda in države je vrhovno poenoteno, temeljno merilo za presojo vrednot, morale, identitete, kulture ali civilizacijskega standarda naše skupnosti Ustava Republike Slovenije (vir). Precizneje navedeno, to merilo je strnjeno v Ustavi z dne 23. decembra 1991, skupaj s 25. junija 1991 razglašenimi Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), Deklaracijo ob neodvisnosti in Ustavnim zakonom o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (vir) ter njihovih novelah, vključno s tistimi (sic!) interpretacijami s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so ustavno skladne.

____________________________

* cit. Friderich August von Hayek, The Political Ideal of the Rule of Law, 1955, s. 17