Spomnimo, sporazum o iranskem nuklearnem programu (uradno se imenuje Skupni vseobsežni akcijski načrt, angleške kratice JCPOA) so 14. julija leta 2015 z Iranom dosegle stalne članice Varnostnega sveta OZN ter Nemčija in Evropska unija. V zameno za odpravo mednarodnih ekonomskih sankcij (te bi se ponovno vzpostavile, če Iran dogovora ne bi spoštoval) se je Iran zavezal, da bo krepko zmanjšal svoje zaloge obogatenega urana ( 97% jih naj bi bil prisiljen izvoziti). Pristal je na vrsto konkretnih omejitev svojega nuklarnega programa (omejitev števila centrifug za pridobitev obogatenega urana, omejitev obogatitve urana zgolj do 3,67% itd.). Vse z namenom, da Iran v naslednjih 15 letih ne bi bil sposoben zgraditi atomske bombe oziroma bi za to potreboval vsaj eno leto.

Sporazum 5 pred dvanajsto

Pred sklenitvijo sporazuma so Iran od izdelave atomske bombe ločili le še trije meseci (!). V skladu s sporazumom bi Iran ohranil možnost uporabe nuklearne energije v civilne namene. Naj dodamo, da je Iran sicer član Pogodbe o neširjenju nuklearnega orožja in da kot tak svojega nuklearnega programa v vojaške namene niti ne bi smel razvijati. Pogodba petim članicam Varnostnega sveta priznava status nuklearnih držav; držav torej, ki (lahko) imajo atomsko bombo. Dejali bi - legalno. Bombo imajo sicer še štiri druge države: Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja. Prve tri pogodbe o neširjenju niso podpisale, jih torej ne zavezuje, Severna Koreja pa je iz nje izstopila. Indija, Pakistan in Severna Koreja so bombo tudi preizkusile in jo priznale, Izrael pa imetja niti ne priznava, niti ne zanika.

Nadzor nad spoštovanjem nuklearnega sporazuma z Iranom je bil poverjen inšpektorjem Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA). V ta namen je IAEA v Iranu na ključnih mestih postavila vrsto nadzornih kamer. Njeni inšpektorji pa Iran obiskujejo praktično vsak teden.

Sporazum resda ni bil popoln, ni se na primer dotaknil raketnega programa Irana, ki doživlja pomemben razvoj, ali njegovega ravnanja v regiji - povezave s terorizmom, in veljal bi le 15 let. Po tem roku bi lahko Iran spet bogatil uran po mili volji. Do česar so bili zelo kritični predvsem Izraelci. Kot je znano, jim iranski režim ne priznava pravice do svoje države, do obstoja. Izrael se naj bi tako večkrat ukvarjal z mislijo, da bi iranske nuklearne labolatorije enostavno zbombardiral. Zaradi tega so jih Iranci namestili na varnejša mesta, globoko pod zemljo. Ravno ta čas podzemsko mrežo tunelov še širijo.

Od Obame do Trumpa

Če ne drugega bi se s sporazumom pridobilo na času v upanju, da se Iran medtem vojaškim nuklearnim ambicijam odpove oziroma da režim v Teheranu postane manj radikalen. Izkazalo se je, da je bila največja hiba sporazuma, da ga je v imenu ZDA dosegel predsednik Barack Obama. Dovolj, da je njegov naslednik Donald Trump iz njega (in še nekaterih drugih mednarodnih sporazumov iz časa Obame) leta 2018 enostransko odstopil. Na veliko nejevoljo ostalih, predvsem pa evropskih članic sporazuma. Vsekakor je bila to velika napaka, ki bi bila lahko usodna. V praksi je to pomenilo, da ZDA pod Trumpom sankcij zoper Iran niso umaknile, ampak nanj še huje pritisnile z novimi, pričakujoč, da bo Iran zaradi maximum pressure (maksimalnega pritiska) pristal na spremenjeni, se pravi zanj ostrejši sporazum. V resnici pa je to v roku enega leta Iran navedlo, da se tudi sam sporazuma ni več držal v celoti. Manjšim kršitvam so sledile vse večje in Iran se je spet počasi začel približevati kritičnemu trenutku, ko bi imel dovolj ustrezno obogatenega urana za izdelavo atomske bombe.

Iranske jedrske zmogljivosti in jedrski program (Grafika: US Institute of Peace)

S prihodom Joeja Bidena v Belo hišo so ZDA aprila lani nakazale, da bi se v sporazum vrnile. Ura bi se nekako zavrtela nazaj. V danih razmerah vsekakor nekaj, kar širša mednaodna skupnost pozdravlja. Sledila so pogajanja na Dunaju, kjer so medsebojna sporočila ZDA in Irana prenašali evropski diplomati. Zdelo se je, da bodo pogajanja v avstrijski prestolnici ob posredovanju EU obrodila sadove, vendar je marca letos priško do zastoja. Iranska stran je zahtevala, da ZDA Iransko revolucionarno gardo, najudarnejši del iranskih varnostnih sil, umaknejo s spiska terorističnih organizacij. Česar pa ZDA niso sprejele (niti ni bilo to del JCPOA). Vmešala se je še Rusija kot ena od strank sporazuma (tj. stalna članica Varnostnega sveta). Rusija je namreč zahtevala, da se ZDA v primeru dogovora in vrnitve v JCPOA ter dviga sankcij tudi zavežejo, da se sankcije, ki so jih ZDA uvedle zaradi ruskega napada na Ukrajino, ne bodo odrazile na rusko-iransko sodelovanje. Svoje so prispevali še visoki dohodki Irana od prodaje vse dražje nafte, ki so ublažili ekonomski položaj države.

Iran namešča nove centrifuge

Pred dnevi je Iran, ki ne kaže, da bi opustil svoje dvajsetletne vojaške nuklearne ambicije in ki očitno izkorišča okupiranost mednarodne skupnosti z vojno v Ukrajini, sporočil IAEA, da izklaplja 27 nadzornih kamer. S tem je nadzor otežen, če ne celo kar onemogočen. Istočasno pa so Iranci začeli nameščati nove centrifuge. Poteza bi po mnenju IAEA lahko pomenila usodni udarec pogajanjem za oživitev sporazuma. Iran že pred tem ni ustrezno obrazložil, zakaj sledi obogatenega urana na krajih, kjer jih ne bi smelo biti. Čeprav režim v Teheranu še naprej izjavlja svojo zavezanost le civilnemu nuklearnemu programu in pogajanjem, pa imamo kaj lahko opravka z začetkom dokončnega konca JCPOA. Vsekakor gre za nevarno hojo po robu. Zastavlja se vprašanje, kakšne poteze bodo v prihodnjih tednih v odgovor na iranske povlekli drugi akterji. Misli se seveda predvsem na ZDA in Izrael.

Julija se ameriški predsednik Biden odpravlja na obisk v Izrael in Saudsko Arabijo. Za gotovo ne le zaradi zagotovitve večjih količin plina in nafte, ki naj bi zaradi sankcij nadomestile ruske. Govora bo tudi o omenjenih potezah Irana. Vse več je tudi pokazateljev, da časa za diplomatsko rešitev tega problema dejansko zmankuje. Če rešitve ne bo, se bodo napetosti na Bližnjem vzhodu nevarno povečale. Ne samo napetosti med ZDA in Iranom, ampak tudi med Izraelom in Iranom, pa tudi Izraelom in Sirijo, ki uživa iransko in rusko podporo.

Ameriško vodstvo še naprej zatrjuje, da Iranu ne bo dopustilo, da se dokoplje do nuklearnega orožja. Bodo ZDA ali Izrael na koncu posegli po orožju? Vendar pa bi tudi izraelska ali ameriška vojaška akcija (tj. bombardiranje Irana) imeli za iranski nuklearni program zgolj kratkoročne učinke. Lahko ga upočasnita za nekaj mesecev, morda leto, ne moreta pa ga končati, če so se Iranci zanj trdno odločili. Nekaj podobnega je veljalo za dosedanje izraelske in ameriške kibernetične napade in sabotažne akcije.

A-bomba je vprašanje dni, ne tednov

Strokovnjaki menijo, da Iran ta trenutek že ima zadostno količino visoko obogatenega urana (60% čistost) in da lahko pristopi k njegovi obogatitvi do stopnje, potrebne za izdelavo atomske bombe (90% čistost). Gre bolj za vprašanje dni kot tednov (!). Lahko, da bo Teheran s pričetkom izdelave še malo počakal oziroma si skušal pridobiti še kakšno ekonomsko ali drugo koncesijo. Nekaj časa bo vzela tudi montaža bombe na ustrezno raketo ...

Pred nami napeti in negotovi časi. In če bo Iran na koncu atomsko bombo imel, česar ne gre izključiti, jo bo imela tudi Saudska Arabija in še kdo. Vrsta držav v regiji se boji z nuklearnim orožjem oboroženega Irana, ki ne skriva svojih hegemonističnih ambicij in širjenja, vsiljevanja šiitske veje muslimaske vere. Bojijo se tudi možnosti, da bi Iran svojo nuklearno tehnologijo delil še s kom, na primer Sirijo. Priča bomo torej novi oboroževalni tekmi na Bližnjem vzhodu. Pa ne le tam. Rusija v Ukrajini dokazuje, da če atomsko bombo imaš, potem lahko izsiljuješ in mirno napadeš drugo državo oziroma te morajo drugi narodi zaradi bombe spoštovati ali se celo ukloniti tvojim zahtevam.

Z iransko atomsko bombo se ne bo le nadaljevala destabilizirala regija Bližnjega vzhoda, temveč bo ogrožena globalna varnost.