Vojna v Ukrajini, Putinova vojna, je zdaj stara že več kot 100 dni in je dosegla točko zastoja. Enkrat Rusi malce napredujejo v Donbasu, vzhodnih obmejnih deželah Ukrajine, naslednji dan pa slišimo, da so bili ustavljeni in potisnjeni nazaj. Medtem v Ukrajino priteka obljubljena težka oborožitev z večjim dosegom iz Velike Britanije, ZDA in nekaterih evropskih držav, ki bi lahko Ruse potisnila nazaj. Pomoč prihaja pozno in počasi, vseeno človek upa, da gre za več kot le besede. Sergej Lavrov, ruski zunanji minister, sploh ni zadovoljen s tem razvojem podpore Zahoda, ki bi lahko Ukrajino v kratkem času pripeljal do članstva v Evropski uniji, in opozarja na stopnjevanje napetosti. Morda je to tveganje, ki ga mora prevzeti Ukrajina, da bi vzela nazaj izgubljena ozemlja na vzhodu.

Se bo Vladimir Putin prilagajal situaciji, če bo postalo očitno, da so njegove čete potisnjene nazaj? To bodo verjetno prej kot slej spodbudilo nekatere evropske države, ki so zaradi sankcij prizadete, saj so močno odvisne od ruske nafte in plina, ali pa celo simpatizirajo z Rusi, denimo Madžarsko in Srbijo. Vendar si mora Ukrajina prizadevati, da bi dobila nazaj vse ali večino svojega ozemlja, saj ga je izgubila pomemben del, in to mora vključevati Krim, ki ga je Rusija ukradla leta 2014, in vso južno obalo, ključni del ukrajinskega dostopa na morje, preden pristane na pogajanja s svojimi t.i. ruskimi brati.

Iz Evrope na Pacifik

Govori se, da naj bi Putin, ki naj bi bil bolan, bolj sodeloval pri vodenju "posebne vojaške operacije", kot sam imenuje agresijo na Ukrajino. To bi moralo iti Ukrajincem na roke, saj zgodovina kaže, da so diktatorji, ki vodijo vojne na daljavo, le redko uspešni. Španski monarh Filip II., ki je imel diktatorsko moč, in njegovs strašna španska Armada, sta leta 1588 pokleknila pred razmeroma šibko Anglijo, neuspešen je bil tudi Hitler v prejšnjem stoletju.

Ena od nepričakovanih posledic vojne je krepitev Zahoda in njegovega obrambnega zavezništva proti ruski agresiji, tj. zveze NATO. Švedska in Finska sta se odločili za vstop in po tem, kar se je dogajalo, nista potrebovali veliko prepričevanja. Zlasti Finska ima dolgo mejo z Rusijo in dober razlog iz časov druge svetovne vojne, da se boji namenov ruskega medveda. Za NATO mora tudi Evropska unija v prihodnje prevzeti večjo odgovornost za svoje delovanje, saj bodo bodo pozornost ZDA postopoma prevzele kitajske ambicije

Vendar pa je zaradi brexita, čeprav Velika Britanija močno podpira NATO, dejstvo, da je zavezništvo zaradi tega oslabljeno. Zgodovina zveze NATO kaže, da je bil prevladujoče odvisen od ZDA, pri čemer je Britanija igrala drugo najpomembnejšo vlogo. To se mora spremeniti, čeprav bi bilo verjetno lažje, če se brexit ne bi zgodil. Zanimivo je, mimogrede, da je OECD ocenil, da je brexit Britanijo do danes stal že 35 milijard funtov in da bo naslednje leto država v teh težkih časih pokazala ničelno rast. Velika Britanija se bori s posledicami brexita in pandemije covid-19.

Dolgoročno pa mora Evropa z Britanijo ali brez nje prevzeti vodstvo v tem obrambnem zavezništvu. ZDA bodo vse bolj vključene v Pacifik.

Z več ZDA ali z manj?

Zaskrbljujoče je, da so ZDA postale dokaj razdeljena država in da se nekoliko obračajo vase. Ameriška pozornost zunanjim zadevam se je zmanjšala in dokler Američani ne umirijo svojega problema glede lastništva orožja, se bo to nadaljevalo. Trenutno so Združene države edina država na svetu, ki ima več orožja kot ljudi; imajo grozljivo evidenco o nasilju z orožjem in ubojih nedolžnih civilistov. Drugi amandma k ameriški ustavi namreč podeljuje vsakemu polnoletnemu človeku pravico do lastništva in nošenja orožja, navidezno za lastno obrambo in obrambo družine. Republikanska stranka meni, da je to sveto in ne bo dopuščala nobenih sprememb ali prilagoditev drugega amandmaja. Morda je to veljalo v začetnih letih 19. stoletja, a zdaj lastništvo orožja ni več potrebno, saj obstaja velika, oborožena policija in je tistih brezpravnih dni 19. stoletja konec – čeprav človek včasih podvomi v to!

Morda se človek vpraša, zakaj je temu tako. Postane jasno, kje je moč republikanske stranke v primerjavi z demokrati. Slednji pridobijo večino svoje podpore iz mestnih območij, ki jih najdemo večinoma v obalnih državah, medtem ko je republikanski delež v številnih državah z velikimi površinami s številnimi podeželskimi skupnostmi. Medtem ko senat, zgornji dom, sestavljata dva člana na državo za razliko od kongresa, pa je spodnji dom precej bolj reprezentativen za prebivalstvo in veliko večji glede na število članov. Postane razumljivo, kako je kongres frustriran, ker ne more nič narediti, saj v senatu na splošno prevladujejo republikanci.

George Friedman je v svoji knjigi Naslednjih 100 let iz leta 2008 predvideval, da bodo ZDA v poznejšem delu tega stoletja postopoma v zatonu. Namig za Evropo. Vendar pa destruktivna narava politike v Ameriki v zadnjih nekaj letih z vse bolj opaznimi ekstremi povzroča zaskrbljenost, da bo do tega zatona dejansko prišlo prej, kot je bilo predvideno, razen če se seveda država ne spravi spet skupaj.

Medtem pa Kitajska, ko je svet ukvarjal s Putinova vojno, prikrito in vztrajno povečuje svoj vpliv v pacifiški regiji. Podpisala je sporazum o pomoči s Salomonovimi otoki, kar je vznemirilo Avstralijo in druge pacifiške otoke. Kitajska je zabrenčala avstralskemu letalu v mednarodnem zračnem prostoru, naj se umakne, in se tiho premaknila skupaj z oboroževanjem obrambe njihovih umetnih otokov. Če bodo Kitajci videli, da je Zahod še vedno preokupiran z Rusijo, potem bodo morda naredili korak proti Tajvanu. To bi bil dober razlog za ZDA, da bodo od zdaj naprej posebno pozorne na zahodni Pacifik. In da bodo od Evrope in Britanije pričakovale, da se posvetita Putinovi vojni in njenim političnim posledicam.

Objavo prispevka je omogočil IFIMES, Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije iz Ljubljane.