V Sloveniji levi in desni politični pol ne tekmujeta pod enakimi pogoji (level playing field). Desnica kolesari navkreber, levica pa po hribu navzdol, ali kvečjemu po ravnini okoli parlamenta, ko je desnica na oblasti. Od osamosvojitve dalje levica nadzoruje večino podsistemov, začenši z mediji. Desnica se je očitno sprijaznila s serijskimi volilnimi porazi. Ali je za sedanje stanje res kriva izključno t.i. globoka država? Samorefleksije o lastnih napakah in debat o alternativnih pristopih je tudi po zadnjih volitvah na desnici malo. Zaradi tega se v pričujočem zapisu se ne bom spuščal v več deset let stare napake (morebitna izvedba lustracije, spodleteli poskusi ustanavljanja desnega dnevnika itd.) niti ne v napake, ki jih je zagrešila Janševa vlada. Še najmanj pa tiste, ki jih navajajo njeni nasprotniki (domnevne kršitve človekovih pravic, represija, uničevanje pravne države itd.) in Ljudmila Novak, evropska poslanka NSi. Izhajal bom iz stališča, da so bile med epidemijo Covid-19 seveda storjene napake, a da je vlada na splošno dobro opravila svoje delo in odlično predsedovala Evropski uniji. 

Razlogi za serijske volilne poraze desnih vlad so bolj "sistemski" in niso neposredno povezani s kvaliteto njenega vladanja. Desnica bi si morala za uvod zastaviti naslednjih deset vprašanj in poskusiti na njih odgovoriti:

1. Zakaj je desni politični pol že trideset let odvisen od ene osebe?

Tudi če Janši priznamo vse zgodovinske zasluge, ki mu jih prepisujejo podporniki, od osamosvojitve do sposobnosti pri vodenju stranke in vlade, ostaja dejstvo, da ni politično higienično, da ena in ista oseba že 29 let vodi stranko in s tem desno politično opcijo. Tudi zato ne, ker je opcija, ki jo vodi, tri četrt tega časa preživela v opoziciji. Najbolj pogosta obrazložitev - da je Janša edini, ki je sposoben parirati levemu establishmentu - je svojevrsten avtogol. Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ki bi lahko kljuboval nasprotnemu polu, potem se lahko legitimno vprašamo, ali je kadrovsko resnično usposobljena voditi državo. Nobena perspektivna država, stranka, podjetje ali organizacija ne more biti odvisna od ene same osebe.

Ni dvoma, da bo levica s pomočjo medijev diskreditirala vsakogar, ki bo nasledil Janšo. Vendar bi bilo vsaj na začetku njeno delo oteženo, saj za tako početje ne bi imela trideset let podlage. Danes je beseda Janša za mnoge kot zvonec, ki so ga pred obroki slišali Pavlovi psi. Veliko volivcem se od jeze takoj spenijo usta; sproži se jim avtomatičen refleks, s katerim podprejo prvega Cerarja, Šarca ali Goloba, ki jim ga establishment ponuja. Nimamo več volitev, imamo le referendume o Janši. Ni več pomembno, kaj Janša reče, ali njegova vlada predlaga ali doseže (nižje davke, višje plače, nizko brezposelnost, visoko gospodarsko rast, prepoznavnost Slovenije v svetu z obiskom Kijeva med ruskim napadom itd.). Vse je a priori narobe. To je za sredinsko-desno opcijo težava, ki terja spremembe in nove pristope, ne glede na to, ali Janša za to nosi krivdo ali ne.  

Za tiste, ki vam je Golob že začel najedati živce s svojimi floskulami o prijaznosti, samohvalo ob lažni ponižnosti, svojimi "ne hvala!" itd., si predstavljajte, da bi ga morali gledati še nadaljnjih trideset let. Tako se počutijo mnogi, ki Janše ne marajo in niso nujno pristaši levice. Pride čas, ko se mora tudi top player NBA franšize ali nogometnega kluba umakniti, da mlajši igralci zacvetijo in da klub dobi nov zagon. Odgovor na to, če je ta trenutek za stranko že prišel, mora podati "franšiza" SDS sama, vendar je vprašanje legitimno in terja resno samorefleksijo, in to ne samega Janše.

2. Kje so "ne-leve" liberalne stranke?

Zakaj so se skozi leta vsi poskusi ustanovitve "ne-levih" liberalnih strank izjalovili? Od propada Državljanske liste v Državnem zboru ni več liberalno usmerjene in ne a priori leve stranke. Paradoks je, da je na gospodarskem področju temu najbliže krščansko-demokratska NSi. Zadnji poskus "ne-leve" sredinske stranke s Povežimo Slovenijo (ki pa ni vsebovala le liberalnih komponent) je propadel tudi zato, ker jo je v ključnih soočenjih predstavljal Zdravko Počivalšek (in ne morda Alojz Kovšca), ki je bil v očeh javnosti "kompromitiran" z afero zdravstvena oprema.

Kljub temu se človek lahko upravičeno sprašuje, ali v Sloveniji preprosto nimamo kritične mase ljudi, ki bi bili liberalno usmerjeni tako na družbenem kot gospodarskem področju. Če malo poenostavim: ljudi, ki bi obsojali tako fašizem kot komunizem, podpirali pravice LGBTIQ+ skupnosti, legalizacijo marihuane (vsaj za medicinske namene) in katerih prvi refleks ob omembi gospodarstva ne bi bil, kako javni denar porazdeliti po principu uravnilovke (višji davki), ampak bi jim bila prioriteta ustvariti večjo blaginjo.

Brez liberalne stranke, čigar predstavniki ne bi romali v Dražgoše ali pa, če hočete, v Kočevski Rog, se bo nadaljeval proces polarizacije med vedno bolj zagrenjeno in manj liberalno Janševo desnico in vedno bolj radikalno in manj liberalno anti-janšistično levico.

3. Kje je desna civilna družba?

Verjetno drži, da je civilna družba po svoji naravi povsod v Evropski uniji precej bolj nagnjena v levo kot v desno. Mlajši ljudje, ki so praviloma gonilna sila civilne družbe in aktivnih nevladnih organizacij, so bolj idealistični, v skladu z apokrifnim citatom "kdor ni levo usmerjen pri dvajsetih, nima srca, kdor ni desno usmerjen pri štiridesetih, nima možganov" in so se bolj pripravljeni družbeno aktivirati okoli tematik, s katerimi se praviloma ukvarja civilna družba. V Sloveniji je dominacija leve civilne družbe, ki je pogosto popolnoma spojena z levim establishmentom, skoraj popolna. Deloma to izhaja iz dejstva, da je establishment sebi prijazno in zvesto civilno družbo (v obliki nevladnih organizacij) vseskozi financiral, ko je bil na oblasti. V Sloveniji nevladne organizacije v veliki meri financira vlada, kar je deloma tudi posledica naše majhnosti. Vlade pa so bile 75 % časa v rokah levosredinskih oziroma levih strank.

Vseeno se sprašujem, zakaj mi pride na misel le Zbor za republiko (ostalim se opravičujem), ko pomislim na desno civilno družbo. Ta se v osrednjih medijih pojavlja vse redkeje in morda ne po lastni krivdi. Sestavljajo ga ugledni intelektualci, ki pa večinoma niso več rosno mladi. 

Danes nimamo civilne družbe, ki bi bila sposobna sklicati množične ulične proteste proti levi vladi brez neposredne podpore SDS. Rumene jopiče so mediji že diskvalificirali, ker naj bi bili kontaminirani z elementi skrajne desnice. Medtem pa je paradiranje z rdečimi zvezdami in podobami diktatorjev za naš demokratično tenkočutni mainstream popolnoma sprejemljivo.

Zakaj je protiutež levi civilni družbi v Sloveniji osnovana le na katolicizmu oziroma na Cerkvi in z njo povezanimi organizacijami? S tem seveda ni nič narobe, to je popolnoma legitimen del civilne družbe, ne glede na to, kar si misli predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Vendar, kje so laične, liberalno usmerjene civilnodružbene organizacije? Kje so desni mirovni inštituti, think-tanks, ki bi v javnosti zagovarjali svobodo posameznika (ne Golobov psevdo-liberalizem à la Luka Mesec), delovanje trga, podjetništvo in načela gospodarskega liberalizma? Trenutno se za to v Sloveniji zavzemajo le posamezni intelektualci, predvsem univerzitetni profesorji.

4. Kje so desni javni intelektualci?

Zdi se mi, da se je tekom let število desnih (oziroma "ne-levih2) intelektualcev, ki se oglašajo v javnosti, postopno zmanjšalo (razen če so šli vsi na tviter?). Nekoč so se oglašali tudi v mainstream medijih, danes jih najdemo le v publikacijah, ki so ožigosane kot desne ali katoliške in torej za leve volivce že a priori "neobjektivne". Portal+ je bržkone edina izjema. Posledično imajo "ne-levi" argumenti v javnosti vedno manjšo težo oziroma se vse težje uveljavljajo izven krogov, v katerih prepričujejo že prepričane. Težko je oceniti, koliko si je za to desnica kriva sama (npr. ker so se nekateri javni intelektualci od nje oddaljili) in v kakšni meri so jih levičarji izrinili in getoizirali, kakor danes počnejo z "ne-levimi" (pardon, "neprofesionalnimi") novinarji na RTV Slovenija. Dejstvo je, da je prepoznavnih in aktivnih javnih intelektualcev na desnici relativno malo. Pogrešam prispevke Draga Jančarja.

5. Zakaj se je SDS (Janša) tekom let tako radikaliziral?

SDS se ni programsko radikalizirala. Tudi glede socialnih, družinskih in migrantskih tem je v resnici razmeroma zmerna, vsaj v primerjavi s tem, kar slišimo iz ust desnih italijanskih politikov, recimo.  Je pa res, da se je tekom let Janševa retorika radikalizirala, predvsem preko tviterja. Čeprav so iz človeškega vidika njegove reakcije razumljive glede na gnojnico, ki jo nanj zlivajo nasprotniki, je jezna (ali vsaj zelo polemična) uporaba tviterja Janši nedvomno bolj škodila kot koristila. Na ta način sicer neposredno komunicira z ljudmi mimo maistream medijev, a s tem motivira le tiste, ki so tako ali tako njegovi pristaši. Ostalim pa ponuja le dodatno municijo, ki jo spretno uporabljajo proti njemu tako doma kot v tujini.

6. Zakaj se desnica ni jasno distancirala od Orbana?

Sovražnik našega sovražnika ni nujno naš prijatelj. Iliberalna demokracija, ki jo zagovarja Viktor Orban, ne more biti zgled. V resnici se temu neliberalnemu modelu najbolj približuje naš levi pol. Z Golobom smo dobili še pospešek v to smer, saj se napoveduje popoln prevzem javne RTV z navidezno "depolitizacijo", ki naj bi nadzor vrnila levi civilni družbi (glej točko 3). Gre za staro finto; pred nekaj leti je bivši predsednik zveze komunistov vodil Svet RTV kot predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije.

Desnica (in še posebej Janša) bi se morala jasno ograditi od Orbana. Ruska agresijo na Ukrajino je jasno pokazala, da Janša in Orban nimata istih instinktov glede evroatlantskih povezav. Podaljšanje izrednih razmer na madžarskem zaradi vojne je še en dokaz, da z Orbanom ni dobro češnje zobat. Naša desnica ima ta hip idealno priliko za prekinitev "diplomatskih stikov" z madžarskim avtokratom, edinim Putinovim zaveznikov v Evropski uniji.

7. Zakaj desne stranke niso več "pomladne"? 

Nekoč so se desne stranke naslavljale s pridevnikom "pomladne". Ta je imel sprva pozitiven prizvok, saj je ljudi spominjal, katere stranke so bile nosilke slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Z leti pa se je ta politični branding izgubil, čeprav sta SDS in NSi še zmeraj osrednji stranki. Všečne pridevnike, npr. liberalnost in svoboda, ki se drugod povezujejo z desnimi opcijami, si je danes prisvojila levica. Z leti je pomladne stranke prekvalificirala iz desnosredinskih v desnico, pogosto celo v skrajno desnico. Tak branding je porazen in že sam po sebi odnese nekaj odstotnih točk na volitvah. Tisti, ki zelo malo vedo o politiki, praviloma vedo le to, da ne bodo volili "ta desnih". Morda za "pomladnike" bi.

Seveda je absurd, da si stranke, ki niso sposobne obsoditi komunizma, doma in v tujini polnijo usta s človekovimi pravicami, svobodo, neodvisnimi institucijami itd. Kdaj se je pomladna opcija pustila izriniti s tega terena?

8. Zakaj je desnica zanemarila kanale obveščanja tujih think-tankov?

Levica je v zadnjih letih uspešno izvozila in nato ponovno uvozila alarm o koncu demokracije na Slovenskem, kadar je na oblasti desnica. V Slovenijo občasno prihajajo analitiki raznih organizacij (think-tankov), ki spremljajo tukajšnja politična dogajanja in vplivajo na njeno podobo v tujini. Mediji le redko poročajo o tovrstnih misijah, ker praviloma niso javne. Tuji analitiki se sestanejo z uglednimi profesorji, analitiki, novinarji, vodji institucij itd. Praviloma se obračajo na ene in iste "neodvisne strokovnjake". Med njimi so pogosto podpisniki raznih apelov in pisem o koncu sveta, ki jih serijsko sestavlja leva inteligenca, ko desnica prevzame oblast. Ti analitiki zunanjim opazovalcem skupaj narišejo koherentno sliko dogajanj v Sloveniji. Po svoji podobi kajpak. Kdor poda alternativni pogled, je v manjšini in torej "desničar". Kakor na javni RTV se analitiki delijo v dve kategoriji: "profesionalni in objektivni" in "desni". Teh slednjih je "jebeno manj".

Ni dvoma, da je levica veliko bolj omrežena v tujini. Delno je to neizbežno, saj močno prevladuje v ključnih poklicih in institucionalnih položajih (med novinarji, univerzitetnimi profesorji itd.). Vseeno ostaja občutek, da je desnica močno zanemarila ta vidik informiranja tujine. Mnenja o državah se namreč ne oblikujejo le na najvišji ravni.

9. Zakaj je desnica zanemarila kanale obveščanja tujih medijev?

Ni dvoma, da je levica na splošno tudi bolj media-savvy (spretna z mediji) od desnice in je bistveno bolj uspešna pri plasiranju svoje resnice v tujino. Dan po zadnjih volitvah je bruseljski portal Politico, ki ga berejo uslužbenci evropskih institucij, citiral "political scientist Alem Maksuti", ki je bralcem zagotavljal, da Janša v Trumpovem slogu rezultata slovenskih volitev ne bo priznal, kar je bila seveda čista izmišljotina. Alem Maksuti je par dni pred volitvami na tviterju čivknil: "Sesuva se vam svet pred očmi? Vem. Ni lahko. Dominacija debilov je težka za vsak narod/nacijo." in "Recite ne: JJ, Jančičem, Požarjem, Pirkovičem, Možinam, Pezdirjem in ostalim podkapacitiranim kljukcem, ki vam državo Slovenijo želijo spremeniti v ritno luknjo." Le par dni zatem je gospod kot "neodvisni analitik" pomagal ustvarjati objektivno mnenje o Sloveniji v tujini. Druga oseba, ki jo je članek citiral, je bila - uganite - sindikalistka Tea Jarc ... 

Ni vseeno, kaj pišejo tuji mediji in koga citirajo, saj vplivajo na ugled Slovenije in na podobo slovenske desnice. Posledice imajo tudi na slovenske volivce, saj tuja mnenja levica uporablja doma kot dokaz, da so njena stališča objektivna.  

Ne vem, če se desnica sistematično odziva na dezinformacije ali enostransko poročanje, če smo bolj prizanesljivi, v tujih člankih. Na primer s prijaznimi pismi uredništvom, v katerih jih opozarja, da predstavljajo le eno stran zgodbe. Morda se, pa je pri tem neuspešna, ker imajo določene publikacije pač svojo agendo. Jezni tviti politikov o novinarjih, ki so tovrstne članke napisali, so prav gotovo kontraproduktivni.

10. Zakaj desnica v tujini ne kontrira levici s svojimi "narratives"

V dobi post-resnice in miselnih mehurčkov so media narratives, medijske pripovedi, ključnega pomena. Tuji politiki ali bruseljske komisarke in komisarji nimajo časa za poglobljene analize o Sloveniji, ki le redkokoga zanimajo. Resnica se žal ustvarja na podlagi enostavnih sloganov, po možnosti takih, ki se jih bralec z lahkoto zapomni, ker se povezujejo na nekaj, kar že pozna in razume, ali ker so duhoviti kot kakšen reklamni jingle, ki se nam vtisne v spomin, pa če to želimo ali ne.

Med pandemijo je bila levica še posebej uspešna v lansiranju tovrstnih narratives v tujino, saj ljudje dolgo časa niso potovali in je malokdo osebno preverjal novice, ki so prihajale iz Slovenije. Italijanski in francoski mediji so poročali, da v Sloveniji vlada izkorišča Covid-19 za omejevanje pravic, medtem ko se Italijani in Francozi niso smeli oddaljiti za več kot nekaj sto metrov od svojih stanovanj. Doma smo slišali, da naj bi bila Slovenija edina država, v kateri je vlada sprejemala ukrepe z odloki, čeprav je med drugimi to počela tudi vlada Maria Draghija v sosednji Italiji. Tudi tam so bile polemike in dileme o ustavnosti odlokov, a je prevladalo mnenje, da so bili v izrednih razmerah neizogibni.

V tujih medijih so pisali o represiji slovenske vlade, omejevanju pravice do protestov itd. kakor, da se podobne reči niso dogajale v Nemčiji ali na Nizozemskem (vključno z uporabo solzivcev in vodnih topov). Levica je zmagala v informacijski vojni v trenutku, ko je v tujino izvozila enačbo Janša = Orban. Janša jim je s svojimi polemični čivki delo še olajšal, saj so mnogi tuji mediji zanj začeli uporabljati naziv Marshal Twitto, ki jim ga je verjetno prav tako prišepnil nekdo iz Slovenije. Prepričan sem, da se je povprečni bralec Politica in drugih vplivnih publikacij o Sloveniji spomnil izključno enačbo: Janša = Maršal Twitto = Orban, iz katere je sledilo, da je Janša nadziral medije, ustavno sodišče, sodstvo itd. in da so v Sloveniji demokratične in proevropske sile na levici.

Desnica v tujini nima svoje koherentne in enostavne narrative. Teza, da je pri nas postkomunistična globoka država ugrabila državo, ne zadostuje. Desnica bi morala EU nenehno spominjati, da v Sloveniji so in so vedno bile proevropske sile na desnici. Morala bi bolj poudarjati svoja pro evroatlantska (NATO) in pro-EU stališča (zagovarjanje štirih svoboščin notranjega trga: prosti pretok storitev, oseb, kapitala in blaga). V EU bi moral zazvoniti alarm, ko v slovenski vladi sedi stranka Levica. To je enako, kot bi nemško vlado sestavljala Die Linke. 

Je desnica sposobna analizirati lastne napake in spremeniti strategijo, ali bo v nedogled tarnala nad nepravičnim svetom, v katerem so za vse krivi levičarji?