Razkrivamo

Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?

Medtem ko ruska propaganda poskuša prepričati evropsko in zahodno javnost, kako njihovi politiki s sankcijami proti Putinovem režimu nesmiselno škodujejo zlasti interesom svojih držav in državljanov, kako potiskajo svoje države v območje inflacije in recesije, pa je na drugi strani rusko gospodarstvo, po velikosti primerljivo z italijanskim, že vstopilo v kritično fazo, saj je povsem odvisno od izvoza surovin. Ne drži torej, da je Rusija neuničljiva, da je enostavno prevelika, da bi lahko propadla ("Too big to fail."); to negira že statistika oziroma struktura uvoza, ki kaže, da je Rusija povsem odvisna od uvoza zahodne tehnologije in da se bodo dejanske posledice sankcij začele kazati šele v prihodnjih mesecih. Tudi njena vojaška industrija se počasi ustavlja, saj ji zaradi embarga zmanjkuje sestavnih delov. Tako je zdaj denimo povsem ustavljena proizvodnja novih bojnih tankov v podjetju Uralvagonzavod, ki je tudi edini proizvajalec tankov v Rusiji. Kremelj bo zato na fronto primoran pošiljati vse, kar ima - tudi tanke iz časov II. svetovne vojne.

27.06.2022 19:00
Piše: Maksimiljan Fras
Ključne besede:   Rusija   Ukrajina   vojna   Michael Horowitz   Zahod   Kitajska   Kamil Galeev   Putin   vojaška industrija   oligarhi   Uralvagonzavod   uvoz   nafta

Foto: Wikimedia / Vitali Kuzmin

Vlaganje v blaginjo svojih državljanov bi bilo za Kremelj gotovo bolj smiselno od predajanja revanšizmu in lova na sanje o imperialni veličini. A to bi bilo, se zdi, v nasprotju z njegovo naravo.

V poletnih tednih, ki so pred nami, vstopa vojna v Ukrajini v kočljivo fazo. Po eni strani zanimanje javnosti za dnevne novice o vojni zaradi njenega trajanja polagoma usiha. Tudi poročanje o spopadih se umika ali pa se je že umaknilo z naslovnic osrednjih medijev. Nekatere medijske hiše so po besedah geopolitičnega in varnostnega analitika Michaela Horowitza zaradi klestenja stroškov že začele celo z odpoklici svojih vojnih poročevalcev iz Ukrajine. Obenem pa stopamo v čas poletnih dopustov, ko tudi sicer močno upade zanimanje javnosti za politične novice, sploh za mednarodno politiko. Po drugi strani pa stroški te vojne tudi izven Ukrajine vztrajno naraščajo in ljudje na Zahodu so ob velikih podražitvah energentov ter ob napovedanih velikih podražitvah živil na resni preizkušnji. Gre namreč za neposreden pritisk na denarnice zahodnih potrošnikov, ki ga Rusija poskuša uporabiti kot vzvod za pritisk na Zelenskega, da bi na ta način lažje izsilila svoje vojne cilje. Hkrati pa ukrajinska vojska, kot izpostavlja Horowitz, ravno v tem času izvaja prehod iz ruskih oborožitvenih sistemov na zahodne, zaradi česar v tem trenutku potrebuje še toliko več pozornosti Zahoda, ne pa manj. Prehod na zahodne oborožitvene sisteme je sicer pred tem uspešno zaključilo že več drugih držav v regiji, kot recimo Poljska, a je Ukrajina prva, ki je to prisiljena početi kar sredi vojne.

 

Medtem ko so naše denarnice zaradi vojne v Ukrajini pod vse večjim inflacijskim pritiskom in ko nas ekonomisti že svarijo pred nevarnostjo recesije, je na mestu, da si v nekaj kratkih besedah ogledamo tudi rusko gospodarstvo. Kako torej izgleda? Če na spletnem portalu The Observatory of Economic Complexity (OEC) prikličemo podatke o strukturi izvoza Rusije, recimo za leto 2018, dobimo naslednji grafični prikaz.

 

 

Struktura izvoza Ruske federacije leta 2018. 

 

 

Iz prikaza je razvidno, da je Rusija kritično odvisna od izvoza fosilnih goriv, rud in drugih naravnih bogastev –  torej od izvoza surovin. Takšna struktura izvoza, ki temelji v glavnem na surovinah, pa nikakor ni značilna za razvite industrijske države. Še več: ves ta izvoz surovin ustvarja le nekaj izjemno velikih podjetij, kot so Gazprom, Rosneft, Lukoil, Novatek, Tatneft, Surgutneftegas (nafta, zemeljski plin), Nornickel (rudniki niklja in paladija), Polyus (rudniki zlata), PhosAgro (fosfati), NLMK, Severstal, Evraz, Mechel (rudarstvo, jeklarstvo) ... To so tudi največja ruska podjetja. Med njimi je seveda daleč največje Gazprom, ki je po tržni kapitalizaciji (134 milijard USD) na 82. mestu na svetu. Drugo največje rusko podjetje je Rosneft, s tržno kapitalizacijo 67,1 milijarde USD. Sploh boste med največjimi ruskimi podjetji našli le še za vzorec takšnih, ki se ne ukvarjajo s pridobivanjem rudnin, in sicer: OMZ (težka industrija), Sberbank (bančništvo), Magnit (maloprodajna trgovska veriga), MTS (operater mobilnega omrežja) in Rosseti (elektroenergetika). 

 

Če za primerjavo pogledamo recimo strukturo izvoza Turčije, kjer je na oblasti nek drug avtokrat, lahko zlahka opazimo, da je turško gospodarstvo veliko kompleksnejše in bolj raznoliko od ruskega.

 

 

Struktura izvoza Turčije leta 2018. 

 

 

Glavnino turškega izvoza opravijo številna majhna in mikro podjetja iz različnih sektorjev gospodarstva. Vso to množico manjših podjetij pa avtokratska oblast veliko težje nadzira za razliko od pregledne peščice ogromnih podjetij, kot je to v primeru Rusije. Tako je bilo v Turčiji z izvozom ustvarjenega veliko premoženja, ki je neodvisno od aktualne oblasti, medtem ko je bilo v Rusiji z izvozom nasprotno ustvarjenega le zanemarljivo malo premoženja, ki ne bi bilo pod polnim nadzorom Kremlja. Neposredni odraz izvoza Rusije je po drugi strani tudi struktura njenega uvoza.

 

 

Struktura uvoza Ruske federacije leta 2018.

 

 

Iz strukture uvoza je razvidno, da je Rusija povsem odvisna od uvoza zahodne tehnologije. Vse, kar v svojih tovarnah kljub vsemu sama proizvaja, pa to počne na zahodnih obdelovalnih strojih, z zahodnim softverom in z zahodnimi sestavnimi deli. Tudi ruska vojaška industrija ni v tem pogledu nobena izjema. Rusija je torej globoko vpeta v zahodne tehnološke verige. Zato ne preseneča izjemna kompatibilnost ruskega gospodarstva z nemškim: vse, kar Nemčija proizvaja, Rusija tudi uvaža, in Nemčija svoje potrebe po surovinah izvrstno pokriva z uvozom iz Rusije. Zdaj morda porečete: Toda Rusija je vendar znana po izjemnih znanstvenikih in odličnih matematikih, pa tudi sovjetski inženirji so bili spretni! Kako torej, da danes Rusija sama ni zmožna proizvajati tako rekoč ničesar, kar bi bilo konkurenčno na svetovnih trgih?

 

 

Matrica mafijske ekonomije

 

Poznavalec ruske stvarnosti, tatarski novinar Kamil Galeev, poskuša ta fenomen razložiti zahodni javnosti na primeru t.i. krvavih avokadov. Tako pravimo tistim avokadom, katerih proizvodnjo v Mehiki nadzirajo narkokarteli. Pravzaprav narkokarteli nadzirajo skoraj vso proizvodnjo avokadov v Mehiki, ki velja za daleč največjo proizvajalko teh sadežev na svetu. Zato s kupovanjem mehiških avokadov nehote financiramo organizirani kriminal. V skladu s teorijo države Mancurja Olsona, profesorja na Univerzi v Marylandu, bi mehiške narkokartele lahko imeli celo za nekakšne proto-države oziroma zametke držav. Nenazadnje so tudi njihovi dobro opremljeni borci po videzu večkrat bolj podobni redni vojski kot pa temu, kar v resnici so - torej oboroženim kriminalcem. Toda zakaj so se karteli lotili ravno posla z avokadi in ne recimo posla z izdelavo pohištva ali pa mobilnih aplikacij? V tem tiči bistvo: mafijci so namreč sami po sebi precej preprosti ljudje. Ne zmorejo upravljati proizvodnje nečesa zapletenega, ne da bi takšno proizvodnjo bodisi kmalu povsem uničili, ali pa se ob njej sami spremenili v nekaj, kar ne bi bilo več podobno mafiji.

 

 

Kako to, da danes Rusija ni zmožna proizvajati tako rekoč ničesar, kar bi bilo konkurenčno na svetovnih trgih?

 

 

Predstavljajte si namreč, da se mafijci lotijo nekega zapletenega posla in se zato morajo neposredno soočiti s schumpeterjansko kreativno destrukcijo. V tem primeru bi kmalu morali začeti rekrutirati t.i. nerde (štreberje, čeprav v slovenščini za ta angleški izraz nimamo ustreznega prevoda, nanaša pa se na čudaške intelektualce, ki so se pripravljeni obsesivno ukvarjati s temami, ki za večino ljudi veljajo kot manj zanimive). Nato bi tem nerdom morali začeti omogočati tudi napredovanje v organizaciji. In prej ali slej bi se razmerje moči znotraj takšne mafijske tolpe nepovratno nagnilo v prid nerdov. Kajti procesi, ki so kritično pomembni za obstoj neke organizacije, določajo tudi njen razvoj. Zato je zelo pomembno, da imajo tisti, ki te procese zagotavljajo, v organizaciji večji vpliv. Toda to je tudi način, kako nekdanji mogočneži postanejo nepomembni.

 

Zato ekonomski procesi v razmerju do oblasti nikoli niso bili nekaj nevtralnega, temveč predstavljajo enega glavnih dejavnikov v evoluciji oblastnih struktur. To tudi pojasni, zakaj bi bili mnogi na oblasti pripravljeni celo sabotirati gospodarski razvoj: če ga namreč nimajo povsem pod nadzorom in je zanje preveč zapleten, da bi ga lahko sami upravljali, se bo razmerje moči prej ko slej prevesilo njim v škodo. Zato so torej mehiški narkokarteli za svoj legalni posel izbrali tako preprosto dejavnost, kot je pridelava in izvoz avokada. Nasilje in grožnje mafijcev pa so v tem primeru zgolj njihova proizvodna sredstva, s katerimi sploh pridejo do teh sadežev.

 

 

Putinovi oligarhi in osebni prijatelji v Rusiji povsem obvladujejo nafto in zemeljski plin. (vir: Wikipedia)

 

 

Če si zdaj pobližje pogledamo hierarhijo dominantnosti znotraj ruskega gospodarstva, vidimo, da nafto in zemeljski plin povsem obvladujejo Putinovi osebni prijatelji. To je najdonosnejši in tudi najpreprostejši posel, kjer lahko prosto odiraš, ne da bi obstajala nevarnost, da boš ta posel ob tem tudi takoj uničil. Pod to najdominantnejšo in najpreprostejšo interesno skupino Putinovih prijateljev se nahaja že manj dominantna skupina metalurških oligarhov, ki so prišli do premoženja še v devetdesetih letih 20. stoletja. Medtem ko so stare naftne in plinske mogotce pod Putinovo vladavino razlastili, so tem metalurškim oligarhom večinoma prizanesli, ker je metalurški posel že prezapleten, da bi ga lahko Putinovi osebni prijatelji neposredno nadzirali, čeprav je metalurgija v resnici še vedno precej ekstraktivna panoga.

 

Res kompleksne gospodarske panoge, kot recimo strojna industrija, pa stojijo v ruski hierarhiji dominantnosti zelo nizko. To je zelo pomembno za gospodarsko prihodnost Rusije, kajti kompleksne gospodarske panoge vodijo zelo šibke interesne skupine. Tisti, ki imajo v državi več moči, tolerirajo te nerde v strojništvu in podobnih kompleksnih panogah, ker nekdo pač mora opraviti to delo, vendar pa jih istočasno izžemajo, kolikor je le mogoče in jih ovirajo pri tem, da res obogateli. Bogatejši kot bi postali upravljalci kompleksnejših gospodarskih panog, večja bi bila namreč nevarnost, da se ravnovesje moči v državi spremeni v njihovo korist. To pa je nesprejemljivo. Hierarhija domanantnosti v Rusiji je zato v negativnem razmerju z gospodarsko kompleksnosjo. Bližje kot ste torej v Rusiji središču moči, bolj ste podoben mafijcu, bolj preprosti ste in kot takšen enostavno ne zmorete upravljati česarkoli bolj zapletenega.

 

 

Kako pa je z vojaško industrijo?

 

Med staro sovjetsko vojaško industrijsko proizvodnjo in današnjo rusko je veliko manj kontinuitete, kot si to predstavlja večina ljudi. V devetdesetih letih 20. stoletja je namreč ruski vojaški industrijski kompleks doživel katastrofo. Ruska federacija je sicer podedovala večino sovjetske oborožitve, toda le majhen del sovjetskega gospodarskega potenciala. Takratnemu gospodarskemu upadu je sledil padec vladnih izdatkov za vojsko. Ker tovarne oborožitvene industrije niso prejemale naročil, so se znašle v krizi: prenehale so plačevati delavce in niso kupovale skoraj nič novih obdelovalnih strojev, s čimer je ugasnila tudi sovjetska industrija strojnega orodja. Hkrati se je prekinil dotok novega kadra v te tovarne, s čimer se je prekinil tudi prenos znanja. Na ta način je kolaps doživela ne le ruska vojaška industrija, temveč celotna tehnološka veriga.

 

 

Zaradi nedobavljivosti sestavnih delov iz uvoza je na primer zdaj povsem ustavljena proizvodnja novih bojnih tankov v podjetju Uralvagonzavod, ki je sicer edini proizvajalec tankov v Rusiji.

 

Po Putinovem prihodu na oblast se je Rusija z dohodki od izvoza nafte in zemeljskega plina odločila obnoviti svoj vojaški potencial. To pomeni, da je Rusija spet začela vlagati denar v vojsko, ta pa je začela izdajati naročila tovarnam oborožitvene industrije, ki pa zdaj niso bile več sposobne zadostiti nepričakovanemu povpraševanju, saj jim je za kaj takega primanjkovalo tako obdelovalnih strojev kot tudi delavcev, ki bi bili vešči upravljanja z njimi. Zato je Kremelj sklenil, da bo za potrebe svojega gospodarstva preprosto kupoval zahodne obdelovalne stroje. Tako so danes skoraj vsi ruski obdelovalni stroji iz uvoza, večinoma iz Nemčije, pri čemer je 85 % teh uvoženih obdelovalnih strojev namenjenih ruski vojaški industriji.

 

Čeprav Nemčija sicer zagotavlja levji delež obdelovalnih strojev za rusko vojaško proizvodnjo, pa se ruske tovarne oborožitvene industrije z njimi oskrbujejo tudi drugje: v Švici, Italiji, ZDA, na Japonskem itd. Na ta način je Rusija v zadnjih letih med drugim uspela vzpostaviti obsežno proizvodnjo raketnih izstrelkov in topovskih granat, ki zdaj daleč presega tovrstne proizvodne kapacitete ZDA. Posledice tega so nazorno vidne na bojiščih v Ukrajini, kjer ruska stran razpolaga z neprimerno večjo ognjeno močjo kot ukrajinska. Vendar je po drugi strani popolna odvisnost Rusije od uvoza zahodne tehnologije tudi njena velika šibka točka. Zato lahko imajo ekonomske sankcije toliko večji učinek, posebej če se dosledno izvajajo. Zaradi nedobavljivosti sestavnih delov iz uvoza je na primer zdaj povsem ustavljena proizvodnja novih bojnih tankov v podjetju Uralvagonzavod, ki je sicer edini proizvajalec tankov v Rusiji.

 

 

Putin in Ši Džinping skupaj pečeta palačinke, vendar pa gospodarsko sodelovanje nikakor ne sledi političnemu.

 

 

Posebnost ruske vojaške industrije pa je tudi v tem, da se kljub velikemu naslanjanju na zahodno tehnologijo do zdaj nikakor ni hotela posluževati tudi uvoza kitajske tehnologije, kar je vsaj nenavadno glede na vso javno izrekanje Kremlja o prijateljstvu s Kitajsko v zadnjih letih. Zakaj je temu tako? Po eni razlagi zato, ker naj bi bile ruske elite mnenja, da so kitajski obdelovalni stroji preprosto manj zanesljivi od recimo nemških. Pri tem naj bi bil pomemben dejavnik tudi rasizem, kajti na ruski rasni lestvici so Kitajci podljudje, ki so rasno manj vredni od Rusov. Toda Rusi tudi Turke štejejo za rasno manj vredne, a kljub temu kupujejo njihovo tehnologijo ...

 

 

 

Podcenjevanje Zahoda, toda strah pred Kitajsko

 

Zato je verjetnejša neka druga razlaga: strah. Do februarja 2022 namreč ruski vodstveni delavci v industriji, tehnologi, oblikovalci ekonomske politike in verjetno celo organi državne varnosti niso verjeli, da se lahko kdaj koli znajdejo v konfliktu s "poenotenim" Zahodom. Predvidevali so, da bo Zahod v primeru konflikta z Rusijo vedno razdeljen, zato je bilo kupovanje zahodne tehnologije po njihovi presoji razmeroma varno. Za razliko od Kitajske. V primeru, da bi kdaj prišlo do konflikta s Kitajsko, so namreč predvidevali, da se bo ta vedno odzvala kot ena entiteta, kar pa bi bilo za Rusijo veliko večje, pravzaprav neobvladljivo tveganje.

 

 

Je Rusija pod Putinom za Kitajsko sploh kaj več kot le uporabni ledolomilec, ki čisti pot kitajskim imperialnim težnjam v svetu?

 

Toda zdaj so se stvari pomembno spremenile: na ogromno presenečenje ruskih elit se je Zahod odzval, oziroma se je vsaj poskušal odzvati, poenoteno. Posledično je to vplivalo tudi na rusko figo v žepu pri prijateljstvu s Kitajsko in na nek način ozdravilo rusko sinofobijo. Toda pri tem nikakor ni nepomembna niti kitajska figa v žepu pri prijateljstvu z Rusijo. Je namreč Rusija pod Putinom za Kitajsko sploh kaj več kot le uporabni ledolomilec, ki čisti pot kitajskim imperialnim težnjam v svetu? In kako žive so v resnici v Pekingu še vedno kitajske zgodovinske zamere do Rusije?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
4
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
38
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
Zmagala bo Nataša Pirc Musar, Anže Logar ga je strateško polomil, ker ni pravočasno izstopil iz svoje stranke SDS
40
09.11.2022 19:00
Le nekaj dni pred odločilnim krogom predsedniških volitev je tehtnica na strani Nataša Pirc Musar, ki za razliko od ... Več.
Piše: Uredništvo
Rowan Atkinson: Proti sovražnemu govoru se moramo boriti s še več svobode govora!
21
30.10.2022 21:15
Do netolerance nimam tolerance! Proti sovražnemu govoru se ne bori s cenzuro ali represijo, ampak s še več svobode govora, je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Bilo je nekoč v Muri: Kratka zgodba o dolgem in prav nič političnem umiranju neke tovarne
12
29.10.2022 22:59
Od propada Mure je minilo že kar nekaj let, vendar zgodbe o tej tovarni še živijo. Pogosto slišimo, da je znamenita pomurska ... Več.
Piše: Bine Kordež
Postmoderna banalnost zla: Putinovi ubijalci z daljinskim upravljalnikom
14
28.10.2022 20:00
Mednarodni kolektiv raziskovalnih novinarjev Bellingcat je razkril, da globoko v drobovju Glavnega računalniškega centra ruskih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Russia, China's new gas station: Xi wants to buy oil from Putin at a cheaper rate
6
21.10.2022 21:00
China has been stockpiling cheap oil to build up its strategic reserves. It has found Russia as an ideal source from where it ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Genialna logika Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: 3 x nezakonito = zakonito!
6
18.10.2022 20:30
V medijih smo doslej že prebirali, kako se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) spreneveda, ko dobi vprašanja, ... Več.
Piše: Uredništvo
Xi faces challenge of shrinking Chinese population as he goes for the third term
11
16.10.2022 21:00
President Xi Jinping faces the real threat of a shrinking Chinese population as he gears up to accept a third term of power and ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Posledice vojne v Ukrajini so že dosegle rusko družbo in nikakor niso nedolžne
10
15.10.2022 21:20
Tisti ruski mediji, ki so še uspeli ohraniti nekaj neodvisnosti, poročajo o različnih posledicah vojne v Ukrajini za rusko ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Hiperprodukcija elite: Države, ki ustvarjajo visoko izobražene, a zafrustrirane in razočarane mlade ljudi, same silijo v težave!
8
07.10.2022 23:00
Problem prekomerne proizvodnje elite in ohranjanje razmeroma visokega števila vpisnih mest na suficitarnih študijskih programih ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti pri nas?
11
05.10.2022 19:55
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. ... Več.
Piše: Bine Kordež
G7 Plans for New Global Infrastructure Initiative to Challenge China’s Belt and Road Initiative
8
03.10.2022 20:30
China has tried to project itself as a helping hand for developing countries in matters of infrastructure and economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Skoraj izgubljena vojna: Ali Putin lahko konča vojno v Ukrajini in ohrani oblast v Rusiji?
16
01.10.2022 23:59
Putin se je z napadom na Ukrajino pošteno zaplezal in v tej vojni skoraj ne more več zmagati. Vsaj s konvencionalnim orožjem ne. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.032
02/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.956
03/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 2.366
04/
Državljani rajha ali Golobova noč dolgih nožev po slovensko
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.484
05/
Politične usmeritve: Bizarno je, da aktualna politika s politizacijo zasleduje depolitizacijo
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.339
06/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 1.248
07/
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.132
08/
Mediatorjev vodnik do miru v Ukrajini
Jeffrey Sachs
Ogledov: 822
09/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.732
10/
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
Valerio Fabbri
Ogledov: 544