V poletnih tednih, ki so pred nami, vstopa vojna v Ukrajini v kočljivo fazo. Po eni strani zanimanje javnosti za dnevne novice o vojni zaradi njenega trajanja polagoma usiha. Tudi poročanje o spopadih se umika ali pa se je že umaknilo z naslovnic osrednjih medijev. Nekatere medijske hiše so po besedah geopolitičnega in varnostnega analitika Michaela Horowitza zaradi klestenja stroškov že začele celo z odpoklici svojih vojnih poročevalcev iz Ukrajine. Obenem pa stopamo v čas poletnih dopustov, ko tudi sicer močno upade zanimanje javnosti za politične novice, sploh za mednarodno politiko. Po drugi strani pa stroški te vojne tudi izven Ukrajine vztrajno naraščajo in ljudje na Zahodu so ob velikih podražitvah energentov ter ob napovedanih velikih podražitvah živil na resni preizkušnji. Gre namreč za neposreden pritisk na denarnice zahodnih potrošnikov, ki ga Rusija poskuša uporabiti kot vzvod za pritisk na Zelenskega, da bi na ta način lažje izsilila svoje vojne cilje. Hkrati pa ukrajinska vojska, kot izpostavlja Horowitz, ravno v tem času izvaja prehod iz ruskih oborožitvenih sistemov na zahodne, zaradi česar v tem trenutku potrebuje še toliko več pozornosti Zahoda, ne pa manj. Prehod na zahodne oborožitvene sisteme je sicer pred tem uspešno zaključilo že več drugih držav v regiji, kot recimo Poljska, a je Ukrajina prva, ki je to prisiljena početi kar sredi vojne.

Medtem ko so naše denarnice zaradi vojne v Ukrajini pod vse večjim inflacijskim pritiskom in ko nas ekonomisti že svarijo pred nevarnostjo recesije, je na mestu, da si v nekaj kratkih besedah ogledamo tudi rusko gospodarstvo. Kako torej izgleda? Če na spletnem portalu The Observatory of Economic Complexity (OEC) prikličemo podatke o strukturi izvoza Rusije, recimo za leto 2018, dobimo naslednji grafični prikaz.

Struktura izvoza Ruske federacije leta 2018. 

Iz prikaza je razvidno, da je Rusija kritično odvisna od izvoza fosilnih goriv, rud in drugih naravnih bogastev –  torej od izvoza surovin. Takšna struktura izvoza, ki temelji v glavnem na surovinah, pa nikakor ni značilna za razvite industrijske države. Še več: ves ta izvoz surovin ustvarja le nekaj izjemno velikih podjetij, kot so Gazprom, Rosneft, Lukoil, Novatek, Tatneft, Surgutneftegas (nafta, zemeljski plin), Nornickel (rudniki niklja in paladija), Polyus (rudniki zlata), PhosAgro (fosfati), NLMK, Severstal, Evraz, Mechel (rudarstvo, jeklarstvo) ... To so tudi največja ruska podjetja. Med njimi je seveda daleč največje Gazprom, ki je po tržni kapitalizaciji (134 milijard USD) na 82. mestu na svetu. Drugo največje rusko podjetje je Rosneft, s tržno kapitalizacijo 67,1 milijarde USD. Sploh boste med največjimi ruskimi podjetji našli le še za vzorec takšnih, ki se ne ukvarjajo s pridobivanjem rudnin, in sicer: OMZ (težka industrija), Sberbank (bančništvo), Magnit (maloprodajna trgovska veriga), MTS (operater mobilnega omrežja) in Rosseti (elektroenergetika). 

Če za primerjavo pogledamo recimo strukturo izvoza Turčije, kjer je na oblasti nek drug avtokrat, lahko zlahka opazimo, da je turško gospodarstvo veliko kompleksnejše in bolj raznoliko od ruskega.

Struktura izvoza Turčije leta 2018. 

Glavnino turškega izvoza opravijo številna majhna in mikro podjetja iz različnih sektorjev gospodarstva. Vso to množico manjših podjetij pa avtokratska oblast veliko težje nadzira za razliko od pregledne peščice ogromnih podjetij, kot je to v primeru Rusije. Tako je bilo v Turčiji z izvozom ustvarjenega veliko premoženja, ki je neodvisno od aktualne oblasti, medtem ko je bilo v Rusiji z izvozom nasprotno ustvarjenega le zanemarljivo malo premoženja, ki ne bi bilo pod polnim nadzorom Kremlja. Neposredni odraz izvoza Rusije je po drugi strani tudi struktura njenega uvoza.

Struktura uvoza Ruske federacije leta 2018.

Iz strukture uvoza je razvidno, da je Rusija povsem odvisna od uvoza zahodne tehnologije. Vse, kar v svojih tovarnah kljub vsemu sama proizvaja, pa to počne na zahodnih obdelovalnih strojih, z zahodnim softverom in z zahodnimi sestavnimi deli. Tudi ruska vojaška industrija ni v tem pogledu nobena izjema. Rusija je torej globoko vpeta v zahodne tehnološke verige. Zato ne preseneča izjemna kompatibilnost ruskega gospodarstva z nemškim: vse, kar Nemčija proizvaja, Rusija tudi uvaža, in Nemčija svoje potrebe po surovinah izvrstno pokriva z uvozom iz Rusije. Zdaj morda porečete: Toda Rusija je vendar znana po izjemnih znanstvenikih in odličnih matematikih, pa tudi sovjetski inženirji so bili spretni! Kako torej, da danes Rusija sama ni zmožna proizvajati tako rekoč ničesar, kar bi bilo konkurenčno na svetovnih trgih?

Matrica mafijske ekonomije

Poznavalec ruske stvarnosti, tatarski novinar Kamil Galeev, poskuša ta fenomen razložiti zahodni javnosti na primeru t.i. krvavih avokadov. Tako pravimo tistim avokadom, katerih proizvodnjo v Mehiki nadzirajo narkokarteli. Pravzaprav narkokarteli nadzirajo skoraj vso proizvodnjo avokadov v Mehiki, ki velja za daleč največjo proizvajalko teh sadežev na svetu. Zato s kupovanjem mehiških avokadov nehote financiramo organizirani kriminal. V skladu s teorijo države Mancurja Olsona, profesorja na Univerzi v Marylandu, bi mehiške narkokartele lahko imeli celo za nekakšne proto-države oziroma zametke držav. Nenazadnje so tudi njihovi dobro opremljeni borci po videzu večkrat bolj podobni redni vojski kot pa temu, kar v resnici so - torej oboroženim kriminalcem. Toda zakaj so se karteli lotili ravno posla z avokadi in ne recimo posla z izdelavo pohištva ali pa mobilnih aplikacij? V tem tiči bistvo: mafijci so namreč sami po sebi precej preprosti ljudje. Ne zmorejo upravljati proizvodnje nečesa zapletenega, ne da bi takšno proizvodnjo bodisi kmalu povsem uničili, ali pa se ob njej sami spremenili v nekaj, kar ne bi bilo več podobno mafiji.

Kako to, da danes Rusija ni zmožna proizvajati tako rekoč ničesar, kar bi bilo konkurenčno na svetovnih trgih?

Predstavljajte si namreč, da se mafijci lotijo nekega zapletenega posla in se zato morajo neposredno soočiti s schumpeterjansko kreativno destrukcijo. V tem primeru bi kmalu morali začeti rekrutirati t.i. nerde (štreberje, čeprav v slovenščini za ta angleški izraz nimamo ustreznega prevoda, nanaša pa se na čudaške intelektualce, ki so se pripravljeni obsesivno ukvarjati s temami, ki za večino ljudi veljajo kot manj zanimive). Nato bi tem nerdom morali začeti omogočati tudi napredovanje v organizaciji. In prej ali slej bi se razmerje moči znotraj takšne mafijske tolpe nepovratno nagnilo v prid nerdov. Kajti procesi, ki so kritično pomembni za obstoj neke organizacije, določajo tudi njen razvoj. Zato je zelo pomembno, da imajo tisti, ki te procese zagotavljajo, v organizaciji večji vpliv. Toda to je tudi način, kako nekdanji mogočneži postanejo nepomembni.

Zato ekonomski procesi v razmerju do oblasti nikoli niso bili nekaj nevtralnega, temveč predstavljajo enega glavnih dejavnikov v evoluciji oblastnih struktur. To tudi pojasni, zakaj bi bili mnogi na oblasti pripravljeni celo sabotirati gospodarski razvoj: če ga namreč nimajo povsem pod nadzorom in je zanje preveč zapleten, da bi ga lahko sami upravljali, se bo razmerje moči prej ko slej prevesilo njim v škodo. Zato so torej mehiški narkokarteli za svoj legalni posel izbrali tako preprosto dejavnost, kot je pridelava in izvoz avokada. Nasilje in grožnje mafijcev pa so v tem primeru zgolj njihova proizvodna sredstva, s katerimi sploh pridejo do teh sadežev.

Putinovi oligarhi in osebni prijatelji v Rusiji povsem obvladujejo nafto in zemeljski plin. (vir: Wikipedia)

Če si zdaj pobližje pogledamo hierarhijo dominantnosti znotraj ruskega gospodarstva, vidimo, da nafto in zemeljski plin povsem obvladujejo Putinovi osebni prijatelji. To je najdonosnejši in tudi najpreprostejši posel, kjer lahko prosto odiraš, ne da bi obstajala nevarnost, da boš ta posel ob tem tudi takoj uničil. Pod to najdominantnejšo in najpreprostejšo interesno skupino Putinovih prijateljev se nahaja že manj dominantna skupina metalurških oligarhov, ki so prišli do premoženja še v devetdesetih letih 20. stoletja. Medtem ko so stare naftne in plinske mogotce pod Putinovo vladavino razlastili, so tem metalurškim oligarhom večinoma prizanesli, ker je metalurški posel že prezapleten, da bi ga lahko Putinovi osebni prijatelji neposredno nadzirali, čeprav je metalurgija v resnici še vedno precej ekstraktivna panoga.

Res kompleksne gospodarske panoge, kot recimo strojna industrija, pa stojijo v ruski hierarhiji dominantnosti zelo nizko. To je zelo pomembno za gospodarsko prihodnost Rusije, kajti kompleksne gospodarske panoge vodijo zelo šibke interesne skupine. Tisti, ki imajo v državi več moči, tolerirajo te nerde v strojništvu in podobnih kompleksnih panogah, ker nekdo pač mora opraviti to delo, vendar pa jih istočasno izžemajo, kolikor je le mogoče in jih ovirajo pri tem, da res obogateli. Bogatejši kot bi postali upravljalci kompleksnejših gospodarskih panog, večja bi bila namreč nevarnost, da se ravnovesje moči v državi spremeni v njihovo korist. To pa je nesprejemljivo. Hierarhija domanantnosti v Rusiji je zato v negativnem razmerju z gospodarsko kompleksnosjo. Bližje kot ste torej v Rusiji središču moči, bolj ste podoben mafijcu, bolj preprosti ste in kot takšen enostavno ne zmorete upravljati česarkoli bolj zapletenega.

Kako pa je z vojaško industrijo?

Med staro sovjetsko vojaško industrijsko proizvodnjo in današnjo rusko je veliko manj kontinuitete, kot si to predstavlja večina ljudi. V devetdesetih letih 20. stoletja je namreč ruski vojaški industrijski kompleks doživel katastrofo. Ruska federacija je sicer podedovala večino sovjetske oborožitve, toda le majhen del sovjetskega gospodarskega potenciala. Takratnemu gospodarskemu upadu je sledil padec vladnih izdatkov za vojsko. Ker tovarne oborožitvene industrije niso prejemale naročil, so se znašle v krizi: prenehale so plačevati delavce in niso kupovale skoraj nič novih obdelovalnih strojev, s čimer je ugasnila tudi sovjetska industrija strojnega orodja. Hkrati se je prekinil dotok novega kadra v te tovarne, s čimer se je prekinil tudi prenos znanja. Na ta način je kolaps doživela ne le ruska vojaška industrija, temveč celotna tehnološka veriga.

Zaradi nedobavljivosti sestavnih delov iz uvoza je na primer zdaj povsem ustavljena proizvodnja novih bojnih tankov v podjetju Uralvagonzavod, ki je sicer edini proizvajalec tankov v Rusiji.

Po Putinovem prihodu na oblast se je Rusija z dohodki od izvoza nafte in zemeljskega plina odločila obnoviti svoj vojaški potencial. To pomeni, da je Rusija spet začela vlagati denar v vojsko, ta pa je začela izdajati naročila tovarnam oborožitvene industrije, ki pa zdaj niso bile več sposobne zadostiti nepričakovanemu povpraševanju, saj jim je za kaj takega primanjkovalo tako obdelovalnih strojev kot tudi delavcev, ki bi bili vešči upravljanja z njimi. Zato je Kremelj sklenil, da bo za potrebe svojega gospodarstva preprosto kupoval zahodne obdelovalne stroje. Tako so danes skoraj vsi ruski obdelovalni stroji iz uvoza, večinoma iz Nemčije, pri čemer je 85 % teh uvoženih obdelovalnih strojev namenjenih ruski vojaški industriji.

Čeprav Nemčija sicer zagotavlja levji delež obdelovalnih strojev za rusko vojaško proizvodnjo, pa se ruske tovarne oborožitvene industrije z njimi oskrbujejo tudi drugje: v Švici, Italiji, ZDA, na Japonskem itd. Na ta način je Rusija v zadnjih letih med drugim uspela vzpostaviti obsežno proizvodnjo raketnih izstrelkov in topovskih granat, ki zdaj daleč presega tovrstne proizvodne kapacitete ZDA. Posledice tega so nazorno vidne na bojiščih v Ukrajini, kjer ruska stran razpolaga z neprimerno večjo ognjeno močjo kot ukrajinska. Vendar je po drugi strani popolna odvisnost Rusije od uvoza zahodne tehnologije tudi njena velika šibka točka. Zato lahko imajo ekonomske sankcije toliko večji učinek, posebej če se dosledno izvajajo. Zaradi nedobavljivosti sestavnih delov iz uvoza je na primer zdaj povsem ustavljena proizvodnja novih bojnih tankov v podjetju Uralvagonzavod, ki je sicer edini proizvajalec tankov v Rusiji.

Putin in Ši Džinping skupaj pečeta palačinke, vendar pa gospodarsko sodelovanje nikakor ne sledi političnemu.

Posebnost ruske vojaške industrije pa je tudi v tem, da se kljub velikemu naslanjanju na zahodno tehnologijo do zdaj nikakor ni hotela posluževati tudi uvoza kitajske tehnologije, kar je vsaj nenavadno glede na vso javno izrekanje Kremlja o prijateljstvu s Kitajsko v zadnjih letih. Zakaj je temu tako? Po eni razlagi zato, ker naj bi bile ruske elite mnenja, da so kitajski obdelovalni stroji preprosto manj zanesljivi od recimo nemških. Pri tem naj bi bil pomemben dejavnik tudi rasizem, kajti na ruski rasni lestvici so Kitajci podljudje, ki so rasno manj vredni od Rusov. Toda Rusi tudi Turke štejejo za rasno manj vredne, a kljub temu kupujejo njihovo tehnologijo ...

Podcenjevanje Zahoda, toda strah pred Kitajsko

Zato je verjetnejša neka druga razlaga: strah. Do februarja 2022 namreč ruski vodstveni delavci v industriji, tehnologi, oblikovalci ekonomske politike in verjetno celo organi državne varnosti niso verjeli, da se lahko kdaj koli znajdejo v konfliktu s "poenotenim" Zahodom. Predvidevali so, da bo Zahod v primeru konflikta z Rusijo vedno razdeljen, zato je bilo kupovanje zahodne tehnologije po njihovi presoji razmeroma varno. Za razliko od Kitajske. V primeru, da bi kdaj prišlo do konflikta s Kitajsko, so namreč predvidevali, da se bo ta vedno odzvala kot ena entiteta, kar pa bi bilo za Rusijo veliko večje, pravzaprav neobvladljivo tveganje.

Je Rusija pod Putinom za Kitajsko sploh kaj več kot le uporabni ledolomilec, ki čisti pot kitajskim imperialnim težnjam v svetu?

Toda zdaj so se stvari pomembno spremenile: na ogromno presenečenje ruskih elit se je Zahod odzval, oziroma se je vsaj poskušal odzvati, poenoteno. Posledično je to vplivalo tudi na rusko figo v žepu pri prijateljstvu s Kitajsko in na nek način ozdravilo rusko sinofobijo. Toda pri tem nikakor ni nepomembna niti kitajska figa v žepu pri prijateljstvu z Rusijo. Je namreč Rusija pod Putinom za Kitajsko sploh kaj več kot le uporabni ledolomilec, ki čisti pot kitajskim imperialnim težnjam v svetu? In kako žive so v resnici v Pekingu še vedno kitajske zgodovinske zamere do Rusije?