Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim to nekdo razloži. Če časovno ustrezno pojasni probleme, morebiti tudi namigne na politična ozadja in že navedene podtaknjene afere. Kar ljudje sovražimo, pa je seveda molk (organa). Čakanje. Tavanje v temi. Interpretacije, ki se začnejo valiti z vseh smeri neba. Ker tega preprosto (več) ne dopuščamo. In posledično takisto ne odpuščamo.
Da bo politični amaterizem nove režimske ekipe izziv za vodenje države, je bilo jasno takoj, ko smo lahko prebirali imena oseb, ki zasedajo položaje; vsaj iz vrst glavne vladne politične stranke, ki je v hitrostni tekmi nabirale kadre iz vseh vetrov, samo da bi se sestavili. Že videno, najprej v LDS 2.0 z imenom SMC, kasneje v 3.0 LMŠ in tokrat v 4.0 GS, stranki aktualnega predsednika vlade. Kadre, ki do sedaj pogosto niso uspevali v političnih zgodbah. Še več. Kadre, ki so iz mnogih političnih zgodb odpadli kot nesposobni ali celo manjši ali večji prestopniki.
Da bo predsednik vlade tako hitro padel na komuniciranju z javnostjo, je bilo na osnovi predvolilnih nastopov – ki so mu jih seveda spretno dogovarjali bolj spretni v poslu – manj pričakovano. Da bo oseba, ki nima realnih političnih izkušenj, zavetje pred izzivi iskala v zaprtih pisarnah, ne pa v dvosmernem ali vsaj proaktivnem enosmernem dialogu z javnostjo, kjer edino lahko "zmaga", je seveda napaka. Ker taka oseba v zavetju zaprtih političnih pisarn nima česa iskati, razen neizkušenega polamaterskega kabinetnega kadra, ki se prav tako … boji! Boji se medijev, politik(e), boji se prejšnjih in nekateri še bodočih. In vrh strahu oziroma bojazljivosti – ko jih je strah interkoalicijsko …
In ena ključnih in celo usodnih napak, ki se lahko zgodi tovrstnim ekipam, ki smo jo prav tako videli že najmanj v primeru prav tako neizkušenega Mira Cerarja, je ta, da kabinet "ugrabi" predsednika vlade, ga (večino s strani ženskih predstavnic) odreže od realnosti s podajanjem zgolj prirejenih medijskih poročil ("da ja ne bi trpel …") in ga z osamitvijo tako rekoč likvidira iz realnosti političnega življenja. Na tej točki je aktualni predsednik vlade Robert Golob še znotraj tistih relativno nesmiselnih, pa še kako povednih 100 dni. Ko mu politični dolgoprogaši z lahkoto nameščajo javnostne probleme, javnost pa ostaja … brez odgovorov. Ali pa slednje dobi resnično bistveno prepozno v časih, ko čas pomeni vse. In ko ima vsak na voljo preštevilne platforme, da čas ne more biti izziv.
Zdi se, da način, kot so Golobu na pladnju prinašali kampanjo – z dogovorjenimi medijskimi nastopi in intervjuji, ki so zaradi časovne zapoznelosti medijev težko orodje komuniciranja aktualnih izzivov ali nameščenih afer, ne more biti ustrezen način. To so verjetno (oziroma upajmo) spoznali pri aferi naftni derivati, kjer nekaj dni nismo vedeli ne tega, da imamo predsednika vlade, niti tega da imamo ministra za gospodarstvo. Ko sta se po bežanju pred javnostjo za konec tedna (že izmučena po nekaj dneh vladanja?) v ponedeljek le našla, sta šla iz slabega na slabše. Uspeli so jim podtakniti novo t.i. namještajko (podtaknjeno afero), tokrat v obliki prvorazrednih tovornjakarjev.
Kje je srž komunikacijskega problema?
Seveda v govorcih oziroma komunikatorjih. Če imamo na oblasti previsoko stopnjo političnega amaterizma, je lahko odgovor v iskanju vsaj izkušenih govorcev, ki so na voljo tako rekoč zmeraj in povsod. Se ne skrivajo za konce tedna, zmeraj podajo najmanj klišejske izraze, kot so "bomo preučili", "brez skrbi, we are on top of it" in podobno. Polnijo platforme. Vlivajo (za)upanje. Predvsem pa javnosti kažejo, da nekomu je mar! Čeprav (jim) morebiti ni. Ker je to za javnost ključno.
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim to nekdo razloži. Če časovno ustrezno pojasni probleme, morebiti tudi namigne na politična ozadja in že navedene "namještajke". Kar ljudje sovražimo, pa je seveda molk (organa). Čakanje. Tavanje v temi. Interpretacije, ki se začnejo valiti z vseh smeri neba. Ker tega preprosto (več) ne dopuščamo. In posledično takisto ne odpuščamo.
Zakaj v Sloveniji (tako) redko uspe model govorcev?
Odgovor je relativno preprost. Prav zaradi političnega amaterizma, ker politični drugoligaši ali položajni amaterji prevzemajo položajne pozicije, ki bistveno presegajo številke njihovih obuval, posledično svojemu kvocientu primerno hlastajo po medijski pozornosti vedno in povsod in jo ljubosumno preprečujejo, nadvse paradoksalno, celo pred tistimi, ki bi jih lahko rešili izvorne amaterskosti. Resnici na ljubo pa navedeno vendarle ni nujno zgolj problem Slovenije.
Sto dni je lahko res apokaliptično dolgih. Še predvsem zaradi tako nepotrebno izgubljenih prvih trideset. A kot pravi izkušen modri mož – najboljše šele pride. Na nas je, da ugotovimo – za koga?