Za otroške dodatke seveda vemo, da so do njih upravičene družine s slabšim dohodkovnim položajem. Za družine z najnižjimi dohodki znaša otroški dodatek 123 evrov mesečno za prvega otroka, do 147 za tretjega in naslednje otroke. Z rastjo zaslužka staršev se sicer ta dodatek hitro znižuje in družine s povprečno plačo dobijo za prvega otroka le še 33 evrov mesečno in 44 evrov za drugega otroka. Ko starša presežeta po 2.000 evrov neto mesečne plače, pa takšna družina z dvema otrokoma ni več upravičena do otroškega dodatka. Da se znižuje višina otroškega dodatka z večanjem prejemkov je verjetno vsakomur logično.

Popolnoma drugačna pa je slika pri olajšavah za otroke. Tu se lahko spomnimo zanimivih debat pred leti v parlamentu, ko so poslanci kar tekmovali, kdo bi predlagal še višjo olajšavo tretjega, četrtega ... otroka. Tako so starši za prvega otroka upravičeni, da se jim zniža osnova za plačilo dohodnine za 203 evre, za tretjega 368 evrov, za petega že za 663 evrov in tako naprej. Starš s petimi otroki in 10.000 evrov bruto mesečne plače bi zaradi takšnih ugodnosti mesečno prejemal skoraj 200 evrov višjo plačo na enega otroka kot sicer (če otrok ne bi imel).

"Socialno šibkejši starši lahko računajo predvsem na otroške dodatke, medtem ko družine z višjimi prejemki lahko uveljavljajo olajšavo zaradi otrok."

A izračun olajšave za otroke ima eno pomembno omejitev. Kot že ime pove, gre za olajšavo pri plačilu dohodnine. Upravičenec v primeru večjega števila otrok torej plača manj dohodnine. Tu pa se srečamo s težavo, da prejemniki nižjih plač plačujejo zelo malo ali celo nič dohodnine ter tudi po najnižji stopnji za razliko od zaposlenih z visokimi prejemki. Ker prejemnik minimalne plače danes plača le 68 evrov dohodnine mesečno, se mu plačilo dohodnine ne more znižati za 200, 500 ali tisoč evrov kot nekomu z visokimi prejemki. Vse visoke olajšave za večje število otrok torej lahko koristijo samo osebe z dokaj visokimi plačami, nekdo s povprečno plačo največ skupaj 230 evrov, najslabše plačani pa celo nič. Verjetno se teh učinkov poslanci ob sprejemanju sprememb dohodninske zakonodaje niti ne zavedajo. Zakaj se jim tega podrobneje ne predstavi, je že drugo vprašanje.

Obe navedeni finančni ugodnosti za pomoč otrokom sta prikazani na priloženi sliki. Seveda bi lahko pogledali veliko različnih tipov družin glede na število otrok in kombinacij prejemkov, a na sliki je samo en primer. Prikazani so podatki za družino z dvema otrokoma, mlajšima od 18 let ob različnih povprečnih prejemkih obeh staršev. Na spodnji osi so tako bruto in neto povprečni mesečni prejemki enega starša ob predpostavki, da ima drug starš enako plačo. Primer na sredini (2.000 evrov bruto, kar je 1.374 evrov neto) pomeni situacijo, ko oba starša prejemata takšno plačo, ali da dobi en starš denimo 2.500 evrov, drugi pa 1.500 evrov, kar torej v povprečju znese 2.000 evrov.

S temnejšim poljem so najprej podatki o višini otroškega dodatka za enega otroka mesečno. Če oba starša prejemata po 800 evrov bruto (ali približno eden 1.600 evrov, drugi pa je doma), bosta za enega otroka prejela v povprečju 111 evrov otroškega dodatka mesečno. Če imata vsak po 1.500 evrov bruto mesečne plače (skupaj 3.000 evrov) dobita 56 evrov na otroka. Ko v povprečju zaslužita več kot 3.000 evrov bruto oz. 1.950 evrov neto, pa izgubita pravico do izplačila otroškega dodatka. Te višine izplačila so pričakovane.

Manjši otroški dodatek, višja olajšava

S svetlejšim poljem je prikazan učinek na prejemke staršev zaradi davčne olajšave za otroke pri plačilu dohodnine. Kot omenjeno, se ta znesek nikjer ne vidi, lahko ga samo izračunamo, kakšno plačo bi imeli v primeru, če olajšave za otroke ne bi uveljavljali. Ker pri dveh plačah po 800 evrov bruto dohodnine sploh ne plačamo, seveda tega učinka tudi nimamo. Preje omenjena starša, ki pa zaslužita po 1.500 evrov bruto pa bosta zaradi teh ugodnosti plačala skupaj 41 evrov manj dohodnine - preračunano na enega otroka. Njun skupni učinek obeh državnih pomoči bo tako znašal 97 evrov na otroka, torej podobno kot v primeru najnižjih plač. Kot je na sliki lepo razvidno, se z zniževanjem otroškega dodatka postopno povečujejo učinki iz naslova olajšave. Če dva starša zaslužita po 10.000 evrov, se učinki olajšav dvignejo celo na 91 evrov na enega otroka. V tem dohodkovnem razredu upravičenci namreč po novem plačujejo 45 % dohodnine od osnove in če le-to znižamo za 203 evre, je učinka omenjenih 91 evrov - oseba, ki danes plačuje le 16 % dohodnine, ima pač lahko olajšavo samo za teh 16 % (32 evrov).

Na sliki lahko vidimo zanimiv učinek obeh denarnih pomoči države za vzgojo otrok. Seštevek namreč pokaže, da posamezne družine ne glede na višino prejemkov dobijo v povprečju okoli 90 evrov državne pomoči za otroke mesečno. Socialno šibkejši predvsem iz naslova otroških dodatkov, družine z višjimi prejemki pa preko nižjega plačevanja dohodnine, torej višjih neto prejemkov. Na sliki so dodani tudi podatki, kolikšen delež zaposlenih prejema posamezno višino plač, razdeljeno v 4 skupine (distribucija zaposlenih sicer ne pomeni tudi, da je točno toliko tudi delež staršev z otroci).

"Namesto truda z oddajanji obrazcev za otroške dodatke in preverjanjem upravičenosti, namesto prijavljanja olajšav za otroke in včasih tudi spora, kateri od staršev je bolj upravičen - bi preprosto vsakemu otroku namenili 100 evrov mesečne podpore na njegov osebni račun brez kakršnegakoli pogojevanja in preverjanja."

Ali je takšna distribucija državne podpore vzgoji otrok ustrezna, pravilna, pravična ... bo seveda vedno predmet razprave. Pogledi bodo različni. Načeloma bi sicer lahko ocenili, da ne. Namen državnih podpor je praviloma pomoč socialno šibkejšim, ki nimajo zadosti prihodkov za ustrezno kvaliteto življenja in za bolj izenačen položaj otrok ne glede na dohodkovni položaj družin.

Lahko pa razmišljamo tudi drugače. Kot imajo vsi otroci zagotovljen enak nivo brezplačnega šolstva ne glede na socialni status družin, bi mogoče morala biti tudi ostala pomoč (plačilo ali subvencija vrtcev, otroški dodatek, prehrana v šoli) v enaki višini za vse otroke. S tem ne bi že na začetku ločevali otroke po njihovem socialnem statusu (vsaj v tem delu ne), povečani izdatki tudi za subvencioniranje vrtcev premožnejšim pa naj se raje pokrivajo z višjimi obdavčitvami visokih prihodkov. Mogoče bi bilo ustreznejše, da bi na primer zadržali najvišjo 50 % davčno stopnjo ali zgornje dohodninske stopnje dvignili za kako odstotno točko in vzporedno zagotovili brezplačne vrtce za vse otroke, tudi premožnejšim.

Kakorkoli se bomo odločali, je prikazana distribucija finančne podpore otrokom že dolga leta približna takšna, kot kaže slika - naj si bo namenoma, ali "po pomoti". Starši dobivajo približno podobno višino pomoči ne glede na njihov socialni status. Če izhajamo iz predpostavke, da je tako prav (sicer bi najbrž to v preteklosti že spremenili), potem bi lahko v duhu debirokratizacije naredili eno zelo preprosto spremembo. Namesto truda z oddajanji obrazcev za otroške dodatke in preverjanjem upravičenosti ter namesto prijavljanja olajšav za otroke in včasih tudi spora, kateri od staršev je bolj upravičen - bi preprosto vsakemu otroku namenili 100 evrov mesečne podpore na njegov osebni račun brez kakršnega koli pogojevanja in preverjanja. Rezultat za družine z otroci in za javne finance bi bil finančno približno podoben, izognili pa bi se velikemu obsegu administriranja in tudi morebitnih napak. 

Brezplačni vrtec za vse otroke?

Vzporedno bi lahko zagotovili tudi brezplačni vrtec za vse otroke ne glede na socialni cenzus družin in raje za enake zneske korigirali dohodninsko lestvico. Nekoliko drugačna stopnja dohodnine ne predstavlja nobenega dodatnega dela, izognili pa bi se tudi vsem vlogam in preverjanju upravičenosti za te dodatke. Drži, da bi bile družine z otroci nekoliko na boljšem kot ostali dohodninski zavezanci, a tudi to je pravzaprav v duhu podpore rodnosti. V bistvu zelo preproste in enostavne spremembe, ki sledijo splošno sprejetim ciljem in močno zmanjšajo birokratske postopke.

Seveda je možno odpreti tudi razpravo, zakaj imamo rešitve, po katerih dohodninske olajšave za otroke koristijo predvsem družine v višjimi prejemki. A zakaj se tega nihče ni lotil zadnjih deset ali dvajset let, ko je taka rešitev v veljavi? In drugo, mogoče je vseeno boljša rešitev, da dobivajo podporo vsi otroci, prejemniki višjih dohodkov naj raje plačajo višje davke, kot da te znižujemo, istočasno pa te družine niso upravičene do finančne podpore.

Država da mesečno vsakemu otroku okoli 100 evrov

Za konec mogoče še nekaj finančnih podatkov o obsegu teh pomoči. V preteklem letu je bilo iz državnega proračuna izplačano 246 milijonov evrov otroških dodatkov, k temu pa lahko prištejemo še okoli 200 milijonov manj plačane dohodnine zaradi olajšav za otroke (ta podatek je samo ocena, ker se ne izplačuje, temveč so za približno toliko nižji prejemki iz naslova dohodnine). Skupaj torej okoli 465 milijonov evrov finančne pomoči ali blizu 100 evrov mesečno na otroka (upoštevaje skupno število otrok do 18 leta starosti v Sloveniji). Ob tem pa so občine namenile še 314 milijonov evrov za subvencijo vrtcev. Preračunano na število otrok v vrtcih (nekaj preko 70 % populacije do 5. leta starosti) to pomeni okoli 300 evrov povprečne mesečne subvencije, dobrih 200 evrov pa so prispevali starši sami (seveda zopet v povprečju s precejšnjimi razlikami glede na socialni status družine).

Za primerjavo še podatek da je strošek izobraževanja na vseh stopnjah izobraževanja okoli 400 evrov mesečno na učenca, dijaka ali študenta. Skupni izdatek države za pomoč, vzgojo in izobraževanje 460.000 mladostnikov je tako znašal 2,4 milijarde evrov ali 437 evrov mesečno na otroka.