Doslej so imele vse vlade polna usta besed o "tehnološkem preboju" Slovenije, ki naj bi državo umestil na zemljevid sveta, torej med najuspešnejše, najboljše države. Brez slovenske znanosti, na katero bi se naj opiral zlasti tisti del gospodarstva, ki je še v slovenske lasti, se to ne bo zgodilo. V slovenski znanosti pa že skoraj petdeset let kraljuje kleptomanija, ki je glavni razlog, da nacionalna ekonomija vse bolj zaostaja za državami srednje in vzhodne Evrope, s katerimi se leta 1991 niti nismo želeli primerjati, saj smo se imeli za toliko boljše, uspešnejše, razvitejše, bogatejše ipd. Po tridesetih letih se trendi niso bistveno spremenili, privatizacijski pohlep pa pred zadnjih krogom lastninjenja državnih podjetih samo še narašča.

Kleptomanija v znanosti je glavni razlog, da slovenska ekonomija vedno bolj zaostaja za našimi vzhodnimi sosedami. V Sloveniji zaradi tega proizvajamo vedno manj izdelkov z visoko dodano vrednostjo, prehitevajo nas Češka, Poljska, baltske dežele ... Brez novih podjetij, ki bodo prodajala izdelke z visoko dodano vrednostjo, bo Slovenija padla pod standard Bolgarije. Zaostali pa bomo vse dotlej, dokler se vodenje znanosti ne vzame iz rok tistih, ki so odgovorni za takšno stanje. Znanost je conditio sine qua non za prodor visokotehnoloških podjetij - ta so temelj močnih ekonomij z visoko dodano vrednostjo. In samo take ekonomije omogočajo socialno državo. Slovenci smo sveto prepričani, da je socialna država ena naših primerjalnih prednosti, ki ima učinke na številnih področjih. Nenazadnje smo po vseh kazalnikih (Ginijev koeficient) družba z eno najnižjih stopenj dohodkovne in socialne neenakosti na svetu, kar brez dvoma je dosežek. Toda nihče ne more jamčiti, da se to ne bo spremenilo že v prihodnjih letih, saj ni nič samoumevno.

Ena izmed primerjalnih prednosti naše države je tudi takorekoč brezplačno visoko šolstvo; ni veliko držav na svetu, kjer bi bil študij skoraj brezplačen. Poleg tega imamo talentirane posameznike na področju razvoja in ustvarjanja dodane vrednosti, ki izstopajo tudi v svetovnem merilu. Bistveno vprašanje je, ali jih bomo uspeli zadržati doma. Če ne, se bomo še naprej soočali z begom možganov.

Če parafraziramo Johna F. Kennedya: "In tako, moji dragi znanstveniki ter raziskovalci, ne sprašujte se, kaj lahko država stori za vas, ampak kaj lahko vi storite zanjo."

V Sloveniji na področju znanosti in visokošolskega izobraževanja po letu 1974 vladata izrazita negativna selekcija in nepotizem, kar se privedlo do velikega egoizma in zatiranja najbolj talentiranega kadra, saj ta po mnenju privilegirane akademske in znanstvene elite ogroža ustaljene strukture. Gerontokacija, kot smo že večkrat zapisali v zvezi s prestojniki, profesorji in vsemi ostalimi zaslužnimi kadri, ki bi se spričo svoje starosti že zdavnaj morali upokojiti in prostor prepustiti mlajšim, pa tega ne naredijo, postaja resen problem te države. Občutek nekakšne upravičenosti, da delovna mesta zasedajo takorekoč do konca, do smrti, je še posebej izrazit tam, kjer vladata nepotizem in negativna selekcija, pa naj gre za univerzo, inštitute, raziskovalne oddelke v humanistiki, naravoslovju in državnemu zdravstvu.

Negativna selekcija

Zakaj oziroma od kje izvira negatvna selekcija? Ideologija je zagotovo eden glavnih vzrokov zanjo. Znanost temelji na sodelovanju in povezovanju, ne na izključevanju. Posledice bodo dolgoročne, kajti mladi kadri v javnih inštitucijah, zavodih in univerzah vedno bolj zaostajajo za svetom, njihovo delo je zaradi negativne selekcije njihovih vodstev okrnjeno, mečejo jim polena pod noge. In to samo zato, ker se njihovi mentorji bojijo, da bi jih učenci prehiteli. Doslej je zaradi tega v tujino odšlo že na desetine, če ne stotine vrhunskih znanstvenikov, mladih raziskovalcev, zdravnikov itn..

Kar je stalnica v slovenski politiki (polarizacija), v znanosti deluje pogubno; kadrovanje v javnih inštitucijah na principu "naši" proti "vaši" je vsaj tako škodljivo kot nepotizem in negativna selekcija. Dolžnost vseh znanstvenikov in raziskovalcev je, da se temu uprejo z vsemi močmi ter da vztrajajo na kadrovanju po načelu "sposobni" proti "nesposobni".

Visokotehnološka podjetja so ta trenutek v Sloveniji edini centri visokotehnološkega prebojnega znanja ter razvoja. Če slovenski znanstveniki in raziskovalci ne bodo začeli delovati proaktivno, če be bodo sodelovali pri projektih ustanavljanja visokotehnoloških podjetij in takšnih univerz, kjer bo edino merilo kvaliteta dela, država ne bo dosegla gospodarskega preboja in zaostanek za razvito zahodno in severno Evropo se bo še povečeval. Lahko bi celo zapisali, da je dolžnost slovenskih znanstvenikov, da ustanavljajo visokotehnološka podjetja.

Kako do gospodarskega preboja

Socialno državo, napredek in blaginjo omogočajo predvsem naravoslovno-tehnična delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Ta delovna mesta ustvarjajo podjetniki z vizijo, poštenim delom in vztrajnostjo. Vlagajo v novo opremo, kadre, znanje, ne pa v jahte, drage avte in luksuz vseh vrst, katerega edini učinek je uničevanje narave in večanje razslojenosti ter nezadovoljstva v družbi. Model razvoja Slovenije ne morejo biti Putinovi oligarhi s svojim primitivnim odnosom do materialnih dobrin.

V razvitem svetu vlada ogromno pomanjkanje naravoslovno-tehničnih kadrov (vir), zato še nikoli ni bilo več možnosti za nove podjetniške ideje in projekte. Čas je torej idealen za nove izzive; še nikoli ni bilo na voljo toliko zasebnih sredstev za spodbujanje dobrih in učinkovitih podjetniških projektov. Posebej za mlade je priložnost enkratna, kajti prihodnost so podjetja z visoko dodano vrednostjo. Zdravega kapitala za zagon je na trgu več kot dovolj, potrebne so dobre ideje, znanje, pogum, delavnost in predvsem vztrajnost. Vlagatelji, ki vlagajo svoj denar, namreč v prvi vrsti vlagajo v človeka, ideja je šele na drugem mestu. Vlagatelji ne iščejo Metuzalemov, tako tipičnih za Slovenijo, ki desetletja molzejo javna sredstva za nekakšne analize in študije, v resnici pa jim gre zgolj za lastni luksuz in potovanja po svetu na stroške davkoplačevalcev - in to z izgovorom, da se udeležujejo najrazličnejših simpozijev, kongresov ipd.

Državne spodbude in subvencije niso najboljša rešitev, saj prepogosto postanejo mlinski kamni, birokracija pa jemlje ogromno energije za izpolnjevanje obrazcev in pripravo projektov, ki jih ne zna noben birokrat pravilno oceniti, kaj šele, da bi iz tega kaj nastalo. Država seveda skrbi, da je teh sredstev ravno dovolj za lačna usta manj sposobnih in prodornih podjetnikov, ki postajajo odvisni od proračuna, saj na trgu s svojimi idejami in projekti ne bi uspeli. Toda davkoplačevalskega denarja bo vedno manj, boj med "izbranci" bo zato čedalje hujši.

Družboslovci proti naravoslovcem

Slovenija je dolga destletja zaradi absurdnih političnih in ideoloških razlogov zanemarjala narovoslovne znanosti in favorizirala družboslovne; šlo je za nadzor nad družbo, za občutek obvladovanja inteligence, toda vse negativne posledice te politike so na površje udarile šele po letu 1990, sploh pa v zadnjih dveh desetletjih, ko je postalo jasno, da imamo v državi premalo narovoslovcev in bistveno preveč družboslovcev. Če malce karikiramo, v podjetjih primanjkuje inženirjev vseh vrst, na Fakulteti za družbene vede pa ne vedo, kaj bodo z vsemi bodočimi novinarji, antropologi in diplomiranci mednarodnih odnosov.

Država si doslej zares še ni vzela časa, da bi temeljito prevetrila svoje strategije in nacionalno politiko izobraževanja (in zaposlovanja), zato si kakšnih bistvenih sprememb še ne moremo obetati. Tudi privatizacija znanosti, ki poteka prek tihega prevzemanja (para)državnih podjetih in inštitutov, ne bo uspešna iz enega samega razloga: tajkuni nikoli niso znali upravljati inštitutov, še manj pa podjetij, večinoma že zarad tega ne, ker jih niso ustvarili s svojim delom, pač pa so jih sprivatizirali in v njih vidijo le sredstvo izkoriščanja.

Za Slovenijo je edini razvojni model, ki je vzdržen in lahko zagotavlja dosedanjo kvaliteto življenja, usmerjen v visokotehnološka podjetja z visoko dodano vrednostjo. Samo na ta način bo država pobrala dovolj davkov za ohranjanje socialne države in razumne davčne politike, ki ne bo zadušila podjetij z nižjo dodano vrednostjo. Kajti nismo vsi enako uspešni, država je dolžna uspešnejšim nuditi vse pogoje, da so še uspešnejši (zlasti jih ne ovirati z birokratskimi absurdi), na drugi strani pa pomagati tistim, ki so na robu preživetja.